1.Poglavje: Priprave
»Imaš kavbojke Mary?«
»Ja seveda, nikoli jih ne pozabim,
ko gremo na izlet, so moj nujen dodatek, kamorkoli
grem.«
»Ampak svoje spalne vreče pa ne
morem najti, ne vem kam bi lahko izginila,
prepričana sem bila, da je nekje pod mojo posteljo.«
»Ne skrbi jo boš že našla.«
»Joj, koliko je že ura, oprosti
Mary iti moramo.«
Mary je ostala sama v sobi, ni mogla
verjeti, zamudila bo izlet če je hitro ne najde . V
jedilnici je Sara dvignila roko.
»Oprostite gospod Wellson, Mary še
ni prišla , veste ne najde spalne vreče in je že
čisto iz sebe in ne ve kaj naj naredi.«
»Uh, imamo težavo, ne more iti, če
nima spalne vreče. Prijel se je za glavo, joj, joj.«
Razgledal se je po jedilnici in upajoče
nameril pogled v vsakega učenca. Noben se ni javil,
zato je gospod Wellson odšel po stopnicah v zgornje
nadstropje ter odprl vrata. Mary je kar odskočila.
»O, oprosti, če sem te prestrašil,
Sara mi je povedala, da ne najdeš spalne vreče.«
»Ja, tako je gospod Wellson, vse sem
že preiskala, a je ne najdem, razen če… Mary je
pogledala v svojo omaro z vsemi albumi in
zgoščenkami znanih pevcev, vrgla iz omare par
nogavic in svoj stari mikrofon, ki ji ga je bila
kupila mama za njen 6. rojstni dan. Nato je nekje
globoko pod svojimi stvarmi izbrskala spalno vrečo.
»Aha, tukaj si, jaz pa te iščem
vsepovsod!«
Mary je svojo spalno vrečo privlekla
iz omare, naenkrat pa se ji je zazdelo, da se notri
nekaj premika.
» Kaj pa je to?«
Mary je potisnila roko v spalno vrečo
in ven potegnila pismo. Bilo je vso zaprašeno na
njem pa je bila znamka verjetno s kakšno grško
kraljico.
2. Poglavje: Pismo
»Očitno je zelo staro in verjetno
tu…«
»Se opravičujem, ker sem zmotila,
ampak Mary in Saro potrebujem, ne vem kaj je z Anno,
vsa je bleda in pravi, da nekaj išče, vendar ne
želi povedati kaj se je zgodilo!«
»Čaki malo, kaj se je zgodilo, ne
štekam, dej še enkrat povej in mi razloži, ti kaj
razumeš Mary?«
Mary je kar stala in ni odgovorila ničesar.
Hellen ji je pomahala z roko pred nosom.
»Ej, frendica je s tabo vse v redu,
mislim, da moraš tudi ti k zdravniku.« Sara je
zmajala z glavo.
»Nisem sigurna, mislim samo, da ima
vse to opraviti s tem pismom.« »Mislim, da tu ni
vse prav, oziroma sem prepričana, da ni. Gospod
Wellson se je potihoma splazil iz sobe in še dodal«
»Pustil vas bom same toda ne
pozabite, izlet je čez 2 uri. Dobimo se pri vhodu in
nikar ne zamujajte.«
Dobro je vedel, da zdaj res ne sme
motiti, ko imajo te 3 posvet in še Lucy takrat jih
res ne sme nihče motiti, saj vsi vedo, da to ne bi
bilo dobro zanje. Vse so odšle po stopnicah na vrt.
Tam je imela Lucy vsak četrtek delo z mlajšimi.
»Oj, kaj pa delate tu, mislila sem,
da ste v delavnici, pri Bobu, saj veste, da bo spet
ves čas godrnjal če ne pridete?«
»Joj, spet smo tam, uboge me, čisto
sem pozabila, ampak zdaj res nimamo časa za to.«
Lucy se je začudila »Aja, kaj pa
je?«
»Pridi z nami, imamo problem.«
Punce so odšle za Saro v
telovadnico. (Tukaj nimajo ničesar za iskati, toda
samo tu je mir.)
3. Poglavje: Posvet
Razporedile so si blazine in se
udobno namestile.
»Zdaj pa mi razložite kaj se dogaja
in zakaj smo tukaj, prosim!«
»Ja no, torej zadeva je taka, da
eeeeeeeemmmm, ne vem kaj naj reče, ampak z Anno je
nekaj narobe, vsa je bleda, pravi, da nekaj išče…«
»Ja, danes sem jo srečala tudi meni
se je zdela čudna, pa ne vem zakaj.« »Toda to še
ni vse.«
»Kaj pa se je še zgodilo?«
»Ja, našle smo pismo, oz. Mary ga
je našla.«
»In kaj piše v njem?«
»Mary, kaj piše v njem?«
»Nisem pogledala, žal mi je šle
smo te iskat in sem ga pustila v sobi…« »Ne skrbi
je že v redu našle ga bomo, če je res na tleh kot
praviš,« jo je spodbudila Hellen.
»Menda je…«
Dekleta so se odpravila po stopnicah
v Maryjino sobo. Na stopnicah so srečale Anno.
»O, živijo punce kako ste?«
»Dobro, menda…«
»No, potem pa OK, čao« in je
odskakljala po stopnicah.
Dekleta niso mogla verjeti.
»Ampak, zdaj res nimamo časa za to,
mislim, da moramo poiskati to pismo, zelo je
pomembno.«
»No, potem pa gremo.«
In so šle. Vse naenkrat so planile v
Maryjino sobo.
»No, kje je zdaj to pismo?« je z
zanimanjem vprašala Lucy.
»Tukaj bi moralo biti, vem, da je
bilo tukaj, kajne, da Sara?«
»Ja, tukaj je bilo, kam bi lahko
izginilo, če sem ga dala nazaj v spalno vrečo,
spalna vreča je v omari, kako bi lahko kdo to vzel
in zakaj??«
»No, dobro, potem pa sklepajmo logično,
torej, Mary in Sara sta našli pismo, ki je bilo v
spalni vreči od Mary, ker ste me šle iskat niste
pogledale kaj v njem piše, a vendar sta ga dali
nazaj v spalno vrečo, ki sta jo potem dali nazaj v
omaro.«
»Aha, potem je to pismo lahko vzel
le nekdo, ki ve kje je in ve kaj v njem piše«.
Nato so vse v en glas vzkliknile
»Anna!!!«
»Ja, to je logično, najprej vsa
žalostna, ker ga ne najde in ko ga vzame se dela
kot, da ni nič bilo!«
»Ugotoviti moramo samo še kaj v
njem piše, kaj je v njem tako pomembnega.«
»Ja, skupaj nam bo uspelo le
potruditi se moramo in narediti načrt.«
4. Poglavje: Načrt
»Torej, načrt je tak: delamo se
kot, da nič ni in se normalno družimo z njo, a
obenem poskušamo izvedeti čim več, toda bodimo
diskretne, ko bomo na letalu jo bomo jaz Lucy in
Hellen, oz. ne na letalu v džungli, zasledovale ti
Mary pa boš medtem ukradla pismo iz njene torbe,
tako, da poskušaj izvedeti kje ima najpomembnejše
stvari, če najdeš pismo zažvižgaj ter tam
počakaj, dobimo se eeeeeemmmmmmm, pri nekem drevesu
kjer se bomo zmenile. Se strinjate?«je svoj načrt
predlagala Sara. Vse so se strinjale.
»No, potem pa si sedaj do konca
pripravimo stvari in gremo, upam, da imate vse potne
liste.«
»Ja, seveda imamo!«
»Dekleta, ste pripravljene, moramo
iti!«
»Ja, seveda gospod Wellson.«
»No, potem pa pridite!«
Dekleta so po stopnicah odskakljala
do vhoda. Šolski avtobus jih je odpeljal do
letališča kjer so se vkrcali na letalo. Dekleta so
se vso pot pogovarjala z Anno in delala načrt, da bi
ga predelala do potankosti. Mary je sedaj približno
vedela kje iskati pismo. Ko so prispeli, jih je
sprejel prijazen vodnik, ki je vso pot do hotela
žlobudral o znamenitostih. Do parka jih je pospremil
vodnik in že 5. povedal kako in kam in kje morajo
zaviti in gospod Wellson si je vse natančno zapisal.
Po nekaj urah hoje, (gospod Wellson jih je nekajkrat
izgubil, da o nesrečah, ki so se zgodile na poti
sploh ne govorimo) so končno prišli na cilj: hotel
čisto pri džungli, je pa bil zelo lep. Vsi so
želeli čim prej priti v sobe, medtem ko so te 4
natančno opazovale vsak Annin korak. Skupaj so bile
v eni sobi. Popoldne, ko so si bili vsi spočili in
so bili polni energije je gospod Wellson oznanil, da
gredo na kratek izlet. Ustavili so se na majhem
travniku blizu potočka in blizu džungle. Anna se
jim je zdela zares čudna, najprej je bila
presrečna, da so bili prav na tistem mestu, kasneje
pa se je že kujala zakaj so prišli ravno tja. Čez
nekaj časa je gospod Wellson naznanil, da se
odpravljajo domov. Dekleta so se kar naenkrat
zdrznila.
»Kje pa je Anna?«
»Vprašajmo učitelja, verjetno ve
kje je!«
Hellen je stopila do učitelja in mu
vse natančno povedala. Gospod Wellson je vse razumel
in pokimal. Rekel je, da bo vse pripravil na to.
Dodaj je še, da naj to razrešijo. Dekleta so
najprej šla do hotela in pregledala vse Annine
kovčke. Potem so se spomnila, da če beži, kar je
verjetno res bo s seboj vzela najnujnejše stvari.
Stekle so proti parku in vsem povedala kaj se je
zgodilo. Vsi so se postavili in poskrili, nekateri v
gozd drugi pa na travniku. Vsa dekleta so šla v
akcijo. Videle so Anno in jo zasledovale. Lucy in
Sara sta šli naprej, Hellen in Mary pa sta jima
sledili. Anna se je ustavila pred jamo, položila
roko na njo in potihoma rekla: »Vranje gnezdo bodi
tu, odženi Adama stran od tu!«
Jama se je nekajkrat zavrtela in Anna
se je znašla za njimi.
»Kaj pa ve počnete tu«.
Mary je stopila naprej in ji vse
povedala, da bi jo s tem zamotila. Eden od učencev
se je splazil do skale in našel pismo ter ga
pretipkal in poslal na telefone vseh punc. Zazvonilo
je in Anna se je zdrznila ter zbegano pogledovala
okrog sebe.
»Kaj je zdaj to, kaj se greste, kakšna
igra je to???«
»Takšna kakršne se greš ti,
najprej si vsa bleda in zaskrbljena, nam ukradeš
pismo in se spet delaš kot, da nič ni!!!!«
»Ja, prav imate, to je res, vendar
imam razlog, poglejte na telefone, saj veste, da vam
je Jack tja poslal pismo, preberite!«
Dekleta so pogledala na telefone,
Anna pa je medtem zbežala, to pismo ni bilo pravo,
pravo ji bo zdaj, zdaj padlo iz pravega nahrbtnika!
Lucy ga je prebrala. Pisalo je: »Ko grete na vaš
butasti izlet, lej, da si mi tu pred jamo, sicer veš
kaj sledi, jasno?«
Marsel
»Čakaj Anna, kdo ti grozi in zakaj?«
Anna se je obrnila in skrušeno
dejala:«Žal mi je, toda neki tip si je začel
dopisovati z mano in me prisilil, da odpotujem z njim
in, ko sem se mu uprla me je začel pretepati in mi
groziti, da bo vam kaj naredil in me opozoril, da če
povem bo še slabše, če pa bi se vam kaj zgodilo
jaz ne vem kaj bi naredila!!!« je jokavo
spregovorila Anna.
Dekleta so jo začela tolažiti in
skupaj so odšli do učitelja in se odpravili na
policijo. Policisti so nepridiprava ujeli, čez
približno mesec (ko so bili že vsi srečno doma) pa
je bila v časopisu novica pod glavno temo:
SREDNJEŠOLKE REŠILE PRIJATELJICO IZ ROK
NEPRIDIPRAVA!!!
V sobah so se zvečer dekleta
pogovarjala: »Za nami je še ena pustolovščina in
tudi to smo uspešno razrešile.«
»Vendar imam občutek, da tudi ta ni
zadnja«
Nauk: Ne zaupaj prijateljem iz
interneta ter se z njimi ne srečuj, saj ne veš
kakšne namene imajo.
