Glasovalna številka: P260

Taj Kuduzović

GOZDNI PRIJATELJ

OŠ Martina Krpana

 

Bil je čudovit dan, ravno pravšnji za sprehod po gozdu. Z družino smo se odpravili na bližnji hrib, kjer prodajajo odlične flancate in kamor zelo radi zahajamo. Dogajale so se mi običajne reči, kot vedno: najprej dolgočasna hoja,  vmes moje pritoževanje, da me bolijo noge, na vrhu pa veliko veselje, ker se lahko na velikih travnikih igram, tečem in raziskujem okolico. A tokrat se je zgodilo še nekaj!

Splezal sem na staro drevo, kot vedno in naenkrat pod seboj zagledal prelepega zajčka. Bil je bel kot sneg, zelo majhen, z moje višine je  izgledal   kot mladiček.  Ko sem še malo bolje pogledal se mi je vse bolj dozdevalo, da je ranjen. Kolikor hitro sem mogel sem splezal z drevesa in stekel k zajčku. Želel sem preveriti, če morda ne rabi moje pomoči.  Približal sem se mu,vendar se zajček  ni niti premaknil, kaj šele zbežal. Le  prestrašeno je gledal vame s svojimi velikimi temnimi očkami.Močno se mi je zasmilil. Previdno sem stopil do njega. Najprej sem ga pobožal, da mu dokažem, da mu ne bom storil nič hudega. Potem pa sem videl, da ima ranjeno tačko. Ubogi mladiček! Verjetno je izgubil svojo mamo in ga je preganjala in ranila kakšna zver! Previdno sem ga vzel v naročje in na vso moč stekel do staršev. Ni ju bilo potrebno prepričevati, saj sta se z menoj strinjala: pomagati moramo ubogi živalici! Odnesli smo ga domov.Previdno smo mu razkužili rano, povili tačko, nato pa ga nahranili in ga na koncu zavili v odejo, da se je malo pogrel. Kaj hitro ni bil več tako prestrašen in čez dva dni je že razposajeno skakljal po svojem novem domu. Zelo sem si želel, da bi ga obdržal. Že dolgo si namreč želim hišnega ljubljenčka, prostora pa imamo v hiši dovolj. Vendar je mama odločno rekla, da ga moramo vrniti njegovi družini. Saj tudi zajček, enako kot jaz, potrebuje svojo mamo, predvsem pa svobodo. Bil sem malo žalosten, a sem čutil, da mami govori resnico. Tako smo ga čez nekaj dni zgodaj zjutraj odnesli na naš najljubši hrib, da bi se zajček lahko srečal z svojo družino. Previdno sem ga odložil na mesto, kjer sem ga našel. Za popotnico sem mu pustil še nekaj korenja in se potem skril ter čakal. Želel sem se prepričati, če se bo pojavila njegova mama.  Mama zajklja  se ni pojavila,  vendar pa je zajček mladiček odskakljal v goščo in jaz sem se odplazil za njim. Morda me bo kljub vsemu potreboval? Premajhen je, da bi živel sam. Ponovno sem si močno zaželel, da bi ga obdržal. Takrat pa sem zagledal, kako je mladiček nenadoma našel svojo mamo. To je bilo ganljivo! Vrnil sem se k staršem brez zajčka, vendar sem bil presrečen in zadovoljen, da se je za mojega gozdnega prijatelja izteklo vse kot je treba.

Zvečer, ko sva se z mamico crkljala, sem ji ponovno pripovedoval, kako je zajček našel mamico. Mami me je močno objela in mi zašepetala: »Tudi ti bi me našel. In jaz tebe. Pa tudi, če bi morala na konec sveta!«