Glasovalna številka: P117

Miša Zgonc

SONČNA ROŽA

OŠ Mladika Ptuj

 

Nekoč je na travnik rož padla ena kapljica rumenega sonca. Na njem je rastlo enajst rož.

Edina, sedma roža, je dobila kapljico rumenega sonca. Ta roža ni bila navadna, bila je nekaj posebnega, ne samo, da je žarela kot sonce, imela je tudi magično moč.

Druge rože so se ji včasih tudi posmehovale. Ta vrt je vzgajala teta Roza. Zlati roži je bilo ime Zlatica.

Zraven travnika so bile tri šole: rdeča OSP, rumena ŠZS, modra KŠZO. Vse tri šole so različnih pomenov: rdeča je za bolj slabše učence, rumena za dobre učence, a modra za odličnjake. Iz vsake šole so zbrali enega učenca, ki je šel v modro šolo. Tisti, ki je šel v modro šolo, je tekmoval v različnih testih. Tja je hotela tudi Lana iz rumene šole.

Nekega dne je Lana šla domov po varni šolski poti in srečala teto Rozi. Povedala ji je, da ima zlato rožo in jo je ponudila Lani. Lana je zavpila, da si jo srčno želi.

Vprašala jo je, če je to navadna roža. Odgovorila je, da ni, da ima ta roža magično moč, prinese dobre ocene in odličen uspeh v šoli.

Lana je nekega dne pisala v šoli test matematike. Učila se je in učila, pa ni dovolj znala. Spomnila se je, da ji je teta Rozi rekla, da roža prinese dobre ocene in odličen uspeh v šoli. »Aha, torej lahko pomaga le Zlatica,«  je razmišljala. Lana je Zlatico vprašala, če ji lahko pomaga. Zlatica je dejala, da ona lahko poskrbi samo za oceno 5, Lana pa se mora naučiti še poštevanke. Vse je mogoče, ampak ne takoj.

Tako je dneve in dneve Zlatica pomagala Lani in druga drugo sta imeli radi. Še zdaj mogoče živita skupaj v Voličini in si pomagata z ocenami in roso, ki jo Zlatica potrebuje za rast in življenje. Živita v sožitju.