Bil je dolg dan za mano. Utrujena sem
se ulegla v svojo posteljo. Naenkrat sem se znašla
v neki majni vasici. Hodila sem po potkah, ko je
naenkrat pred mene skočil majhen kuža, ki je zelo
naglas je lajal. Potem je prišel majhen možiček.
Zelo sem se ustrašila in skrila za drevo.
Možiček je rekel: » Nič ne bom
storil.«
Pogledala sem ga in stopila bližje.
Rekel je, da sem stopila v ŠKRATOVO deželo
škratov. Povedal je, da je on glavni škrat. Nato me
je odpeljal do njegove hišice iz lesa. V hiški je
bila majhna mizica, okoli njej pa so bili štirje
majhni stolčki. Ponudil mi je šipkov čaj.
Nato se mi je predstavil tako: »Sem
škrat LOJZ glavni škrat. Star sem skoraj petsto
let. Drugi škratje pravijo da sem zelo moder. V
časih pa jim tudi ponagajam, sploh pa če ne
upoštevajo mojih pravil.«
Zahvalila sem se mu in odšla dalje.
Hodila sem in prišla do čudovitega vrta. Ogledovala
sem si ga, ampak naenkrat se je nekaj zabliskalo in
pred menoj je stal prav nenavaden škrat.
Vprašala sem ga: »Kako ti je ime.«
Rekel je: » Ime mi je David.«
Vprašala sem: »Čigav je vrt?«
»Ta vrt je moj, ampak ni tak kot so
vsi ostali vrtovi. Ta vrt je čaroben, z čarobnimi
rastlinami.«
Vprašal me je, če grem z njim v
škratov gozd. Odpeljal me je do gozda. Pred njim
je stal napis: VSTOPATE V ŠKRATJI GOZD. Vstopila sva
v gozd. Pred seboj sem zagledala prečudovito
rastlino.
Ampak škrat David je rekel: » Če
se je dotakneš začneš zelo, kihat, kihat, kihat
ACIH!!!«
»Prepozno si rekel, ačih!«
Pojdiva dalje, ampak ne se dotikat
vseh rastlin, ki jih zagledaš, ker so lahko tudi
strupene.
»Ohhh, veš jaz pa sem že malo
utrujena pojdiva raje nazaj v vas.«
»No prav pa te bom odpeljal do naše
kuharice Mice. No pa sva prispela nazaj. Dober dan
kuharica Mica. Kaj počneš?«
»Kaj! O dober dan, kako si me
prestrašila. Prav za prav kdo si ti ?«
»Jaz sem Lia. A me lahko naučiš peči
škratje piškote, slišala sem da so zelo dobri.«
»No če že vztrajaš pa dajva.«
In skupaj sva naredili okusne piškote.
Nato me je vprašala če sem že obiskala škrata
Srečkota.
»Ne ampak, če je ime takšno, je
tudi on takšen. Oj, je kdo doma?«
»Kaj kakšno bitje pa si ti?«
»Jaz sem Lia in sem človek. Ti si
najbrž Srečko.«
»Ali želiš da te naučim izdelovat
iz kamnov?«
»Ja čudovito z veseljem!«
Izdelala sva različne živali in
rastline, zato so tudi kamni pomembni za nas, ker
lahko iz njih naredimo veliko stvari.
»Hvala za tvoj obisk, kako že?
Človek Lia Srečko, in nasvidenje.«
»Au… kako boli kaj je?«
»Oh, oprosti nisem hotel odmaknil
bom in ime mi Milan. Sem škrat gozdar. Skrbim tudi,
da se majhni škratje naučijo gozdarskih in
lesarskih spretnosti. Škrati imamo tudi tako, da ko
je škrat star sto let se tudi poroči.«
Milan lahko iz lesa naredi postelje,
mize, stole…
»Greva obiskat škrata Rudija, ki
dela v rudniku. Živijo Rudi kako si?«
»Še kar dobro, zelo vroče.«
Začela sem mu malo pihat in mu
ponudila vodo. Rekel je da nama bo pokazal nekaj
zelo, zelo, zelo posebnega!
Ampak naenkrat me zbudi budilka na
nočni omarici.
»OH ! bile so le sanje, ampak zelo
lepe in poučne. Oh, saj res danes pri likovni
umetnosti izdelujemo iz kamnov, zagotovo se bom dobro
odrezala.«
Naslednji dan, ko sem prišla iz
šole smo se pogovarjali o vesolju. Ko je bil čas za
spanje, sem sanjala, da sem v vesolju. Ko sem letela
med oblaki, sem opazila osamljeno zvezdico.
Vprašala sem jo: »kaj je narobe?«
Zvezdica je rekla: »Počutim se zelo
osamljeno in si mislim, da me nihče nemara, da nisem
v korist nikomur.«
Potolažila sem jo in jo povabila
na izlet po vesolju. Odleteli sva do planeta Jupitra.
Rekla sem naj zvezdici po ve, da je koristna.
Jupiter je rekel: »Koristna si, zato
ker krasiš nebo.«
»Prav imaš Jupiter,« je odgovorila
zvezdica.
Rekla sem: » Greva obiskat še
planet Venero. Venera povej zvezdici, da je koristna.«
»Seveda si ljudem polepšaš spanec.
A ona misli, da ni koristna. Seveda si, pojdita
obiskat še luno.«
»Živijo luna! Povej luna, da je
zvezdica koristna.«
»O, seveda si zvezdica. Sama svetiš,
name pa sije Sonce, zato jaz svetim. Pojdita obiskat
največjo zvezdo, zvezdo SEVERNICO.«
»O, zvezda Severnica povej, da je
zvezdica koristna.«
»O, kdo pa si misli to?«
»Veš zvezdica si misli.«
»Tako si ne se smeš misliti, ve
zvezdice mi pomagate svetit in krasit nebo.«
»Samo jaz tega nisem vedela.«
»No zdaj, ko veš si boš mislila
drugače, kaj ne?«
»Seveda zvezda Severnica, hvala, da
si mi povedala.«
»No, zdaj pa pojdi na svoje mesto in
začni žaret.«
»Hvala Lia.«
»Ni zakaj zvezdica, lepo se imej!«
»Zvečer poglej v nebo in videla me
boš. Adijo!!!!!!!!«
»Adijo!!!!!«
Nauk te zgodbe je, tudi sanje so del
resničnosti, sanjajte in živeli boste!
