Glasovalna številka: P251

Giselle Luin Zonta, Veronika Cej, Kristina Stantič, Lejla Tavčar, Emili Šibelja, Vita Trampuž, Veronika Buda, Ana Žigon, Petra Godnič

PRAVLJICE O ŠTEVILIH

OŠ Antona Šibelja-Stjenka Komen

 

Števila srečujemo pri matematiki, a tudi v pravljicah. Naše pravljice pripovedujejo o številih od ena pa do deset. Le kje so skrite te številke? V vsaki glavni osebi pravljice se skriva ena številka in le-ta se večkrat ponavlja skozi pravljico:

 

številka 1 se skriva v žirafi z imenom Lili;

številka 2 v labodu z imenom Dvačko;

številka 3 v snežaku Snežku;

številka 4 v miški Metki;

številka 5 v traktorju Poldetu;

številka 6 v muci Tački;

številka 7 v zmajevih glavah;

številka 8 v piščančku Pikiju;

številka 9 v slonu Devetku in

številka 10 v polžu Desetku.

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 1 – ŽIRAFI LILI

Nekoč je živela žirafa Lili. V žirafi se skriva številka ena.

Nekega dne je žirafa stekla v iglasti gozd in srečala prijateljico muco Tačko. Odšli sta k žirafi v živalski vrt. Žirafa je vprašala: »Tačka, se greva igrat?« Tačka je odgovorila: »Ja.« Vzeli sta spomin in se začeli igrati. Tačka je rekla: »Nočem več biti tvoja prijateljica, ker goljufaš!« Lili je trdila: »Ni res!« Tačka je vztrajala: »Ja, je res!« Muca je vzela stvari in odšla domov. Naslednji dan je Lili poklicala Tačko in ji rekla: »Tačka, oprosti, ker sem včeraj pri igri goljufala. Ali mi oprostiš?« Muca Tačka ji je oprostila. Žirafa Lili je bila vesela in se ji je zahvalila ter jo stisnila. Spet sta bili najboljši prijateljici. Odšli sta na praznovanje in spoznali miško Metko. Metko sta vprašali, če bi se igrala z njima, in ona je pritrdila. Vzele so spomin in začele z igro.

Postale so tri najboljše prijateljice, ki so bile v igri spomin nepremagljive.

Giselle Luin Zonta

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 2 – LABODU DVAČKU

Ob Blejskem jezeru za devetimi gorami je živel labod Dvaček. V njem se skriva številka dve.

V majhni hiši je imel dva kruhca. S kruhom se je hranil. Ob hiški je imel dve zeleni smreki. Nekega dne je srečal dve čarovnici. Bili sta hudobni. Labod Dvaček jima je moral dati vse zlatnike, kar jih je imel. Imel pa je samo dva zlatnika, vendar ju je moral dati. Čarovnici sta rekli, naj skuha dve kavici. Medtem ko je kuhal kavico, sta čarovnici šli krast. Pokradli sta: dve knjigi, dva globusa in dve medalji. Dvačka sta spremenili v grdo in umazano žabo. Skakal je naokoli in regal: »Kvak, kvak.« Cmok in skočil je v čisto jezero ter plaval na drugo stran in nazaj. Ko je plaval, ga je videl piščanček Piki. Šel je vprašat dobro vilo, kaj mora poiskati, da bi ga rešil. Dobra vila mu je rekla, da mora poiskati dve svetlo zeleni dvoperesni deteljici, dva roza diamanta in raketo, da bo lahko z njo zletel na Luno. Tam naj bi vzel dva Lunina kamna in vodo. Z vsemi temi stvarmi naj bi zmešal čarobni prah in … prijatelj se bo spet pojavil. Tako je naredil in z napojem poškropil po žabi. Spremenila se je v pravega laboda. Čarovnici sta odšli daleč stran za dve visoki gori. Labod in piščanček sta se igrala dve igri, dvakrat sta tekmovala. Sklenila sta, da bo piščanček Piki prespal dva dneva pri Dvačku, nato dva ne, naslednja dva dneva pa spet. Drugo jutro sta srečala slončka Devetka. Vsi skupaj so se igrali. A Devetko je kmalu moral domov. »Nasvidenje!« je rekel, a ga nista slišala. Zato je rekel dvakrat: »Nasvidenje! Nasvidenje!« Odgovorila sta mu: »Adijo! Adijo!« Veselo je naredil dva koraka za ovinek in že ga ni bilo več.

Tako so vsi srečno živeli do konca svojih dni.

Veronika Cej

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 3 – SNEŽAKU SNEŽKU

Nekoč je živel snežak Snežko. V snežaku se skriva številka tri. Živel je v Kranjski Gori.

Zelo je bil lep, a leden. Imel je oranžen korenček, metlo v rokah in rdeč lonec na glavi. Na trebuhu so se mu bleščali mavrični gumbi. Rad se je smejal. Imel je tri prijatelje: veveričko Snežinko, zajčka Sivka in punčko Sonjo, ki je skrbela zanj. Vsak dan so se igrali na snegu, dokler ni začelo sijati sonce. Snežak se je začel počasi taliti. Postal je zelo žalosten. Sklonil je glavo. Vsi trije prijatelji so hoteli, da se snežak ne stali. Veverička Snežinka je dala idejo, da bi lahko okoli njega dali veliko ledu. Zajček Sivko pa je dal idejo, da bi ga odnesli v iglu. Punčka Sonja je razmišljala, kaj bi lahko naredili. Predlagala je, da bi ga odnesli v zamrzovalno skrinjo. S temi idejami se niso prav strinjali. Veverička Snežinka je zato vprašala tri prijateljice veveričke, če ji lahko pomagajo. Prijateljice so odgovorile, da imajo v duplu poseben stroj, s katerim lahko zavrtijo čas nazaj. Vzele so stroj in zavrtele čas nazaj. Tako je nastala ledena zima. Snežak se je razveseli in dvignil glavo. Vsi so se spet zabavali. Podajali so si storže, obmetavali so se s kepicami snega in snežaka zavijali s črtastim šalom. Bližal se je novoletni čas. Ob snežaku so postavili jelko. Jelko so okrasili s pisanimi okraski. Na vrh jelke so dali zlato bleščečo zvezdo. Pod jelko so postavili velika darila. Na jelko so dali tudi lučke in pisane trakove. Nato je začelo snežiti. Snežilo je zelo močno. Pogledali so na uro in bila je že polnoč. Nato so odprli darila. Veverička je dobila tri vrečke lešnikov. Zajček je dobil tri velike korenčke. Punčka Sonja je dobila tri majhne punčke. Z darili so bili vsi zadovoljni. Položili so jih na tri poličke. Nato so odšli na teraso gledat ognjemet.

Snežak pa je dobil za darilo čaroben oblaček. To je bil oblaček, s katerega so v vseh letnih časih padale nevidne snežinke, zato se ni nikoli stalil in živel je med svojimi prijatelji.

Skupna pravljica vseh učenk

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 4 – MIŠKI METKI

Nekoč je živela majhna miška Metka.

Živela je za štirimi hribi in štirimi dolinami. Imela je štiri sestrice in štiri bratce. Stara je bila štiri leta. V njenem smrčku se skriva številka štiri.

Nekega dne si je zaželela, da bi šla pogledat tiste štiri travnike okoli vasi Mišnjice. Starši so ji povedali, da je nevarno, ker tam stanujejo štirje zlobni volkovi in štiri lisičke zvitorepke. Miška Metka pa je na vsak način hotela na te štiri prečudovite travnike. Nekega večera, ko so že vse miši spale, je iz postelje po štirih tačkah previdno splezala dol in pazila, da ne bi prebudila štirih bratcev in štirih sestric. Opazila je, da so na nočni straži štirje mišji vojaki. A štiri metre v levo in štiri metre v desno je bil skrit prehod. Splazila se je po njem in že je bila na tistih štirih travnikih. Tedaj pa je zagledala štiri kosmate volkove in štiri lisice zvitorepke, ki so se počasi bližali. Miška je skoraj okamenela od strahu. Pomislila je: »Le zakaj nisem raje poslušala staršev!« A bilo je prepozno, saj so jo živali že obkrožale. Miška je v žepu suknjiča našla diamant, ki ga je dobila za rojstni dan od babice. Spomnila se je babičinih besed: »TA DIAMANT JE POSEBEN DIAMANT. ČE SI DOBER PO SRCU, TI LAHKO URESNIČI ŠTIRI ŽELJE.« Miška se je razveselila, močno je stisnila diamant in si v mislih rekla, naj se štiri lisičke zvitorepke spremenijo v cvetje. In želja je bila izpolnjena. Potem si je rekla, naj se štirje volkovi spremenijo v drevesa. In spremenili so se v drevesa. Nato si je zaželela, da bi šla domov. Ta želja se ji ni izpolnila. Miška se je zelo čudila, da se ji vse želje niso uresničile. Spet se je spomnila babičinih besed in v hipu ji je bilo jasno. Ni ubogala staršev!!! Ker je to velika napaka, je morala domov peš.

Doma so vsaka štiri leta praznovali miškino vrnitev.

Kristina Stantič

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 5 – TRAKTORJU POLDETU

Za petimi gorami in petimi vodami je živel star kmet, ki je imel traktor po imenu Polde. V njem se skriva številka pet.

V njegovem velikem sadovnjaku pri Mariboru je bilo pet visokih jablan in na vsaki jablani je bilo pet čudežnih jabolk. Traktor je imel pet prijateljev. To so bili: koza, krava, piščanec Piki, četrti prijatelj je bila kokoš, peti pa muca Tačka. A nekoč so se tako močno skregali, da se niso več pogledali. Polde jih je zapustil. Odšel je na Bled. Prijateljem ni povedal, kam gre. Prijatelji so ga vsepovsod iskali, a na žalost ga niso našli. Čez pet dni so odšli prav na Bled. Tam so ga tudi našli. Vprašali so ga, kaj je bilo tako močno narobe. Odgovoril jim je, da ga vedno prekinjajo, ko govori. Nato so se dogovorili, da mu ne bo nihče več segal v besedo. Pobotali so se ter se skupaj vrnili domov. Začeli so z nabiranjem jabolk. Ko so jih prerezali, je iz njih kar pritekel jabolčni sok. Kmet je posadil še več jablan in soka so imeli dovolj za vse življenje. Vsakih pet let so priredili zabavo. Na zabavo so prišli naslednji gostje: žirafa Lili, labod Dvaček, snežak Snežko, miška Metka, muca Tačka, sedem zmajev, piščanček Piki, slon Devetko in polž Desetko. Na zabavi so pili sok in jedli jabolka.

Traktor Polde je zabavo le opazoval in od zadovoljstva veselo mežikal z lučmi.

Lejla Tavčar

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 6 – MUCI TAČKI

Nekoč je živela muca, ki ji je bilo ime Tačka.

Živela je na prenovljeni kmetiji blizu gozda in imela je šest prijateljev. Kmet je na kmetiji imel šest petelinov. Imel je po šest živali vsake vrste. Rad je imel število šest, zato je imel tudi tri sinove in tri hčere. V družini je tako bilo šest otrok, ki so imeli muco Tačko zelo radi. Nekoč je vseh šest otrok poslal v začaran gozd in ko se je spustila tema, jih ni bilo domov. S šestimi konji in šestimi psi je odšel v gozd, a jih ni našel. Nato je kmet šel s traktorjem po muco Tačko in jo peljal v začarani gozd. Muca Tačka je v temi zelo dobro videla in tako je našla vseh šest otrok. Bili so prav sredi gozda v temni jami. Otroci so se Tački zahvalili, ker jih je našla, saj so se v gozdu izgubili. S traktorjem so se peljali domov. Takoj so šli spat, ker so bili utrujeni. Ko so otroci odraščali, so šli v živalski vrt. Šli so do žirafe. Na tablici so zagledali napis ŽIRAFA LILI. Ker jim je bilo to ime všeč, so tako poimenovali eno od svojih živali na kmetiji. To je bila mala mucka, ki je imela rada nedelje. Muca Tačka pa je imela rada prvih šest dni v tednu, torej ponedeljek, torek, sredo, četrtek, petek in soboto. Rada je lovila miško Metko. Naslednji dan je bil četrtek in šla je ven. Srečala je laboda Dvačka, traktor Poldeta in polžka Desetka. Ko je prišlo vroče poletje, je praznovala svoj šesti rojstni dan. Na praznovanje je povabila šest prijateljev: Poldeta, Dvačka, Lili, Desetka, Metko in zmajčke. Podarili so ji šestnadstropno torto s šestimi enako velikimi svečkami. Ker je bilo šest nadstropij torte, je le Dvaček ni jedel, ostali so pojedli vsak eno nadstropje. Ko so se najedli, so se šli ven igrat. Zagledali so piščančka Pikija, ki je bil razočaran, ker ni našel prijateljev. Povabili so ga na Tačkino rojstnodnevno zabavo. Igrali so se na ogromnem dvorišču.

Piki se je iz srca zahvalil vsem za povabilo na zabavo, še posebej pa muci Tački.

Emili Šibelja

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 7 – SEDMIH ZMAJIH

V temni jami blizu Postojne je živelo sedem zmajev. V njihovih glavah se skriva številka sedem.

Prvi zmaj se je imenoval Fiksi, drugi je bil Pepi, tretji Rolde, četrti Lilica, peti Kiki, šesti Smedček, sedmi pa Beksika. Nekega dne se je zgodilo, da je Fiksi šel k prijatelju Poldetu. Lilica pa je šla k svoji prijateljici Lili. Fiksi je pri prijatelju Poldetu prespal eno noč. Lilica pa se je z Lili šla igrat k reki Pivki. Potem se je Beksika razjezila, ker ju niso našli. Poklicala je prijateljico muco Tačko in miško Metko. Tako so vsi zmaji, muca in miška šli iskat Fiksija in Lilico. Iskali so ju za grmovjem, drevesi, v bližini reke Pivke, po Postojnski jami in v Lipici. Iskali so ju sedem dni in noči. In osmi dan so ju našli. Pri Poldetu je bil Fiksi, pri Lili pa Lilica. Vseh sedem zmajev je bilo spet skupaj. Spoprijateljili so se z muco Tačko in z miško Metko. V ponedeljek so imeli skupaj večerjo. V torek so se kopali v reki Pivki. V sredo sta miška Metka in muca Tačka prespali pri zmajih. V četrtek so šli skupaj gledat tekmo, na kateri so igrali mačkini sorodniki. V petek so šli na mišji koncert. V soboto so šli v picerijo na Brdo. V nedeljo pa so šli na obisk k babici zmajčici.

Skupaj so srečno živeli sedem let.

Vita Trampuž

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 8 – PIŠČANČKU PIKIJU

Nekoč je živel puhasti piščanček Piki. V njem se skriva številka osem.

Živel je v Komnu, na veliki kmetiji. Tam je imel najboljših osem prijateljev. To so bili: Jure, Bruno, Pika, Marko, Natalija, Jože in Lara. Nekega dne ga je vseh osem prijateljev zapustilo. Piki je bil zelo žalosten. In tako je sklenil, da poišče vseh osem prijateljev. Pogledal je po temnem gozdu, na velik travnik, v majhen kokošnjak, za belo hišo, na rjavo njivo, pri dolgi reki, v velik sadovnjak in na zelen vrt. Klical je in klical, dokler se niso prijatelji prikazali. Piki je vprašal: »Zakaj niste več moji prijatelji?« Odgovorili so mu: »Ker hočeš zmeraj biti glavni v igri!« »O, žal mi je, smo spet lahko prijatelji,« jih je prosil. Prijatelji so ga zavrnili. Piki je šel k labodu Dvačku. »Živijo, Piki, kako si?« je vprašal Dvaček. Piki ga je prosil, ali mu lahko pomaga, ker je izgubil prijatelje. Labod mu je povedal, da ima dobra vila Mia osem napojev. Eden izmed njih pa je pravi za prijateljstvo. Piki je vprašal: »Kje pa živi ta dobra vila?« Labod Dvaček mu je rekel: »Na robu gozda živi!« Piki je odšel k vili in jo vprašal: »Prosim, mi lahko daš napoj za prijateljstvo?« Vila mu ga je dala. Povedala mu je, da mora popiti le osem kapljic napoja. Popil jih je, saj si je želel, da nikoli več ne bi bil glaven ter da bi dobil prijatelje nazaj.

Čez osem dni je bilo okoli njega osem prijateljev, ki ga niso več zapustili.

Veronika Buda

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 9 – SLONU DEVETKU

Številka devet se skriva v slončkovi glavi.

Mali slonček Devetko je živel v živalskem vrtu v Ljubljani. Družbo mu je delalo devet majhnih mravljic. Te mravljice so bile nagajive. Slončka so žgečkale in ga vlekle za devet kodrastih laskov. Slončka je to veselilo. Tako so se zabavali devet dni. Deseti dan pa je prišel tiger, ki je bil res grozen. Hotel je napasti slona, hotel ga je devetkrat ugrizniti. Slon pa ga je devetkrat brcnil. Na pomoč je poklical devet mravljic. Takrat je priletela dobra vila in jim dala s čarobno paličico posebno moč. Tigra so vlekle za dlake in ga grozljivo žgečkale. Tiger je od bolečin zbežal. Stekel je v gozd. Slonček Devetko je bil mravljicam zelo hvaležen. Čez devet dni jih je povabil, da gredo z njim k labodu Dvačku. Tam so se igrali devet igric. Te so bile: čip – čap, stara baba reče skači, človek ne jezi se, enka, šah, dama, barvice, klavirčke in skrivalnice.

Bili so veseli in srečni.

Ana Žigon

 

PRAVLJICA O ŠTEVILU 10 – POLŽU DESETKU

Polž Desetko je bil zelo počasen. V njem se skriva številka deset.

Imel je deset bratcev polžev. Nekega dne je odšel na daljši pohod in srečal je traktor Poldeta. Na traktorju so se peljali: muca Tačka, žirafa Lili in miška Metka. Tudi polž je zlezel na traktor. Pa so se peljali vsi skupaj naprej. Polža so kmalu pustili na potki, da bi nadaljeval s pohodom. Hodil je kar deset let. Srečal je neko gospo. Bila je dobra vila. Živela je v beli hiši in ponudila mu je solato. Okrepčal se je in odšel naprej. Nato je srečal zmaja Fiksija. Poklepetala sta in polž je nadaljeval pot. Hodil je in hodil ter prišel k drugi gospe. Ta je bila hudobna vila in živela je v črni hiši. Ko je vstopil v hišo, ga je začarala v zlobnega polža. Poslala ga je ven. Vrnil se je k dobri vili. Le-ta ja takoj prepoznala, da ga je zlobna vila začarala. Pomagala mu je tako, da ga je odčarala v dobrega polža. Vprašala ga je, česa si želi. Rekel ji je, da je naslednji dan polžje tekmovanje in da bi bil rad hitrejši, kot je sedaj. Dobra vila mu je željo uresničila in ga potolažila z besedami: »Jutri boš zelo hiter!« In res, zjutraj je bil zelo vesel in spočit. Odšel je na start. Zmagal je!

Deset bratcev polžev mu je čestitalo in eden izmed njih mu je naredil medaljo. Dvignili so ga in ga nosili ter hvalili. Polž Desetko je bil srečen in lepo je živel do konca svojih dni.

Petra Godnič