Glasovalna številka: P107

Zarja Iva Kirm

MAVRIČNA ZVEZDA

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Neke noči se je na nebu pojavil sij. To je bil nepozaben večer, je rekel Peter, njegov brat dvojček Gašper pa je gledal v steno in mrmljal.

Vendar pa to ni bil pravi sij, ampak mala zvezda Mija, ki je bila drugačna od ostalih zvezd. Bila je čarobna zvezda, ki so jo vsi zasmehovali, ker je bila drugačna in najlepša. Ostale zvezde so bile ljubosumne nanjo. Mija je bila žalostna, ker ni imela prijateljev.

Neke noči pa je Gašper potarnal, češ da je ta sij tako beden, da bi ga najraje zdrobil in zmlel v moko. Peter ga je vprašal, zakaj mu gre sij tako na živce. Gašper mu je rekel: »Si morda punca, da imaš rad vse te grde barve?«

Peter mu je odgovoril, da zaradi tega že nisi punca. Gašper se z njim ni strinjal.

Peter se je odločil, da bo odkril, zakaj se je na nebu pojavil sij. Na internetu je poiskal, kako sij sploh nastane. Pisalo je, da je lahko to mavrična zvezda. In še veliko drugih razlogov.

Ura je odbila dvajset in mama je zavpila, da morata spat. Peter ni mogel zaspati, ker je ves čas razmišljal o mavrični zvezdi. Čez nekaj časa pa je potrkalo na okno, bila je zvezdica Mija. Peter si je mislil, da sanja. Vendar ko se je dotaknil njenega lesketajočega se telesa, ga je speklo  v roko.

»Av, » je zacvilil. »Zdaj vem, da ne sanjam. Kako ti je pa ime?« je vprašal Peter zvezdo.

»Mija,« je odgovorila.

»Mar ti na Zemljo mavrično svetiš s svojim telesom?«

»Da, upam, da te s tem ne motim,« je odgovorila Mija.

»Ne, nikoli!«

»Hvala. Ko sem bila na nebu, sem bila tarča posmeha.«

»Veš, jaz tudi,«  je rekel Peter.

»Sem pač drugačna od drugih zvezd, ki so vse enake, rumene.«

»Jaz pa, ker imam rad vse barve.«

»To ni nič slabega,«  je menila Mija.

»Ne vem, pravijo, da sem kot punčka, ki si želi rožnatega ponija,«  je bil žalosten Peter.

»Veš, le ljubosumni so, ker nimajo obarvanega srca in ne morejo dojeti lepote vseh barv.«

»Res?«  je vprašal Peter.

» Ja.

»Nate pa so zvezde najbrž ljubosumne, ker si mavrična in s tem lepša od njih,«  je razmišljal Peter.

»Ja, prav gotovo,« se je strinjala Mija.

»Veš, kaj bi jaz naredil na tvojem mestu?«

»Kaj?« je zanimalo Mijo.

»Pojdi do njih in jim reci, da si pač lepša, ker si mavrična, one pa povsem navadne zvezde, ker so rumene.«

»Ampak to bi jih prizadelo!« se je zbala Mija.

»Če so te one prizadele, poskusi tudi ti njih. Lahko pa še dodaš in s tem omiliš stvar, da četudi si ti lepša, nisi nič več od njih, niti manj. Zato nate ne smejo gledati s prezirom. Pojdi zdaj nazaj na nebo, jutri pa se vrni in mi povej vse od začetka do konca,« se je poslovil Peter.

Mija je odšla domov, Peter pa je tisto noč lažje zaspal.

Naslednjega večera se je Mija res vrnila k Petru, medtem ko je Gašper že dremal.

»Živijo, Peter, »ga je pozdravila.

»Pozdravljena, Mija! Kako je šlo?«

»V redu, ugotovila sem, da so se zvezde v resnici le pripravljale na predstavo o drugačnosti.«

Gašper je bil vesel, da se je za njegovo novo prijateljico vse dobro končalo.

Mija pa je bila vseeno zaskrbljena zaradi Petrovih težav. Svetovala mu je, naj sošolcem pove, da ni on kriv, če ostali nimajo obarvanega srca in ne vidijo lepote barv. Peter se je strinjal.

Zjutraj se je Peter odpravil v šolo in sošolcem povedal, kar mu je naročila zvezdica Mija. Fantje so ga res prenehali zasmehovati, ker se jim  je samozavestno postavil po robu, in se tudi sami začeli zanimati za nežnejše barve.

Tako sta bila srečna oba, Peter in Mija, in se ob večerih še naprej srečavala.