Glasovalna številka: P229

Anej Kramer

KRADLJIVEC DUŠ

OŠ Nove Jarše

 

Matic je mirno hodil po gozdu in oprezal za gozdnimi sadeži.  Ko jih je končno našel, je k njemu priskakljal Lanin ukročeni volk Volkec.

»Kaj pa ti delaš tukaj?« je vprašal Matic.

»To ti lahko jaz povem,« je iz daljave zaslišal znan glas.

»Lana!« je vzkliknil Matic

» Kaj delata tukaj?«

»Ravno sem vadila streljanje s puščicami, pa mi je Volkec ušel,«  mu je odgovorila Lana.  »Vrniva se v vas.«

Ko sta prišla v vas, se je na trgu trlo ljudi. Poglavar vasi je rekel: »Nekdo mora h kralju!«

»Midva greva!«  sta v en glas rekla Matic in Lana.

»No prav,« se je strinjal poglavar.

Že zjutraj sta se odpravila na pot do palače. Hodila sta mimo polja in močvirja in kmalu sta prispela do palače.  Nelagodno sta vstopila v palačo. Videla sta, da se notri odvija slavje. Ker ju nihče ni videl, sta se skrila za steber. Nato je eden od dvorjanov zaklical:

»Veliko meščanov že manjka!«

»Ja, zato je kriva pošast.«

 »Pošast!« sta naenkrat vzkliknila Matic in Lana.

»Kdo je tam?« je zaklical eden od dvorjanov.

»Kdo sta?« je vprašal kralj.

»Jaz sem Matic in to je Lana.«

»Kaj delata tukaj?«

»Prišla sva prosit za pomoč.« je rekel Matic.

»Vsi zapustite sobo. Z Maticem in Lano moram govoriti.«

Ko so dvorjani odšli, sta kralj in čarovnik stopila h Maticu in Lani.

»Naši deželi grozi strašna nevarnost  - kradljivec duš. Ljudem krade duše. Zato vaju prosim, da se odpravita rešiti našo deželo. Ali bosta tvegala življenje?«

»Bova!« sta rekla v en glas.

» No, potem pa pojdita spat.« je rekel kralj in ju odpeljal v sobo.

Zjutraj sta skočila iz postelje in se preoblekla.

»Ali nama bo res uspelo?« je vprašala Lana.

»Seveda vama bo!« je odgovoril glas za njima.

»Čarovnik!« sta vzkliknila.

»Za vaju imam darilo.« je rekel čarovnik

 »Izvoli Lana. Zate imam lok in puščice, zate, Matic, pa imam meč in ščit.«

»Hvala!« sta rekla Matic in Lana.

»Pridita z menoj,« je rekel čarovnik in odpravili so se proti hlevom. V hlevih je čakal bel konj.

Ko jih je zagledal, je pritekel k njim.

»Ime mu je Strela in je najhitrejši konj v gradu. Zdaj pa se odpravita proti gozdu.«

Ko sta zajahala Strelo, sta ga pognala v dir. Ko so prišli do gozda, so previdno vstopili vanj. Kmalu so prišli na majhno jaso.

»Ustavimo se,« je rekel Matic.

Ko sta skočila s Strele, se je zemlja začela tresti. Iz zemlje je vstala ogromna pošast z bičem in rjovela je od jeze. »Prišlo je nekaj zlobnega,«  je pomislil Matic. Pošast je zamahnila z bičem in ga le za las zgrešila.

»Lana, skrij se!«

»Pred ničemer se ne bom skrivala!« je odvrnila Lana.

»Prav,« je rekel Matic in zažvižgal. Strela je takoj pritekel k njemu. Matic je skočil nanj in ga pognal v dir. Ko ju je pošast opazila, je bila prepozno. Matic se je povzpel na noge in skočil na pošast. Pristal je na njenem ramenu in začel plezati. Lana je streljala puščice. Matic pa je plezal na pošast, ki je opletala z glavo. Vsakič, ko je hotela pošast Matica udariti z bičem, je Lana ponovno izstrelila puščico. Volkec in Strela sta bila zelo nervozna. Med tem je Matic že prilezel do pošastinih oči in previdno segel po diamantu in ga izpulil iz zenice. V tem trenutku je pošast zarjovela od bolečine, njena koža je začela pokati in se je na koncu razpočila v tisoč iskric. K Maticu, ki je v roki še vedno držal diamant, je pritekla Lana, za njo pa Volkec in Strela, vsi veseli, da je Matic živ.

»Uspelo ti je!« je zaklicala Lana.

»Nama je uspelo,« jo je popravil Matic, Lana pa se je nasmehnila.

»No, pojdimo v naslednji izziv.«