Glasovalna številka: P152

Eva Lemut

DRAGOCENA ŽLICA

OŠ Col

Bilo je lepo petkovo popoldne. V šolsko kuhinjo so prišli otroci. Deklica Maja je na pladenj dobila zvito žlico. Maja je bila fina deklica, zavihala je nos in žlico vrgla skozi okno. Ta je žalostna pristala na travniku za šolo. Od žalosti in dolgčasa je zaspala.

Prebudili so jo sončni žarki in ji dali poguma. Odločila se je, da gre iskat srečo. Odpravila se je po dvorišču do ceste in naravnost proti mestu. Po njem je tavala kar nekaj časa.

Pri jarku za kanalizacijo je srečala miško Metodo. Vprašala jo je, kje bi lahko našla srečo. Čeprav miška ni vedela, kaj natančno išče, ji je dala navodila za pot.

Žlica se je podala na pot in prispela do vrat, na katerih je bila številka 22. Pozvonila je, a nihče ni odprl. Pozvonila je pri sosednjih in vseh naslednjih vratih, a nihče ni odprl. Bila je otožna in ni vedela, kaj naj stori.

Naenkrat je zaslišala težke korake in pred njo se je pokazal možakar, ki jo je vzel v roke. Začel je vriskati in veselo govoriti: "Našel sem zaklad." Odnesel jo je v hišo in postavil v zlato vitrino. Žlica je bila zadovoljna, da je našla nekoga, ki mu je všeč. Želela si je ostati pri njem.

Možakar je veselo novico sporočil novinarjem, saj je svojo zbirko posebnih žlic obogatil. V časopisih so bili članki z naslovom Najbolj dragocena žlica na svetu. Žlica ni mogla verjeti svojim očem. Bila je tako ponosna nase, da je bila dovolj pogumna, da se je podala v svet.

Novica o najdeni žlici je prišla tudi do Maje. S sošolci so si jo še isti teden ogledali. Bili so osupli. Opravičili so se ji, ker niso cenili njene posebnosti in drugačnosti. Žlica je v zlati vitrini živela srečno do konca svojih dni, saj so jo hodili občudovat ljudje  od blizu in daleč.