Glasovalna številka: P245

Rožle Kotnik

PUJSEK RAZISKOVALEC

OŠ Sostro

 

Nekoč, pred davnimi časi, je živel pujsek Najdomir, ki je bil po poklicu raziskovalec. Nekega dne se je odpravil v gozd, da bi raziskoval, a se je izgubil. Ker pa je, kot vsak zaresni raziskovalec, imel s sabo kompas, je pot iz gozda spet hitro našel.

Nekoč pa se je zgodilo, da se je spotaknil ob drevesno korenino in kompas mu je padel naravnost med magnete, ki so ležali v gozdu. Magneti so ležali tam, ker so jih tam pustili nemarni roboti, ki so imeli prejšnji dan v gozdu piknik. Magneti so bili njihovi kolački. Kompas se je zaradi magnetov pokvaril in pujsek se je izgubil. Hodil in hodil je po gozdu, srečeval različne živali, a prav nobena mu ni znala pomagati. Srečal je tudi volka, ki pa ga je hotel pomalicati, zato je pujsek začel bežati pred njim. Spotaknil se je in pomotoma pogoltnil enega tistih magnetov. Takoj ga je nevidna sila obrnila v pravo smer in naenkrat se je spet znašel na poti, ki jo je poznal. Ucvrl jo je iz gozda, kolikor so ga nesli njegovi parklji.

Medtem so ga zunaj čakali prijatelji. Ko so ga videli, so ga vprašali: “Kaj si našel v gozdu?”

“Nič,” jim je odvrnil pujsek Najdomir.

“Če te pa tako dolgo ni bilo,” so odvrnili prijatelji.

“Kompas sem izgubil,” je potarnal.

Šele takrat so ga čudno pogledali in vprašali: “Kako si pa prišel nazaj?”

“Še sam ne vem, kar samo me je neslo,” ni vedel pujsek.

Od takrat naprej je pujsek Najdomir ljudi in živali, ki so se izgubili, vedno takoj našel in rešil. Ni ravno vedel zakaj, kar samo ga je neslo in prav nič ga ni motilo. Samo, da so bili srečni in na varnem. Nikoli več se niso prav zares izgubili, če pa so se, jih ni skrbelo prav nič.