Glasovalna številka: P259

Karlo Karakaš

MARJETICA IN ZVONČEK

OŠ Martina Krpana

 

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi se je ob mali vasi raztezal ogromen star gozd. Sredi gozda je bila mala jasa in na tej jasi sta se ob leskovem grmu stiskali dve beli rožici. Marjetica in zvonček. Bila sta najboljša prijatelja, saj sta vsako zimo skupaj zaspala in vsako pomlad skupaj pokukala iz zemlje in se veselila prvih toplih žarkov spomladanskega sonca.

Neko pomlad je na jaso priskakljala majcena deklica Iva. Lovila je metulje, se podila za zajčki in nenadoma opazila marjetico in zvonček. O, kako sta ji bili rožici všeč! Morala ju je imeti, saj je želela s cvetjem okrasiti dom in tako razveseliti mamico in očija.Kljub temu, da ju je izpulila in odnesla z domače jase,sta bili rožici veseli, da sta ostali skupaj.

Ko je deklica prišla domov,je rožici posadila v lonček in ga postavila na okensko polico. Ponosna je bila, ko sta jo starša pohvalila za trud.Tudi marjetici in zvončku je odleglo, ko sta opazila, da Iva zanju lepo skrbi.  Zdaj so rasli skupaj, se skupaj igrali in vsako pomlad radovedno kukali skozi okno.

Lepo so živeli, dokler nekega dne, čez mnogo, mnogo let, rožici nista oveneli. Tudi ob tem sta se smejali, saj sta imeli lepo in pestro življenje. Kljub temu, da sta bili različnih vrst, sta do konca življenja ostali veliki prijateljici. Prijateljstvo namreč ne pozna drugačnosti. In, če je pravo in iskreno, traja večno.