Glasovalna številka: P186

Ana Užmah

PRI ČAROVNICAH

OŠ Slivnica pri Celju, PŠ Loka pri Žusmu

 

Bil je večer in šla sem na sprehod. Hodila sem po poti, ki je vodila v gozd. V tem gozdu nisem bila že nikoli.

Razgledovala sem se in hodila naprej. Potem sem zagledala hišo. Bila je strašna in se v mraku skoraj ni videla. Opazila sem tablo. Na njej je pisalo: Mračna ulica 5. Hiša se mi je zdela zapuščena in strašna, a vseeno sem vstopila. Notranjost je bila nenavadna. Sobe je prepletalo polno pajčevin. Na policah so bile stekleničke napolnjene vsaka z različno barvno tekočino. V neki posodi so bili deževniki in črvi. V drugi posodi so bile posušene krastače in v tretji nekakšni možgani. Na sredi sobe je bil kotel, iz katerega se ja valil vijoličast dim. Potem sem pogledala v drugo sobo in v njej je bila, v njej je bila čarovnica! Čisto prava čarovnica! S kotičkom očesa me je opazila. Vprašala me je, kaj delam tam. Bila sem tako prestrašena, da sem ostala brez besed. Rekla mi je, da ji je ime Bertilija. Jaz pa sem ji rekla, da sem Ana. Mislila sem, da me bo pojedla, a je bila prijazna. S svojimi zelenimi lasmi in rožnato kožo je bila prav smešna. Nekaj je iskala. Mrmrala je, kje so možgani, kje so možgani. Rekla sem ji, da sem jih videla v neki sobi na polici in jo takoj zatem vprašala, kaj počne. Odgovorila mi je, da dela juho iz možganov. Zelo sem se začudila, ampak to so čarovnice. Nikoli ne veš, kaj si bodo izmislile. Potem je dala možgane v kotel. Dodala je še mešanico črvov in deževnikov. Vse skupaj je premešala s čarobno palico. Iz neke druge sobe se je zaslišalo nekakšno vpitje, ki je govorilo, kdaj bo večerja. Bertilija je zavpila nazaj, da bo kmalu. Potem mi je dala posodice, ki so bili kot krožniki, samo da so bile lesene. Dala mi je še majhne lesene žličke in rekla, naj ji sledim. Potem je šla v drugo sobo in jaz sem ji sledila.

V tisti sobi je bila miza in dvanajst stolov in na stolih so sedele čarovnice. Tudi te so bile prijazne. Prvi je bilo ime Bradavičica, drugi Cokelija in tretji Pokora. Bradavičica je imela na nosu strašansko veliko bradavico, Cokelija je imela obute prevelike cokle in Pokora je veliko govorila, da je bila že prav tečna. Ko sem prišla v sobo, so me čarovnice čudno pogledale ter se predstavile. Potem sem se predstavila še jaz. Nazadnje so me nehale čudno gledati in me vprašale, ali bom jedla z njimi. Rekla sem, da jaz ne jem možganov, črvov in takšnih stvari. Potem mi je Cokelija rekla, naj prisedem. In sem. Malo so se pogovarjale z mano in me kaj vprašale. Ko so vse štiri čarovnice pojedle, je Bertilija na mizo prinesla še omako iz vijolične in rumene tekočine  in pohane krastače. Vprašale so me, če bom jedla.

Spet sem jim rekla, da jaz ne jem takšnih stvari. Kar naenkrat je Pokora videla skozi okno polno luno. Na glas je zavpila, da je danes polna luna. Čarovnice so vstale in pričele plesati. Seveda je bilo smešno, ampak sem rekla, da moram zdaj domov. Poslovila sem se in odšla. Joj, hitro sem stekla  domov, se ulegla na posteljo in zaspala. Mojega zanimivega srečanja je bilo konec. Ko sem že trdno spala, so se mi začele sanjati čudne stvari. V sanjah sem zaslišala glasen smeh čarovnic. Videla sem netopirje, ki so letali naokoli in potem sem se prebudila. Nisem mogla verjeti svojim očem! Vse, kar sem sanjala, je bilo resnično! Po sobi so letali netopirji in naokrog so divjale miši ter podgane! Bila sem na neki odeji, ki je bila na sredini sobe. Zagledala sem vrata. Čimprej sem hotela priti iz te sobe. Stekla sem skozi vrata. Zagledala sem strašno veliko čarovnic.  Videti je bilo, da so imele zabavo. Neka roka me je prijela in potegnila za zid. Bila je Bertilija. Vprašala me je, kaj počnem tukaj in ali ne vem, da so tu čarovnice in čarovniki, ki sovražijo in jedo ljudi. Odgovorila sem ji, da sem se kar naenkrat pojavila sredi sobe na odeji in da so okoli mene letali netopirji ter da ne vem, da nekateri tukaj jedo ljudi. Potem mi je rekla, da če me bodo videle, se bo slabo končalo. Skrila me je pod svojo jopico in me nesla skozi množico čarovnic. Kričala sem: Kaj počneš, kaj počneš? Ona pa mi je rekla, naj bom tiho. Čez nekaj časa je jopico odkrila. Rekla mi je, da me bo našemila v čarovnico. Oblekla sem si krilo, ki je bilo tu in tam že raztrgano. Na glavo mi je Bertilija poveznila čarovniški klobuk, na nos narisala bradavico in nazadnje obula čevlje. Potem je rekla, da naj se prebijem skozi množico čarovnic, se ne pogovarjam z njimi in poiščem izhod.  Ko bom že zunaj, pa naj hitro rečem: Simsala bi, čarovniška kri, domov se mudi! Adijo, mi je še rekla, jaz pa sem stekla proti izhodu in ko sem bila zunaj, sem rekla: Simsala bi, čarovniška kri, domov se mudi!

Naredilo je pok in kmalu sem bila v svoji sobi na postelji. Zdaj pa res lahko noč! Čakaj malo, a je danes polna luna? Aja, seveda je! Neka senca je švignila mimo lune in rekla: Hi hi hi, lahko noč, Ana!