Glasovalna številka: P109

Tinkara Mak

MOČ ČAROVNIJE

OŠ NH Rajka Hrastnik

 

Nekoč je živela mlada čarovnica Kara. Živela je v stari zapuščeni vili. Z njo je živel tudi  njen prijatelj, vran Lovro. Skupaj sta veliko kuhala in pripravljala razne zeliščne pripravke. Čeprav sta bila prijatelja, sta se večkrat sprla, zaradi najmanjših malenkosti.  Kadar pa sta se razumela, so jima po glavi rojile same lumparije.

S pripravki iz zelišč sta varila zvarke in jih nastavljala gozdnim živalim v gozdu. Te so iz radovednosti pripravek popile, ker so mislile, da je to sok otrok, ki so se prihajali igrat v gozd. Po spitju pripravka so se živali pričele nerazumno hihitali, skakati po gobah, brbotati z ustnicami, spuščati nadležne in visoke zvoke in cukati druge živali za tace. K sreči so trenutki nerazumnega vedenja hitro minili.

Ko sta zagledala skupino otrok na jasi, se jima je v trenutku porodila nagajiva zamisel. Otroci so se pridno igrali in gradili hišico iz drevja. Čarovnica Kara je imela čarobni klobuk, s katerim je imela moč zaustaviti čas. Zato je otroke zamrznila in v tistem trenutku je Lovro odfrčal do hišice in jo z velikim veseljem podrl, do tal. Kara je odmrznila čas in otroci so bili zaprepadeni. Kako to, da hišice več ni? 

V ozadju se je slišalo hihitanje čarovnice Kare in vrana Lovra. Seveda, slišali so že za gozdna nepridiprava, saj vsi govorijo o njunih lumparijah, ki jih zganjata že kar nekaj časa po gozdu.

Prejšnji teden sta zagodla sinicam, saj sta jim prevrnila vsa gnezda z dreves. Tako niso mogle zvaliti jajc v njih. Medvedu sta prav tako skrila ves lonec medu. Bil je tako besen, da ju je ves teden iskal po gozdu, vendar zaman.

Tokrat pa jima sreča ni bila naklonjena.

Šla sta nabirat zelišča. Prišla sta do slapa, kjer je bilo polno najlepših rastlin. Vsa vesela sta pričela z nabiranjem. Tedaj pa je zapihal močaaaaan veter, čarovnici Kari je klobuk odfrčal z glave po zraku. Veter  ga je vrtinčil, čarovnica ga je lovila, prav tako njen vran Lovro, vendar zaman. Tekala in tekala sta po gozdu, skakala za njim in sploh nista opazila, da je klobuk pristal natanko na sredi kroga otrok, ki so se igrali Gnilo jajce.

»Ooooo, kako lep klobuuuk! Pa ne, da je to klobuk čarovnice, ki nam neprestano nagaja« so nagajivo dejali otroci. »Oooo, kako je lep! In kako frči po zraku, frrrr! Na, Jure, primi klobuk!« so sedaj otroci čarovnico vlekli za nos. Tedaj priteče čarovnica Kara in ukaže: »Otroci, vrnite mi moj klobuk! Pri priči!« »Ooo, čarovnica pa ne pozna čarobnih besed!Kako to, saj si vendar čarovnica!?« so dejali. »Otroci, ne zafrkavajte se z mano, takoj mi vrnite moj klobuk!« je vztrajala Kara. »Ha, ha, ha, pa saj ne misliš resno! Ti si tista, ki nam je podrla hišico, mi pa se lahko sedaj poigravamo s tvojim klobukom. Kaj ni to zabavno, če se nekdo na grd način poigrava s tabo?« so ji vrnili otroci milo za drago. Čarovnica je tekala od enega otroka do drugega, vendar klobuka ne vran Lovro ne čarovnica Kara nista ujela. Brez klobuka pa sta bila nemočna, nobena čarovnija ni delovala brez njega.  Ob vsem tem pa ji ni prišlo na misel, da bi se otrokom opravičila in bi tako dobila možnost popraviti svojo napako.

Otroci so zaman čakali čarobne besede čarovnice, zato so klobuk zavrteli dalje in priletel je na drevo, kjer so domovale sinice. »OOO, saj to je klobuk naše ljube čarovnice! Pa ne, da si ti tista, ki nam je podrla vsa gnezda?« so se uprle sinice. »Takoj mi vrnite klobuk, sicer vam bom ponovno uničila vaša gnezda!« je še naprej ukazovala čarovnica Kara. »Glej, jo, glej, porednico, še groziti si upa na našem pragu! Po vsem tem, kar si storila? Ne, ne damo ti klobuka!« so bile odločne sinice. In sinice so s kljunom zavrtele velik krajec klobuka, da se je le-ta odvrtel naravnost v medvedji brlog.

»Hmmm, kaj pa ta reč dela v mojem domu?« in poskusil nov predmet. »Bljak! Pa še sladka ni.« in ga izpljunil iz ust. »Meeedveeeeeed, daj mi nazaj moj klobuk,« je prihrumela razkačena čarovnica. »Glej, jo, glej! Ti si tista, ki mi je ukradla cel lonec medu. Ti bom že dal, lumpa!«je zarohnel nad njo.

Tekel  je za njo in tekel, čarovnico in Lovra pa so nesle noge in peruti, kolikor so ju mogle. Pod slapom sta za las ušla v votlino, kamor medved ni mogel, saj je bil predebel. Vsa utrujena sta se sesedla na tla. »Ufff! Imela sva res srečo! Malo je manjkalo« je po daljšem postanku zadihan pripomnil Lovro. »Ja,«mu je na kratko odgvoroila čarovnica Kara.

Potem sta oba v tišini sedela in kar nekaj časa strmela predse. Naenkrat je Lovro dejal: »Si kaj razmišljala o tem, da bi morda lahko spremenila najino vedenje?« »Kaj hočeš povedati?«ga je ostro pogledala prijateljica. Lovro je nadaljeval: »No, ja, se ti zdi v redu, da otrokom podirava hiše, sinicam gnezda , živalim pripravljava zvarke in medvedu kradeva med? In da se povrhu vsega še zabavava? Samo vprašam, no, kar tako.« Čarovnica mu ni odgovorila z besedo na njegov predlog. »No, ja, saj bom tiho, vidim, da ti ni všeč, kar sem predlagal.« »Ja, kar bodi rajši tiho,« mu reče čarovnica Kara. In zopet sta postala tiho.

Naenkrat Karo zasrbi po glavi. »Nehaj mi nagajati, Lovro, ni mi do šal,« reče Kara. »Pa saj ti nič ne delam, kaj ti je?« jo začudeno pogleda Lovro. »AAAA, se ti rekla, da me pusti na miru!«zavpije Kara. »Pa saj sem ti rekel, da ti nič ne delam,« ji znova razlaga Lovro.  »Aaaaa, nehaaaj, vse me že srbi!« naprej vpije Kara. »Nič ti ne delam. Najbrž si fasala bolhe.« jo sedaj Lovro že zafrkava. »Neeee, nočem bolh!«vpije Kara. Potem pogleda po sebi. »Poglej, koliko jih jeee! Rešiii me, Lovro!«je bila čarovnica že vsa iz sebe. »Oooo, pa imaš res polno bolh na sebi, Kara. Fuuj, ne bom ti pomagal, jih bom še jaz dobil. Pojdi v vodo, da bodo šle dol s tebe,« ji svetuje. »Ne greeeemmm, saj veš, da ne znam plavat!« je bila čarovnica že vsa panična. Tedaj Lovro bolhe pobliže pogleda in reče: »Veš, Kara, tvoje bolhe so nekaj posebnega,oči se  jim svetijo.« »Si prepričan,da so res bolhe, ti vran? Ali bo treba po očala?« ga Kara še vedno napada. »Ne, res se jim svetijo oči. In mislim, da hočejo nekaj povedati.« je še dodal vran. Čarovnica se je podrobneje ozrla k bolhi in slišala, da ji nekaj govorijo: »Nismo bolhe, mi smo škratje, Gizmovi. Jaz sem Gizmo1, to je Gizmo2, on je Gizmo3…in on je Gizmo1000.« »V redu, imate krasna imena, sedaj pa že pojdite dol z mene.« jih zavrne čarovnica Kara. »Ne, Kara, želimo ti odpreti oči.« jo prepričujejo naprej. »Saj ne spim, ne vidite, da sem budna?«se čarovnica ne da. » Ne, Kara, hočemo ti povedati, da je tvoje ravnanje, ki ga počneta z Lovrom po gozdu, neprimerno, nesprejemljivo in nedobro. Želimo, da postaneš dobra čarovnica. Gozd te potrebuje. In tudi ti se boš počutila bolje, boš videla.« Ko so ji prenesli sporočilo, je videla bleščečo svetlobo, ki pa je v hipu ugasnila in zopet sta bila sama z Lovrom. »Si videla to?«je začudeno dejal Lovro. Čarovnica mu je presenečena odgovorila: »Hmmm, po mojem to ni bilo res. Morda so bili to učinki zvarka, ki sva ga prej poskusila, vsaj tako mislim.«

Kar naenkrat je votlino močno streslo. »Ooo, kaj pa je bilo to? Si vzela rog s sabo?« je prestrašeno vprašal Lovro Karo. »Ne, to nisem bila jaz,« je odgovorila Kara. Zaslišala sta močan zvok. Nekaj je glasno tulilo in vršalo. Šla sta do roba votline in opazila, da je po gozdu divjalo močno neurje. Voda je drla skozi gozd. S sabo je odnašala gnezda, ki sta ju Kara in Lovro skrila pticam, veter je podiral hišice dreves, ki so jih zgradili otroci, medvedu je zalilo brlog, mlade veveričke je nesla voda. Vse živali so tulile, kričale, vreščale, bile so prestrašene in niso vedele, kako naj si pomagajo.

Tedaj sta Kara in Lovro začutila, da ju gozd potrebuje. »Pomagati jim je treba! Sedaj ni čas za lumparije, sedaj je čas, da stopimo skupaj. Vendar, kje je moj klobuk?«je vzkliknila čarovnica. Odhitela sta iz votline. Ko sta prišla ven, sta zagledala, kako hudournik odnaša vse na svoji poti po gozdu, in tudi Karin klobuk. Lovro je zbral pogum in odletel med velikanskimi kapljami dežja do klobuka. K sreči mu ga je uspelo potegniti iz vode. Sedaj pa naprej. Potrebno je bilo pomagat živalim. Ko je Kara dobila nazaj svoj klobuk, je zamrznila čas. Tako sta z Lovrom lahko rešila iz vode mlade veveričke, ki jih je prej odnašalo stran od mamice. Medvedu sta prinesla nazaj lonec medu in sinicam sta namestila gnezdo v sredino krošnje drevesa, kjer je bilo bolj varno pred vetrom. Kara je odmrznila čas in sedaj poskusila s svojo močjo zaustaviti še neurje. Prvič je izrekla čarobne besede, ni šlo. Poskusila je drugič, vendar zaman. Poskusila je še tretjič in končno ji je uspelo. Neurje je hitro začelo pojenjati. Z vranom Lovrom sta še naprej tekala po gozdu in pomagala najti živalim stvari, ki jim jih je voda odnesla. Na koncu sta postavila na svoje mesto še hiško iz vej, v kateri so se igrali otroci. Živali niso mogle verjeti svojim očem. Da sta jim onadva, še zjutraj uničevalca gozda, v stiski pomagala. Celo, storila sta največ. Brez njune pomoči bi bil gozd uničen. Čudno.

Proti večeru se je vse skupaj umirilo. Živali, čarovnica Kara in vran Lovro so s skupnimi močmi postavili stvari nazaj na svoje mesto. Po končanem delu sta se vran in čarovnica poslovila od živali. Utrujena sta odšla domov spat v svojo vilo.

Ko sta Kara in Lovro prispela domov, sta bila utrujena, vendar neznansko zadovoljna. Zakaj neki? Opravilo sta nekaj, kar se ne meri z lešniki, medom, jajci… Opravila sta dobro delo. Lahko sta  zaspala mirno kot angelčka. Vendar spanec ni trajal dolgo. Zjutraj sta ju zbudila  glasno čebljanje, čivkanje in govorjenje. Pogledala sta skozi okno in zagledala celo vrsto živali. Ustrašila sta se, kaj hočejo sedaj od njiju. Tedaj je medved zavpil: »Le pridita, ne bojta se!« Kara in Lovro sta odhitela do vrat in jih odprla. Zagledala sta vse živali gozda, ki so bile zbrane pred njuno staro vilo. Medved je  začel s svojim govorom: »V imenu vseh živali gozda se vama zahvaljujem za vajino požrtvovalno delo in pomoč. Zelo smo vama hvaležni, saj nam brez vaju ne bi uspelo rešiti naše domove, mladiče in ozimnico. Takšne prijatelje, kot sta vidva,si lahko želi vsak. Dobrodošla v našem gozdu in dobrodošla v naši druščini, draga naša prijatelja!« Kara in Lovro sta ob teh besedah začutila toplino v srcu. Občutila sta nekaj, kar poprej nista nikoli občutila. In to je bil najboljši občutek, kar sta jih kdaj doživela. Veliko boljši od tistega, ko sta živalim nagajala.

Kajti ko nekomu pomagaš in ti je ta hvaležen za tvojo pomoč, je dobro delo opravljeno.