Glasovalna številka: P106

Ema Erna Weber

MAVRIČNO MESTO

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

V nekem mestu sploh ni bilo barv. Pravzaprav je bilo mesto sivo in temno. Vsi ljudje so bili grdi drug do drugega. Otroci pa so bili žalostni, ker v njihovih blokih in hišah ni bilo niti ene same barve. V šolah in vrtcih pa je bilo polno barv. Od rumene do zelene, od rdeče do modre. Otroci so se v šolah in vrtcih zabavali, smejali in igrali. Ko pa so prišli domov, so se starši prepirali, drli drug na drugega in imeli mrke obraze. Otroci so bili zato žalostni in so se odločili ukrepati. Dobili so idejo, da bi celo mesto pobarvali v žive barve in bi bilo takoj lepše. Stanovanja bi prepleskali in na stene narisali sonce, rože in mavrico. Prostore bi opremili s pisanim pohištvom in vse bi bilo v najlepšem redu.

Učiteljice in vzgojiteljice so staršem in vsem meščanom sporočile, da morajo za en teden odpotovati iz mesta. Vsi so spakirali kovčke in odpotovali. Otroci, učiteljice in vzgojiteljice pa so medtem začeli barvati, slikati in okraševati. Dvajset večjih otrok se je povzpelo na lestve in začeli so barvati zunanjost hiš in blokov. Manjši otroci so barvali notranjost, vzgojiteljice in nekaj učiteljic pa je šlo v trgovino po pisane predmete. Vsak otrok si je uredil svojo sobo in delo je bilo hitro končano. V nedeljo so se vrnili starši in meščani. Ko so vstopili čez mestna vrata, so takoj postali srečni. Z njimi je bil tudi župan in tudi on je osupnil nad vsemi pisanimi barvami. Na glas je rekel: »Hvala, otroci, vzgojiteljice in učiteljice. Najlepša hvala!«

Vsi so postali srečni in veseli. Zabavali so se, se igrali in plesali. Obljubili so, da se nikoli več ne bodo jezili in drli drug na drugega. In tako je tudi bilo.

Tudi vi poglejte na svet s pisanimi očmi!