Glasovalna številka: P240

Marija Zofija Bohinc

HUDIČ

OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica

 

Nekoč je živel kralj, ki je imel hčerko in sina.

Sin se je znal odlično bojevati. Hčerka pa je bila tako lepa, da bi vsakega zavedla.Nekega dne se je mimo gradu sprehajal nek gospod v črni obleki in s cilindrom. Ko je zagledal lepo kraljično, se je zaljubil vanjo. Ta gospod je bil v resnici hudič, ki je kradel lepe princese. Prikradel se je k princesi in čez njo potegnil platneno vrečo. Kot bi trenil sta izginila. Vse to je videl princ. Takoj je povedal očetu, kaj se je zgodilo. Oče je rekel sinu, da je on prestar, da bi jo šel iskat. Na pot je poslal sina. Izročil mu je bisago v kateri so bili hlebec kruha, žezlo, voda in dva cekina. Zaželel mu je srečo in sin se je odpravil na pot. Hodil je čez hribe in doline in nazadnje prišel do velike votline. Ker je bil že mrak, je šel v votlino in se ulegel ter zaspal. Ko se je spet zbudil se je znašel v ječi. Zraven je bila soba v kateri je bila zaprta njegova sestra. K njemu je prišel hudič in rekel, da lahko reši sebe in sestro, če naredi to, kar zmore on. Najprej je hudič rekel če lahko naredi tako, da se mu bodo oči svetile tako kot njemu. Princ je iz bisage vzel cekina in si ju zataknil med veke. Hudič je mislil, da se mu res svetijo in je skoraj pobesnel. Toda fant je moral narediti še eno stvar. Moral je stisniti skalo, da bi iz nje pritekla voda. Princ je vzel hlebec kruha in ga zmočil z vodo. Ko ga je stisnil je iz njega pritekla voda. Hudič je pobesnel. Izpustil je samo princa. Takrat je princ iz bisage vzel žezlo in ubil hudiča. Rešil je svojo sestro in odšla sta domov.

In živela sta srečno do konca svojih dni.