Glasovalna številka: P319

Neja Murić

KAJ PA, ČE JE VSE RES?

OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica, PŠ Mošnje

 

Živjo. Ne boste verjeli, kaj se mi je zgodilo. Nekega sončnega dne, sva z mojo prijateljico, ki ji je ime Klara, kot ponavadi odšli v gozd. Sprehajali sva se po gozdu, nato pa ... videli sva zajčka, ki je šepal. Še sreča, da je moj oče veterinar, zato sva ga odpeljali k njemu. Oče ga je pregledal in ugotovil, da ima zvito tačko in rekel naj en teden počiva. Upala sem, da bi lahko nekaj časa ostal pri meni. Predlagala sem očetu in moj oče se je strinjal.

Zanj sem skrbela cel teden in pri tem mi je seveda pomagala tudi Klara. Ampak potem je napočil dan, ko sem ga morala izpustiti. Bilo mi je težko, toliko lepih trenutkov sva doživela skupaj, da ga enostavno nisem želela izpustiti, a prav je bilo, da se zajček vrne v svoje okolje. Zajčka sem pogrešala in skrbelo me je zanj, mogoče si je spet zvil tačko, zato sem poklicala Klaro, da sva skupaj odšli v gozd. Nekaj časa sva tavali, potem sva ga končno našli. Videli sva ga, kako gre proti debelemu hrastu. Potihem sva odšli za njim. Potem pa, kar naenkrat, je pred najinimi očmi, dejansko izginil. Nisva vedeli, kaj se je zgodilo, zato sva se počasi odpravili proti debelemu hrastu in ne boste verjeli, a v njem so bila vrata. S Klaro sva jih prav počasi in previdno odprli, in za vrati so vse živali govorile in hodile po dveh nogah. Zajček, ki sva mu pomagali, naju je zagledal in prišel k nama. Zelo se naju je razveselil. Rekel je, naj mu slediva in sva mu. To, kar sva videli je bilo doživetje najinega življenja. Tam so bile vile, prave pravcate vile, na vhodu pa je pisalo MISTIČNE VILE. Mistične vile so se nama prijazno predstavile, nato pa nama dale ogrlice prijateljstva. V ogrlicah je bil čarobni prah. S Klaro sva bili nad darilom navdušeni, zdaj bova lahko tudi čarali. Kar naenkrat mi je začel zvoniti telefon, bila je moja mama. Klicala me je na večerjo. Preden sva odšli, sva vile povabili na tabor z nama. Vile so nama na najino veliko srečo odgovorile z »Ja«. Naslednji dan smo bili že na taboru in prišle so tudi vile, prav tako, kot so obljubile in s seboj so pripeljale tudi zajčka.

To je bil najboljši tabor v mojem življenju. Z mističnimi vilami in zajčkom smo za vedno ostali prijatelji. Saj bi vam povedala še kakšno zgodbo o naših dogodivščinah, a naj to ostane skrivnost.