Glasovalna številka: P217

Lana Potočnik

TRI SOVE

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč so živele tri sove: Kaja, Tina in Taja. Bile so še majhne in napočil je dan, ko jih je mamica učila leteti. Prvo je poskusila največja, srednja, nato pa še najmlajša. Prvi in drugi je sprva uspelo, zadnja pa nikakor ni našla dovolj poguma. Skušala se je zagnati in tik pred zdajci obstala. Od žalosti je zbežala od doma, daleč v gozd, tja, kjer so še sončni žarki komaj  prodrli do tal. Minil je prvi, drugi, tretji dan in družino je začelo močno skrbeti, iskali so Tajo dan in noč, toda gozd je bil preveč obširen, prevelik.

Taja se je naslednji dan želela vrniti domov, toda bolj, ko je hodila, bolj neznan in gost ji je postajal gozd. Zeblo jo je, modelovala je in stokala: »Ko bi le mamica bila pri meni.«

Njena družina je res ni slišala, ampak slišala jo je sova Naja, ki je bila najstarejša v gozdu. Tajo je neusmiljeno okregala: »Zakaj se oddaljuješ od svoje družine, če še leteti ne znaš?«

Taji ni bilo najbolj jasno, kako ona vse to ve. Nebogljeno jo je pogledala in se pognala v njen odprti objem, ki jo je čakal.

Že naslednji hip sta bili pri Tajinem domu. Vsi so se ju neznansko razveselili. Še najbolj pa sestrici Kaja in Tina.

Mama je s hvaležnostjo povabila najstarejšo sovo gozda v svoj dom. Oče pa jo je postregel, kot se to, sploh ob takšnem dogodku, spodobi.

Kaja in Tina sta se muzali in na ves glas skovikali ob igri s svojo sestro in niti sanjali nista, kaj ju še čaka.

Stara sova se je po obilni malici poslovila z besedami: »Le glej, Taja, da ti nikoli več ne pride na misel, da bi samovoljno zapustila dom.«

Taja ji je s hvaležnostjo v očeh pokimala, to je pomenilo, da razume, kaj ji sova hoče povedati. Mamica je Tajo nežno objela in je dolgo ni spustila iz objema. Še izven njihovega doma je bilo slišati smeh in krohot, ki se je razlegal daleč naokoli. Ni trajal dolgo.

Že naslednji dan je stara sova zopet potrkala na vrata. Tokrat ni bila vesela, temveč žalostna in razjarjena: » Sosede so mi povedale, da sta ravno vaši starejši sovi razdirali moje bivališče!«

Mama se je zgroženo obrnila proti Kaji in Tini in še preden je odprla usta, sta Kaja in Tina s tihim glasom priznali, da sta se med iskanjem svoje sestre oglasili v sovinem bivališču.

»In kaj sta počeli tam?« ni odnehala razjarjena mama.

»Malo sva  morali odpočiti, potem pa naju je igra odnesla in sva se začeli obmetavati z najrazličnejšimi stvarmi, ki so nama prišle pod roko.

»Nimam besed,« je dejal oče. »Za tri mesece bosta odšli s  častito g. Najo, ki nam je ponos našega gozda. Najprej ji bosta pospravili njen dom, nato pa ji bosta tri mesece na voljo. Delali bosta vse, kar bo želela. Saj je že v letih in bo potrebovala vajino pomoč.«

Stara sova je očetu pomežiknila v slovo, Kaja in Tina pa sta brez besed odcapljali za njo.

Minevali so dnevi, Taja se je s trdno voljo in vztrajnostjo  naučila leteti, Kaja in Tina pa sta se iz majhnih sov spreminjali v veliki modri lepotici, saj ju je stara sova imela zelo lepo. Učila ju je življenjskih resnic, ki jih je vsa leta nabirala.

In kot se za pravljico spodobi: Kaja in Tina sta se sicer vrnili domov, toda vsak naslednji dan sta obiskali staro sovo, ki sta jo neizmerno vzljubili ter ji pomagali pri hišnih opravilih, saj sama vsega več resnično ni zmogla. Ob večerih pa sta vso svoje znanje prenašali na Tajo, ta pa jih je poslušala z odprtimi usti in venomer ponavljala: »Joj, kako sta pametni, toliko stvari vesta.«

In zakaj sta bili Kaja in Tina pametni?