Glasovalna številka: P344

Živa Uršej

AAA, PEKOČ ČILI!

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč  je živel  en  velik  sočen čili po imenu Čilaho. Ta čili je bil  nekaj  posebnega, znal  je  plavati,  znal  je   plezati  po drevesih,… in še  kaj  drugega, celo repati. Nekoč  so  ga  odpeljali  v restavracijo. Tam so bili sami Francozi. Ko so čili spekli, so ga postregli sitni gospe Faragondi. Njen mož je rekel, naj ji dajo še enega, da ne bo več tako sitna. Ko ga je dala v usta, je rekla:« Kako si drznete postreči ne pekoč feferon!«  

A ko je ugriznila vanj, je bilo že prepozno. Ko bi le vedeli, vsem je ušlo v hlače, ker je bila tako grozna. Bila je tako rdeča v obraz, kot bi pojedla kaktus. No, tako grozna že ne. Še bolj!  Bila je tako grozna, kot bi jo ugriznil krokodil ali kot bi jo pohodil slon. No, v glavnem, zelo jo je peklo. A čili se ni vdal, on je prišel na svet zato, da je pekel ljudi, si je mislil. A Faragonda je tako kričala, da so se vsi krožniki razbili. Še čili ji je ušel iz ust. Mislil je, da bo dobil slušni aparat.  Zato se je čili odločil, da nikoli, res nikoli več ne bo na jedilniku. Ker ne misli biti še na drugo uho gluh. Odločil se je, da bo šel na Kitajsko repat. Tja je šel z vlakom. Ko je prispel na postajo v Pekingu, je vzel kovčke in šel iskat apartma. Apartma je takoj našel, saj so ga vsi že na daleč opazili in mu ponujali prenočišče. » Živordečega čilija res ne moreš zgrešiti, a ne?«

V Pekingu je spoznal tri prijatelje po imenu Šilo, Levy in Li. Povabil jih je v svoj apartma, saj so bili tudi oni sočni čiliji. A prijatelji so bili že vsaj dvajset krat na jedilniku. Zato so si pripovedovali smešne zgodbe, kako je bilo njihovo življenje zanimivo in smešno.  Najprej je svojo zgodbo povedal Li, pa jo poslušajmo: »Moje življenje se je začelo v rastlinjaku med samimi paprikami in papagaji. Takoj, ko so ugotovili, da je z mano nekaj narobe, ker nisem paprika, so me vrgli naravnost čez balkon. Padel sem v naročje najboljšemu kitajskemu kuharju. Zelo me je bilo strah, saj on te lahko zmelje v sekundi v suh prah in poje. Na srečo sem bil preveč pekoč in me je vrgel iz restavracije, ki jo je imel v Pekingu. Pristal sem na ulici, dokler nisem srečal vas, moji prijatelji. Končal sem zgodbo, kdo bo sedaj nadaljeval svojo prigodo?«

»Jaz bom, jaz bom!« se je oglasil Šilo. »Moja zgodba je tudi zelo smešna, še sedaj mi gre na smeh in tudi mojim prijateljem vsakič, ko se srečamo uide v hlače. Zrastel sem na balkonu v lončnici. Vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi nekega dne moj lastnik Šiloah odločil, da me ne bo imel samo za okras, temveč tudi za dodatek k hrani. Ko je nekega dne prišel k mojemu lastniku na obisk njegov najboljši prijatelj Chen, sta se odločila, da skupaj pripravita večerjo. Za večerjo sta si spekla kitajske novoletne cmočke, ki sta si jih po pomoti začinila s čilijem, v resnici sta si jih želela sladkati. Začela sta jesti, nato njegov prijatelj Chen reče, da so okusni. Šiloah prizna, da so preveč pekoči. V trenutku  dobi zelo rdeče oči iz ušes se mu pokadi, v hipu me izpljune direktno Kitajki v naročje, ki se ravno sprehaja po ulici in ogleduje mesto. Močno jo preseneti nenavadni pojav, zatuli kot Tarzan sredi džungle in začne  kriliti z nogami in rokami, še do vesolja se je slišalo. Vsi so se spraševali, kaj se dogaja.  Eni so zbežali iz hiše, drugi so prileteli iz ladij, da bi ugotovili, kaj se dogaja. A so potem videli, da gre za lažni preplah. Saj je bila le smešna Kitajka, ki je prišla na ogled tistega kraja. » Počutil sem se kot zvezda, vsi so me opazovali, celo fotografirali so me skupaj s Kitajko. Želela me je obdržati za spomin, zato me je odnesla domov v Peking. Pobegnil sem ji in sedaj sem se znašel na ulici, med vami. To je moja zgodba, kaj pa Levy? Pripoveduj nam!« je bil radoveden Šilo.

»Daj, nasmej nas s svojo dogodivščino,« reče Li. »No, prav,« potrdi Levy. »Moja zgodba ni vesela, ni smešna, temveč prava dogodivščina. Prisluhnita: » Ko sem bil še majhen čili, smo šli na bazen. Po plavanju sem se šel stuširat. Vsi so poklicali reševalce, ker sem bil tako rdeč. Mislili so, da me je opeklo sonce. Reševalci so  hitro prišli z glasno sireno. Vsi so gledali kaj se dogaja. Še celo gluhi so slišali sireno. In veste kaj? Vsi so mislili, da je požar ali kaj resnega. Ugotovili so, da gre le za rdeč feferon. Odpeljali so me v bolnišnico, na oddelek za kožne bolezni. Zelo sem se čudil, saj so bili tam tudi korenčki. Zame ni bilo zdravila. Mislili so, da imam hudo kožno nalezljivo bolezen, ki se ji reče rdečitossrbečitos. Po hitri pošti so me poslali v Peking. In zdaj sem tu, dragi prijatelji.«

Li se začudi:«Vvvaaaaaaaaaauuu, to pa so prigode. A gremo gledat kakšen film?« še predlaga.

Skupaj so odšli v kuhinjo po pokovko, kokakolo in kekse, tudi čokolade niso pozabili. Gledali so smešnice o govorečem psu, o mački, ki je plavala v bazenu, o kuharju, ki je plesal  v kuhinji kot mačka na zadnjih dveh tačkah, o lebdečem stranišču in nazadnje še o kokoši, ki je jedla samo korenje. Od smeha so postali živo rdeči in zelo vroči. Še polulali so se od smeha in nastala je poplava. Postali so najboljši prijatelji. Skupaj so preživeli veliko dogodivščin. Čilaha so pospremili na prvi reparski nastop, spodbujali so ga. Tudi Li si je zaželel, da bi znal repat. Vprašal je Čilaha: » Ali me lahko naučiš repat?« Čilah je seveda rekel: »Ja, seveda.« In od takrat naprej so se skupaj učili repat. Ustanovili so šolo repanja.

Skupaj so se še veliko smejali, hodili na morje, ustvarjali in hodili na rojstnodnevne zabave. A na jedilniku niso bili nikoli več. Nekoč so skupaj odšli na križarko, bili so prava druščina. No, v glavnem, skupaj so preživeli še veliko dogodivščin, saj so bili najboljši prijatelji na tem svetu.