Glasovalna številka: P225

Špela Petelinšek

DOGODIVŠČINE RAČKA POLDIJA

OŠ Loče

 

Pred davnimi časi se je rodil raček Poldi. To ni bil navaden raček, bil je zelo radoveden raček. Že od malega si je želel prepotovati svet. Njegova mama mu je govorila: »Poldi, žalostna bom, če odideš, ampak, če si to res zelo močno želiš, potem lahko greš.« Raček Poldi se je mami zahvalil in rekel: »Mamica draga, tudi jaz te bom zelo pogrešal, ko bom odšel. Najlepša hvala, da me podpiraš.« Raček Poldi je po takšnem pogovoru vedno močno objel mamico.

Neke noči se je Poldi zbudil, saj ni mogel spati. Čutil je, da je čas, da odide. Odšel je do letališča. Po tihem se je pretihotapil mimo vseh varnostnikov in čisto po tihem skočil na letalo. In čakal… Pomislil je na mamo. Seveda ji ni pozabil napisati pisma in povedati kam gre. Ni želel, da bi mamo skrbelo. Vedel je, da se bo zjutraj zbudila in jo bo zaskrbelo, ker ga več ne bo. Ampak bo našla sporočilo, kjer bo pisalo: »Draga mama, rad te imam, ampak sem odšel na pot. Z letalom sem odpotoval po svetu. Tople objeme in poljubčke, tvoj Pold!«

Na letalu je Poldi videl veliko ljudi. Kar malo se je prestrašil, zato se je skrival. Večina so ljudje sedeli na svojih sedežih, nekaj žensk, enako oblečenih pa je streglo celo pijačo in hrano. Po tihem je vzel en rogljiček, saj je bil že malo lačen. Čez nekaj ur se je po zvočniku slišalo: »Spoštovani potniki, pripnite si pasove, saj bomo čez 15 minut pristali v Zagrebu.« Poldi ni imel varnostnega pasu, saj se je skrival pod sedežem. Trdno se je prijel za stol. Ko so pristali, je Poldi pričel raziskovati. Hodil je in hodil in prišel do živalskega vrta. Odločil se je, da si ga bo ogledal. Najbolj mu je bil všeč lev. Kmalu se je znočilo. Bil je utrujen, zato je prespal kar v živalskem vrtu.

 Naslednje jutro, ko se je zbudil, je ponovno odracal do letališča in se ponovno čisto tiho vkrcal v letalo. To letalo je pristalo v Rimu. Ko so pristali, je bil Poldi že pošteno lačen. Sline so se mu pocedile, ko je pomislil, da bi z veseljem pojedel pico. V najbližji restavraciji je sedel prijazen moški in jedel pico. Poldi je vedel, da je to papež. Hotel mu je pojesti malo pice, vendar ga je pri tem po nesreči kljunil. Papeža je to tako zelo bolelo, da je odšel kar domov, pico pa je pustil na mizi. Poldi je skočil na stol in pojedel pico. Bil je sit. Malo se je še razgledal, vendar se je odločil, da pot nadaljuje in odracal je na letališče. Tudi tokrat ni vedel, kam gre letalo.

Ko so že skoraj pristali, je skozi okno letala ugotovil, da letijo nad Parizom. Vedel je, da je Pariz v Franciji in da je znan po Eifflovem stolpu. In ta stolp je tudi zagledal. Bil je presrečen. Odločil se je, da si ga mora ogledati.

Po pristanku letala je takoj odracal v smeri stolpa. Kako je bil velik! Takoj je odšel čisto na vrh. Razgled je bil čudovit. Na vrhu stolpa je zagledal sebi zelo podobno bitje. Bila je še ena račka, ne račak, račka. Ne fant, bilo je dekle. Poldi se je takoj zaljubil vanjo in ona vanj. Bila je ljubezen na prvi pogled. Skupaj sta preživela čudovit teden v Franciji, zato jo je povabil k sebi domov. Račka je povabilo sprejela. Skupaj sta se vkrcala v letalo in odšla k njemu domov.

Čez nekaj mesecev sta dobila pet malih račk. Poldijeva mama je bila zelo vesela, da se je njen sin vrnil domov in da si je našel dekle ter da sta dobila mladičke. Prvi rački sta dala ime Jaka, drugi Mici, tretji Čak, četrti Mina in zadnji, peti Liza. Skupaj so živeli srečno, do konca svojih dni.