Glasovalna številka: P345

Pia Potočnik Krajnc

BELA DAMA ELIZABET IN NJENE GOLOBICE

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

V razpadajoči hiški, na koncu vasi, blizu stare graščine, je živela starka po imenu Azra. Ko je bila mlada, je služila grofu Adresu, kot služabnica obveščevalka in svetovalka.

Grof Adres je imel hči, ki je sijala od lepote, zato jo je poimenoval Bela dama Elizabet. Azra ji je velikokrat pomagala s svojimi nasveti, saj je njena mati umrla pri njenih rosnih treh letih.

Ostala je sama z očetom grofom Adresom. Ko je mama grofica Liza vedela, da bo umrla, ji je pustila tri golobice, za katere je grofu naložila, da ji jih izroči, ko bo polnoletna.  In tako se je tudi zgodilo. Starka Azra je bila vedno starejša in njene moči so popuščale.

Blizu vasi je bilo mesto v katerem so živeli petošolci Lili, Aleks, Luka in Tina. Zelo radi so zahajali v vas, pod stari hrast in se tam družili. Iz klopce pod hrastom, se je zelo lepo videla hiška starke Azre. Otroci so slišali za to starko že v mestu. Slišali so, da je hudobna.  To so želeli sami preveriti.

Že nekaj dni so opazovali starko Azro in njeno razpadajočo hiško. Nekega dne pa so pred hiško opazili majcena čudežna bitja podobne gosenčicam, ki so se plazila okoli njene razpadajoče hiške. Poskušali so jih ujeti a jim ni in ni uspelo. Aleks je stegnil roko in ujel čudežno bitje. Nato je rekel: »Hura, ujel sem čudežno bitje! Pridite pogledati!«   Vsi so hitro zdrveli k Aleksu. Majhno bitjece se je trudilo, da bi pobegnilo. Mahalo je z rokami in nogami, a mu ni uspelo. Ko se je umirilo, so si ga otroci dobro ogledali. Imelo je dolga štrleča ušesa, pod nosom je bilo kosmato, usta je imelo v obliki črke u, imelo je rdeča lica in barve je spreminjalo kot kameleon. Ugotovili so, da spušča glasove. Lili mu je dejala: »Umiri se, ti pošast mala, saj ti nočemo nič hudega!« Luka pa je dodal: »Povej nam raje, kako ti je ime!« Drobceno bitje je razprlo svoje velikanske oči in prestrašeno zagodrnjalo: »Puuuussstittte meee!« »Govoriti zna!« so otroci v en glas zakričali, pošast pa si je z drobcenimi rokami pokrila ušesa. Odgovorila je: »Seveda znam govoriti. Kdo pa ste vi, da tako kričite?« In tako se je začel pogovor. Otroci so ugotovili, da je to majčkeno bitjece srčkano in prijazno in zelo očarljivo. Povedalo jim je, da skupaj s prijatelji pazi na onemoglo starko. Zdaj jim je bilo jasno, zakaj je že več dni ni bilo iz hiše. Starka Azra je hudo zbolela. Gosenčica jim je obljubila, da jih bo odpeljala k starki, ki ogromno ve o stari graščini, v kateri je živel grof Adres. Otroci so vedeli, da je v staro graščino vstop prepovedan, saj tam nekdo straši. A ta prepoved je bila za njih zelo mikavna, saj so na vsak način želeli vstopiti v graščino. Gosenčica jim je svetovala, da se pred vstopom v graščino posvetujejo s starko Azro, saj se čudne reči v graščini dogajajo vsak dan točno ob pol noči do prve jutranje zarje. Želeli so si videti to čudo, ki ga niso poznali in verjeli so, da jih moč prijateljstva trdno varuje. Gosenčica in otroci so se dogovorili, da se pod starim hrastom dobijo naslednji dan točno opolne, ko je starka Azra najbolj pri močeh. Gosenčica se bo dogovorila s svojimi prijateljicami gosenčicami, da jih bodo odpeljale k starki. Ko so gosenčico izpustili, so se počasi odpravili nazaj proti mestu. Med potjo so se pogovarjali, kako naj se naslednji dan obnašajo, ko bodo prišli k starki. Dogovorili so se, da bodo starki nesli domači zeliščni čaj, ki ga zna pripraviti  Lukova mamica.

Naslednji dan so se dobili ob pol dvanajstih in se odpravili v vas pod stari hrast. Ura je že odbila poldne, vendar gosenčic ni bilo od nikoder. Ko so se pogovarjali, da bodo kar sami odšli do hiške starke Azre, so zagledali znano drobceno postavico. Bila je njihova prijateljica gosenčica, ki jih je prišla iskat. Povedala je, da naj jo kličejo Bobika in da jim bo predstavila še svoje prijateljice Tikvico, Pajkico in prijateljčka Punkelčka, ko bodo vstopili v hišo. Opozorila jih je, da jih starka Azra pričakuje in da naj se je ne bojijo, kajti ona je zelo prijazna do vseh ljudi, če ji le dajo to priložnost. Še posebej rada ima otroke, ki si jih je sama zelo želela, pa jih ni imela nikoli. Ko so stopili v hišo, so jih pozdravili Tikvica, Pajkica in Punkelček. Bili so drobcena in skuštrana bitjeca, resnično podobna gosenčicam, le da so imela le dve roki in dve nogi. Govorila so zelo piskajoče in bila so zelo prijazna in na trenutke tudi sramežljiva. Prijazno so jim povedala, da jih starka pričakuje in da naj se do nje obnašajo lepo in vljudno. Punkeljček je prvi stopil v sobo, kjer je ležala starka. Za njim so stopili otroci in jo vljudno pozdravili, ter ji izročili najboljši zeliščni čaj Lukove mamice.

Starka se jih je razveselila, videti je bila resnično slabotna. »Po kaj ste prišli otroci?« jih je vprašala. Ni bilo potrebno več, saj so otroci kar takoj začeli govoriti o stari graščini in o tem, kako vsako noč v njej straši.

Starka jih je nekaj časa poslušala, nato pa je pričela pripovedovati. Povedala jim je, kako je služila grofu Adresu in kako je skrbela za grofično Belo damo Elizabet od smrti grofice, pa vse do trenutka, ko je postala polnoletna. Takrat pa so se pričele težave. Grof je za grofičino polnoletnost priredil zabavo,  na katero je povabil vse snubce, prijatelje ter sorodnike. Snubcem je naročil, da bo tisti, ki bo prinesel grofični najlepše darilo, lahko postal njen mož. Snubci so prinašali različna darila, prstane, živali, uhane, hrano, verižice, vendar grofični nič ni zadostovalo. Grof pa ji je izročil tri golobice, ki ji jih je zapustila mama. Od veselja je bila zelo srečna. Obrnila se je k svojim golobicam in odšla v svojo prelepo sobo. Bilo je že temno. Grofična je golobice postavila na okensko polico ter okno na stežaj odprla in zaspala od sreče. Eden od snubcev ji je močno zameril, ker ga je odvrnila in ga ni želela vzeti za svojega moža. Sredi noči se je pretihotapil v grofičino sobo in odprl kletko v kateri so bile golobice. Odletele so daleč v nebo. Grofična je zaslišala glas in se je zbudila. Ko je videla, da je kletka odprta in da golobic ni v njej, je začela jokati. Jokala je vsako noč od polnoči do jutranje zarje, ker je verjela, da jih bo s svojim jokom priklicala nazaj. Od takrat je dolgo ni videl nihče, saj vsi mislili, da v stari graščini straši in si vanjo niso upali vstopiti. Starka je povedala, da bo grofična nehala jokati takrat, ko se bodo k njej vrnile njene tri golobice in bo dobila moč, da bo ustvarila čarovnija, za katero ve le ona. Otrokom je povedala, da so le oni tisti, ki lahko grofični pomagajo najti golobice. Povedala jim je, da golobice živijo na gori nad graščino in da jih je omrežil zavrnjeni snubec. Otroci so starki obljubili, da bodo odšli na goro in pripeljali golobice nazaj. Starka je bila zelo vesela in je od utrujenosti zaspala. Otroci so se skupaj z Punkelčkom podali na goro. Hodili so ves večer in vso noč, proti jutru pa so prispeli na vrh gore. Bili so žalostni, saj na gori ni bilo ničesar drugega  kot planinska koča, v kateri so se zbirali planinci. Punkeljček jim je vlil upanja, ko jim je povedal, da je starka Azra vedno sanjala o votlini pod vrhom gore v kateri je zaklad. Zaklad so bile golobice, ki bodo rešile grofično trpljenja. Pričeli so iskati votlino. Iskali so par ur in so jo našli. Z velikim strahom so vstopili vanjo. Videli so golobice in bili so zelo srečni. Težava je bila le ta, da so bile golobice zaprte v mreži. Tina je v kotu votline videla oster nož in rekla je: »Glejte, tamle je nož! Mogoče nam bo prišel prav.« Aleks je hitro vzel nož in prerezal mrežo. Tri golobice so dali v vrečo, ki jo je od nekod potegnil Punkeljček. Hitro so odšli do stare graščine ter počakali, da se je prikazala Bela dama Elizabet. Ko se je končno 'prikazala, je točila grenke solze. Otroci so hitro izpustili tri golobice in odletele so k Beli dami Elizabet. Ko je Bela dama Elizabet zagledala golobice, se je zelo razveselila, nehala je jokati in njen obraz je zažarel kot sonce. Otroci pa so razmišljali o čarovniji o kateri jim je povedala starka Azra. Bela dama Elizabet je tri golobice s čarovnijo spremenila v štiri golobice in izginila. Od takrat naprej se ni nikoli več prikazala, kajti sedaj ima štiri ljubke golobice. Otroci so bili zelo srečni in navdušeni. Ta čudež so hoteli deliti s starko. Ko je starka vse to izvedela je bila tudi ona zelo srečna in je zaspala, njeno srce pa je nehalo biti. Od takrat dalje v graščini ni več strašilo in Bela dama Elizabet je s svojimi golobicami srečno živela v raju. Otroci so se vrnili domov utrujeni in zaspani in vse se je srečno končalo.