Glasovalna številka: P113
Vita Toplak, Sara Vinko
PRIJATELJSTVO IN ČAROVNIJA
OŠ Mladika Ptuj
Sva Sanja in Valentina. Stari sva devet let. Obe obiskujeva isto osnovno šolo in sva sošolki. Imava veliko problemov s sedaj nekdanjimi prijateljicami Nikolino, Andrejo in Tiso. Počaščeni sva, da lahko predstaviva svojo zgodbo in jo deliva z vami.
1. poglavje
Nekdanje in sedanje prijateljstvo
Sanja pripoveduje:
“Sem Sanja in moja najboljša prijateljica je bila Andreja, Valentina pa je prav tako imela najboljšo prijateljico, in sicer Nikolino. Vendar pa ni bilo vedno vse rožnato, saj se je v naše prepire pogosto vmešala Tisa. Ona je naša najbolj mrka in črnogleda sošolka.
Nekega dne je Valentinin oče praznoval svoj rojstni dan v gostilni mojih starih staršev. Takrat sva postali najboljši prijateljici. Najino novo, trdno prijateljstvo sva se odločili obdržati kot skrivnost, saj nisva vedeli, kako s tem seznaniti Andrejo in Nikolino.
V šoli sva naslednjega dne nehote najino skrivnost izdali Tisi. Ta je iz svoje nesramnosti to skrivnost razkrila Nikolini in Andreji.
Kljub vsem slabim posledicam, pa nama je Tisa olajšala položaj, saj je bila resnica sedaj obelodanjena in z Valentino se nama ni bilo več treba pretvarjati.”
2. poglavje
Zavračanje
Valentina pripoveduje:
“Minil je petek in Andreja se je že drugi dan zapored vrtela okrog Sanje, saj je bila ljubosumna name. Zgodilo se je namreč naslednje: med uro športne vzgoje smo odšli v športno halo Olimpus. Učiteljica je velela, naj si poiščemo pare. Andreja je nemudoma priskočila k Sanji in jo povlekla stran od mene, da bi lahko ona bila v paru z njo. Pri tem me je zlovešče pogledala in se mi zlobno nasmehnila. To mi ni bilo všeč, saj je vedela, da je Sanja moja prijateljica in spoznala sem, da me s tem namerno draži. Do konca ure pa sem čutila že močno željo po tem, da bi stopila do nje, in jo udarila.”
3. poglavje
Ljubosumje
Sanja pripoveduje:
“Na poti v šolo je bila Valentina vsa rdeča v obraz. Vprašala sem jo, zakaj je tako rdeča kot jagoda. Ni bila jezna name, temveč na Andrejo. Odleglo mi je, a vseeno se mi ni zdelo prav, da nekdo draži Valentino.
Še isti dan pa je tudi Nikolina zbadala mene, vendar na malo drugačen način, saj je Valentini govorila reči, za katere sem prepričana, da niso povsem primerne za našo starost. Po pouku je šla z mano na kosilo in me hotela pregovoriti, da se sprem z Valentino. Sprevidela sem njene načrte in jih izdala Valentini. Ta ni bila jezna name, bila pa je jezna na Nikolino. Skupaj sva se odločili, da ohraniva mirno kri in ostaneva prijateljici.”
4. poglavje
Mrka učenka
Valentina pripoveduje:
“Še vedno pa ni bilo vse lepo in prav. Tokrat je namreč Nikolina tudi mene skušala pripraviti do tega, da se sprem s Sanjo. Zato sva se s Sanjo resno pogovorili in po dolgem razmisleku ugotovili, da naju Nikolina sama od sebe nikoli ne bi želela spreti. Povprašali sva jo o preteklih dogodkih in izvedeli, da jo je Tisa pregovorila v takšna dejanja.
Tako sva s Sanjo začeli razmišljati, kako bi Tisi dokazali, da je najino prijateljstvo neminljivo in se ne bova sprli zaradi nje. Prišli sva do spoznanja, da je Tisa mrka učenka. Za vse slabo storjeno skuša okriviti druge učence. Prav tako je do njih dokaj nesramna.”
5. poglavje
Čarobni predor
Sanja pripoveduje:
“Tako sva se nekega dne odpravili na sprehod v park. Valentina je na drevesu zagledala veverico in obe sva stekli proti njej. Naenkrat so se nama tla pod nogami vdrla in znašli sva se v podzemnem svetu. Tam sva videli škrate, palčke, zmaje, princese, čarovnike, samoroge, dinozavre, vile in mnogo drugih bajeslovnih bitij. Do naju je prišla princesa podzemnega sveta, Perzefona, in naju popeljala na ogled podzemnega gradu. Peljala naju je tudi do laboratorija gospoda Javšnika.”
6. poglavje
Napoj prijateljstva
Valentina pripoveduje:
“Princesa Perzefona nama je povedala, da lahko gospod Javšnik pripravi napoj za katerikoli problem. Princesi sva povedali, da imava tudi midve težave, in sicer s prijateljicami. Gospodu Javšniku je naročila, naj pripravi napoj za prijateljstvo. Ta se je nemudoma lotil dela, žal pa sva morali zaradi skrivnostnosti njegovih čarobnih napojev zapustiti njegov laboratorij. S Sanjo sva se zato potuhnili pod okno, da bi opazovali, kaj se bo zgodilo. Videli sva, kako si je gospod Javšnik nadel zaščitno opremo, rokavice in zaščitna očala. Slišali sva ga, kako je začel izgovarjati besede in besedne zveze, eno za drugo. Vse skupaj pa je imelo prizvok kuhinjskega recepta, vključenega v poezijo. Zvenelo je nekako tako:
”Pol kosa prijateljstva,
solze prepirov,
tri žlice ljubezni,
dva soda radosti,
pet ton ljubeznivosti,
dva kilograma sreče,
tri litre kristalne vode
in
en deciliter čarovnije. ”
7. poglavje
Prijateljstvo med sovražniki
Sanja pripoveduje:
“Pripravljen napoj nama je izročila kraljeva straža, ki nama je prav tako pomagala najti prehod, ki vodi nazaj v park. Od tam sva stekli do šole, da bi ujeli avtobus, vendar sva bili prepozni. Avtobus nama je odpeljal pred nosom, na njem pa so vsaka zase sedele Andreja, Tisa in Nikolina. Ob tem sva se obe razžalostili.
Naslednji ponedeljek sva Andreji, Tisi in Nikolini pri malici v sok primešali napoj, ki sva ga prejšnji dan dobili od podzemnih prijateljev. Čakali sva do naslednjega odmora, da sva ugotovili, ali je napoj deloval. Opazovali sva trojico in zadovoljni ugotovili, da se dekleta med seboj družijo in pogovarjajo. Napoj je očitno deloval, Meni pa je odleglo, saj z Valentino nikoli nisva pomislili na stranske učinke in bi dekleta morebiti lahko zastrupili. Od veselja sva poskočili in se objeli.
Ob koncu pouka pa so se Andreja, Tisa in Nikolina sestale na avtobusu.”
8. poglavje
Temno se spremeni v svetlo
Valentina pripoveduje:
“S Sanjo sva stopili na avtobus in tam zagledali Andrejo, Tiso in Nikolino, ki so se druga z drugo pogovarjale. Prisedli sva k njim. Tudi naju so vključile v pogovor. Vprašali sva jih, ali se počutijo drugače. Rekle so, da razen prijateljstva v srcu, ne čutijo ničesar. To naju je pomirilo in zatopili sva se v pogovor z njimi. Avtobus je prispel do najine postaje, zato sva se od deklet poslovili in izstopili. Načeli sva pogovor o vedenjski razliki, ki sva jo opazili pri Tisi. Nisva se mogli dovolj načuditi dejstvu, da je bila Tisa na avtobusu prijazna, olikana in na nas sploh ni kričala. Takšna je bila tudi naslednji dan pri pouku. S Sanjo sva bili presrečni, da sva lahko pomagali, čeprav nisva ravno junakinji našega vesolja.”
9. poglavje
Skrivnostna knjiga
Sanja pripoveduje:
“Prišli sva k meni domov in odložili stvari ter se odpravili v knjižnico. Na najvišji polici v drugem nadstropju je stala debela knjiga z naslovom: Arhiv listin iz preteklosti. H knjižni polici sva potegnili stol in to ogromno knjigo položili na mizo. V njej so bili zapisani vsi junaki podzemnega sveta. Knjiga nama je bila všeč, zato sva si jo izposodili in odnesli domov. Tam sva jo vnovič odprli in podrobneje prelistali. Takrat pa sva v knjigi prebrali nekaj neverjetnega. Od začudenja sva zakričali: “Kaaaaaaj?!“ Na strani 1299 je bilo namreč zapisano, da sta v preteklem času leta 2015 deklici Sanja in Valentina rešili svojo prijateljico Tiso pred mrkobo.”
10. poglavje
Prijateljici in junakinji
“Ugotovili sva, da sva del preteklosti leta 2015. Spogledali sva se in stekli iz sobe. Knjiga nama je čudežno sledila. Ustavili sva se na hodniku in knjiga naju je posrkala v svojo notranjost. Ponovno sva se znašli v podzemnem svetu. Tam nama je princesa Perzefona predala odličje kot junakinjama, rešiteljicama prijateljstva in najboljšima prijateljicama.”
