Glasovalna številka: P326

Neja Kelc

MILNI MEHURČEK

OŠ Cirkulane-Zavrč

 

Nekega vročega julijskega popoldneva, je sredi neba močno zagrmelo.... »Joj, nevihta bo! Neja, Maša, Maj...hitro ven z bazena in v hišo,« je zavpila naša mami. Moja sestra in brat pa, kot vedno, me nista poslušala, še manj ubogala. Veselo sta čofotala v vodi in se igrala z milnimi mehurčki, ki jih je teta Slavica prejšnji teden prinesla nam v dar, ko je prišla na obisk. Prepričevala sem ju še trenutek ali dva, nato pa sem tudi sama čofnila nazaj v bazen in uživala v vodnih norijah z njima.

Za trenutek sem previdno postala, da z levim ušesom ujamem morda mamino svarilo, vendar ker je bilo vse tiho, sem veselo nadaljevala igrarije z njima. Grmenje pa se je vse bolj stopnjevalo, vse glasneje in glasneje je postajalo, vse pogosteje so se oblaki razmaknili in zasvetili v žaru strele.

Nenadoma pa se je nebo umirilo in vsi trije smo obstali v bazenu. Kaj se dogaja? Naš bazen je visoko nad hišo. Samo še streho naše hiše vidimo. Mamin avto je manjši od bratovega najmanjšega avtomobilčka. Nič več ni slišati grmenja in bobnenja, veter se je umiril, pravzaprav ne, veter sploh ne piha več. Primejdun, kaj se dogaja? Spogledali smo se, nato pa opazili, daje okoli nas velik, reeeeeesss veeeelik milni mehurček. Ta je torej kriv, da nič ne slišimo in da smo v zraku mi in naš bazen.  Nasmehnila sem se zadovoljno, saj nismo stali pri miru, temveč smo počasi pluli po zraku naprej. Že je  nad nami bilo kup majhnih drevesc. Aha, to je torej tisti širok gozd, sem si sama pri sebi mislila, ko sem ga opazovala. »Pazi!« sem zavpila, ko nas je za las zgrešila štorklja, ki je letela na naši višini. Mehurček pa je mirno potoval po širjavi naprej.

Peljali smo se mimo vrtca, ki je bil majhen kot hišica iz lego kock. Vse pod nami je bilo majhno kot v pravljici. Ko je zapihal veter malo močneje, smo bili v hipu ob boku Ptujskemu gradu, ki nam je razkazoval svoje stražne poti, za katere do tedaj sploh nismo vedeli. Potovali smo naprej po ravnini Dravskega polja, ki je bilo zeleno rumeno barve od polj polnih koruze in pšenice. Že smo bili mimo gozdnega pasu ob Kidričevem, ko nas je čakalo presenečenje.

Neverjetno, srečali smo drug milni mehurček, v katerem so bili prav tako otroci, ki so nam zadovoljno mahali ter nas pozdravljali. Ko smo nadaljevali pot po zraku vse do dedija, pa si je Maj premislil. Želja, da bi dediju pokazal, kako smo pripotovali do njega, je bila enostavno prevelika. V trenutku je vrgel plastično žogico iz bazena z vso silo v steno mehurčka. Najprej se je zatresel, začeli smo se spuščati, nato pa je v nekaj sekundah počil, k sreči smo bili tik nas zemljo, in bazen je z vso težo kot klada butnil ob tla.

Nekaj časa smo se tiho opazovali, saj nismo vedeli ali smo na trdih tleh in ali je bazen počil. Vendar voda v bazenu se ni nižala, še vedno smo imeli naš bazen, le da je pristal na travniku ob dedijevi hiši. Hipoma smo se vsi trije pognali iz vode proti vhodnim vratom. Na vratih se je pojavila znana postava dedija in mame Majde (kot kličemo našo babico), presenečena sta nas opazovala in skušala razumeti kaj jima vsi trije hkrati razlagamo in opisujemo. Vendar so nas želodci opozorili, da je kopanje in razburljivo zračno popotovanje, pustilo v naših želodčkih ogromno luknjo. Zakrulilo nam je tako glasno, da se je mama Majda po tiho namuznila in nas vprašala: » Spekla sem jabolčni zavitek, bi ga kdo jedel?« Enoglasno smo vzkliknili »Jaz!«.

Medtem, ko smo jedli, sploh nismo govorili in tudi nismo opazili, da je zazvonil telefon v dnevni sobi. Mama Majda se je po nekaj minutah vrnila in nam povedala, da je govorila z mami, ki vsa iz sebe išče nas in se čudi kdo je skril nas in bazen. Dogovorili sta se, da prideta z atijem po nas zvečer, mi pa bomo medtem uživali na njuni kmetiji v družbi krav, rac, kokoši, mačk in psa Bena.

Vročina pa nas je priganjala spet, da naj se osvežimo v našem bazenu, ki smo ga parkirali na travniku ob dedijevi kmetiji. Kaj kmalu je bilo iz bazena slišati spet glasno čofotanje, skakanje in pljuskanje. Tokrat se nam je pridružil še Ben, dedijev pes, ki je pri vseh norčijah bil vedno prvi zraven. Mahal je s svojim velikim kosmatim repom in nas vse poškropil. Mi smo ga špricali nazaj in od zadovoljstva je zadovoljno lajal. Lili- mačka, ki je največja gospodična vseh mačk na dedijevi kmetiji, pa nas je z varne razdalje nejevoljno opazovala, vendar se nam za nobeno ceno ni hotela pridružiti, podobno kot mama Majda. Dedi se je čez nekaj časa opogumil in se namočil do kolen v vodo......

»Neja, zbudi se. Gremo k dediju,« me je klicala Maša. Hipoma sem odprla oči, bila sem doma v svoji sobi. Ko sem pogledala čez okno, sem opazila, da zunaj stoji pokrit bazen, saj je popoldan bila tipična vročinska nevihta in na ploščicah ob bazenu je še bila sled dežja.

Seveda, vročina in ohladitev je botrovala temu posebnemu sanjskemu popotovanju. Nasmehnila sem se in hitela mami razlagat, da grem danes že drugič na obisk k dediju.

Brez sanj ni resničnosti! (nauk)