Glasovalna številka: P119

Klara Janža Štrucl

NERODNI PAJEK

OŠ Mladika Ptuj

 

Nekoč je živel pajek, ki ga nihče ni maral. Prav nobena žival ni bila njegova prijateljica. Pajka sicer ni motilo, da nima prijateljev, ni pa vedel, zakaj ne. Mislil je, da vedno vse naredi prav in lepo. Živali pa ga niso marale, ker je pojedel vse žuželke, ki so se ujele v njegovo mrežo, in do nobene ni bil milostljiv. Enkrat pa, ko je pajek ravno naredil svojo mrežo, se je v njo ujel nesrečni, a velik in lep metulj.

Pajek se je ravno pripravljal, da bi ga pojedel, hodil je proti njemu, cedile so se mu sline, a kaj, ko pa se je naenkrat ustavil. Poskusil se je premakniti, a ni mogel. Hitro je ugotovil, da se je zapletel v lastno mrežo. Nesrečen se je hotel odviti, a brez uspeha. Nato pa je mimo priletela jata metuljev. Iskala je svojega prijatelja. Naenkrat so prišli do mreže. Pajek se je že veselil, saj je mislil, da so ga prišli rešit. A glej ga zlomka, zmotil se je.

Metulji so rešili prijatelja, in že so nameravali proč. Pajek jih je lepo prosil, da mu pomagajo, oni pa ga niso poslušali. Nato pa se je opogumil in vprašal, zakaj ga ne marajo. Rekli so, da jim ni všeč, ko se tako masti z njihovimi prijatelji. Pajek je zazijal, nato pa rekel: «Jaz, da se bašem z vašimi prijatelji, komaj kaj pojem.« Metulji so odkimali in se pripravljali na vzlet. Naenkrat pa je pajek zaklical: «Prav, oprostite, da se bil nesramen, zdaj pa mi prosim pomagajte priti od tu.«

Metulji so se malo obotavljali, nato pa so se zmenili, da se bo pajek moral opravičiti pred vsemi živalmi, če hoče biti prost. Pajek je nejevoljno prikimal. Metulji so ga rešili in pajek se je opravičil celemu gozdu.

Od takrat naprej je pajek imel veliko prijateljev, ki jih je imel rad in oni so imeli radi njega.