Glasovalna številka: P189

Jure Čož, Ian-Robert Erčulj, Ilka Gantar Kovačević, Nika Godec, Keira Harley, Lia Hočevar, Inja Jugović, Hasib Kajrimanoski, Blaž Kastelec-Finc, Nejc Kogoj, Hana Prodanović

O HRTU KALU

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

 

Nedaleč stran od nas je živel španski hrt po imenu Kal. To ni bil čisto navaden hrt, ki leži doma ob nogah svojega gospodarja. Kal je bil naučen svojemu gospodarju loviti zajce. To mu ni bilo všeč in vse bolj se je branil tega dela. Nekega dne, ko bi se spet moral izkazati pri lovljenju zajcev, mu to ni in ni šlo. Odločil se je, da tega ne bo več počel. Nehal je loviti in tako gospodarju pokazal, da mu takšno početje ni všeč. S tem pa je izjemno razjezil svojega gospodarja. Da mu na pamet nikoli več ne bi padla takšna zamisel, ne loviti zajcev torej, ga je gospodar močno pretepel. Kal je vedel, kakšna usoda ga je čakala.

Ponoči, ko so že vsi spali, je iz železne kletke pobegnil globoko v gozd. Kljub hudim bolečinam po telesu je tekel kot še nikoli poprej. Ves blaten in utrujen se je ob robu ceste ustavil in močno zajokal. Ljudje, ki so hodili mimo, so se zgražali in mu govorili, da je grd. Bil je že tako lačen, da tudi vstati ni več mogel, ko se je mimo pripeljal čarovnik s svojo kočijo. “Joj, kakšen pa si? Uredil te bom, saj tak vendar ne moreš hoditi po svetu!” mu je prijazno rekel. Medtem ko ga je potujoči čarovnik okopal in mu oskrbel rane, mu je povedal, da je ravno tako kot Kala nekoč našel svojega zajčka, ki mu od takrat pomaga pri čarovnijah. “Veš, ušel sem. Nisem več hotel loviti prestrašenih zajcev, zato sem dobil te udarce,” je žalostno povedal Kal. Čarovniku se je zelo zasmilil. “Nekaj časa lahko ostaneš pri meni. Toliko, da se ti zacelijo rane, potem pa boš moral oditi, z menoj in zajčkom namreč ne boš mogel večno živeti,” je odločno rekel. Kal se je užaljen obrnil v kot in zacvilil: “Verjetno sem tudi tebi tako grd, da me nočeš pri sebi.”

Dnevi so minevali in Kalu so se rane lepo celile. Čarovniku je veselo prinašal orodje, ki ga je potreboval pri čaranju, in videti je bil zelo zadovoljen. Dober glas o čarovniku in njegovih čudovitih čarovnijah se je hitro širil in ljudje so trumoma hodili na njegove predstave. Niso bile le čarovnije tiste, ki so osupnile gledalce, ampak je navduševalo tudi sodelovanje med zajčkom, hrtom Kalom in čarovnikom. Kal je večkrat slišal, da so se gledalci pogovarjali, kako zelo je lep, a besedam preprosto ni mogel verjeti. Nekega uspešnega dne je Kal rekel čarovniku: “Hvala za vse. Tvoje čarovnije so preprosto čudovite. Hvala, ker si me začaral v tako lepega hrta. Večkrat slišim pohvale na svoj račun. Kako ti je uspela tako mogočna čarovnija – začarati me v lepega psa?”

“Oh, daj no. To nisem naredil jaz. Tako dober čarovnik pa nisem, jaz sem te samo okopal in oskrbel,” mu je z nasmehom odgovoril. “Ne verjamem, da je to uspelo meni,” je zalajal Kal nazaj. “Le verjemi, verjemi, dvignil si glavo in rep in tako ponosno hodiš, da ti vsi zvidajo lepoto,” mu je s ponosom odgovoril čarovnik. “To je uspelo tebi samemu. Veš, Kal, tudi ljudje včasih mislimo, da nam lahko pomagajo drugi, kadar imamo težave. A dovolj bi bilo, da bi le zravnali hrbet, dvignili glavo in se močno zasmejali,” mu pove čarovnik. Čarovnik je bil na Kala zelo ponosen, saj je s svojo zgodbo in držo razveseljeval ljudi, zato mu je dovolil ostati toliko časa, kolikor si bi želel. Mislite, da še vedno živi tam?