Glasovalna številka: P317

Jena Velepec

IZGUBLJENI V GOZDU

OŠ n.h. Maksa Pečarja Črnuče

 

Nekoč so živeli štirje otroci: Lina, Ana, Lovro in Jakob. Vsak dan so se skupaj igrali.

Nekega dne niso imeli nobene ideje, kaj bi se igrali. Nato se je Lovro domislil, da bi šli v gozd. Vsi, razen Line, so se strinjali.

»Ne, ne bomo šli v gozd. No, sami že ne!« je vztrajala Lina.

»Zakaj ne? Zabavno bo.« jo je prepričeval Jakob.

»Prav, vi kar izvolite. Jaz ostajam tu in pika!« se ni predala Lina.

»Prav, pa ostani doma! Mi gremo!« ji je zabrusil Lovro.

Vsi trije so nato odšli domov, da bi se pripravili na odhod v gozd, Lina pa je še kar stala na istem mestu, saj ni mogla verjeti, da se to res dogaja. Ko so prijatelji odhajali proti gozdu in jih ni več videla, jo je začelo skrbeti. Razmišljala je o tem, kaj vse se jim lahko zgodi: od srečanja z medvedom, poškodbe ali pa se bodo izgubili. Le kaj bo rekla staršem? Vendar je bilo že prepozno, saj so že izginili v gozdu.

Trije junaki so kmalu postali lačni. Pogledali so v svoje nahrbtnike. Lovro in Jakob nista našla ničesar za pod zob, Ana pa je imela sendvič in plastenko vode. Svojo malico je razdelila na tri dele. Nadaljevali so pot, a jim je kaj kmalu postalo dolgčas, saj se ni dogajalo nič zanimivega. Prišli so do razpotja. Niso se mogli zediniti za eno smer, zato je vsak krenil po drugi poti.

Bil je čas kosila in starši so jih že zaskrbljeno klicali. Lina se jim je zlagala, da so šli na tržnico po hrano. Čeprav Lana ni bila dobra lažnivka, ji je tokrat uspelo. Nasedli so ji. Prosili so jo, naj jih obvesti, ko se otroci vrnejo s tržnice, saj je kosilo že na mizi. Lino je še bolj zaskrbelo.

Trije potepuhi pa so se medtem res izgubili. Jakob, ki sicer gleda preveč risank, je bil prepričan, da če bo dobro premislil, bo takoj vedel, kje je. A naj je še tako iskal pot iz gozda, je taval še globlje vanj.

Ana se je znašla sredi ogromne jase in čisto zmedena ni vedela, kje sploh je.

Tudi Jakob je taval po gozdu in bil vedno bolj prestrašen. To res ni bilo več zabavno!

Starši so kmalu ugotovili, da Lina ni govorila resnice. Takoj je vse priznala. Starši so bili najprej jezni in presenečeni, ker jim otroci niso nič povedali, toda vedeli so tudi, da jim ne bi dovolili iti v gozd, če bi jih vprašali za dovoljenje.

Ker se je že temnilo, so se starši odpravili iskat svoje otroke. Tudi oni so se na razpotju ločili. Kmalu je Lovrov oče zaslišal jok. Sledil je glasu, toda začela se je spuščati megla in drevesa so se začela čudno oglašati. Red je bilo grozljivo že za odraslega, kaj šele za otroka. Kmalu je našel Jakoba in skupaj sta se odpravila iz temnega gozda.

Anana mama in oče sta hodila po temnem gozdu in zelo jima je drselo, veliko pa je bilo tudi podrtih dreves. Nista videla kamna in spodrsnilo jima je. Ujela sta se za veje podrtega drevesa.  Pod njim se je skrival Lovro. Skupaj so se vrnili do razpotja.

Jakobovi starši so skupaj z Lovrovo mamo krenili po tretji poti. Nenadoma so se znašli sredi velike jase. Zdelo se jim je, da vse naokoli vidijo same grozeče oči. Pa še polna luna je sijala. Zaslišali so nežen in tih jok. Šli so za njim. Naenkrat se je Jakobova mama spotaknila ob nahrbtnik in skoraj padla na jokajočo Ano. O, končno so jo našli!

Ko so se vsi skupaj srečali na razpotju, so bili veseli, da so vsi celi in zdravi, čeprav zelo prestrašeni. Starši so bili tako veseli, da so pozabili svoje otroke okregati. Otroci so jim hiteli razlagati, česa so se bali, kaj vse so videle, kako so se izgubili. Enoglasno pa so sklenili, da ne bodo več tako nepremišljeno sami hodili po gozdu.