Glasovalna številka: P216

Valentin Ozimic

POMEMBNO JE POMAGATI

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč, pred davnimi časi je živela majhna a poskočna psička Tipsy. Bila je rjave kodraste dlake z velikimi očmi, ki so bile zelo nagajive in kratkih nožic, ki so rade zavile s poti. Tako se je Tipsi nekega jutra, ko sta se z mamo, ki je bila pravo nasprotje Tipsi, vitka in postavna, podali na potep, enostavno izgubila.

Opletala je s svojim velikim košatim repom, ki je včasih spominjal že na veveričinega, skakala levo in desno, naprej in nazaj, v upanju, da z glasnim laježem le prikliče mamo, vendar zaman. Pozornost je vzbudila le pri hrčku, ki je ravno tisti trenutek urno mahal proti njej.

»Postoj, postoj, hrček, kam se ti tako mudi?« je vprašujoče rekla Tipsi.

»Sem Flafi, hitim, ker se bliža zima in v gozdu bo nevarno, saj menda letos čisto po tiho prihaja grozni g. Mrazzzz, tako se sliši izza devetih gora. Živali potrebujejo mojo pomoč. In ti?«  je radovedno vprašal Flafi.

Tipsi je povesila pogled in mu žalostno odgovorila: »Izgubila sem se, pogrešam svojo mamo.«

Flafi je skočil na Tipsijevo majhno šapo, jo pobožal in dejal: »Nič ne skrbi prijateljica, bova skupaj poiskala tvojo mamo, toda najprej moram opraviti svoje poslanstvo.

Tipsi ni bilo treba dvakrat reči, povohala je hrčka v znak prijateljstva, ki je iz dneva v dan rastlo in podala sta se na pot.

Kmalu je začelo snežiti. Gospod Mraz je že pustošil po gozdu. Srečal  je nekaj živali in jih odpeljal v svoj brlog.

Flafi je izza devetih gora slišal, da g. Mrazzz rad popelje živali s seboj v svoj brlog. Tako sta se Flafi in Tipsi  odločila, da jih gresta rešit.

Med potjo sta zaslišala piskajoč klic: »Na pomoč, na pomoč. Prosim, na pomoč!« V zmrzlem snegu sta zagledala premrlega ptička, ki se je zagozdil. Osvobodila sta ga in ptič po imenu Koki se jima je z veseljem pridružil na njuni poti, ki je v srcu nosila veliko poslanstvo: POMAGATI VSEM ŽIVALIM V GOZDU!«

Čez nekaj dni jih je iznenada presenetil tak snežni metež, da niso vedeli, v katero smer naj gredo. Iznajdljiv Koki se je s svojimi majhnimi krili pognal v zrak in pokazal pravo pot. Rešil je svoje prijatelje, a kaj, ko si je ob pristanku zlomil krilo. Tipsi in Flafi sta ga mobilizirala in že so stali pred Mrazzzzovim brlogom. Na desni strani so zagledali nekakšno veliko domovanje, podobno kletki z ujetimi živalmi, na desni strani pa gospoda Mrazzzza, ki je globoko spal in smrčal. Zadržali so sapo, se prepričali, da spi in odprli kletko, ki na njihovo začudenje ni bila zaklenjena ter osvobodili uboge ptičke.

Vsi veseli so urno poskakali iz brloga in osupnili nad novo zapadlim snegom, ki je na zmrznjeno podlago naredil nežno svetlikajočo odejo. Niso se mogli zadržati. Lovili so se, se zaletavali drug v drugega. Še Koki je pozabil, da ima zlomljeno krilo in da se je komaj prestopal zaradi bolečin. Premetavali so se po snegu, postavili velikega snežaka in v vsej vnemi  pozabili na svojo glasnost, ko so zaslišali za seboj močan glas:

» Ju hu hu, pa sem le dočakal snežaka pred svojim brlogom, dolgo sem čakal, pa sem le dočakal.« Moram priznati, da ste pridni, ampak ni mi jasno, kaj drobne ptičice  delajo na mrzlem snegu?«

Tipsi, Flofi in Koki so se spogledali in vprašujoče odvrnili: »Ja, rešili smo jih iz vaše kletke.«

» Iz moje kletke, ha,ha,ha? To ni nobena kletka, a mar ne vidite, da je to le varno zatočišče za ptičke, ker niso pravi čas odletele na jug. Zunaj lahko zmrznejo in dal sem jih na varno, dokler ne pride topla pomlad.

Tipsi, Flosi in Koki so od sramu povesili glave.

»Dobro sem hotel,« je tiho rekel Flosi. »Tipsi in Koki tu zraven nič nimata.«

»Tipsi pa je glasno zagovarjal svojega prijatelja: »Jaz bi od žalosti poginil, če ne bi bilo Flosija, saj sem izgubil svojo mamo.

»In tudi mene najbrž ne bi bilo več na svetu, če ne bi bilo Flosija in Tipsija,« je urno pričel razlagati Koki.

»Že dobro, že dobro, važen je dober namen. Tudi jaz imam veselo novico za vas,« je nekoliko nežneje odgovoril g. Mrazzz.

»Kakšno pa? so kriknili vsi v en glas.

»V mojem brlogu spi vitka psička, ki je od napornega iskanja svoje izgubljene Tipsi  obležala v snegu. Sredi noči sem jo našel in ji pomagal, morda se je že zbudila.«

Ni bilo treba dvakrat reči, Tipsi se je pognal v brlog in že čez nekaj trenutkov je bilo slišati nežno cviljenje, čmokanje in lajanje, ki je zvenelo po sreči.