
Glasovalna številka: P327
Daša Dizdarević
POMISLIŠ IN SE ZGODI
OŠ Cirkulane-Zavrč
Nekega lepega dne, ko se je Špela sprehajala s svojo najboljšo prijateljico Kajo, ki sta bili že od vrtca najboljši prijateljici je Špela vedela, da je nekaj narobe s Kajo. Špela je, kar naprej spraševala Kajo kaj se dogaja. Ampak ji Kaja ni povedala. Špeli je bilo vse to čudno saj je poznala svojo prijateljico.
Nekaj je bilo narobe. Drugi dan, ko je bilo konec pouka je Špela sledila Kaji. Špeli ni bilo jasno kam gre Kaja. Prvo je šla čez gozd, potem čez most, nato je plezala na vrh gore. Ampak, saj Kaja ni nikoli šla domov čez to pot. Kaja je šla čez zelo dolg gozd, Špelo je bilo malo strah, ampak čisto malo. Kar naenkrat se je zaslišal šum v gozdu, Špela se je kar tresla, ampak vedela je, da more slediti Kaji. Čez par minut se je zaslišal glasen krik v gozdu! Špela je stekla domov, obrnila se je in tekla kakor hitro je mogla. Doma je razmišljala, kaj bi to bilo, lahko bi bilo krik Kaje, saj Špela ne ve kam je Kaja šla. Ampak Špela je bila sama doma čez nekaj časa je pozvonilo na vratih. Špela je pogledala kdo je prišel, ampak tega moškega še ni nikoli videla, pa vseeno je šla odpret vrata. Moški je za hrbtom imel veliko prazno vrečo. Špeli je rekel: »Pridi z menoj.«
Špela ni vedela ali naj gre ali naj ne gre mogoče je kje tam Kaja. Špela je odšla zraven moškega, nekaj je bilo čudno, saj sta šla po enaki poti kot je prej Špela sledila Kaji. Ko sta prišla na cilj, je Špela stala pred čudovito leseno hiško. Moški je zvezal Špelo in jo zaklenil v sobo zraven ene punce. Ta punca je bila Kaja. In ker ju je skrbelo druga za drugo sta se objeli. Ko sta se objeli, se je nekaj zgodilo. Ker sta si obe tako zelo želeli pobegniti iz te lesene hiške, sta bili kar naenkrat odvezani. Mislili sta, da se jima meša, poskusili sta si zamisliti nekaj drugega. Kaja si je zaželela nove čevlje, Špela pa si je želela lepo ogrlico ampak seveda ni šlo ker si obe morata zaželeti enako stvar. Obe sta bili že zelo lačni, zato sta si zamislili palačinke! Spet kako čudno dobili sta vsaka zvrhan krožnik palačink. Vse sta pojedli. Nato sta se odpravili domov k Špeli in sta razmišljali, kako se je to zgodilo? Končno sta izvedeli, bili sta jezni druga na drugo in hkrati ju je zelo skrbelo drugo za drugo. In ker sta čisto pozabili, da jutri pišejo test iz matematike. Seveda sta obe pomislili, da odideta v šolo in na skrivaj vzameta test ampak namesto, da gresta v šolo po test je test prišel kar k njima. Ker sta vedeli kaj bosta pisali, sta se naučili na pamet. Obe sta dobili petke, vsi ostali pa štirice. Ampak ker je Kaja vedela, da je bilo narobe, da sta vzeli test se je Kaja pri malici samo praskala po roki, čez nekaj časa je dobila roko rdečo. Imela je alergijo. Ampak naslednji dan je bilo vse normalno. Špela je pritekla k Kaji in ji rekla, so stvari ušle izpod nadzora. Ker je bila sobota, sta bili utrujeni in sta odšli na pohod. Malo sta si oddahnili in za grmom našli dva zlata prstana. Odložili sta jih v nahrbtnik. Naslednji dan sta čisto pozabili nanje. Ko sta odšli v šolo sta se na poti spomnili, da ju imata v nahrbtniku nadeli sta si jih. Ampak ti prstani niso bili navadni prstani, bili so prstani kateri prinašajo nesrečo. Ker sta Kaja in Špela imeli še eno drugo moč, ki jima je prinašala srečo sta prstana vrnili tam, kjer sta jih našli. Bili sta na gori, kar naenkrat pa sta bili v Špelini hiši. Kako se je to zgodilo nista vedeli. Odšli sta nazaj k leseni hišici in pomislili naj se ta moč preneha. Ampak nič se ni zgodilo. Obe se bi bili radi znebili te moči, ampak ker se je nista znali rešiti, sta pomislili mogoče pa jima prav pride in včasih celo sta te moči uporabljali na skrivaj v šoli, saj nekateri učenci niso marali hrane v jedilnici. Kuharice so jima bile hvaležne. In čez par let sta s to močjo postali obsedeni. Začeli sta to moč uporabljati vsak dan. Pri vsakem testu sta dobili petico in seveda je Kaji izginila tale alergija na učenje. Celo vedeli sta kaj bo kdo rekel.
In ker sta ravno zdaj bili stari 18 let sta sami skrbeli zase. Bili sta najboljši prijateljici in sta skupaj stanovale. Ker nista rabile kuhati, sta samo pomislili in sta imeli to na mizi. Imeli sta toliko denarja, da bi lahko naredile pohištvo iz njega. Čez nekaj let je moč izginila. Obe sta bili pretreseni zakaj se je to zgodilo, saj so vzljubile to čudovito moč. Ampak naslednje jutro se je Kaja obnašala kakor mačka. Špela ni vedela zakaj ali kako se je to zgodilo. Naslednji mesec je bila polna luna.
Špela je sladko spala in ko se zbudi in pred hišo zagleda volka. Bila je prestrašena, saj v njenem kraju niso imeli volkov. Pogledala je v Kajino sobo. Ampak Kaje ni bilo tam. Pregledala je celo hišo in ne duha ne sluha o Kaji. Zunaj je samo tulil volk. Špelo je bilo vedno bolj strah. Nekaj se je zaslišalo po hiši. Špela je prestrašena bila zavita v odejo. Ko se je opogumila, je šla pogledat čez okno če je volk že odšel. Volka ni bilo več pred hišo. Špela si je oddahnila in razmišljala zakaj so volki v njenem kraju? Zdaj je ni več skrbelo za volka, tem več za njeno najboljšo prijateljico Kajo. Špela je poklicala policijo in natisnila plakate z naslovom: IZGUBLJENO DEKLE. Policisti so jo vse povsod iskali, niso vedeli kam še naj pogledajo. Kaja se je nato sama pojavila od nekod. Špela je bila tako vesela, da se Kaji ni nič zgodilo. Špela je povedala Kaji, kdo je stal pred hišo. Kaja je sama priznala, da je bila to ona. Sicer Kaja ne ve kako se je to zgodilo. Špela in Kaja sta razmišljali kako bi se to lahko zgodilo? Kaja je pomislila, da imata še mogoče moči pomisliš in se zgodi. Ampak to ni bilo to. Odpravile sta se v laboratorij Leona, ki je bil znanstvenik, ampak Leon se ni razkril. Vprašale so ga zakaj se to dogaja? Leon ni vedel. ampak je izumil dve enaki ogrlici, ki sta si ju nadeli in nista več nikoli imeli moči. Leon je sedaj ugotovil, zakaj sta se spreminjale. Špela in Kaja sta preizkusile, kako je biti včasih žival in kako včasih imeti moči.
Ampak oni dve sta imeli prav posebne moči: vedno: VEDNO STA SI STALI OB STRANI. In te moči je povzročil Leon.
Zato vedno, če vas je česa strah, ne bojte se, vedno imate nekoga ob sebi. (nauk)