Glasovalna številka: P134

Anastasia Ekselenski

ČUDEŽNI ČOPIČ

OŠ Sečovlje

 

Nekoč je mala deklica Mia odšla na sprehod. Medtem, ko je hodila in hodila, je v daljavi zagledala svetlikajoči se predmet. Stekla je proti njemu. Ko je prišla do mesta, kjer naj bi predmet ležal, ga tam ni bilo več. Spet ga je videla v daljavi. Stekla je na hrib in videla medveda, ki joka. Vprašala ga je, kaj se mu je zgodilo? Rekel je, da je izgubil svoj čopič. Mio je zanimalo ali je morda njegov čopič svetlikajoč, vendar ni bil. Odšla je. Končno je našla svetlikajoči se predmet, ki ga je že prej zagledala. Presenečena je ugotovila, da je to čopič. Zelo je bil majhen in prav gotovo je pripadal kakšnemu palčku. Med potjo je srečala zajčka. Ta je tudi jokal, ker je izgubil svojega medvedka Srečka. Mia ga je iskala naokrog in ga našla za drevesom. Takoj ga je odnesla zajčku, ki se ga je zelo razveselil. Lepo se ji je zahvalil. Bližala se je gozdu, v katerem je živela zlobna čarovnica. Ker Mia ni bila strahopetna, je korajžno stopila v gozd. Bilo je zelo temačno in slišal si le sračje oglašanje. Kmalu je prišla do hiše čarovnice. Vstopila je. Vse je bilo prašno, umazano in smrdljivo. Čarovnico je vprašala, če morda ona pozna lastnika majhnega, svetlikajočega čopiča. Čarovnica ji je povedala, da je to palček Binko. Mia se ji je zahvalila in šla poiskati palčka. Nikjer ga ni našla. Razmislila je, kje bi lahko še pogledala. Spomnila se je ogromne jase, kjer so rasle gobe. Hitro je stekla do nje. Toliko gob je bilo na njej, da palčka sploh ni videla. Pogledala je k vsaki gobi in na zadnji končno zagledala Binka. Dala mu je čopič. Palček je od veselja poskakoval iz gobe na gobo. Ker je bilo že zelo pozno, se je Mia morala odpraviti nazaj proti domu.

Doma ni nikomur povedala za svojo dolgo pustolovščino. Palčka je večkrat obiskovala in postala sta prava prijatelja. Če je medved našel svoj čopič, še danes ne ve, vendar upa, da ga je in sedaj riše čudovite slike. Mia je še naprej srečno živela in se lepo imela.