
Glasovalna številka: P304
Ajda Amon
VILA ZA REŠEVANJE DOMAČIH ŽIVALI
OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica
»Pipi-pipi-pipi-pipi-pipi«, je zazvonila budilka. »Aaaaammmm,« se je prebudila Ana. Vzela je telefon in poklicala svojo prijateljico Hano.
Hana je še spala. »Aaaammmm, kdo je?«
»Obleci se, zaspanka!«
»Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!« je zavpila Hana.
»Ha ha ha!« je rekla Ana. »Obleci se, greva v šolo!«
»V šolo, ja!« je v smehu rekla Hana in prekinila telefonsko zvezo.
Nato sta se oblekli in se dobili pred hišo, ker sta bili sosedi. Skupaj sta šli v šolo. Na prehodu za pešce sta videli Aninega psa Tineta. »Oooooo, neeeee! Tineeeee, k nogi!« je zavpila Ana. A ni pomagalo. Hana je gledala, kako je izza ovinka pridrvel avto. Ana je zavpila: »Aaaaaaaaaaaaaaaaaa!«
Videli sta dekle v obleki s krili, ki je zagrabila Tineta in ga odnesla k njima. »Kdo si in od kje si?« jo je vprašala Ana. »Jaz sem vila za reševanje domačih živali. Sem iz čarobne dežele prazničnih vil.«
»O, kako lep prstan imaš!« ji je rekla Hana.
»Ali bi ga imeli tudi vidve?«
»Ja!« je zavpila Hana in ji nastavila prst.
»Seveda da vama ga dam, toda najprej mi obljubita, da nikomur ne bosta povedali zame.«
Brez skrbi, da ne bova," ji je rekla Hana. Ana pa ji je tudi pritrdila.
Vila je vzela svojo čarobno torbico in jima dala prstan. Nato si je na krila vrgla vilinski prah in odletela.
Ooooooo, res je bilo lepo. "A misliš, da ima ta prstan kakšno čarobno moč?" je vprašala Hana. "Mogoče pa," ji je odvrnila Ana.
Nato sta odšli naprej v šolo. Ko sta prišli, so ju vsi spraševali, kje sta dobili ta čudoviti prstan. Po pouku sta se odpravili domov. Nato sta se poslovili in odšli vsaka v svojo sobo.
Ana je prišla v svojo sobo in zagledala majhno darilce, ki je bilo na njeni postelji, okno pa je bilo odprto. "Jejhahajej,"je rekla, "še dobro, da ni deževalo!" Odprla je darilo in v njem zagledala majhno pisemce. Prebrala ga je. A sledilo je še eno presenečenje, v njem je našla še eno pisemce. In ko je odprla še to pisemce, je ven skočila mavrica, po kateri se je pripeljal žabec. Okoli pa so letali majhni pisani krogi in veliki pisani baloni. To je čisto čarobno in tako zanimivo! Ampak od vsega začudenja sploh ni opazila, da žabec že govori. Toda žabec jo je takoj zbudil. "Gospodična!" jo je poklical.
Žabec ji je povedal, da bo s tem čarobnim prstanom lahko kadarkoli odletela v čarobno deželo.
In prav tako se je zgodilo tudi Hani. Obe v isti minuti sta skočili na balkon in obe naenkrat rekli: "Dobila sem čarobni paket in notri je bilo pismo. Ko sem ga odprla, je ven skočil žabec in mi povedal, da s tem prstanom lahko odletiva v čarobno deželo."
Nato pa sta se obe na glas zasmejali. Ana je rekla: »Ali bi poskusili odleteti v čarobno deželo?«
"Seveda," je odgovorila Hana. In obe sta to naredili.
Ko sta prišli tja, sta videli polno vil in tam zadaj še kraljico vil. Pristopili sta k njej in ji rekli: »Novi sva in s prstanom sva prišli, vaša visokost.«
»Oooooooooooo,« jima je rekla, »kar pojdita z vilo Celestijo in ta vaju bo odpeljala v kraljestvo in vama povedala več o nas.
Vila Celestija ju je odpeljala v kraljestvo.
"Tukaj je plesna dvorana, po teh stopnicah se gre v vilinske sobe in tu je še kraljičin prestol. Pri nas pa ni samo lepo in prijazno, je tudi zlo in zato imamo tukaj skrivno sobano - skrivališče," je povedala Celestija. Hano je zanimalo, "ja, pred kom se pa sploh skrivate?"
Celestija je razložila: "Skrivamo se pred goblini, to so škratje zlobnega Viktorja Slane. Uničujejo nam zabave in kradejo vilinske torbice"
"Kaj pa tako ropota?"
"Ja, to je pa stroj za vilinski prah in tam sef, v katerem piše, kako narediti vilinski prah."
Hana in Ana sta bili navdušeni nad kraljestvom in njegovimi skrivnostmi. Vendar sta se morali počasi odpraviti nazaj. "Zelo nama je všeč tukaj in dobro se počutiva pri vas, zdaj pa morava nazaj domov, da naju ne bodo iskali. Hvala in lepo se imejte."
Ko sta prišli domov, sta bili zelo veseli in sta si predstavljali, kako bo drugič. Vedeli pa sta, da je treba v vsakodnevnem življenju paziti nase, ker vil, ki bi nas reševale, ni ravno na pretek.