Glasovalna številka: P339

Ela Holc

KOSTANJEVA JEŽICA

OŠ Olge Meglič Ptuj

Nekoč je ob robu gozda živela deklica Manja. Bila je jesen. Nekega dne se je Manja odločila, da bo šla nabirat kostanje. Ko je prišla v gozd, je zagledala kostanjevo ježico in mislila, da je v njej kostanj, a bila je samo ježica. Ko jo je prijela, se je močno pičila in rekla: »Avč, kako boli!« Začela je jokati. Od bolečine je tekala sem in tja in se izgubila. Ni več videla svoje hiše, zato je tekala in jo iskala. A zaman. Nato jo je opazil volk in jo vprašal: »Deklica, zakaj jokaš? Kaj se ti je zgodilo?« Deklica je žalostno odgovorila: »Ime mi je Manja in jokam, ker sem se pičila v prstek in se izgubila.« Volk jo je želel potolažiti: »Mogoče bova skupaj našla tvojo hišo!« Najprej sta videla gobo, nato zajčka in nazadnje sta srečala veverico. Le hiše nista našla. Ko se je volk naveličal, ji je rekel: »Deklica, v službo moram, zato te moram sedaj zapustiti.« In je odhitel po gozdu. Vse to je opazovala lisica in ko je volk odšel, se je deklici približala: »Deklica, kaj pa ti iščeš?« Deklica ji je razložila, da išče svojo hišo. Ker pa tudi lisica ni imela volje deklici pomagati, si je hitro nekaj izmislila. In zopet je deklica ostala sama. Ker pa veverički nič ne uide, tudi nesramnost lisice in volka ne, se je naposled spustila po drevesu in vprašala: »Kaj je deklica?« Tudi njej je deklica povedala, da se je izgubila in da išče svojo hišo ob gozdu. Veverica se ji je nasmejala in rekla: »Počakaj, pojdem na vrh krošnje, kjer imam odličen razgled!« Po minuti se je veverička vrnila in ji povedala, da je videla hišico ob robu gozda, ki ima prelep vrt, v katerem cvetijo rožice. Deklica se je nasmejala in rekla: »To je moja hišica! Pelji me prosim domov!« In veverička je deklici pomagala domov, kjer jo je že vsa zaskrbljena čakala mamica. Deklica je mamici povedala, kaj se ji je zgodilo. Mamica je deklici pozdravila prst in srečno sta živeli do konca svojih dni, deklica pa je bila od tistega dne bolj previdna.