Glasovalna številka: P148

Luka Blaževič

DEČEK IN OVČKA

OŠ Marije Vere

 

Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami živel deček, ki je s svojimi tremi brati živel v skromni koči. Starša sta umrla in jim zapustila le eno majhno ovčko. Ovčka jim je dajala le malo volne, s katero so zaslužili le toliko, da so kupili malo kruha, ki so si ga starejši bratje takoj prilastili in lakomno pojedli. Najmlajši pa je skrivaj pobiral le drobtinice, ki pa ga niso nasitile. Vsako noč se je lačen in premražen stiskal k ovčki in jokal. Rad je imel svoje brate, vendar ni razumel, zakaj z njim ne delijo niti koščka kruha. Ovčka ga je tiho grela vsak večer in poslušala njegovo bridko usodo. Smilil se ji je.

Nekega večera pa je dečka iz sanj prebudil nežen glasek. Bila je ovčka. Začudil se je in pomencal svoje oči, da bi se prepričal, ali so to le sanje. Rekla mu je: »Dobro poslušaj vsako mojo besedo. Ob izviru, ki ga boš našel za sedmimi griči, vsako noč točno ob polnoči plešejo svoj vilinski ples drobne vile in objokujejo svojo žalostno usodo. Vsakih deset polnih lun prileti k izviru strašni triglavi zmaj, popije iz njega požirek vode, izvir postane z vsakim požirkom bolj kalen, nato ugrabi eno izmed vil in jo odnese v svoj podzemni grad. Nihče ne ve, kakšna žalostna usoda jih čaka tam. Toda ko bo zmaj odnesel še zadnjo vilo, bo zlo premagalo dobro. Vzemi ta košček moje volne. Grela te bo, ko te bo najbolj zeblo. Dajala ti bo pogum, ko te bo najbolj strah. Ko pa boš srečal zmaja, si jo trikrat ovij okrog palca na roki pa boš vedel, kako ravnati. Usoda dobrih vil in dobrega na svetu je sedaj v tvojih rokah.«

Deček si je zapomnil sleherno besedo. Čeprav je bil še majhen, je še predobro razumel pomen ovčkinih besed. Bos in pogumnega srca se je podal na pot. Hodil je dvanajst dni in dvanajst noči. Moč so mu dajale sladke gozdne jagode in maline, žejo pa mu je blažila bistra studenčnica. Zadnja noč je bila temna, pot skozi gozd pa skrivnostna in neznana. Postajalo ga je strah. Spomnil se je ovčkine volne, segel je v žep, toda volne ni bilo nikjer več. Izgubil jo je, saj je imel raztrgane žepe. Počutil se je nemočnega. Stisnil se je k deblu starega hrasta in začel neutolažljivo jokati. Naenkrat je začutil, da ga nekdo nežno boža. Pogledal je navzgor. Stari mogočni hrast mu je dejal: »Deček, obriši si svoje bridke solze, spočij se in naspi, kajti jutri boš odločal o usodi dobrega na svetu. Ob polnoči bo luna spet zasijala v polnem sijaju in zmaj se bo spet prikazal ob izviru. Spet si bo prilastil eno od vil in skalil bistrino izvira. Le ti si tisti, ki lahko spremeniš zlo usodo. Si dobrega srca, zato verjamem, da bo tvoja dobrota prerasla v pogum, ki ga boš potreboval.« Hrast ga je spet pobožal s svojimi nežnimi vejami in ga stisnil v svoje zavetje.

Zjutraj ga je zbudilo petje drobnih ptičic. Pomencal si je oči, se toplo zahvalil hrastu in se odpravil na pot. Dolgo je hodil, preden je prispel do izvira. Ura se je bližala polnoči. Skril se je za star leskov grm in čakal. Prišle so vile, ki so sijale v taki lepoti, ki je nikoli še ni videl. Njihovi obrazi so bili mili in žalostni. Deček je vedel, zakaj. Takrat se je spomnil hrastovih besed, namreč današnja noč je bila spet ena od tistih. Bližala se je polna luna. Zmrazilo ga je po telesu, zato je segel v žep, da bi si ogrel roke. Toda glej – žepi so bili zašiti, v njih pa košček volne, ki mu ga je dala njegova ovčka. Postalo mu je toplo pri srcu, ko se je spomnil nanjo in na stari hrast, ki ga je tako lepo uspaval in mu pomagal, da je dobil košček volne nazaj.

Kar naenkrat pa se je zabliskalo in zagrmelo. Zaslišalo se je strašno rjovenje in prhutanje kril. Zmajev ogenj je švigal čez celo nebo. Vilam je zaledenela kri po žilah. Deček si je hitro trikrat ovil volno okrog palca na roki. Veje leskovega grma so se spremenile v dolge in ostre meče. Triglavi zmaj se je bližal, da bi spet pil iz izvira in si prilastil eno od vil. Njegove oči so zlovešče ugledale dečka in jezen je poletel proti njemu. Deček pa je zavihtel meče v obeh rokah in se z nenavadno lahkoto spopadel s pošastjo. Boj je bil srdit in pošasten. Zmaj je bil premagan in se je v trenutku spremenil v pepel, ki ga je veter raznesel po nebu. Meči so se spremenili nazaj v leskove veje. Vile, ki so trpele svojo žalostno usodo v podzemlju, pa so se v trenutku žive in nepoškodovane vrnile nazaj k izviru. Izvir se je ponovno zbistril. Vile niso mogle verjeti svojim očem. Majhen in suhljat deček je premagal strašnega zmaja, ki je krojil njihovo usodo in usodo sveta. Bile so mu zelo hvaležne. Hotele so ga bogato poplačati. Toda deček, ki je še vedno stiskal košček volne svoje ovčice v roki, si je želel le domov. Vile so mu željo v trenutku izpolnile in že je bil pri svoji ovčici. Toda tam ni bila le njegova ovčica. V hlevu je bilo polno ovčic; belih, črnih, črno-belih …

Deček in njegovi bratje niso mogli verjeti svojim očem. Toliko ovčic, toliko volne, toliko kruha. Nič več ne bodo lačni. Sreča je bila neizmerna. Postali so prijatelji med seboj. Deček ni več iskal drobtinic, le vsak večer se je vračal v hlev k svoji ovčki in se stiskal k njej. Tudi solz mu ni bilo treba več prelivati.