Glasovalna številka: P183

Julija Pavlin Vodušek

ZLATI MEDALJON

OŠ Solkan, POŠ Grgar

 

10–letna raziskovalka Lisa Meyer se je zgodaj zjutraj, pred starši zbudila si umila zobe, se počesala ter si pripravila sendvič za na pot in stvari, ki jih je potrebovala za raziskovanje. Odločila se je, da bo šla malo raziskovat po naravi, gozdu okoli nje (s starši in bratcem se je preselila v leseno hiško sredi gozda). Kot sem že povedala rada raziskuje, pripravila si je torej nahrbtnik in se podala pustolovščini naproti.

Najprej se je odločila, da gre do Velikanovih slapov, kjer je vedno našla kaj zanimivega. Torej je šla po visoki travi, skozi grme, drevesa, po skoraj neprehodni poti, ampak ko je prišla na cilj… Mogli bi videti to krasoto, vredno je bilo vseh prask in odrgnin. No, kot sem že povedala se tam vedno najde kaj zanimivega in danes je usoda nanesla na to, da je Lisa našla pot do studenca modrosti, imenovanega: Casopheia. Kdor ima čisto srce, najde, ko se gre umit v vodo modrih posebni Zlati medaljon, o katerem govorijo številni miti, in zdaj je eden teh pričujoči. Lisa je bila pripravljena na dogodivščino!

Zemljevid ni bil ravno razviden, Lisa pa je bila iznajdljive narave, pa je preverila, če se zemljevid ujema s pokrajino in ko je ugotovila, na kateri točki se nahaja, je sledila poti.

Hodila je že več ur, ampak ni odnehala, samo malce jo je skrbelo za družino, ker ni nikomur povedala za svoj načrt.

Hodila je približno šest ur, ko je zavel vonj mrtvih rib. Hodila je naprej in nenadoma je prišla do prečudovitega smaragdno obarvanega jezera, samo nekaj je bilo narobe; povsod okoli jezera so ležale mrtve ribe in raki. Lisa je na skali zagledala grško črko ?, zanimalo jo je kaj to pomeni. Pogledala je na zemljevid in ugotovila, da je to markacija za pravo pot do studenca! Lisa je bila navdušena. Končno je našla pustolovščino, ki je ne sme zamuditi! Naslednje dve uri je kar tekla, sendvič, (že zdavnaj pozabljen) se je premetaval v nahrbtniku. Prišla je do lepe lesene kolibe, ker je bila že utrujena, se je ustavila pred kolibo, da bi pomalicala. Tudi iz kolibe je vel enak smrad, kot pri jezeru. Lisa se je odločila, da bo šla pogledat, kaj to je.

Ko je vstopila, se je začudila, saj je zagledala starca, ki je sedel pri peči. Tudi on se je začudil, vprašal jo je, kako je prišla do sem, povedala mu je vse podrobnosti, starcu ni bilo všeč, da je neznosni smrad ni zaustavil, Lisa je to opazila in posumila, da je imel starec prste vmes.  Imela je prav. Starec si je izmišljal vse mogoče strašne zgodbe, o tem kako nevarna je pot do studenca. Sam je namreč davno tega že poskusil srečo, a ni imel čistega srca, zato medaljona ni mogel dobiti. Od takrat nikomur ni več privoščil, da bi se nekdo dokopal do tega zaklada. V vseh teh letih sta v njemu rasla samo hudobija in škodoželjnost. Starec je bil prepričan, da je Liso odvrnil od tega, poslal jo je domov, češ, da je naredila edino dobro in, da je pot naprej res grozna. Lisa je bila zelo utrujena od napornih dni, ki sta bila zanjo. Počitka pa ni namenila samo poležavanju in spanju, ampak tudi preučevanju zemljevida. Na zadnji strani so bila napisana svarila pred zločinci na poti, med njimi je bil na sliki tudi mladenič, ki pa je bil na las podoben starcu, ki ga je Lisa prej videla. Zanimivo! Ko se je Lisa zbudila je komaj čakala, da bo nadaljevala… Čakaj, kje pa je bila? V bolnišničini postelji, zraven nje sta sedela njena oče in mama, ki sta si vidno oddahnila, ko je Lisa vstala. Lisa je bila začudena, vse je pojasnila mami in očku, ki sta ji povedala, da je padla s postelje in se udarila v glavo. »V komi si bila tri dni, ljubica.« ji je pojasnila mama. »Ampak mama, tako blizu Casopheie sem bila!«  »Kaj pa je to? Spi ljubica.« ji je ukazala mama. Lisa je pod vzglavnikom začutila nekaj papirnatega… Zemljevid do novega zaklada! Bila je tako vesela, komaj je čakala, da jo odpustijo iz bolnice, da se poda na resnično, pravo, pravcato pustolovščino.