Bil je lep, topel poletni dan. Na
drevju je raslo sveže, zeleno listje. Mehka dišeča
trava je prekrivala velik pašnik, na katerem se je
paslo nekaj konj, ki so lahkotno poskakovali med
šopi trave. Omamen vonj cvetja, ki je raslo okoli,
se je razprostiral daleč naokrog. Ob stari jablani
je rasel velik šop dišečih malin, ki so zorele v
soncu. Ptice so s svojimi milimi glasovi prepevale
lepe pesmice. Njihovo prelepo petje se je razlegalo
vse do velike bele hiše, ki je stala pred pašnikom.
Skozi odprto okno je sijalo sonce. In
sijalo je ravno na leseno košarico z rožnato
blazino, v kateri je ležala lepa bela psička. Ime
ji je bilo Dora. Njeno telo je bilo sloko, tačke
dolge in vitke. Le njen trebušček je bil velik in
okrogel. Kako pa tudi ne bi bil! V njem se je
stiskalo šest pasjih mladičev.
Bilo je le nekaj ur preden bodo mladički
pokukali na svet. Ravno takrat je vrata odprla Dorina
lastnica Nika. Pokleknila je k Dori in jo pobožala
po glavi: »Oh, Dora, kmalu boš postala mamica.
Gotovo bodo najbolj srčkani mladički na svetu.« In
že se je začelo. Drug za drugim so prihajali na
svet. Dora je vsakega posebej polizala. Ko so začeli
sesati mleko, jih je Nika preštela. Bilo jih je
točno šest. Šest ljubkih kepic se je stiskalo k
mami in sesalo mleko. Nika je ljubeče pogledala Doro
in njene mladičke, nato pa jih pustila, da se v miru
spočijejo.
Minilo je nekaj časa in mladički so
zrasli v ljubke kepice, ki so ves čas vohljale
naokoli in spraševale: »Mami, kaj je to?« ali
»Mami, ali je to nevarno?« Dora pa se je trudila po
svojih najboljših močeh in odgovarjala: »To je košara.«
Ali pa: »Ne, svinčnik ni nevaren.«
Ko so se mladički prvič odpravili
ven, je eden izmed njih vprašal mamo: »Mami, kaj
smo mi?« »Čistokrvni kraljevi kodri. Psi, skratka,«
mu je odvrnila Dora. Psiček je bil z odgovorom
zadovoljen. Stekel se je igrat k drugim in jim
povedat zanimivo novico.
Ena izmed psičk se je, takoj ko je
stopila ven, zakadila v šop malin pod jablano in jih
začela jesti. K njej je stopila Nika in se
zasmejala: »Oh, ti moja kepica. So ti všeč maline?«
Nika je pobožala belo psičko, ki je imela tačke in
gobček čisto rožnate od malin. Zdaj je bilo odločeno.
Psički bo ime Malina.
Čas je mineval in kmalu je Malina
dopolnila štiri mesece. Na mnogih sprehodih je
spoznala nekaj prijateljev. Ime jim je bilo Lili,
Moli in Karlo. Lili in Moli sta bili čivavi in iz
istega legla. Karlo pa je bil nemški ovčar. S svojo
lastnico Tanjo so živeli eno ulico stran. Njihova
hiša je bila majhna in je imela le majhen vrt. Zato
so se Lili, Moli, Karlo in Malina srečevali le na
sprehodih. Tudi Nika in Tanja sta se spoprijateljili.
Zato Tanja ob novici, da se iz kmetije poleg Nikine,
seli majhna družina, te priložnosti ni smela
izpustiti. Preselila se je tja. Že dolgo časa si je
tudi želela, da bi živela na kmetiji.
Ko se je Malina naslednjega jutra
prebudila, je zaslišala veselo bevskanje. Sprva je
mislila, da so to njeni bratci in sestrice, a to je
bil drugačen lajež. Ni vedela, od kod so se vzeli,
a to ji je bilo zdaj prav malo mar. Stekla je ven. Ko
pa je skozi pasja vrata pritekla na vrt, tam ni bilo
nikogar. Razočarana je sedla pod bezgov grm.
»Prehitro sem se veselila. Samo zdelo se mi je, da
jih slišim.« Tedaj pa je zašumelo listje za
Malininim hrbtom. Malina se je začudeno obrnila. Ni
ji bilo jasno, kako lahko listje šumi, če ni vetra.
Vseeno pa si je mislila: »Ah, če sem si
predstavljala pasji lajež, si gotovo tudi to.«
Tedaj je listje še enkrat zašumelo. Iz trave sta se
zapodili Lili in Moli, izza grma pa je planil Karlo.
Malino je kar vrglo pokonci. Začela
je divje mahati z repom. Lili in Moli sta se
ustrašili, da ji ga bo kar odneslo. Ko se je Malina
utrudila od mahanja, se je s prijatelji usedla pod
grm. »Kaj pa delate tukaj? Ste se na sprehod
odpravili bolj zgodaj?« jih je spraševala.
»Ne, tu živimo,« je rekla Moli in
z gobčkom pomignila proti sosednji kmetiji.
»Res?« se je začudila Malina. »Ali tam ne živijo
Moljevi?« »Nič več,« je odrezal Karlo. »Zdaj
tam živimo mi. In cel dan se bomo lahko igrali!« je
zavriskala Lili in poskočila.
Vsi skupaj so se zapodili prek
travnika in se prekopicevali drug čez drugega. Kmalu
so se odprla vrata in skozi je stopila Nika in
zaklicala: »Malina! Kje si?« Malina se je poslovila
od prijateljev in stekla k Niki.
Ko je Malina prišla k mami, jo je ta
vprašala: »Malina, kje si bila? Povsod sem te
iskala.« Malina je vse na dolgo in široko
razložila mami, potem pa je s svojimi bratci in
sestricami odšla na zajtrk. S polnim trebuščkom je
znova odšla ven, kjer so jo že pričakovali njeni
prijatelji.
Z njimi se je podila po travniku, da
jih je bilo veselje gledati. Nika je klepetala s
Tanjo in se smejala psičkom pri njihovi razposajeni
igri. Tako lepo so se igrali, zato je Tanja
predlagala, da bi se Malina prišla igrat k njej.
Nika je povabilo sprejela in Malino
še isti dan peljala k Tanji. Ko je stopala po cesti,
ki je vodila do Tanjine kmetije, je Malina veselo
poskakovala okoli Nikinih nog. »Nehaj Malina, nehaj!
Saj bom še padla!« se je smejala Nika.
Na Tanjini kmetiji je Malina stekla
pred Niko in sedla pred vrata. Za Malino je pritekla
še Nika in pozvonila. Najprej se je iz hiše
zaslišal vesel pasji lajež, nato pa še Tanjini
koraki. Ko je Tanja odprla vrata, so ven planili
Lili, Moli in Karlo. Vsi kužki so veselo poskakovali
in mahljali z repki. Malina je s prednjimi tačkami
poskusila skočiti na Karla. »Živijo Nika! Vidim da
se je Malina že zelo veselila obiska pri svojih
prijateljih,« je rekla Tanja. »Pridi, vstopi!« je
povabila Niko. »Bi, ampak nimam časa,« se je
opravičila Nika, »doma me čaka gnezdo razigranih
pasjih mladičev in njihova mama.« »Prav,« je
rekla Tanja, »pa pridi kdaj drugič.« Nika se je
poslovila in odšla proti domu.
Ko jim je Nika izginila izpred oči,
se je Tanja obrnila k psičkom, ki so še vedno
poskakovali okoli njenih nog. Na široko je odprla
vrata in vsi psički so se zapodili noter. Tanja je
zaklenila vrata in se za njimi odpravila po dolgem
okroglem stopnišču v prvo nadstropje. Po levi
strani je tekel dolg hodnik, iz katerega je pet vrat
vodilo v dve veliki in tri majhne sobe. Na desni pa
je bil ob velikih steklenih vratih, ki so se odpirala
na balkon, postavljen velik teleskop.
Tanja jih je odpeljala do vrat na
koncu hodnika, na katerih je z velikimi tiskanimi
črkami pisalo WELCOME. Vstopili so v veliko dnevno
sobo. Sredi sobe je bila okrogla modra preproga, na
njej so bile narisane oranžne ribe. Na preprogi je
stal bel kavč, pred njim pa majhna mizica. Nanjo je
bila postavljena prazna skleda, ob njej pa je ležal
televizijski upravljalnik. Dobra dva metra pred
mizico je na nizki omarici stala velika televizija.
Skozi okno je na okensko polico sijalo sonce in
nežno grelo pet lončnic. V lončku z orhidejo je
bil med korenine zataknjen metuljček iz perja na
leseni paličici. V kotu ob oknu je bila velika
lesena omara, polna knjig. Malinino pozornost je
najbolj pritegnil velik akvarij na lesenem predalniku
ob televiziji, v katerem je lenobno plavalo osem
gupijev.
Lili in Moli sta stekli proti kavču
v upanju, da jima bo uspelo skočiti nanj. Lili je
nanj zlezla s sprednjim delom telesa, Moli pa ni
imela dovolj zaleta. Še preden bi zdrknila s kavča,
se je z gobčkom oprijela Lilijinega repa in začela
brcati s tačkami, da ne bi padla. Lili obeh ni mogla
držati. Še isti hip sta obe čmoknili na tla.
Tanja se je zasmejala in rekla
Malini: »Nikoli jima ne uspe.« Takrat je sonce
obsijalo vso sobo. Sijalo je tako močno, da je Tanja
spustila rolete in prižgala luč. Nato je dvignila
obe psički in ju položila na kavč. Lili in Moli sta
najprej malo povohljali, nato pa ponosno pogledali
Malino, Karla in Tanjo. Moli je stopila na rob kavča
in se pognala na mizico. Ker je bila mizica čisto
gladka, je Moli spodrsnilo in zapeljala se je
naravnost v skledo. Skleda je zletela čez rob in
Karlo jo je še zadnji hip ujel z gobčkom. Moli pa
je še naprej drsela po mizi. Ustrašila se je, da bi
tudi ona lahko zdrsnila čez rob in se udarila, zato
je šavsnila po televizijskem upravljalniku, da bi se
zaustavila.
Ker pa upravljalnik (žal) ni bil
prilepljen na mizo, je zdrsnil za Moli. Moli je s
tačko po nesreči pritisnila gumb za vklop, zato se
je televizija prižgala. Moli je še enkrat šavsnila
po njem in vtipkala številko nekega programa z
grozljivkami. Na sporedu je bila grozljivka Petek
trinajstega. Oglasila se je grozljiva glasba. Lili in
Moli sta kot prava atleta skočili na kavč in se
skrili pod blazino. Tanja je pograbila televizijski
upravljalnik, da bi ugasnila televizijo, a preden bi
lahko pritisnila gumb, je pregorela luč. Tanja je od
strahu izpustila upravljalnik, ta pa se je odkotalil
nekam pod mizo. Karlo je skočil za kavč. Za hip je
v sobi nastala popolna tišina. Nihče si ni upal
niti ganiti. Lili in Moli sta tiho zacvilili in
pomolili glavici izpod blazine. Tanja je pred seboj
držala blazino in prestrašeno gledala mimo nje.
Karlo je preplašeno kukal izza kavča, Malina pa si
je s tačkami pokrila gobček in plašno kukala v
ekran.
Končno je Tanja znova segla po
upravljalniku. Pritisnila je vrhnji gumb. Toda to ni
bil gumb za izklop. Bil je gumb za glasnost! Zvoki so
postali dvakrat glasnejši. Tanja je od strahu
odvrgla upravljalnik, da se je odkotalil vse do
Maline, ki pa se ga je ustrašila in ga brcnila še
dlje po sobi.
Medtem ko so Tanja, Lili, Moli,
Karlo in Malina vsi prestrašeni gledali grozljivko,
se je v sosednji hiši na rdeči blazini pretegoval
siv maček z dolgo dlako po imenu Cofek. Njegovega
lastnika Klemena ni bilo doma, ker se je odpravil v
bližnje mesto v veliko trgovino z železnino in
elektroniko. Cofek se je kratkočasil s spanjem in
pretegovanjem. A od nenehnega spanja in pretegovanja,
se mačku zahoče tudi kakega sprehoda. Zato se je
Cofek odpravil na sprehod po vrtu. Ko je nekaj časa
vohljal po vrtu, je iz sosednje hiše zaslišal
srhljivo glasbo. Ker je bil Cofek maček občasno
zelo radovedne sorte, se je odločil, da odkrije od
kod prihaja glasba. Skozi pasja vratca je smuknil v
hišo. Grozljiva glasba je bila zdaj še glasnejša,
Tanja ter vsi psi so prestrašeno pričakovali, kaj
se bo zgodilo. Ko pa naj bi se tisto, kar koli že,
zgodilo, je skozi okno (v filmu) priletel maček. Vsi
so si oddahnili. A tisti hip so se vrata s strašnim
škripajočim zvokom odprla. Na pragu je stala siva
mačka z velikimi zelenimi očmi. Vsi so pomislili:
Maček iz filma!
Tanja je spreletelo: »Če je tu
maček, je tu lahko cel film!« Zakričala je in se
pognala iz sobe. Psi so zalajali in se pognali za
njo. Med begom je Malina slučajno stopila na
upravljalnik in pritisnila gumb za izklop. Vendar jih
je nenadna tišina samo še bolj prestrašila. Stekli
so po hodniku in po stopnicah, se zapodili skozi
vrata in se skrili za hišo. Tam so sedeli nekaj
minut, dokler ni Tanja zbrala dovolj poguma, da stopi
v hišo. Ko je previdno stopila do vrat in jih že
skoraj odprla, je skozi pasja vratca smuknil maček.
Tanja je prestrašeno odskočila, maček pa je
sedel na predpražnik in si začel umivati šapice.
Tanja in vsi psi so znova stekli za
hišo. Tanja je iz žepa povlekla telefon in se vsa
prestrašena zazrla vanj. Potisnila ga je nazaj v
žep in se prijela za glavo, »Danes je 13. 3.! In
13. marca je PETEK!!!« Vsi štirje psi so jo
začudeno pogledali. »Resno?« je rekla Malina. Nihče
pa ni opazil, da pri vhodnih vratih stoji Nika in
neutrudno zvoni. V strahu pred mačkom je Tanja
poskušala splezati v hišo skozi okno. Malina in
drugi so se pognali za njo. Ko je Tanja opazila pse,
je odnehala in – kot bi vedela o čem
razmišljajo – rekla: »Da, vem, brezupno je.«
Pogledala je okno, ki je bilo dva metra oddaljeno od
tal. Tisti hip je za hišo stopila Nika. Tanja jo je
najprej začudeno pogledala, potem pa kar poskočila
od veselja: »Nika! Ali je pred vrati še vedno
maček iz filma?« »Kašen maček iz filma?« je
zanimalo Niko. »Tam je smo sosedov Cofek.« Tanji je
nenadoma postalo vse jasno. Začela se je smejati.
Niki je povedala prav vse. Ko je Nika
izvedela celotno stvar, se je tudi ona začela
smejati. Vsi veseli so šli božat Cofka, ki je mirno
dremal na soncu. Kmalu je po Cofka prišel Klemen,
ostali pa so posedli na balkon in še naprej
razposajeno klepetali. Malina si je od zadovoljstva
zapela:
Jaz priden sem kuža,
a muhe imam,
da grizem in žvečim,
čisto vsak dan.
Tudi če kaj je,
česar gristi ne smem,
malo ugriznem
in že imam plen.
Čeprav dobro vem,
da tega ne smem,
to vendarle delam,
ker uživam v tem.
»Ups,« je pomislila Malina, »lahko
se izdam.« In zato je hitro pristavila:
A nisem jaz kriva,
da to se zgodi.
Lahko bi drugi pospravili
in ne bi jaz našla vseh teh
stvari.
Pri teh besedah je strogo pogledala
Niko.
Ko sta se Nika in Malina čez nekaj
časa odpravili domov, se je že mračilo. Nebo so
prekrile prelepe barve. Pihal je topel vetrič in
zibal travne bilke. Črički so se oglašali s
svojimi prijetnimi zvoki. Doma je Malina vse povedala
mami. Dora se je nasmehnila in z veliko težavo
spravila otroke spat.
Zjutraj je Malino prebudilo glasno
rohnenje smetarskega tovornjaka. Ko je ta utihnil, je
zaslišala razburjeno lajanje. Tiho se je splazila iz
košarice in se skozi pasja vratca odpravila na vrt.
Zagledala je Lili in Moli, ki sta tekli proti njej.
Tik za petami jima je bil Karlo. Moli je že od
daleč klicala »Malina! Malina!!!!« »Kaj pa je?«
je vprašala Malina, ko so pritekli do nje. »Nekaj
groznega se nama je zgodilo!« je obupano dejala
Moli. »Pravzaprav se nama še bo,« jo je popravila
Lili. »A veš kaj?« je spraševala Moli. »A, a, a
veš?« »Ne,« ji je odgovorila Malina. »CEPIT SE
GREVA!!!« sta zaklicali obe na enkrat. »Res? Kdaj
pa?« je vprašala Malina. »DANES!!! Skrij naju, da
naju Tanja ne najde!!!« »Pa saj ni tako zelo
hudo,« ju je poskušala pomiriti Malina. »Ti kar
poskušaj,« je rekel Karlo. »Ne da se ju prepričati.
Vse sem že poskusil.« »Skrij naju, Malina!
Prosim!« sta moledovali čivavi. »Okej,« je rekla
Malina. »Pridite za mano.« Skozi pasja vratca so se
splazili v hišo.
Malina je prijatelje popeljala po
stopnicah v prvo nadstropje in naprej do Nikine
spalnice. Glavico je potisnila skozi priprta vrata
in prisluškovala. »Še vedno spi,« je šepnila
Malina. Pogledala je na uro. Točno 7.00 zjutraj. »Nika
se gotovo še dve uri ne bo zbudila,« je pomislila
Malina. »Danes je nedelja. Ni ji treba v službo.
Verjetno bo izkoristila čas za spanje.« Prijatelje
je popeljala v kuhinjo. »Kaj bomo pa počeli?« je
zanimalo Lili. »Hm,« se je zamislila Malina.
»Aha,« se je domislila, »kdo ima rad super sluzi
kožne zvitke?« »Jaz!!!« so zavpili vsi hkrati.
Trušč je prebudil Malinine bratce
in sestrice. »Kaj se dogaja?« je zanimalo Malinino
sestrico Pafi, ki je dobila ime po velikanski plišasti
žirafi. »Ne vemo,« so ji odvrnili drugi, »a
verjetno je kaj zanimivega!« Skupaj so zdrveli v
kuhinjo.
Medtem sta Malina in Karlo iz predala
izbezala paličice za žvečenje. Veselo so jih
začeli žvečiti. Ko so prišli še Malinini bratci
in sestrice, so tudi oni navdušeno planili nanje. In
kmalu je bila preproga polna sluzastih madežev.
Trušč je zbudil tudi Niko in Doro. Ob misli, da
psički spet zganjajo nered, sta se obe odpravili
pogledat.
V kuhinji sta zagledali pravo
razdejanje. Drug ob drugem ležali Malina, njeni
bratci in sestrice, Lili, Moli in Karlo. Vsak je imel
pred sabo paličico za žvečenje in nedolžno
strmeli v Niko in Doro. Na preprogi so bili veliki
rjavi madeži, ki so jih pustile paličice. »Ah, ti
otroci,« si je mislila mamica Dora. »Samo za
trenutek jih pustiš same … pa glej kaj naredijo!«
»Kaj pa oni trije delajo tukaj?« se
je začudila Nika. Pogledala je Lili, Moli in Karla.
Tedaj je pozvonilo pri vratih. Nika je stekla odpret.
Pri vratih je stala Tanja. Zaskrbljeno je pogledala
Niko: »Ali si kje videla Lili, Moli in Karla? Danes
naj bi se šli Lili in Moli cepit proti steklini. Ko
sem se zjutraj zbudila, jih ni bilo nikjer! Ali morda
veš, kje so?« »Mislim, da vem,« ji je odvrnila
Nika. »Pridi pogledat!« Nika je Tanjo odpeljala v
kuhinjo. Psički so lizali preprogo in s tem
napravili še večjo packarijo.
Dora je vsakega od njih oštela: »Le
kako vam to lahko pride na misel! Saj dobro veste, da
pustijo madeže na tleh! Zato jih Nika pospravi v
predal.« Lili, Moli in Karla pa je nato z gobčkom
nežno potisnila proti Tanji. »Tu ste se torej
skrivali!« je rekla Tanja. Poslovila se je od Nike
in se skupaj z Lili, Moli in Karlom odpravila k
veterinarju (na cepljenje).
Ko so se vrnili domov, sta Lili in
Moli povedali Malini, kako je bilo. »Prav nič me ni
bilo strah!« se je postavljala Lili. »Sploh me ni
nič bolelo,« je dodala Moli. »Vidita, da ni nič
hudega!« jima je rekla Malina. Lili in Moli sta
prikimali. »In dobili sva nove pasje priboljške!«
je rekla Lili. »Posušene ribe!!!« sta zaklicali v
en glas in veselo odskakljali domov. Ura je bila ena
popoldan. Malina, njeni bratci in sestrice in njihova
mama so se odpravili na sprehod. Na poti skozi vas,
so se ustavili v slaščičarni.
Nika si je kupila sladoled, svojim
psom pa je dala njihove najljubše posladke, ki jih
je vedno nosila v žepu. Po vrnitvi domov se je Nika
odločila, da pospravi hišo. Medtem ko je Nika
sesala, so Malina in njeni bratci in sestrice vsi
razigrani tekali za sesalcem in ga poskušali ujeti.
Dora pa je žvečila svoj piskajoči hamburger. Po
žvečenju in lovljenju sesalca so bili vsi utrujeni.
Po polurnem počitku so izpod postelje izbezali
copat. A žvečili so ga lahko le kratek hip, ker jih
je kmalu odkrila Nika in jim ga vzela.
Dan je minil bliskovito hitro. Kmalu
je bila ura 8 zvečer. Nika je psičkom pripravila
večerjo. Ko so pojedli, so se odpravili spat. Noč
je bila jasna in na nebu so svetile zvezde. Malina se
je obračala in vrtela na preprogi sredi sobe.
Nikakor ni mogla zaspati. Tiho je vstala in se
odpravila do balkonskih vrat, pred katerimi je bila
velika pasja posteljica. Sedla je nanjo in se zazrla
v zvezde. Na nebu se je zableščal utrinek. »Vau!«
je pomislila. »Nisem vedela, da zvezda lahko
pade na tla! Gotovo mora biti zelo lepa.«
Tedaj se je domislila: »Jutri jo
grem lahko s prijatelji iskat!« Položila je glavico
na tačke. Zaprla je očke in zaspala. Kdo ve, kaj se
ji je sanjalo. Najbrž kaj lepega, saj se je v sanjah
smehljala.
