Glasovalna številka: D101

Erika Kum

RANJENA PTICA

Gimnazija Novo mesto

 

1. knjiga

 

Gledam do neba,

a pristanem na trda tla.

Vsa polomljena, razbita,

v boleč strah ovita.

 

Kaj sem storila?

S čim sem si to zaslužila?

Nikogar nisem ubila,

nikogar nisem rešila.

 

Črnina vali se iz mojega telesa,

moje ustnice so prebodene,

v težko žalost zavita,

na tleh ležim razbita.

 

Kje so zdaj nebesa?

Tu le gnijoča so telesa.

Kje je zdaj mir,

ki naj bi ga prinesel ta prepir?

 

Hotela sem le leteti,

tebe močno objeti.

Pozabiti na sovraštvo

in oditi do neba, do neba …

 

Konec

Konec še ne pomeni, da je zares konec.
Mogoče je samo začetek nečesa novega.

 

Začetek konca

Elysia

Trdo in mokro lubje pritiska na moje lice. Stojim čisto pri miru in molim, da me ne bi našli, čeprav ne vem, h komu naj molim. Nimam vere.

Jiksi so sicer močno verni, vendar jaz nisem ena od njih. Brimstone mi je večkrat pripovedoval o veri in vedno sva skupaj molila pred spanjem. Prav tako mi je bral odlomke iz Svetega pisma, vendar nikoli nisem zares verovala. Ko sem mu to povedala, je rekel, da bo prišel čas, ko bom. Takrat bom vedela, v kaj lahko verujem in v kaj ne. Zdaj pa tega ne vem.

Ne vem, kdo sem. Ne vem, kaj sem.

Malo se premaknem. V bose noge me začenja zebsti. Takrat pa pod mano zašelesti listje. Otrpnem in zadržim sapo. So me slišali? Šele, ko več minut ne slišim nič, se upam obrniti in pogledati. Še vedno so tam, vendar me niso opazili. Sem pa jaz njih.

Njihovi perfektni lasje nežno valovijo v vetru. Njihovi obrazi so popolno oblikovani brez kakršne koli napake. Telo je pravilno grajeno z močnimi mišicami. Angeli, jim rečejo ljudje. Ampak ne samo zaradi njihove nadnaravne lepote. Predvsem zaradi kril. Angelsko belih kril, ki rastejo iz hrbtenice vsakega Jiksa.

Ljudje so čisto mahnjeni na lepoto. Če si lep, si dober in če si grd, si slab. Čisto neumna logika. Jiksi so lepi, vsaj za ljudi, vendar to še zdaleč ne pomeni, da so dobri in prijazni.

Tudi jaz bi morala biti taka, me stisne pri srcu. Včasih smo bili vsi enaki. Včasih sence niso obstajale.

»Tam je!« zaslišim, v naslednji sekundi pa se poženem v dir. Opazili so me. Lovijo me.

Tečem skozi gosto poraščen gozd. Tu imam prednost. Njihova velika krila se zapletajo med veje, moja pa so majhna in uničena ter zvezana na hrbtu, zato mi ne povzročajo težav. Čeprav sem izmučena od večdnevnega preganjanja, zberem dovolj moči in si pridobim prednost.

Ko jih ne vidim več, splezam na drevo. Imam ravno dovolj časa za izpolnitev zaveze.

Ko se je začela vojna, so naši voditelji vsaki senci dali škatlico. V njej je močna, a tenka vrv in šivanka. Vsi smo morali priseči k zavezi, da bomo naredili, kar moramo. Takrat se nam je to zdelo nesmiselno in čisto nepotrebno, saj smo bili vsi na varnem v kapeli, skriti pred Jiksi. Šele ko so nas našli in požgali kapelo, smo začeli resno jemati to, kar smo prisegli.

Nobena senca ne sme nikoli spregovoriti pred Jiksi. Njihov glas ima tako moč, da lahko iz nas izve vse. In če jim povemo svoje skrivnosti, če odkrijejo naša skrivališča, smo mrtvi. Vse nas bodo ujeli.

Vzamem škatlico, ki jo ves čas nosim okoli pasu. Na njej je z črnimi črkami napisano moje ime. Počasi jo odprem, čeprav vem, da bi morala pohiteti. Jiksi me lahko vsak čas najdejo. Nočem narediti tega. V kakšnem tednu bom umrla od lakote, čeprav zdržimo dlje kot ljudje, spet ne toliko.

S svojo desnico primem šivanko. Nimam časa, da bi jo razkužila nad ognjem. Lahko le upam, da se ne bom z ničemer okužila. In še bolj lahko upam, da se bom s tem sploh lahko še ukvarjala.

Roka se mi trese in podvomim o tem, da mi bo uspelo. Ne morem narediti tega. Enostavno ne zmorem.

Pod sabo zaslišim korake. Tukaj so. Ne morem več čakati.

Zmorem.

Močneje primem šivanko in si prebodem zgornjo ustnico. Usta mi zalije kri, oči pa solze. Rada bi zavpila od bolečine, a ne smem. Ne smem se izdati. Roka se mi trese vse močneje, a moram nadaljevati. Z levico primem spodnjo ustnico in tudi njo preboden. Nadaljujem, čeprav mislim, da bom umrla. Saj ti bo uspelo, se bodrim, a nič ne pomaga. Po moji glavi se podijo najtemačnejše misli.

Navsezadnje le končam. Moja usta so zašita. Moje roke in obraz pa prekriva gosta, črna kri. Po vsem tem času, mi je še vedno čudno, da je naša kri črna. Kot da to ne bi bilo prav. Pa saj tudi ni prav, se spomnim. Ali pa tudi je, samo jaz tega še ne vem.

Ne morem spregovoriti, ne morem odpreti ust. Tresem se, vrti se mi in ustrašim se, da bom padla z drevesa. Tudi če bi, jim ne bi nič koristila. Od mene ne bi izvedeli ničesar. Vrv je prepojena z magijo, ki Jiksom preprečuje, da bi se je dotaknili. Moja usta bodo ostala zaprta in nema.

 

Anita

»Druga svetovna vojna se je začela leta …« profesor nam razlaga snov, a ne morem slediti. Moje misli so preveč divje in moteče.

Učimo se o drugi svetovni vojni. Enkrat sem profesorja vprašala, zakaj se učimo, kar se je zgodilo v preteklosti, če pa so tako ali tako vsi mrtvi. »Ker se zgodovina rada ponavlja,« je odgovoril. Takrat mu nisem verjela, zadnje čase pa vse bolj razmišljam o tem.

Moj zmešani ded vsak dan ponavlja, da je vojna pred vrati. Da bo vsak čas tretja svetovna vojna. Ampak to ne bo le svetovna vojna. To bo vojna več svetov.

Zdravniki so rekli, da se mu meša od starosti in v to sem verjela. Ampak, kaj če ima prav? Stari ljudje naj bi bili najbolj modri.

Ko zazvoni zvonec vzamem svojo torbo in grem iz šole. Hodim po pločniku in opazujem ljudi in … angele. Vedno ko jih zagledam, me spreleti srh po telesu. Nisem se še navadila na njih. Njihova lepota je skoraj nadnaravna. Prelepi obrazi in velika, veličastna krila. V naš svet so prišli pred tremi meseci in od takrat razmišljam o dedovih napovedih. Ljudje so angele sprejeli z veseljem, saj naj bi prinašali mir in veselje. Ne vem zakaj, vendar jaz jim ne verjamem.

»Si opazila?« Takoj ko vstopim v hišo, ded zaklene vrata za mano. Ne prenese misli, da bi ostala odklenjena.

»Kaj če sem opazila?« Torbo odložim v hodniku in odidem v kuhinjo.

»Vse več jih je,« v dedovih očeh se zrcali strah.

Pogledam ven in šele zdaj opazim, da ima prav. Še prejšnji teden si le redko videl kakšnega angela na ulici, sedaj pa jih je povsod polno.

»Pripravljajo se,« zašepeta in odide v dnevno sobo. Čeprav nočem verjeti, me vseeno stisne pri srcu. Kaj se bo zgodilo, če bo res vojna? Bom morala bežati in se skrivati? Kaj se bo zgodilo z dedom?

Kosilo pojem kar iz posode, nato pa stečem v sobo in na hitro načečkam domačo nalogo. Kar se tiče šole, nisem ne vem kako pridna in vestna. Domačo nalogo naredim le toliko, da lahko rečem, da je narejena.

Kasneje grem ven. Sprehajam se po ulici in opazujem ljudi oziroma bitja okoli sebe. Zanimivo je, kako hitro so se ljudje navadili na te angele. Kot da bi bilo to čisto normalno …

Ravno ko hočem vstopiti v lokal, se pred mano pojavi temno bitje.

Črna in uničena krila vleče za sabo. Očitno se vidi, da šepa na eno nogo. Morda ima zlomljeno.

»Pomagaj mi,« zarenči name in mi v roke potisne šivanko. Kaj bi rad od mene? Stopim nazaj, saj se ga kljub vsemu bojim. Vsi nam govorijo da so to hudobna bitja. Da so demoni, ki so prišli iz pekla. Vendar dobrota me kljub strahu premaga. Ko ga gledam, nemočnega in poškodovanega, se mi zasmili.

Stopim naprej, a v tem trenutku se pred mano pojavi angel. Postavi se pred mano in me rahlo odrine. Ko jo pogledam v obraz, vidim, da je dekle. Mislim, da je mojih let. Lase ima spete v strog čop, po obrazu pa se ji vrstijo črne tetovaže. Deluje neustrašno in nepremagljivo.

V roki drži nož in se naglo približuje bežečemu bitju, ki pa zaradi poškodovane noge nima niti najmanjše možnosti, da ubeži angelu.

Ko z nožem zamahne proti bitju na tleh, se obrnem stran. Ob tihem, a grozljivem kriku se mi naježijo dlake po koži.

»Sence so hudobne, pusti jih pri miru,« zaslišim, nato pa stečem proti domu.

Ta bitja so torej sence. Primerno ime glede na to, da so videti kot sence.

Ljudje me opazujejo, ko divjam proti domu, ne da bi se ozirala na ostale. Čim hitreje hočem priti v varno zavetje doma. Hočem se skriti pod odejo in pozabiti na to, kar sem videla.

 

Kazimir

Sedim za dolgo, bleščečo mizo in poslušam. Ker sem sin vladarja, moram biti prisoten na vseh zborovanjih in pozorno poslušati kaj se dogaja. Čez kakšen dan bom šel v svojo skupino in dobili bomo pomembno, a grozno nalogo. Ubiti kar največ ljudi.

»Ravnokar sem dobil sporočilo. Samo še ena je ostala,« z globokim glasom reče Vladimir, moj oče. Samo še ena senca je ostala. Smili se mi. Kako sploh imeti voljo do življenja, če veš, da so vsi tvoji sorodniki in prijatelji mrtvi? Če veš, da si zadnji od svojih.

»Skupina Delta ji je na sledi. Kmalu jo bodo našli. Verjamejo, da bo šla iskat svoje po skrivališčih.«

Še pred tednom jih je bilo več tisoč. Trudili smo se, da bi izvedeli za njihova skrivališča, a vsaka senca je imela zašita usta. Vrv, s katero so imeli zašita usta, je bila prepojena z magijo in za to se je ne senca ne Jiks ne moreta dotakniti. Mislili so, da so se s tem rešili, vendar so nas podcenjevali. Ljudje se lahko dotaknejo vrvi in ljudje nas imajo za angele. Naredijo vse, kar jim rečemo in tudi senci so raztrgali usta, ko smo jim to rekli. Tako smo vse izvedeli. Vdrli smo v njihova skrivališča in vse pobili. Zadnja senca je morala imeti srečo.

Ne maram govoriti, da smo to naredili mi.

Jaz ne.

To so naredili oni. Jaz nočem vojne. Rad bi, da bi se vse umirilo, da bi vsi živeli v miru.

»Ko ubijemo njo, lahko začnemo napadati ljudi.«

»To nam bo vzelo preveč časa. Kaj nam more ena senca. Nemočna je.« Oče hoče čim hitreje opraviti s tem. Komaj čaka, da bo zavladal svetu.

»Jutri začnemo z napadom,« konča »to bo vse za danes.«

Vesel sem, da je končno konec. Hitrih korakov stopim iz dvorane. Zunaj me že čaka Lucijana. Objamem jo, čeprav me strjena kri na njenih rokah odvrača od tega. Ravnokar se je vrnila. Ona je ubila predzadnjo senco. Moja sestra, ki je bila včasih najbolj nežna dušica na planetu, je zdaj okrutna morilka z mrkim pogledom in strogimi potezami obraza.

»Kako je bilo na zborovanju? Ste izvedeli kaj novega?« začne hoditi proti domu, jaz pa ji sledim.

»Samo še ena je ostala, zdaj ko si ti ubila predzadnjo.« Nasmehnem se, čeprav mi ni do smeha.

»Ja, komaj čakam, da zasadim svoj nož vanjo. Obžalovala bo, da se ni že sama ubila.« Stisne me pri srcu. Kaj se je zgodilo z mojo sestro? Zakaj je tako proti sencam?

»Ja, seveda,« kislo rečem, a tega ne opazi.

»Čez tri dni greš v skupino, kajne? Že komaj čakaš?« Zakaj me je spomnila? Nočem iti v skupino. Nočem ubijati nedolžnih ljudi. Nočem imeti obraza, polnega tetovaž. Do sedaj imam samo dve. Ena je na desni strani ust in je znak naše družine. Majhno drevo, ki naj bi pomenilo rast in vladavino. Tudi Lucijana ga ima. Tako lahko vsak prepozna, kdo h komu spada. Drugo znamenje pa je na vratu. To so ptice, ki letijo proti svobodi. To tetovažo smo dobili vsi že, ko smo se rodili. Znak Jiksov.

Obrnem se proti sestri in jo pogledam v obraz. Poleg osnovnih znamenj ima še nešteto drugih simbolov po obrazu in rokah. Nekateri simbolizirajo pripadnost, drugi so skupek ubitih senc, nekateri pa prikazujejo moč in pogum.

»Že veš, s kom boš v skupini?«

Odkimam.

Sestra še naprej klepeta, kako bom končno dobil kakšno novo tetovažo, vendar je ne poslušam. Razmišljam, kako bi se ognil temu. Kaj naj naredim, da mi ne bo treba ubijati? Lahko bi pobegnil. Prijateljev nimam veliko, za očeta sem le nek deček, sestro pa tako ali tako zanimajo le mrtve sence. Saj me ne bodo pogrešali. Za njih sem le fant v množici. Kapljica vode v morju.

 

Zdaj je prepozno

Anita

Sprehajam se po Kettejevem drevoredu in opazujem mesto ter mirno Krko. Sončni vzhod obarva nebo oranžno in vijoličasto. Sedem na klopco in se zazrem v hiše pod seboj. Vse je tako mirno. Ni sledu o bližajoči se vojni, če ima ded prav, v kar pa nisem najbolj prepričana.

Vstanem in se sprehodim do bližnje pekarne. Kupim si topel rogljiček, nato pa se odpravim v knjižnico. V zraku se že čuti jesenski hlad, zato se iz moje sape vali dim. Nežno pihnem in opazujem, kako se vrti in zvija, navsezadnje pa izgine. Nasmehnem se, saj se spomnim, kako sem se kot otrok igrala z izdihano sapo.

Ko hodim po pločniku, zagledam dva angela. Obrnjena sta drug proti drugemu in se pogovarjata v meni neznanem jeziku. Najverjetneje je to njihov materni jezik, saj sem jih že velikokrat slišala se pogovarjati. Njihov jezik je nežen in skoraj pojoč, celo bolj kot francoščina.

Ko me opazita, da strmim vanju, se poženem proti vratom knjižnice. Ne vem zakaj, vendar angeli mi naganjajo strah v kosti.

»Kaj je pa s tabo?« me dregne Tjaša, ko vstopim v knjižnico. Včeraj sva se zmenili, da se dobiva tukaj, da se bova učili matematiko.

»Tisti angeli so strašni,« stresem se in stopim do mize.

»Ah, daj no, prav luštni so,« zasanjano odvrne in se usede na stol.

»Si zmešana?«

»To bi morala jaz vprašati tebe,« se nasmehne. »Kaj ne vidiš njihove lepote?«

»Ravno zato so mi sumljivi,« zavijem z očmi. Mislim, da je Tjaša preveč navdušena nad angeli. Že res, da je moja najboljša prijateljica že od začetka srednje šole in sva se vedno v vsem strinjali, vendar tokrat je drugače.

»Obupna si,« še ona zavije z očmi in iz svoje torbice vzame zvezek za matematiko.

»Pač mi niso všeč, kaj čem,« skomignem z glavo.

»Torej mi boš naredila domačo nalogo, kajne?« Priliznjeno se nasmehne, saj ve, da je ne bom. Odkimam. »Daj no, ti bom častila rogljiček.«

»Rekli sva, da se bova učili,« poudarim učili. Tjaša se namuzne in se dela užaljeno, kasneje pa se začne truditi z domačo nalogo.

 

Kazimir

Tekam v krogih in se ogrevam. Danes imam dve uri bojevanja, kasneje pa pogovor z očetom. Najverjetneje mi bo povedal, kako je razočaran nad mano, zato se današnjega dneva nič ne veselim.

»Dajmo, dajmo. Hop hop!« Učitelj takoj opazi, da sem upočasnil. Hitreje se poženem, a kaj kmalu spet upočasnim. Po petih kilometrih teka začnem vedno upočasnjevati. To je pač preveč zame. Ne vem, zakaj bi tekel, če pa lahko letim. Letenje je veliko hitrejše.

Nekako le zmorem preteči vseh sedem kilometrov. Ko grem v omaro po plastičen meč, opazim, da je na igrišče prišla Lucijana.

»Pečen sem,« se kislo nasmehnem, ko pride bližje k meni. Sestra večkrat vadi z mano in takrat sem vedno ves zdelan. Že to, da je štiri leta starejša od mene nekaj pomeni pa tudi drugače je v veliko boljši formi kot jaz.

»No, pridi!« se zasmeje in me povleče na blazino. Včasih sem se pritoževal, zakaj imamo za vajo plastične meče, sedaj sem z njimi čisto zadovoljen. Da mi le ne bi bilo treba nikoli vihteti pravega, a na take želje lahko pozabim. Vojna se začenja in vsak moški ali fant bo enkrat prišel na vrsto. Razen če pobegnem.

Mogoče pa bi mi uspelo. Mogoče bi lahko pobegnil in se naselil nekje v gorah. Nekje, do koder vojna ne bi nikoli segla.

Zavihtim meč, da bi začel, a v naslednji sekundi trdo pristanem na blazini. Proti Lucijani nimam možnosti. Vstanem, nekaj časa čakam in jo opazujem.

»Nikoli ne zavlačuj!« me opomni in spotakne, tako da z bokom zletim po robu blazine. Še od prejšnjič imam modrice, a bom že dobil nove.

»Saj zmoreš,« rečem samemu sebi, Lucijana pa se nasmehne. To, da se pogovarjam sam s seboj, se ji zdi neznansko smešno. Izkoristim trenutek, ko se zasmeje in jo napadem ter zvrnem po tleh. Že hočem skočiti v zrak in zavpiti, da se je zgodil čudež, ko me povleče za nogo in dokaj hitro izgubim ravnotežje.

»Vedno se prepričaj, da je sovražnik mrtev,« razganja jo od smeha, jaz pa se namrdnem. Prav bedna je. »Resno mislim,« v trenutku se zresni: »Če bi te zdajle poslali v boj proti oboroženim sovražnikom, bi jo skupil.« Zmaje z glavo: »Še dobro, da bo tvoja skupina napadala starce in otroke.«

Otrpnem. Otroke? Zakaj bi pobijal otroke? »Ne bom pobijal otrok! Oni so nedolžni, oni nimajo nič skupnega z vojno in sovraštvom.«

»Saj ne gre za sovraštvo,« mi poskuša pojasniti.

»Ja, saj res. Gre za iztrebljanje ljudi.« Jezen sem in šokiran. Kako smo lahko tako pokvarjeni?

»Ne. Gre za to, da ljudje preveč ogrožajo vse nas.« Prime me za ramo, a se je otresem: »Če bodo še dolgo živeli na HI Brei, bomo ogroženi vsi.« Čeprav to vem, sem še vedno slabe volje. Že to, da so ljudje dali planetu ime Zemlja, je čisto zgrešeno. S tem so pokazali, kako malo jo cenijo. Kot navadno zemljo, blato.

»Lahko bi pobili samo vse odrasle ljudi, ki so krivi za to.« Saj niso otroci krivi, da njihovi starši onesnažujejo okolje in s tem uničujejo tako planet kot nas.

»Tudi otroci bodo nekega dne odrasli in HI Brea bo spet v nevarnosti.« Vem, da ima prav, a ji nočem verjeti. Enostavno se nočem sprijazniti s tem, da bom moral pobijati nedolžne ljudi.

Vstanem in v roke vzamem meč. Ko bom pobegnil, mi bo to znanje morda prišlo prav.

 

Elysia

Tokrat ne tečem. Sedim na tleh in poskušam zaspati, a me je preveč strah. Jiksov sem se znebila že dolgo nazaj, vendar sem jim tokrat komaj ušla. Mislila sem, da se  bodo umaknili in me pustili pri miru, ko bodo zagledali moja zašita usta, a ni bilo tako. Na to se sploh niso nič ozirali, samo hoteli so me ubiti. Videti je bilo celo, kot da tekmujejo, kdo bo vame prvi zasadil svoj meč.

Ozrem se v nebo, polno zvezd. Takoj najdem ozvezdje Lira in najsvetlejšo zvezdo Vego, ki kaže v mojo smer. Brimstone jo je postavil tam, tako da mi vedno kaže pot k njemu. In točno proti njemu sem namenjena. Čarodej je in lahko mi pomaga. Osvobodil bo moja usta in mi povedal, kaj se dogaja. Če bom pravi čas prišla do njega, seveda.

S tresočo se roko se nežno dotaknem svojih ust, a jo takoj odmaknem. Strese me, kakor da bi skozi mene šla elektrika. Vse za varnost, si mislim in se vstanem. Mogoče pa le ni tako varno spati na tleh pod milim nebom. Jiksi bi me z lahkoto našli.

Stopim do majhnega jezera in si umijem roke. Ko se voda umiri, vidim svoj odsev v vodi. Luna za mojim hrbtom daje ravno dovolj svetlobe.

Grda sem, pomislim. Vendar to misel skušam odgnati. Ko sem bila mlajša sem se enkrat gledala v ogledalu. Ko me je Brimstone vprašal, zakaj tako žalostno gledam, sem rekla, da sem grda. Nekaj časa je stal pri miru, nato pa je odšel v drugo sobo in se vrnil s kladivom. Dal mi ga je v roke in rekel, naj razbijem ogledalo. Ko sem ga začudeno vprašala zakaj, pa mi je odgovoril, da lepota ni to, kar vidimo v ogledalu, temveč to, kar je očem nevidno. To, kar je skrito v naši notranjosti. In strmenje v ogledalo nam to le preprečuje.

Te besede sem si zapomnila in zahvaljujoč temu imam drugačno mnenje o vsem. Za nekaj časa zaprem oči, nato pa jih spet odprem.

Kljub vsemu se še opazujem v odsevu v vodi.

Moje oči so udrte in izmučene ter črno obrobljene. Iz obeh očes se mi vijejo črne črte, pod njima pa imam več zaporednih pik. To sem dobila, ko sem se izučila za čarodejko. Na sredini čela pa imam več črnih lis, ki dokazujejo, da sem čarodejka višje stopnje.

Ko me je Brimstone vzel k sebi, je kmalu ugotovil, da imam dar za čarovnijo in zato me je začel učiti. Hotel me je naučiti vsega, kar zna. Hotel pa me je naučiti tudi, da sem lahko nekdo, pa čeprav sem senca, ki je obsojena na smrt.

Brimstone je Jiks, vendar je drugačen od ostalih. On si želi mir in ne vojne. Za njega sem jaz še vedno jaz, čeprav sem senca.

Moje modre oči še kar naprej strmijo v vodo. Edina stvar, ki mi je ostala po spremembi so modre oči. Brimstone mi je rekel, da lahko v njih vidi vsa morja sveta. Bila sem še majhna in nad tem sem bila čisto navdušena. Večkrat sem se opazovala v ogledalu in poskušala v očeh videti valove morja, a mi ni uspelo. Bila sem še naiven otrok.

Ne, ne samo modre oči, se spomnim. Rahlo zasukam glavo, tako da vidim del svojega vratu. Blede, sive ptice se vijejo od ključnice do ušesa. Ko sem bila majhna, sem mislila, da so znak svobode, ki ga imava samo jaz, Brimstone in Anamarija. Sedaj pa vem, da so ptice samo ostanek Jiksov.  Včasih smo bili vsi enaki.

Ptice pa se na mojem licu združijo z zbledelim družinskim znakom. Obvezana luna. Znak, ki se je tako lepo podajal mojima staršema. Zdaj pa sta mrtva. Tako kot vsi ostali sorodniki.

Črna solza kapne iz mojih oči v vodo. Nekaj časa gledam, kako se voda v bližini solze obarva temno sivo, nato pa vstanem in si z roko obrišem obraz. Ne jokaj, se opomnim, kmalu bo bolje. Brimstone ti bo znal pomagati.

 

Zbogom navadno življenje

Anita

»Hvala,« se zahvalim prodajalki, ker mi je podala kruh, ki sem ga kupila. Po poti proti domu sem se ustavila v trgovini, da sem kupila kruh, saj ga je doma zmanjkalo. Upam, da deda ne skrbi, ker bom domov prišla pozneje kot po navadi.

Ko stopim ven in začnem hoditi proti domu, se že dela tema. Obcestne luči se že prižigajo in na pločnik mečejo oranžno svetlobo. Vedno sem uživala hoditi po temi in opazovati luči.

Kar naenkrat pa zaslišim korake, ki se mi naglo približujejo.

»Beži!« proti meni priteče moški srednjih let. Videti je prestrašen in obupan. »Beži, dokler jim še lahko pobegneš!« zdirja mimo mene in izgine po cesti. Kaj se je zgodilo? Pred kom naj bežim?

Ozrem se okoli sebe, a nikjer ne vidim nikogar. Čudno, si mislim in hodim naprej. Roka, v kateri nosim kruh se mi trese, kajti postaja me strah. Nikjer ne vidim nikogar. Ulice so prazne, luči v hišah so ugasnjene. Vse je v redu, se poskušam pomiriti, čisto navaden večer je. Ampak ni. Globoko v sebi vem, da je nekaj narobe. Imam grozen občutek, da se bo nekaj zgodilo. Vendar to poskušam potlačiti vase. Samo čim prej hočem domov.

Nenadoma pa zaslišim krik, ki mu sledi še več zaporednih krikov. Slišim vpitje, ki se vije iz hiše na koncu ulice. Luči se prižgejo in nekaj ljudi se pojavi na cesti. Vsi bežijo proti gozdu. V prsih me žge naraščajoč občutek, da je nekaj hudo narobe. V glavi zaslišim dedove besede: pripravljajo se.

In potem jih zagledam. V rokah nosijo meče in tiho, skoraj neslišno stopajo po cesti. So kot sence; skoraj nevidni. Vidim, kako ubijajo ljudi, ki jim ne pobegnejo.

Otrpnem. Ne morem se premakniti, saj me je strah prikoval ob tla. Kaj, če so kaj naredili dedu? Pa Tjaša in moji sošolci? Bomo vsi umrli, je to konec?

»Anita, pridi!« Nekdo me povleče za roko in me ne izpusti, ko tečeva po cesti. Pogledam, kdo je in prepoznam sošolca Frana.

Nikoli se nisem družila z njim in v drugačni situaciji bi bila v dvomih ter bi se raje umaknila od njega, vendar zdaj sem presrečna, da ga vidim.

Tečeva proti gozdu in kmalu prideva do njega. Ko ne vidiva več mesta ali luči in ne slišiva več krikov groze, se ustaviva. Pljuča se mi dvigujejo in spuščajo, ko globoko diham. Nisem v dobri kondiciji in če dodamo še strah, ki ga čutim, sem čisto na dnu.

»Si v redu?« spusti mojo roko in me pogleda v oči. Pokimam. »Vse se je zgodilo tako hitro.« Vidim, da je tudi on prestrašen, vendar tega noče pokazati. Taki so fantje.

»So nas sence napadle?« ga vprašam. Mogoče ve kaj več kot jaz.

»Ne sence,« tiho reče in me resno pogleda. Zmedena sem. Prepričana sem, da sem videla sence, ki so napadale ljudi. Bili so črni in temačni. »Angeli,« reče še tiše in se mi zazre globoko v oči. V trenutku mislim, da vidi skozi mene v mojo dušo.

Nenadoma pa iz drevesa za Franom nekdo skoči. V trenutku zapiči svoj meč v Franov hrbet in on se zgrudi na tla. Zavpijem ob pogledu na toliko krvi in tisti nekdo se obrne proti meni.

Fran je imel prav. Res so angeli. Gleda me, jaz pa se poženem v dir. Tekam v srednje velikih krogih. Nočem se izgubiti in nočem izgubiti Frana. Morda je še živ. Angelova velika krila se zapletajo v gosto drevje in to mi pride prav. Skrijem se v grmovje. Noč mi daje prednost, saj me bo v temi težje opaziti. Poskusim dihati čim tišje in mirovati pri miru.

Zaslišim korake, ki se ustavijo malo naprej od grmovja. Angel govori nekaj v meni nerazumljivem jeziku, a po glasu sodeč sklepam, da je jezen. Čeprav je njihov jezik slišati mehak in gladek, jih angel izgovarja z jezo in naveličanjem.

Nekaj časa še stoji tam, nato pa odide. Jaz raje počakam še nekaj časa. Minute se vlečejo in ko sem prepričana, da ne slišim in ne vidim nikogar, počasi vstanem in se razgledam. Luna močno sveti, vendar je v gostem gozdu vseeno temno. Počasi stopam proti prostoru, kjer naj bi ostal Fran.

Skoraj se spotaknem vanj, saj so gozdna tla temna in nerazločljiva. Ko ga zagledam si z obema rokama pokrijem usta, da ne bi zavpila. Počepnem poleg njega in se dotaknem njegove rame. Mislim, da je mrtev, saj se ne zgane in ne diha.

Kar naenkrat pa silovito vdihne in me prime za roko.

»Angeli, angeli so …« tiho reče, nato pa izdihne. Iz oči mi pritečejo solze in hočem zavpiti, vendar lahko me slišijo. Vstanem in stopim nekaj korakov nazaj ter se naslonim na drevo. Zaprem oči. Samo sanje so, se poskusim prepričati, pred tabo ne leži tvoj mrtev sošolec, ki ti je rešil življenje. Samo grozne nočna mora je.

Ko odprem oči, je vse še vedno tako, kot je bilo. Nič drugače. Fran je še vedno mrtev in jaz sem še vedno sama v gozdu. Nekajkrat globoko vdihnem in se poskusim zbrati, a mi to le stežka uspe.

»Pokopati ga moram,« si tiho rečem, saj ne morem normalno razmišljati. Če se osredotočim samo na eno stvar, ki jo moram narediti, bo bolje.

 Spet se mu približam in skoraj bruham, ko vidim, da se na njem že nabirajo muhe.

»Samo truplo je,« se tolažim: »To ni več Fran. Telo je samo lupina,« začnem jokati: »Duša je svobodna.«

Po tleh poberem listje in nekaj zemlje in to položim čez truplo. Ni ravno pokopano, vendar važno, da je skrito in na varnem.

»Sedaj pa moraš stran,« si rečem ter se začnem zadenjsko umikati: »Skriti se moraš.«

 

Kazimir

Sedim na postelji in opazujem nahrbtnik v kotu svoje sobe. Že včeraj sem ga postavil tja. Stopim do njega in ga vzamem v roke ter ga postavim na posteljo. Odšel bom. Nočem biti del vojne. Nočem sejati strah in bolečino. Pobegnil bom proti Alpam in se naselil nekje v hribih. Nekje, kjer me ne bo nihče našel.

»Živijo Kaz!« ustrašim se in z hrbtom zakrijem nahrbtnik, ko v mojo sobo vstopi Dominik.

»Hej,« oddahnem si, da je on: »Rekel sem ti, da drugič potrkaj.«

»Ah, pozabil sem,« se nasmehne »Slišal sem, da si bolan pa sem prišel pogledat, kako si.«

Nisem zares bolan. To sem rekel očetu in sestri, da se lahko v miru pripravim. Drugače bi zdajle moral biti na vajah in ne bi imel časa spakirati.

»Nisi videti preveč bolan. Si se že pozdravil?« Pokimam. »Zakaj te potem ni na vajah? Kaj nimaš zdaj vaj s svojo sestro?« Skomignem z rameni. Dominik stopi bližje meni in pogleda nahrbtnik: »Kaj imaš za bregom?« Nič ne rečem. »Saj veš, da mi lahko zaupaš. Nikomur ne bom povedal. Obljubim.«

»Odšel bom,« tiho rečem in sedem na posteljo.

»Kam?« presenečen vpraša in za čuda ne reče nič več.

»Stran,« nasmehnem se.

»Nočeš v vojno? Jaz tudi ne.« Kislo se nasmehne: »Si že poskušal pregovoriti očeta, da bi si mogoče premislil?«

Pokimam in se primem za glavo.

»Te ne posluša, kajne?« Zmaje z glavo: »Torej boš vrgel puško v koruzo in odšel, ne da bi ti bilo mar za vse ostale Jikse, ki si prav tako ne želijo vojne?« Prav ima. Pobegnil bom, ker se ne upam zoperstaviti očetu.

»Ja,« tiho rečem, saj me je sram. Sin vladarja sem, pa nisem dovolj močan, da bi ostal tukaj in malo potrpel.

»Saj te razumem.« Usede se poleg mene: »Samo ne pozabi me.«

Nasmehnem se. Le kako bi ga lahko pozabil. Dominik je moj najboljši prijatelj že od vedno. Že kot majhna otroka sva se urila skupaj. Čeprav mi gre večkrat na živce, da je tako zelo klepetav in mi skoraj nikoli ne pusti do besede, je vseeno moj prijatelj in mi ogromno pomeni.

»Lahko greš z mano.« Lažje bi bilo, če mi ne bi bilo treba iti sam. Z Dominikom bi bilo vse lepše.

»Veš, da ne morem.«

Vem. Njegova mami je bolna in samo on je ostal, da ji lahko pomaga. Oče je umrl, njegova sestra pa je izginila s svojo skupino. Govori se, da naj bi jih ubile sence.

»Če boš kje srečal Aleksandro, jo pozdravi.« Stisne me pri srcu. Aleksandra je njegova sestra, ki je pred tremi leti odšla iz Agadirja. Nikoli se ni vrnila.

»Pripeljal jo bom nazaj.« Objamem ga »Obljubim.«

»Ne dajaj obljub, ki jih nisi sposoben uresničiti.« Iz očesa mi steče majhna solza, vendar jo hitro obrišem. Fantje ne jokajo.

Dominik je vedno bolj otročji, vedno nasmejan, vendar včasih zna s svojimi besedami presenetiti. Tako kot zdaj.

Pokimam in vzamem nahrbtnik ter dam vanj nož. Vse je pripravljeno, samo jaz še nisem. Ne vem, če bom zmogel.

»Zmogel boš,« se mi nasmehne Dominik, kot da bi bral moje misli.

 

Elysia

Čeprav imamo sence dobro razvit sluh, komaj slišim hlipanje, ki prihaja iz smeri, v katero sem namenjena. Ravno dovolj časa imam, da se skrijem in opazujem, kdo je to. Kdorkoli že je, ne bi se smel tako izdajati. Jiksi imajo dober sluh in hlipajoča oseba je lahka tarča.

Zaslišim korake, ki se mi približujejo. Mogoče je še ena senca! Če glasno joka, potem ima usta še svobodna. Lahko mi bo povedala kaj se dogaja. Zakaj nikjer ne najdem nobene sence več. Včasih nas je kar mrgolelo, sedaj pa že dolgo nisem videla nikogar.

Vendar moje upanje in veselje v hipu izgineta, ko s pogledom dosežem osebo. Človek je. Navaden, neveden človek. Globoko vdihnem in poskušam pozabiti, kako vesela sem bila, ko sem mislila, da je senca.

Vendar, le kaj dela človek tako globoko v gozdu? Pa še noč je. Ko pride bliže vidim, da je dekle. Mislim, da je stara okoli šestnajst let. Njeni lasje so razmršeni in njene oči so rdeče od joka. Nekaj mora biti narobe. Ali je obupana nad svojim popolnim življenjem in hoče narediti samomor, kot to večkrat naredijo ljudje, ki ne cenijo svojega življenja, ali pa je kaj res narobe. Kaj če so Jiksi začeli pobijati tudi ljudi?

Ne trudim se hoditi neslišno. Tudi če me opazi, ne bo nič narobe. Nemočna je in neoborožena. Nič mi ne more.

Opazovala jo bom in ji sledila. Mogoče kaj izvem od nje.

 

Otroci hitreje razumejo

Anita

Nimam pojma, kam naj grem. Izgubljena sem. Celo noč me je zeblo, saj nisem dovolj oblečena. Po želodcu mi kruli, saj že dolgo nisem nič pojedla in grozno strah me je. Čeprav je dan, je v globokem gozdu, v katerem sem, temno. Vsako grmovje je podobno senci ali angelu. Vsak, še najmanjši šum, me pretrese do kosti.

Stopam med drevesi, a mislim, da hodim v krogih. Vse je enako. Kamorkoli pogledam, vidim samo drevesa in grmovje.

Pogledam na telefon, a je ugasnjen. Ko sem padla po tleh, se je ugasnil in zdaj se noče prižgati. Vendar tudi drugače mi ne bi nič koristil. Ne bi imela signala. Najverjetneje sem daleč od kakšnega mesta ali vsaj vasi.

Obrnem se in nekaj časa gledam v drevesa za seboj, a ne vidim nič. Že odkar hodim sama, imam občutek, da mi nekdo sledi. Mi sledi tisti angel? Me hoče ubiti? Če bi me hotel ubiti, bi to že naredil. Zakaj bi čakal toliko časa?

Hitreje stopam, narašča mi adrenalin v krvi. Nekdo mi sledi. Prepričana sem.

 

Kazimir

Mislil sem, da bo težko priti iz našega mesta, a ni bilo. Nikjer nobenih stražarjev. Očitno se je oče že navadil zmage in misli, da je postavljanje varnostnikov nesmiselno. Ne vem, zakaj imam občutek, da se mu bo to maščevalo.

Bližam se vasi, mogoče mestu. Ko zagledam prve hiše, me spreleti groza po telesu. Vse je uničeno, podrto, požgano. Nikjer ne vidim nobenega človeka. Sprehajam se po prazni cesti in opazujem opustošenje.

Jaz sem kriv, si mislim. Jaz sem kriv za vse to. Lahko bi pregovoril očeta, a sem stisnil rep med noge in pobegnil.

»Si ti hudoben?« kar naenkrat zaslišim nežen, otroški glas. Nekaj časa potrebujem, da prepoznam slovenske besede. Zvenijo tuje in so težko prepoznavne. Obrnem se, a nikjer ne vidim nikogar.

»Kje si?« vprašam, a ne dobim odgovora. Mogoče sem si glas le domišljal? Stopim nekaj korakov naprej in se še enkrat ozrem. Mogoče gre zgolj za prisluhe. Mogoče se mi bo zmešalo.

Opazujem nož v svoji roki. Ves čas ga nosim s seboj, saj se z njim počutim bolj varno. Dala mi ga je Lucijana za moj peti rojstni dan. Čudno darilo za petletnika, vendar sedaj je zame le še nekakšna vez s preteklostjo. Takrat je bilo vse lažje. Nisem vedel, kaj me čaka.

»Meša se ti,« rečem samemu sebi. »Kaj sploh počneš tukaj?« Nasmehnem se. Lucijana bi umirala od smeha, če bi me slišala, kako se pogovarjam sam s seboj.

Hitro se zresnim. Kako sem lahko nasmejan? Spet se ozrem okoli sebe. Mesto je uničeno. Najbolje bo, da odletim naprej proti goram.

»Stoj!« Tako se ustrašim, da mi nož pade po tleh. »Nič mi ne boš naredil.«

Majhen deček z razmršenimi rjavimi lasmi stoji pred mano in proti meni drži kladivo. Skoraj se zasmejem, saj se trudi biti strašen in pogumen, a vidim, da ga je grozno strah.

»Nič ti ne bom naredil,« nežno rečem. Kaj počne tukaj čisto sam? Je edini preživeli?

»Prisežeš?« glas se mu trese prav tako kakor roka, v kateri drži kladivo. Grize si spodnjo ustnico in me nezaupljivo gleda. Zasmili se mi. Tukaj je čisto sam, brez staršev. Prej ali slej bi ga našli in ubili.

»Prisežem,« tiho rečem in odmaknem kladivo od sebe.

»Častna skavtska?« Ne vem, kaj to pomeni, vendar mislim, da je podobno, kot če nekaj prisežeš.

»Častna skavtska,« se nasmehnem. »Kako ti je ime?« previdno vprašam.

»Gašper sem.« Slovenščina je iz njegovih ust slišati kot nežen in otroški jezik. Sicer ne tako kot naš, ki se lahko poje kot pesem, a vseeno.

»Jaz pa sem Kazimir.« Pogledam ga v oči, vendar on  umika pogled. »Kaj delaš tukaj čisto sam?«

»Angeli so prišli.« Glas se mu trese. »In uničili vse.«

»Kdo so angeli?« vprašam. Angeli naj bi bili mitološka bitja, niso resnični. Ima otrok bujno domišljijo?

»Ti si angel,« s prstom pokaže name.

»Jaz nisem angel,« rečem.  Res, da imamo krila in smo precej podobni mitološkim angelom, vendar nismo angeli. Nismo nesmrtni in nismo čisti in nedolžni. Še kako umazani smo. »Jaz sem Jiks. In tista bitja, ki so napadla vašo vas, so najverjetneje tudi Jiksi.«

Gašper me nekaj časa gleda, nato pa pokima, kot da bi vse razumel. Otroci včasih hitreje razumejo stvari kot odrasli.

»Grem lahko s tabo?« nežno me pogleda in sklene svoje nežne ročice. »Nikogar nimam in ne vem, kaj naj grem.«

Opazujem ga. Kako mi lahko tako hitro zaupa? Ne dolgo nazaj so Jiksi uničili njegovo življenje. Zakaj misli, da sem jaz drugačen?

 Vem, da me bo upočasnil in če bom hotel leteti, ga bom moral nesti. Povzročal mi bo težave.

»Bom priden.« Nasmehnem se. Kaj si nisi očital, da si kriv za smrt ljudi v tej vasi? Spomnim se svojih misli. Edino prav je, da ga vzamem s sabo. Revček je ostal čisto sam. Vzel ga bom sabo in skupaj bova odšla v gore. Bo kot moj mlajši brat. Čeprav sva si različna, mislim, da imamo duše vsi enake. Pogledam v njegove mile oči, ki me prosijo usmiljenja.

»No, pridi,« ga pokličem in stopim nekaj korakov naprej. Nasmehne se, priteče do mene ter me prime za roko. Ustrašim se, saj nisem vajen česa takega.

»Kam greva?« me pogleda in se zasmeje. Očitno to počnejo ljudje. Majhni otroci držijo starejše za roke. Mogoče se tako počutijo bolj varne.

»Tam,« s prstom pokažem na hrib pred nama. »Tam bova varna.«

»Uh,« zavzdihne. »To je pa daleč.«

Samo nasmehnem se. Pravzaprav greva še dlje.

»Pred kom pa beživa?« Njegove prodorne oči strmijo vame. Prav takšne barve so kot moje, kostanjevo rjave.

»Pred ostalimi Jiksi.« Gašper se zamisli, nato pa me povleče naprej.

»Potem pa pojdiva, da naju ne ujamejo.«

 

Elysia

Dekle, ki ji sledim že dva dni, je precej očitno zgubljeno. Najverjetneje pa je tudi lačna, žejna in prezebla. Trese se in ves čas pogleduje naokrog. Verjamem, da me je že velikokrat slišala, saj se ne trudim hoditi tiho.

Vidim, da je že precej utrujena in kmalu se usede na manjši kamen in počije. Prime se za glavo in zmaje z njo. Mogoče pa bi ji pomagala? Mogoče bi ona meni pomagala?

Vendar najverjetneje bo vpila in zbežala stran takoj, ko me bo zagledala. Sem spaka s zašitimi usti. Le kdo se me ne bi prestrašil?

Ampak to je moja edina možnost. Do Brimstona je še daleč in ne vem, če bom zmogla priti do njega.

V trebuhu mi zakurili, kot da bi mi hotel povedati da imam prav. Nazadnje sem jedla pred šestimi dnevi pa še to samo majhen kos črnega kruha.

Saj znam slovenski jezik. Karkoli mi bo rekla, jo bom razumela. In upam, da bo ona razumela mene.

Ko sem bila stara 10 let in sem že kar dobro čarala, me je Brimstone naučil pošiljati dogodke. V glavi si naslikaš dogodek in ga pošlješ nekomu drugemu. To se mi je še zdaj zelo všeč. To sva večkrat počela, kadar je na obisk prišla Anamarija. Živi približno sto metrov od Brimstonove hiše. Kadar je imel Brimstone delo, me je pazila.

Srce me zapeče ob prijetnih spominih. Bilo je tako lepo. Vse dokler me niso prišli iskat. Zbor vseh senc. Brimstone ni vedel čemu se moramo vsi zbrati. Če bi vedel, mi ne bi nikoli pustil oditi.

Stopim nekaj korakov naprej. Zmoreš to, se bodrim. Če bo to dekle pobegnilo, bo pač pobegnilo. Vendar upam, da mi uspe. Upam, da bo videla skozi moje telo v mojo dušo in da bo videla, da sem pravzaprav prijazna in skoraj nenevarna.

Stojim pred njo, vendar me očitno ni slišala. Ljudje imajo tako slab sluh. Globoko vdihnem in se poskušam zbrati. Pošiljanje dogodkov je magija in magija te lahko močno utrudi. Zaradi nje lahko celo umreš. Že dva tedna bežim in zato sem izčrpana in utrujena. Na koncu s svojimi močmi sem in zato se moram močno zbrati, da ji pošljem dogodek.

Ne vem niti kako bo to vplivalo na njo. Bo sploh videla dogodek? Še nikoli nisem to delala ljudem in res ne vem kaj pričakovati. Mogoče bo moj trud šel v prazno. Upam, da ne. Razumela me bo samo, če bo videla kaj se je zgodilo. Če bo videla, kaj vse sem pretrpela.

Še enkrat globoko vdihnem. Zbrana sem in dogodek je pripravljen. Moje dogajanje zadnjih treh dneh je stisnjeno skupaj in pripravljeno, da ga bo punca videla. Upam.

Čutim, da je začutila val magije in vidim, da je dvignila glavo, vendar ne vidim njenega izraza na obrazu. Preveč moči mi je vzelo. Moje telo je preveč izmučeno. Tonem v črno temo in ne vidim izhoda. Okoli mene je sama črnina.

 

Sredi vojne, na katero ni nihče pripravljen 

Anita

Glasno zavpijem, a si v naslednjem trenutku z roko pokrijem usta. Lahko bi me kdo slišal. Ozrem se okoli sebe, a ni  nikjer nikogar. Vsaj nikogar živega ne.

Globoko diham, ko stopim korak naprej. Pred mano leži mrtva senca. Videti je mrtva.

Spomnim se, kakšna moč me je obdala, ko me je pogledala. Občutila sem val nečesa. Nečesa močnega in žalostnega. Kot da bi mi hotela nekaj povedati, a očitno ji ni uspelo.

Čeprav me je strah, pokleknem poleg nje. Njen obraz krasijo razne tetovaže, ki jih nisem še nikoli videla. Nobena senca in noben angel nima takšnih. Ko sem jo najprej zagledala, se mi je zdela zlobna in hudobna. Njena črna krila so čisto nasprotje belini angelovih. Njena koža je sivkasta in njene oči črno obrobljene. Učili so nas, da je tako bitje lahko le hudobno.
Vendar ko jo pogledam od blizu vidim, da pravzaprav ne zgleda tako grozno. Videti je žalostna in zlomljena. Mojo pozornost pritegnejo zašita usta. Kdo ji je to naredil?

Kar naenkrat pa odpre svoje modre oči. Kriknem in skočim nekaj korakov nazaj. Senca nekajkrat pomežikne, nato pa hitro vstane. Pogleda me, kot da bi se ona prestrašila mene in ne jaz nje. Vendar grem stavit, da sem jaz bolj prestrašena.

Pogleda me, kot da me nekaj sprašuje. Kot da bi hotela nekaj izvedeti od mene.

»Ne razumem te,« ji povem, vendar ne vem, ali me je razumela. Senca, ki sem jo srečala v mestu, je govorila slovensko. Upam, da tudi ta.

Očitno me razume, saj zavzdihne in zapre oči. Šele sedaj opazim njene porezane in potolčene roke. Mogoče pa le ni tako nenevarna, kot sem mislila. Kaj če se razjezi in me napade?

»Kaj je narobe?« Šele ko izgovorim vprašanje, se zavem, da ni primerno. Vojna je, to je narobe. In najverjetneje mi ne bo odgovorila, saj ima zašita usta in ne more govoriti.

Stopi korak proti meni. Opazim, da je grozno suha. Najverjetneje že dolgo ni jedla. Ob misli na hrano mi zakruli v želodcu. Mogoče pozna pot iz tega gozda? Mogoče mi bo pomagala? Ali pa me bo ubila. Grdo me gleda, vendar se ne prestrašim. Umrla bom v vsakem primeru. Mar ni bolje, da me ubije senca, kot pa da me pokonča lakota?

»Me boš ubila?« tiho vprašam. Ko odkima, si oddahnem. Torej ima drug razlog, da je tukaj. »Mi boš pomagala?«

Nekaj časa samo stoji in ne migne z glavo. S svojimi modrimi očmi se ne odmakne od mene. Nato pa skomigne, kot da bi hotela reči: »O tem se še odločam.«

Stopi proti meni, me prime za roko in povleče v svojo smer.

»Naj ti sledim?« Pokima. Ne vem, kam me bo peljala, vendar očitno je sledenje njej moja edina možnost za preživetje.

Stopim korak proti njej, ko v glavi zaslišim šibek glas.

Pridi.

 

Kazimir

Zvezde nad mano le bledo svetijo, kot da bi vedele, kaj se dogaja tukaj. Kot da bi se hotele skriti pred nami. Pred našo uničevalnostjo.

Čeprav sem nejevoljen in melanholičen, se nasmehnem, ko Gašper nekaj zamrmra v spanju. Nosim ga v naročju, čeprav je vztrajal, da ni utrujen. Ko sem ga dvignil, je zaspal v minuti.

Svojo malo roko stegne k mojemu obrazu in se dotakne mesta, kjer leži moj družinski znak. Ob misli na drevo na mojem licu, me stisne pri srcu. Čeprav je Lucijana stroga in trdosrčna, jo imam še vedno rad. Še vedno je moja sestra in nisem je hotel zapustiti.

Deček spusti roko in se me močneje oklene. Preden je zaspal, mi je rekel, da mu zdaj pomenim vse, da sem njegov starejši brat in da ga bom vedno varoval. Res ga bom. Ko me je prosil, če gre lahko z mano, sem mislil, da mi bo v napoto. Zdaj pa vem, da brez njega ne bi zmogel. Brez njega bi že obupal.

»Kje sva?« tiho vpraša in odpre desno oko.

»Blizu nekega mesta,« z roko pokažem proti cesti, zraven katere hodiva. Namesto, da bi hodila po cesti, se raje skrivava v redkem gozdu. Tukaj je varneje. Mogoče me že iščejo. Lucijana je najverjetneje opazila, da me ni.

»Daj me dol.« Gašperja postavim na tla, on pa me prime za roko. »Imaš kaj za jesti?«

Čisto sem pozabil, kako hitro postanejo ljudje lačni. Gašper je najverjetneje sestradan, saj sem tudi jaz že malo lačen.

Enkrat mi je Lucijana povedala, da so pred desetimi leti izumili napoj, ki naj bi odpravil potrebe po hrani. Nekateri so ga preizkusili in res, njihovo telo si je začelo energijo proizvajati samo. Vendar je prišlo do stranskih učinkov, saj naše telo ni tako močno, da bi prenašalo vse to breme. Projekt so zaključili in zato moramo še vedno jesti vsaj enkrat na teden.

»Grem pogledat, če bom v mestu kaj našel.« Primem ga za ramo: »Tukaj počakaj.« Nočem, da gre Gašper v mesto. Videl bo vse razdejanje in uničenje. Nočem mu povzročiti še večje bolečine.

»Grem lahko s tabo?« Milo me gleda in čaka na moj odgovor.

»Ne.«

»Prosim,« stopi proti meni. »Strah me je, če ostanem sam.«

Zavzdihnem. Tudi mene je bilo strah biti sam, ko sem bil majhen, vendar sem se moral s tem spopasti. Med Jiksi ni prostora za strahopetce.

Gašper pa se mi smili. Saj je samo človeški otrok. Lahko ga je strah.

»No, pridi,« se vdam in ga primem za roko. »Vendar ne glej okoli sebe.«

 

Elysia

Ni mi uspelo, se grizem sama v sebi, ni videla dogodka, ki sem ji ga poslala. Ampak mi vseeno sledi. Mogoče je le kaj videla? Mogoče samo ni razumela, kaj ji hočem s tem povedati.

Obrnem se nazaj in jo pogledam. Prestrašeno gleda okoli sebe in me šele čez nekaj časa opazi, kako strmim vanjo. Črni lasje ji objemajo obraz in na očeh nosi pravokotna očala. To mora biti grozno, si mislim, ves čas nositi nekaj pred očmi. Naš vid je popoln, ni nam treba nosit očal ali leč.

Obrnem se naprej in opazim, da sva se približali mestu. Tukaj bova našli hrano in nož, da mi bo lahko osvobodila usta. Potem se bo pa sama odločila, ali mi bo sledila ali ne. Nič ne bi imela proti prijetni družbi, vendar z njo bi me lažje ujeli. Pa tudi ne vem, kakšna družba bi bila. Še nikoli se nisem pogovarjala s človekom.

Stopim na zapuščeno cesto in se v trenutku ustavim. Vse je uničeno. Hiše so podrte in na njih se vidi sled ognja. Med razbitinami zagledam trupla; nekatera razmesarjena, druga le z majhno rano na prsih ali vratu.

Za seboj zaslišim prestrašen vdih. Dekle je najverjetneje prestrašeno. Mogoče ve, katero mesto je to? Mogoče je živela tukaj?

Pogledam jo ter ji z glavo nakažem, naj mi sledi. Saj ne bo pobegnila, kajne? Čeprav je proti opustošenemu mestu gozd videti prijeten, mora sama vedeti, da ni. V gozdu se bo le izgubila.

 

Anita

Senci sledim v notranjost pekarne. Če jo primerjamo z ostalimi stavbami v mestu je v kar dobrem stanju. Podrta je le ena stena in del stropa, ostalo pa je videti stabilno.

Ves čas sem bila tako blizu mesta. Mislila sem, da sem v gozdu sredi Kočevskega roga. Bala sem se, da me bodo pojedli medvedje. Ali pa sence oziroma angeli. Pa sem bila ves čas blizu mesta.

Razgledam se po pekarni, ko v kotu zagledam starejšega moškega. Majico ima rdečo in nočem razmišljati zakaj. Hitro se obrnem stran in zaprem oči ter zadržujem bruhanje. Mogoče pa sem imela srečo, da nisem našla mesta. Ljudje tukaj so mrtvi, jaz pa sem še vedno živa. Sreča v nesreči, bi rekla.

A če bi bila mrtva, bi bilo vse za mano. Ne bi se mi bilo treba boriti za preživetje. Ne bi se mi bilo treba družiti s čudno senco, za katero ne vem, ali je prijazna ali hudobna. Vsi so nas učili, da so sence hudobne, vendar ona me ni napadla. Angeli so bili tisti, ki so me hoteli ubiti, ne ona.

Ko zaslišim škripanje lesa, spet odprem oči. Senca stoji pred mano in v desni roki drži nož, ki ga je najverjetneje našla v kakšnem predalu. Podrži mi ga pred nosom, kot da bi mi hotela reči, naj ga temeljito pregledam.

Stopim korak nazaj in jo pogledam v oči. Na nožu ni nič posebnega, vendar ona se ne vda. Potisne mi ga v roke in pokaže na svoja usta.

Hoče, da ji osvobodim usta.

Tega ne morem narediti. Stopim še en korak nazaj in ji poskušam vrniti nož. Kako lahko od mene pričakuje kaj takega? Ne prenesem pogleda na kri, kaj šele da bi zarezala med njena usta. Res, da moram prerezati le vrv, vendar vse skupaj je tako trdno zašito, da ne bi šlo brez poškodbe.

Z glavo divje odkimavam in se pomikam nazaj, dokler s hrbtom ne zadenem zidu. Nikamor se ne morem umakniti.

Senca grobo prime mojo roko in jo pomakne bližje sebi. Ko se s svojo roko dotakne vrvi, opazim, da jo je odmaknila, kot da bi jo stresla elektrika. Je prekleta in si zato ne more sama osvoboditi ust?

Pogledam jo v oči in vidim, da izgublja potrpljenje. Ne vem, koliko časa bo še čakala, preden mi bo kaj naredila.

Daj no, saj zmoreš! V glavi spet zaslišim šibek, a jezen glas. Je to ona? Govori z mano prek neke telepatije?

Dvignem roko in močneje poprimem nož. Vidim olajšan izraz v njenih očeh, vendar se ne strinjam z njo. Sedaj se nočna mora šele začenja.

Roka se mi trese, ko nož bližam vrvi. Nežno se je dotaknem in nato malo močneje povlečem. Vrv se hitro strga. Nadaljujem in poskušam ignorirati njeno kri, ki se pojavi na mestih, kjer sem se z nožem dotaknila kože.

Vseeno opazim, da ima črno kri. Obmirujem in opazujem kapljico, ki pade na tla. Začnem se močneje tresti, a se poskušam umiriti in dokončati delo. Zakaj ima črno kri? Je takšna kri senc? Kaj ni črna barva hudobcev?

Kljub svojemu strahu mi nekako uspe. Nož takoj vržem po tleh in se izmuznem zidu in senci. Takoj se počutim bolje, saj je za mano dovolj prostora, da lahko pobegnem.

»Hvala,« zamrmra, ko si dokončno osvobodi usta.

Njen glas zveni precej drugače, kot sem si predstavljala. Mislila sem, da bo glasen in jezen, a je pravzaprav tih in iz njega je čutiti olajšanje. Prepričana sem, da je tudi ona prestrašena, čeprav tega ne pokaže.

»Kako ti je ime?« me vpraša.  Svoja usta odpira počasi in previdno. Najverjetneje jo boli ali pa že dolgo ni govorila.

Ne odgovorim ji takoj. Potrebujem nekaj časa, da se navadim na njen glas. Pogovarjam se z drugim bitjem, pomislim.

»Jaz sem Elysia.« Stopi nekaj korakov stran od mene in počepne ter začne brskati po predalih in omarah.

»Anita sem.« Glas se mi trese in presenečena sem, da je zvenel kolikor toliko normalno. Stopim korak bližje in jo pogledam, nato pa ji zastavim vprašanje, ki me teži že dolgo: »Kaj se sploh dogaja?«

Elysia vstane, stopi do mene ter me prime za ramo: »Anita, si na sredi največje vojne svetov, na katero ni nihče pripravljen.« Nato mi poda kos kruha in se usede na tla.

 

Vse si uničil in zato te sovražim

Elysia

Čeprav me vse boli, se počutim odlično. Končno so moja usta svobodna in končno lahko jem; občutek je neverjeten.

Vidim, da sem s svojimi besedami Anito prestrašila, saj že nekaj časa sedi v kotu, strmi v tla ter negotovo žveči svoj kos kruha. Nisem mislila čisto resno, ampak hecala se tudi nisem. Začela se je vojna. Jiksi so zelo očitno začeli iztrebljati ljudi. Mislila sem, da bodo počakali, da najprej pobijejo vse sence, a sem se zmotila. Jiksi ne marajo čakanja.

Glavo obrnem proti cesti ravno v trenutku, ko zaslišim glas. Srce mi začne divje biti od strahu. Če naju zdajle najdejo, sva mrtvi. Nož, ki sem ga mislila vzeti, leži pri vratih. Ne morem do njega, glas se je že približal.

Anito pograbim za roko ter jo povlečem k omari. Skrijeva se za njo.

»Kaj je?« prestrašeno vpraša, jaz pa položim svoj prst čez usta. Ugotovi, kaj hočem in nič več ne sprašuje.

Dvignem glavo, da bi lahko pogledala od kod prihaja glas, ko se odprejo vrata pekarne. Še bolj se skrijem za omaro in skoraj neham dihati. Anita me gleda v obraz; najverjetneje čuti moj strah.

Ko zaslišim otroški krik, pokukam izza omare. Deček gleda v mrtvega peka in si z rokami pokriva usta. Njegov obrazek je zgrožen. Vidim, da proti njemu hiti Jiks. Ga bo ubil? Moram ga zaščititi. Brimstone mi je vedno govoril, da je treba zaščititi šibke, in to bom tudi storila.

Vstanem, da bom stopila proti njemu in ga napadla, čeprav nimam orožja, ko zagledam njegovo lice. Drevo. Otrpnem in občepim kot prilepljena. On je vladarjev sin. Spomnim se, ko sem se skrivala pod skalami. Spomnim se, ko sta moja starša padla na tla z mečem v prsih. Preplavljajo me spomini povezani z drevesom. Spomnim se, ko sem stiskala bratovo truplo in upala, da ga bodo solze obudile.

Njegov oče je kriv za vse to. Njegov oče je kriv, da sem jaz senca. Njegov oče je ubil mojo družino. Videla sem ga.

Vse to v meni še okrepi jezo in kot v transu stečem proti njemu in ga vržem na tla. S kotičkom očesa vidim Anito, ki stoji za mano, in dečka, ki me prestrašeno gleda, a se ne menim zanju. Čeprav me je Brimstone vedno učil, da ne smem ubijati, ga bom. Nisem tako nenevarna, kot si Anita misli. Ona ne ve, kaj pomenijo črni obroči na mojih rokah. Ne ve, da bo kmalu nastal še eden.

»Ti si kriv za vse!« zavpijem v našem jeziku. Vem, da me Anita ne razume in nočem, da me. Nočem, da ve, kaj vse mu bom očitala.

»Za kaj sem kriv?« Svoje roke dviguje v bran in se umika stran od mene.

»Kriv si za to vojno!« histerično zakričim in z rokami maham po njegovem telesu. Opazim, da tudi on nima orožja, a se ne vprašam, zakaj. Vso svojo jezo in nemoč zlijem nanj.

»Se lahko v miru pogovoriva?« Hoče se v miru pogovarjati? Pogovarjal se bo lahko, ko bo mrtev. Spet se zapodim v njega in tokrat mi uspe spodnesti mu noge.

 

Anita

Prestrašeno opazujem, ko Elysia vztrajno napada angela in na njega nekaj kriči v meni nerazumljivem jeziku. On se ji umika in videti je, kot da jo poskuša umiriti. Opazim, da pravzaprav govorita enak jezik, a slišati je čisto drugače. Iz angelovih ust je slišati gladko kot pesem, iz Elysinih pa grobo, polno ostrih soglasnikov.

Čeprav najprej zanikam, v mislih držim z angelom. Spomnim se, kaj vse so naredili, a ne pomaga. Videti je ranljiv in prijazen v nasprotju z Elysio, ki ga hoče na vsak način ubiti.

»Kaj govorita?« Majhen deček, ki sem ga prej slišala kričati, priteče do mene. V obraz je bled, a njegove radovedne rjave oči vrtajo vame in hočejo dobiti odgovor.

»Ne vem,« zmajem z glavo. »Ti je angel hotel storiti kaj hudega?« Spomnim se, kako je angel tekel proti njemu. Videti je bilo, kot da bi ga hotel poškodovati.

»On ni angel,« deček zavije z očmi: »Imenujejo se Jiksi.« Pokimam, čeprav imam še ogromno podvprašanj. Kasneje bom vprašala Elysio, kaj je vse to. »Drugače je pa čisto prijazen do mene.«

Zdrznem se ob zamolklem udarcu. Obrnem se in vidim na tleh ležati angela oziroma Jiksa, če ima deček prav. Čeprav nočem čutiti tako, čutim strah do Jiksa. Elysia pljuva besede iz sebe in stavila bi, da niso ravno lepe.

»Mu bo kaj naredila?« Fantičeve prodorne oči me gledajo s strahom. Spet se obrnem proti Elysii, ki z kosom stekla v roki stoji nad Jiksom. Ne dvomim v to, da ga bo ubila. »Prosim, pomagaj mu,« me deček prime za roko.

Ne vem, kaj mi je, vendar fantove besede so me prepričale. Vstanem in stopim bližje Elysii. Ustavim se meter od nje in jo pokličem. Ne sliši me, zato pokličem še enkrat, tokrat glasneje. A je prepozno. Kos stekla že drži na prsih Jiksa. Ne morem mu več pomagati.

 

Kazimir

Zdaj je konec z mano, si mislim. Mislil sem, da se moram paziti Jiksov, ki bi me lahko lovili, a sem se motil. Sence so tiste, ki so nevarne. Oziroma senca; samo še ena je ostala.

Kaj hoče od mene? Rekla je, da sem jaz kriv. Kriv za vojno? Mogoče je mislila na mojega očeta? Mogoče je prepoznala drevo?

»Prosim te, nehaj,« še zadnjič poskusim, a senca se ne ustavi. Ubila me bo. Prepričan sem, da me bo. Obrnem se proti prestrašenemu Gašperju. Nočem, da me vidi umreti. Toliko hudega je preživel. Bo senca ubila tudi njega?

»Nehaj!« zaslišim nerazumljiv glas iz daljave. Šele čez nekaj sekund ugotovim, da vpije v slovenščini. Ta jezik sem se naučil pred petimi leti, a mi še vedno ni najbolj domač. Dvojina mi povzroča preglavice. Punca še enkrat zavpije, a senca je ne sliši. Šele sedaj opazim, da to dekle ni ne senca ne Jiks. Ampak človeško dekle. Je bila s senco? Kaj počne tukaj?

Senco povleče za roko, a ona tega ni pričakovala. Obrne se proti punci in jo zabriše ob steno pekarne. Tam se zgrudi na tla in obmiruje.

Obraz sence se v hipu spremeni iz jeznega v prestrašenega. Nisem vedel, da imajo sence sploh čustva. Kaj šele, da bi se za koga bale.

Obrne se proti meni, kot da bi razmišljala, ali me naj ubije, ali naj malo počaka. Očitno bo še malo počakala, saj kos stekla vrže na tla ter steče k punci.

Nemudoma vstanem in stečem h Gašperju. Primem ga za roko in že mislim pobegniti, a me nekaj ustavi. Nekaj v pogledu človeške punce. K senci je stopila tako odločna, tako prepričana, da ji ta ne bo nič naredila; videti je bilo, da ji zaupa. Neumnica. Ampak zakaj zaupa senci? Saj ve, kakšne so. Že na pogled vidiš, da so hudobne in neizprosne.

Stojim ob vratih in opazujem senco. Sklanja se nad človeško dekle in ji z roko nekaj riše po obrazu ter nekaj mrmra v čudnem jeziku. Hočem stopiti naprej in pogledati, a si ne upam. Kaj če spet znori? Kaj če stori kaj Gašperju? Tega ne morem dovoliti.

»Pridi sem,« me s hripavim glasom pokliče. Nekaj časa samo stojim in razmišljam, ali jo naj ubogam ali ne. Nikoli ji ne bi verjel, a v njenih očeh se zrcalita strah in nemoč. Ko me Gašper dregne in porine proti njima, stopim korak naprej in nato še eden …

»Kaj hočeš od mene?« Moj glas je v primerjavi z njenim cvileč in visok.

»Samo pridi sem!« zavpije in to me spodbudi, da skoraj stečem do nje. Pokleknem na tla in preneham dihati …

Ubiti me je hotela, se spomnim.

Na desni strani čela človeške punce je narisana spirala. Ne morem si pomagati, vendar se je moram dotakniti. Njeno čelo je vroče, spirala pa pravzaprav ni narisana. Vžgana je …

Hitro umaknem roko in pogledam senco. Šele zdaj vidim kdo ona pravzaprav je.

Sploh nisem vedel, da je to možno. Učili so nas, da so sence nezmožne, da so uničene. Vendar so nas narobe učili.

Ker ona ni samo senca. Čarodejka je.

 

Čarodeji znamo čarati

Brimstone

Sedim za svojo staro, razpadajočo mizo in se držim za glavo. Prepozno je. Konec je.

Opazujem, kako solza kapne na mizo in razmoči list papirja. List papirja, zaradi katerega se mi je obrnilo življenje. List papirja, na katerem piše tisto, česar sem se najbolj bal …

Vstanem in stopim po sobi. Vsaka stvar me spominja nanjo. Star, plišast medvedek, s katerim se je tako rada igrala. Zvezek, poln skic o simbolih Jiksov. Vedno je rada risala simbole. In vedno si je rada izmišljala zgodbe o njih.

Dotaknem se ptic na svojem vratu. O njih je rekla, da so znak svobode. Da jih imamo le redki. Še prekmalu sem ji moral povedati, da to ni res. Bila je žalostna, a ne tako kot jaz, saj sem vedel, da to še zdaleč ni vsa resnica.

Sesedem se na tla in pogledam proti vratom. Točno pred dvema letoma so skozi njih prišle tri sence. Rekle so, da jo potrebujejo, saj bodo popisali vse še žive sence. Če bi vedel, da samo kujejo načrt, je ne bi nikoli spustil. Nikoli ne bi dovolil Elysii oditi.

Vendar ta vrata ne pomenijo le slabo. Skozi njih sem jo pripeljal sem. Spomnim se, ko sem jo našel v gozdu. Skrivala se je v grmovju in stiskala truplo svojega brata. Njena krila so bila črna in polomljena, njena koža je bila siva. Vedel sem, da je senca. Preživela je Vladimirjev strup, potem pa je v grmovju čakala na svojo smrt. Obupana in prestrašena.

Takrat sem naredil stvar, za katero nisem nikoli mislil, da jo bom. A če bi se danes moral spet odločiti, bi naredil enako. Vzel sem jo in jo pripeljal k sebi. Peljal sem jo domov in jo vzgajal kot svojo lastno hčer, čeprav je Vladimir jasno naročil, da ne smemo imeti nobenih stikov s sencami.

Čez nekaj dni sem prejel sporočilo angelskega sela Minetta. Sporočilo, da ji je ime Elysia.

In ta isti angelski sel mi je danes zjutraj prinesel pismo. Pismo, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Jiksi so začeli napadati ljudi.

Vladimir bo začel napadati ljudi samo, če so vse sence mrtve. Vse. Tudi Elysia.

Povesim glavo, ko mi iz očesa kane še ena solza. Tako mislim ostati za vedno, a zaslišim močno trkanje na vrata. Skočim pokonci in ostanem na mestu. Trkanje potihne, a le za nekaj sekund. Sedaj je še močnejše in hitrejše.

»Brimstone, odpri takoj!« zaslišim znan glas. Stečem do vrat in jih odprem. Zunaj stoji Anamarija. Njene oči zrcalijo strah in njen obraz je bled.

»Kaj se do-?« mislim vprašati, a me prekine.

»Tukaj so. Prišli so po nas!« Pogledam čez njeno ramo in vse, kar vidim, je puščica, ki leti proti njej. V naslednji milisekundi je že zapičena v Anamarijinem hrbtu. Dvignem pogled in vidim obraz Jiksa, ki se zadovoljno smeje in vame meri s še eno puščico.

Kar daj, ji pošljem v glavo. Mojega življenja je tako ali tako konec.

»Ne. Raje bi te videla trpeti.« Slišim še odmev njenega smeha, nato pa me zaobjame črnina.

 

Elysia

Nasmehnila bi se, saj je Jiks začuden. Očitno je šele zdaj ugotovil, kdo sem. Ampak se ne morem, saj sem polna skrbi. Kaj, če čarovnija na Aniti ne bo delovala, saj je človek? Kaj, če sem jo ubila? Še vedno diha, vendar plitvo. Zlomila sem ji kar nekaj kosti.

Nisem hotela. Nisem je pričakovala in zato sem ravnala nagonsko.

Brimstone ne bi bil ponosen name.

»Primi jo za roke.« Poskusim čim manj govoriti, saj me je sram lastnega glasu. Jaz in Jiks govoriva isti jezik, a on ga govori gladko in tekoče, meni pa se zatika, moj glas pa je grob in hripav.

»Zakaj?« tiho vpraša, jaz pa ga le grdo pogledam. Potem jo takoj prime za roke.

Položim roko na Jiksovo čelo in začutim toploto pod prsti. Zdaj ima tudi on spiralo na čelu. Še eno roko položim na Anitino čelo, nato pa ju spustim ter sklenem svoje roke. Čutim, kako se moč izteka iz mene in dela prehod med Jiksom in Anito.

Nato pa se odprem in nekaj Jiksove moči se steče v Anito. Slišim, da je Anita začela globlje dihati, čutim, kako se njene kosti ravnajo … In to čuti tudi Jiks. Slišim njegov globok, začuden  vdih in nato je konec.

Zaprem prehod, saj drugače bi Jiksa ubila, čeprav bi ga z veseljem.

Temni se mi pred očmi, a se nasmehnem. Uspelo mi je. Pozdravila sem človeka.

Kljub vrtoglavici in temi pred očmi ostanem pri zavesti. Kmalu pridem k sebi, zato pogledam Jiksa, ki še kar drži Anito za roke.

Njegov obraz je bled, saj sem mu vzela kar nekaj moči, na njegovih licih pa vidim solze. Moje srce se malo omehča. Mogoče ga pa le ne bom ubila.

 

Kazimir

Počutim se slabotno, a hkrati prečudovito. Kot da bi začutil najlepšo stvar na svetu, takoj za tem pa z velike višine padel na trda tla.

Od te radosti mi iz očes tečejo solze. Začutil sem človeško dekle. Čutil sem vsak njen vdih in vsak njen izdih, ki sta iz sekunde v sekundo postajala močnejša in globlja. Čutil sem vsako celico njenega telesa, kot da bi bil v njeni koži, a obenem v svoji. Kot da bi vse užitke sveta združil v to čarovnijo.

Čez nekaj časa odprem oči in ugotovim, da se zunaj dela dan. Očitno sem spal celo noč. Dekle poleg mene še vedno držim za roko in njena glava sloni na moji rami. Nasmehnem se ob njenem spokojnem obrazu. Kot da bi mi brezpogojno zaupala.

A mi ne. Ne sme mi.

Opazim, da Gašper leži poleg mene in trdno spi. Vsake toliko časa rahlo zasmrči, a nežno, saj je še otrok.

Kmalu pridem k sebi in šele zdaj se spomnim, kaj se je pravzaprav zgodilo. Senca me je hotela ubiti. Ne navadna senca. Čarodejka.

Spoznal sem že veliko čarovnic, a ne čarodejke. Čarovnice in čarovniki delajo za očeta in so mu zapriseženi. Poleg tega nimajo tistih čudnih tetovaž okoli oči. Imajo le vijugo na desni strani hrbta. Čarodeji in čarodejke pa so nekaj čisto drugega. Oni ne delajo za nikogar. Po navadi živijo daleč stran od našega mesta in se le malokrat kažejo v javnosti.

Zato nisem še nikoli videl čarodejke. Sploh pa ne sence.

In kje je zdaj?

Pogledam po prostoru, a je ne najdem. Pomislim že, da je šla in nas pustila same, ko se prikaže. Sedela je na stolu blizu vrat, ker pa je tako temna, je sploh nisem opazil.

»Si se le zbudil,« reče z grobim glasom. Mislim pripomniti kaj sarkastičnega, kot na primer, zakaj me še nisi ubila, a se ustavim.

Celo noč je sedela na stolu in nas opazovala. Celo noč je pazila, da nas ne bi kdo našel …

»Čarovnica si.« Zravnam se in se zagledam vanjo. Sem slučajno rekel čarovnica? Mislim se ji že opravičiti, a me prehiti.

»Čarodejka pravzaprav,« sprehodi se do nas in pokaže na Gašperja: »Ga lahko zbudiš? Stran moramo.« Ni videti zelo jezna.

Vstanem in počepnem poleg Gašperja. Nežno ga stresem za roko in ga pokličem.

Zavem se, da ubogam senco kot poslušen kuža. Pa jo naj? Lahko bi me ubila, pa me ni. A v njenih očeh še vedno vidim gorečo željo, ki me hoče ubiti.

»Vstati bo treba,« šepnem Gašperju na uho. Očitno me je slišal, saj odpre levo oko in me pogleda.

»Včeraj je bilo lepo,« se nasmehne in odpre še desno oko. »Kar svetil si se. Pa tista punca tudi.« Vstane in me pogleda: »Greva sedaj naprej?«

»Kam pa gresta?« se približa senca. Vstanem in opazim, da se počutim bolje, kot sem mislil. Prileglo bi se mi kaj za pod zob, sicer pa sem v redu.

»V gore,« tiho reče Gašper. Skrije se za moj hrbet: »Stran od hudobnih Jiksov.«

»Ravnokar objemaš hudobnega Jiksa,« reče bolj grobo kot po navadi.

»On ni hudoben,« odvrne Gašper. Rad bi mu rekel, naj bo tiho, saj nama lahko senca kaj naredi, a me je strah poseči v njun pogovor.

»Kdo pa misliš, da je kriv za iztrebljanje ljudi?« Senca stopi korak proti meni: »Ah, seveda ne on. Saj je prečudovit kot angel!«

Gašperja primem za roko in stopim korak nazaj. Prav bojim se njene jeze. Prvič po dolgem času si zaželim, da bi bila Lucijana tukaj. Ona je dobra v mečevanju. Ona bi naju lahko zaščitila … Vendar kaj bi rekla o Gašperju …

»Je to res?« Mil, otroški obražček strmi vame.

»Ne, seveda ne,« tiho odvrnem.

»Od kje pa je potem tvoje drevo?« Senca stopi še korak bližje k meni.

»To, da sem sin vladarja, še ne pomeni, da sem kot on!« Se začnem zagovarjati.

 

Anita

Ko zaslišim vse glasnejše, jezne glasove, počasi odprem oči. Ležim na tleh, ne daleč stran od mene pa stojita Elysia in Jiks, ki vpijeta drug na drugega v tujem jeziku. Deček stoji med njima in opazuje zdaj enega zdaj drugega.

Spomnim se včerajšnjega dogodka. Spomnim se, kako je bila Elysia prepričana, da bo ubila Jiksa, potem pa sem ji jaz prekrižala načrte. Spomnim se, kako močan je bil njen udarec, ki je priletel vame. Spomnim se njenega strahu, ko je videla kaj je naredila. Od tam naprej pa se spomnim le bolečine, ki jo je kmalu zamenjal občutek zdravja in moči, a prebuditi se še vseeno nisem mogla.

Počasi vstanem, a se mi takoj zvrti pred očmi. Naslonim se na zid za seboj in počakam, da vrtoglavica mine. Počutim se obupno. Vse me boli, a obenem se počutim zdravo in krepostno. Kot da bi preživela vojno.

Za trenutek si dovolim upati, a so bile le grde sanje. Da sem samo sanjala o Jiksih, ki napadajo ljudi in da sem samo sanjala o sencah, ki niso ne dobre ne slabe … A le za trenutek. Boleča resnica je tukaj. Pred mano.

»Kaj se dogaja?« tiho vprašam. Pretiho, da bi me človek slišal. A Elysia in Jiks se v trenutku obrneta proti meni in me nekaj časa le tiho gledata. Sliši se le moje globoko dihanje.

»Si v redu?« Elysia stopi korak proti meni. Poskusim se navaditi na grob zven njenega glasu, a me vsakič preseneti.

»Ja,« odvrnem, nato pa stopim nekaj korakov naprej. Jiks stopi proti meni in me opazuje. samo opazuje, nič drugega.

»Kaj buljiš vanjo?« se Elysia obrne proti njemu.

»Pa zakaj se ves čas pričkata?« bleknem brez razmišljanja. Ko vidim Elysiin obraz, mi je najprej žal, ampak potem sem vesela, da sem to rekla.

»Njegov oče je ubil mojo družino,« reče in se obrne proti Jiksu.

»Pa je on njegov oče?«

»Jabolko ne pade daleč stran od drevesa …« Ob Elysiinem tihem glasu postanem bolj pogumna.

»Pa ne vedno,« ji ugovarjam. »Daj, dajta si roke in se pobotajta. Skupaj lahko pobegnemo.« Jiks me srepo pogleda, kot da ne bi verjel mojim besedam, nato pa se obrne nazaj proti Elysii.

»Jaz sem Elysia,« grobo reče in ga grdo pogleda.

»Jaz pa Kazimir.« Tudi on je ne gleda najlepše. Njegovo ime mi je všeč. Vedno so mi bila všeč dolga imena.

»Kakšno ime,« prhne: »Kot da bi tvoj oče vedel, da boš kazil, rušil mir.« Mogoče ima njegovo ime res grd pomen, a to še ne pomeni, da je tudi on grd.

»Daj no,« rečem in se nasmehnem: »Zdaj smo vsi prijatelji.«

»Pa kaj še,« reče Elysia sama sebi.

 

 Kako zaupati sovražniku?

Elysia

Aniti in Gašperju, ki me že ves čas gleda s strahom v očeh, podam vrečo žemelj. Večina kruha, ki sem ga našla v pekarni, je plesniva, zato je bila ta vreča žemelj prava najdba.

Še sama vzamem eno žemljo, nato pa se usedem na stol, kjer sem prebedela celo noč. Globoko, v zadnjem delu glave, me kljuva izčrpanost, ampak ne morem spati. Že samo bližina Jiksa me moti, kaj šele neprestana nevarnost, da bi nas kdo našel.

»Lahko še jaz dobim žemljo?« se približa Kazimir. Anita mu poda vrečo in se nasmehne. Pol minute se le tiho gledata, potem pa se začneta pogovarjati. Lahko bi rekli, da sta skoraj sproščena.

»Jaz odhajam,« naposled rečem. Predolgo časa sem že na enem mestu. Čim prej moram priti k Brimstonu. Moram ga posvariti, da so Jiksi že začeli napadati ljudi. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo prišli na Rotok.

Rotok mi zbudi tako lepe spomine. Je majhna vas, nedaleč od tu. Tam živi Brimstone in ne daleč stran živi Anamarija. Večkrat naju je obiskala.

»In upam, da greš z mano,« pogledam Anito. Res nočem, da bi ostala sama z Jiksom.

Nekaj časa me gleda, nato pa pogleda proti Kazimirju: »Gresta zraven?«

Ne.

Samo tega ne.

Grdo ga pogledam. Da ne bi slučajno šla še onadva zraven. Gašperja bi že prenašala, saj je le otrok, a da bi šel Kazimir z mano, tega ne bi prenesla. In kaj si bo mislil Brimstone?

No, ja, on bi bil mogoče vesel … Ali pa tudi ne …

»Kam pa gresta?« Gresta? Sama grem, Anita bo šla le mogoče zraven. Kazimir ignorira moj grd pogled in se obrne proti Aniti, ki ne pozna odgovora.

»Stran od samovšečnih, nasilnih in brezsrčnih Jiksov,« nemo rečem. Kazimir zavije z očmi in zaradi tega mi prekipi.

Kako pa misli, da se obnaša? Če je nadnaravno lep in ima večjo mišično maso kot jaz, še ne pomeni, da je glavni tukaj.

»Samo toliko, da veš. Še vedno te lahko ubijem,« stopim k njemu in mu zašepetam na uho. Prestrašeno me pogleda, nato pa dvigne roke.

»Oprosti, oprosti,« stopi korak stran od mene: »Se vama lahko z Gašperjem pridruživa?« S kotičkom očesa opazim nasmeh na Anitinem obrazu.

»Bolje bi bilo, da ne,« obrnem se stran.

 

Kazimir

»Nič vama nočem. Samo rad bi našel kraj, kjer ne bi bilo sovraštva in prepirov,« rečem, Elysia pa me pogleda čez ramo. Dvigne desno obrv in zmaje z glavo.

»A res? Nisi mogel reči svojemu očetu, da pač ne bi začel vsega tega?« Kaj ima ona tako proti meni? Res, da je moj oče slab in želi vladati celemu svetu, ampak vseeno. Saj sem ji pokazal, da sem drugačen.

»Žal me ni poslušal,« ji povem resnico. Sklonim glavo, saj se spomnim ne samo očetovega hahljanja, ko sem ga prosil, da ne bi napadel ljudi, ampak tudi Lucijane, ki je najverjetneje že opazila, da me ni.

»Si v redu?« me vpraša Anita, jaz pa se nasmehnem in pokimam. Anita mi postaja vse bolj všeč. Je najprijaznejše in najnežnejše dekle, kar sem jih spoznal. Njena dobrota je tako velika, da bi z njo lahko napolnil morje.

Ko bi jo lahko še enkrat prijel za roko … Vendar potem bi me Elysia res ubila. Ne vem zakaj, ampak do Anite je zelo zaščitniška. Mogoče jo ima za sestro?

»Gremo potem?« Elysia stopi proti vratom in jih odpre. Očitno naju bo le vzela zraven.

Svoj nož si zataknem za pas. Gašper pa me prime za roko in se nasmehne. Mogoče čuti mojo dobro voljo. Pogledam Anito, ki je vzrok moje dobre volje, ne bo se nama še treba posloviti.

 

Anita

Kazimir me je spet pogledal.

Čeprav ga Elysia sovraži, se meni zdi čisto v redu. Še bolje kot v redu. Zdi se mi neverjeten.

Vstanem, da bi stopila h Kazimirju, ko vidim Elysio, ki me prestrašeno pogleda. V naslednjem trenutku pa zaslišim pok. Vse se zgodi tako hitro, da nimam časa odreagirati.

Kazimir skoči predme, Elysia pa pade po tleh. Poskusim ugotoviti, kaj se dogaja, ko skozi vrata pritečejo trije Jiksi.

Dva imata v roki meč, eden pa …

Ali prav vidim?

Jiks s kratkimi oranžnimi lasmi nosi v roki pištolo. Nasmehne se, ko vidi, koga je zadel.

Od strahu globoko zajamem sapo in takrat se Jiks obrne proti nam. Čutim, da se je Kazimir napel in močno poprijel svoj nož v roke.

Pobegnite v gozd, zaslišim v glavi. Pogledam proti Kazimirju, ki gleda proti Elysii. Tudi jaz se obrnem k njej.

Mojo pozornost pritegne rana na njeni rami in gosta, črna kri, ki teče iz nje.

To ni videti v redu.

Prvič, od kar poznam Elysio, me je strah zanjo. Nekako mi je prirasla srcu in bojim se, da se ji bo kaj naredilo. Zaupam Jiksu, ampak zaupam tudi Elysii.

Pa jima lahko zaupam?

Poskusim preusmeriti pogled in zato pogledam Elysiin obraz. Čeprav je spačen od bolečine, lahko jasno čutim njeno zbranost in strah za nas. Vidim, kako na lahno pokima.

Bom prišla za vami.

Sedaj pogledam proti Kazimirju, ki tudi pokima. Počasi pospravi svoj nož za pas in prime mene ter Gašperja za roko. In ravno v trenutku, ko se Jiks zapodi proti nam, hitro steče in naju z Gašperjem povleče za seboj.

 

Elysia

»Ušli bodo!« Zavpije Jiks, ki stoji pri vratih. Drugi Jiks se požene za bežečim Kazimirjem, ki za sabo vleče še Anito in Gašperja.

Zberem dovolj moči, da mi uspe narediti prepreko za nekaj sekund. Jiks se zaleti v nevidno oviro in pade po tleh. Preklinja, ko se mu iz nosa ulije kri, in s tem pritegne pozornost ostalih dveh Jiksov.

Kazimirju sem pametno svetovala, da naj grejo v gozd. Tam bodo varni vsaj za nekaj časa. In čeprav sovražim Jiksa iz dna srca, verjamem, da bo obvaroval Anito. Vsaj če sklepam po načinu, kako jo gleda.

Vem, da Jikse prepreka ne bo dolgo zadržala, zato kljub naraščajoči bolečini v rami vstanem. Jiks z oranžnimi lasmi me je s pištolo zadel v ramo. S pištolo.

Jiksi so odvzeli orožje ljudem. To ni dobro. Tako nas bodo še lažje pobili. Sence smo v vse večji nevarnosti. Čeprav smo nastale iz hudobije in sovraštva Vladimirja, smo še vedno me. Smo živa bitja in zaslužimo si živeti.

Pograbim kos stekla, ki ga najdem na tleh in nemudoma stečem do prvega Jiksa. Nad tem, kar bom sedaj naredila, Brimstone ne bo ponosen.

Uspe mi ga presenetiti, saj niso pričakovali, da se bom tako hitro pobrala. Jiksu, ki stoji najbližje meni, zarinem nož v vrat. Kot v počasnem posnetku opazujem modro kri, ki polzi iz na videz majhne, a smrtne rane. Vidim, kako Jiks nemočno zakrili z rokami in spusti nekaj pridušenih zvokov.

Ampak nimam izbire. Moram jih ubiti, če ne bodo oni nas.

Ostala dva se obrneta proti meni in v naslednji sekundi že tečeta z dvignjenimi meči.

Ta skupina je najverjetneje še mlada, saj so Jiksi videti stari okrog 18 let, na svojem obrazu pa nimajo veliko tetovaž. Odločena sem, da ne bom postala še ena tetovaža. Ne bom le en majhen križ na Jiksovi koži.

Izmaknem se, ko skočita proti meni in nato stečem nekaj metrov stran. Z roko se primem za ramo, saj me boli vse močneje in čutim, da postajam šibkejša.

Ko pokleknem na tla, in vzamem kos ostre kovine, mislim, da ne bom več mogla vstati. Črna kri kaplja na ploščice in moje roke se tresejo. Ampak nekako le zberem pogum in moč ter vstanem. Lahko mi uspe. Brimstone me je dobro izuril.

Vrti se mi, a vseeno zadenem Jiksa z oranžnimi lasmi in mu tako zbijem pištolo iz rok. Poleti daleč stran, zato me ni strah, da jo bo šel iskat. V tem času že zamahnem proti drugemu Jiksu in ga porežem po obrazu.

Stopim še korak naprej in mu kos kovine potisnem globoko v prsi. Samo še eden, se bodrim, ko se obrnem. A za trenutek prepočasi, saj me je drugi Jiks že pričakoval. Z mečem me poreže po nogi, tako da izgubim ravnotežje.

Zaječim od bolečine. Prehudo je. Ne morem več.

 

Kazimir

Tečem, kakor hitro morem, ko začutim, da me Gašper in Anita ne držita več za roke. Ustavim se in pogledam nazaj.

Nekaj metrov za mano sedita na tleh in globoko dihata.

»Prosim te, pojdi bolj počasi,« zadihano reče Gašper.

»Nisva nadnaravni bitji, kakor ti.«

»Nisem nadnaravno bitje,« rečem in zmajem z glavo. Sem samo Jiks. In Jiksi nismo nadnaravna bitja. Smo tako kot ljudje. Le malo drugačni.

»Kaj bo z Elysio?« me vpraša Anita. Žalostno pogleda v smer, iz katere smo prišli. »Misliš, da se bo izmazala?«

Nočem reči ne, saj nočem razžalostiti Anite, a najverjetneje ne bo preživela. Jiks jo je močno ranil in proti trem Jiksom nima možnosti. Čeprav so iz skupine sigma, so vseeno močni. V skupini sigma so izkušeni začetniki. Stari po navadi od 17 do 23 let.

»Zakaj ji ne pomagaš?« se oglasi Gašper. Zaprem oči in spet zmajem z glavo. Če bi mene dali v skupino, bi me morali dali v skupino omega. In to je najslabša skupina. Čeprav oče tega ne bi dopustil. Dal bi me v skupino epsilon ali pa v skupino delta, zraven moje sestre.

»Saj se znaš bojevati,« me postrani pogleda Anita.

Kaj naj naredim? Če bi vedela, kako slab sem …

»Saj vem, da se ne marata, ampak vseeno. Skupaj smo v tem dreku,« zakrili z rokami, nato pa jih položi poleg sebe.

»Prav,« rečem. Šel bom pogledati ali je sploh še živa in če se bo dalo, ji bom pomagal. Drugače pa bom tekel nazaj do Gašperja in Anite in skupaj bomo pobegnili.

 

Brimstone

Zvezan sedim na tleh. Svojih rok in nog ne morem niti premakniti.

Pogledam proti soncu, ki ga vidim med krošnjami dreves. Poldne je, pomislim.

Zakaj me Jiks ni ubil? Zakaj me je pustil pri življenju?

Spomnim se na dogodke prejšnjega dneva, na sporočilo, ko me nenadoma močno zaboli v rami. Zvijem se skupaj in začnem hitro dihati. Bolečina noče in noče popustiti in zato si poskušam pomagati z magijo, a ne uspe. Nič ne deluje.

Tresem se, ko začutim pekoč občutek na zapestju. Poskusim pogledati, kaj je, a moje roke so zvezane za drevesom.

Poskusim ignorirati bolečino v rami in ugotoviti, kaj se dogaja, ko me spreleti spoznanje. Kako se nisem tega prej spomnil?

Elysia.

Na zapestju imava oba znamenje povezanosti. Nastal je, ko sem jo vzel k sebi. Vedno, ko je bila v težavah in me je potrebovala, me je začelo peči zapestje.

Torej je še živa!

In potrebuje me.

 

 

Še vedno lahko vplivaš na prihodnost

Elysia

»Sence neumne,« pljune name Jiks. Očitno zgrožen nad tem, da sem ubila dva iz njegove skupine.

V očeh se mu bliskata jeza in sovraštvo, ko vzdigne svoj meč in ga nameri v moje prsi. Zaprem oči in se pripravim na smrt. Očitno se bo tako končalo.

Utapljam se v bolečini in čakam, da bo že zamahnil svoj meč. Končno bom spet svobodna. Končno bo konec tega obupa.

Ampak kaj bo z Brimstonom? Ko bo izvedel, da sem mrtva, ga bo to razžalostilo. Ampak bo zmogel. Zmogel bo tudi brez mene.

Čakam, da umrem, ko zaslišim glasen tresk. Čez delček sekunde pa zaslišim udarec telesa ob tla.

Hitro odprem oči in se ozrem okoli sebe. Kaj se dogaja?

Jiks, ki mi je maloprej grozil z mečem, sedaj leži na tleh nekaj metrov stran od mene. Pogledam nad sabo in zagledam Kazimirja, kako me zaskrbljeno gleda, obenem pa se mu v očeh iskri ponos.

»Pridi,« reče in mi poda roko.

Vstanem, a se mi zvrti in zopet padem po tleh. Ko vidi, da nisem sposobna sama hoditi, me prime pod rame in me deloma nese.

»Kaj naj naredim z njim?« reče in tokrat je v njegovem glasu slišati strah. Je prvič ubil nekoga? Je Jiks sploh mrtev?

»Pusti ga,« tiho rečem.

»Si … Si v redu?«

»Kaj misliš?« zavijem z očmi, a v naslednjem trenutku mi je žal. Prišel je pome. Niso me pustili tukaj in pobegnili stran. Čeprav ga sovražim in on to ve, me vseeno ni pustil umreti. »Hvala,« tiho rečem.

»Zahvali se Aniti in Gašperju. Ne bi dovolila, da te pustimo tukaj.«

Rahlo na nasmehnem, v naslednjem trenutku pa spačim obraz od bolečine, ko pristanem na tleh.

Pogledam okoli sebe in opazim, da smo v gozdu. Mislim, da smo tukaj varni. Splazim se do bližnjega drevesa in se naslonim nanj.

»Elysia, si v redu?« Anita in Gašper se mi približata in se usedeta nekaj metrov stran od mene.

»V redu sem,« rečem, čeprav nisem niti najmanj v redu. Izgubila sem ogromno krvi, tresem se, vrti se mi in res ne vem, kako bom zmogla.

 

Anita

Zgrozim se ob pogledu na Elysio. Čeprav je rekla, da je v redu, ji ne verjamem. Niti najmanj ni videti v redu.

Njen obraz je upadel in njene oči so udrte. Po licih in pod očmi ima črne lise, ki so jih najverjetneje povzročile solze.

Imajo sence tudi solze črne?

Njena koža je sivo-bela, njena rana na rami pa je videti ogromna. Zareze po nogah in rokah v primerjavi z njo zbledijo. Kri samo še slabotno kaplja in Elysia se vsako sekundo bolj trese in šibkeje diha.

Spogledam se s Kazimirjem, češ, kaj naj storiva, da ji bova pomagala, on pa odkima. Elysia ne mara pomoči in bojim se, da se bo razjezila, če ji bom poskusila pomagati.

»Ali lahko kdo zakuri ogenj?« Stresem se ob zvenu njenega glasu. Že tako je grob, zdaj pa je še prežet z bolečino.

»Jaz sem bil pri tabornikih!« Gašper veselo dvigne roko. Nato pa iz svojega žepa vzame vžigalice, poišče nekaj vejic in zakuri majhen ogenjček.

Elysia vzame šivanko iz svoje torbice, ki je pravzaprav bolj podobna škatlici in jo ves čas nosi okoli svojega pasu. Šivanko podrži nad ognjem, nato pa da v šivankino uho vrv.

Obrnem se stran, saj nočem gledati, kako si Elysia prebada kožo in s tem šiva rano. Nočem bruhati.

Opazujem Kazimirja. S tem, da je pomagal Elysii, me je presenetil. Prav sem imela. Res ni tako slab. In res ni hudoben.

Še naprej ga opazujem, ko začutim neko valovanje. Obrnem se nazaj proti Elysii in to začutim še močneje. Najprej ne razumem, kaj se dogaja, a ko vidim, da se kri ustavlja in da se Elysia ne trese več, spoznam, da je uporabila magijo. Seveda, saj je čarodejka, zakaj si ne bi tako pomagala.

Mislim reči, kako lepo, ko za Elysio zagledam posušeno drevo, kjer je prej stalo mogočno in zdravo drevo. Sedaj pa je polomljeno, suho in uničeno.

»Magija ima svojo ceno,« mi prišepne Kazimir, ko vidi, da pretreseno gledam drevo.

»Ga lahko ugasneš?« pomigne Elysia Gašperju, ki jo nekaj časa gleda odprtih ust, nato pa hitro ugasne ogenj. Njen glas je že močnejši. Še vedno šibek, a močnejši.

 

Kazimir

»Gremo?« Elysia nas pogleda in se vstane: »Še dolga pot nas čaka.«

Zmajem z glavo. Mrači se in prilegel bi se mi počitek. Res da smo v pekarni spali še dolgo po sončnem vzhodu, a živčnost prispeva svoje.

Elysia pa niti ne počaka na naš odgovor. Ozre se v nebo, nato pa začne hoditi naprej v globlji gozd.

Nekaj časa še stojim na mestu, nato pa stopim za njo. Gašper priteče do mene in me prime za roko, Anita pa se nasmehne. Njen smeh je tako prikupen, da se še sam nasmehnem.

Noči se že, a mi še vedno hodimo. Včasih že želim vprašati Elysio, kako ve, kam gremo, a se vedno zadržim. Nekako ne morem spraviti besed iz sebe. Zato ji le tiho sledim.

»Čudno,« se kar naenkrat ustavi. Z Anito se spogledava, a nihče ne ve, kaj je. »Nikjer ni nobene sence. Po navadi sem jih vedno srečala tukaj v gozdu, sedaj pa ni nikjer nobene.«

Pogledam jo v obraz, ali se šali ali misli resno. Saj menda ve, da je ona zadnja senca.

»Kaj … ne veš?« tiho vprašam. Anita me pogleda, saj se ji najverjetneje niti sanja ne, kaj bom zdajle povedal.

»Kaj?« Elysia stopi korak proti meni. Njene modre oči vedoželjno, a hkrati v skrbeh, žarijo.

»Ti si …« Kako naj rečem? Nočem jo razžalostiti, a še najbolj se bojim, da me bo ozmerjala z lažnivcem.

»Ne zavlačuj.«

»Mrtve so,« pogledam v tla: »ti si zadnja živa senca.«

Čakam na krik, vpitje ali karkoli, a ne slišim nič. Pojavi se smrtna tišina. Navsezadnje le dvignem pogled in pogledam Elysio, ki le mirno stoji.

Njen obraz ne izdaja ničesar, njene oči so zaprte.

Pogledam Anito in poskusim pri njej poiskati pomoč, kaj naj naredim. Ona skomigne z rameni in stopi bližje k meni.

V tem času pa Elysia sunkovito odpre oči: »Gremo naprej!«

Začne skoraj teči in Anita ter Gašper ji komaj sledita. Spet pogledam Anito, ki zmaje z glavo.

Ne vem, kaj je bolje; videti Elysio, kako se jezi in vpije ali Elysio, ki le mirno premleva stvari, brez kakršnega koli izpada ali pretepa.

 

Elysia

Mrtve so.

Mrtve so.

Po glavi mi odmevajo Kazimirjeve besede.

Mrtve so.

Zadnja sem. Zadnja vseh senc.

Zato ni nikjer nobene. Zato so gozdovi tako prazni.

Mrtve so.

Zato so me Jiksi hoteli ubiti. Ko bom jaz umrla, bo konec s sencami. Izumrle bomo.

Mrtve so.

Res da smo nastale iz Vladimirjevega strupa, vendar smo še vedno živa bitja.

Mrtve so.

Ostale sence nisem zelo dobro poznala. Nisem imela prijateljev. Vendar spomnim se, ko so me prišli iskat. Kako so bile prijazne do mene.

Mrtve so.

Čeprav so me v skrivališču toplo sprejeli, sem čas raje preživela zunaj.

Mrtve so.

Ko smo napadli, jih je veliko umrlo, a še vedno nas je bilo več tisoč. Takrat so mi sence dovolile, da odidem.

Mrtve so.

Napad ni uspel in zato sem lahko šla. Vsak mesec sem srečala manj senc, ampak sem mislila, da je to zato, ker se oddaljujem od skrivališča.

Mrtve so.

Motila sem se.

Kaj če Brimstone misli, da sem mrtva? Čim prej moram priti k njemu.

Mrtve so.

Tečem, dokler mi ne poidejo moči. Tečem, dokler se mi solze ne posušijo.

Mrtve so.

Nato samo padem na tla.

 

Anita

Elysio dohitimo šele, ko se usede na tla. Zadihano se ustavim ob njej, ona pa ne reče nič. Že odkar ji je Kazimir povedal, da so vse ostale sence mrtve, ni pokazala niti kanček čustev. In tudi sedaj sedi pri miru, njen obraz pa ne pove nič.

»Zakaj je tvoj oče to naredil?« nenadoma vpraša Kazimirja. Glavo rahlo nagne na stran: »Mislim, v čem je fora?« Roke dvigne v zrak, nato pa jih položi poleg sebe: »On nas je naredil take in sedaj nas bo vse pobil.«

Pričakujem nek odgovor Kazimirja, a tokrat je on tisti, ki presenečeno gleda.

Strmi v Elysio in v njegovih očeh je videti dvom.

»On … vas je naredil?«

»Mislim, ne prav naredil. On nas je spremenil,« zavije z očmi.

Kazimir se usede na tla, zato mu slediva še jaz in Gašper.

»Kako vas je spremenil?« Poškili z očmi: »Kaj niste vi nastali zaradi ponesrečenega poskusa?«

»Ne!« glasno reče, da se jaz Gašper zdrzniva. Pogledam Kazimirja, a mi pogleda ne vrne.

»Kaj pa se je zgodilo?«

Elysia ga opazuje in sprva ne reče nič. Videti je, kot da razmišlja, ali naj mu sploh verjame. Tudi jaz bi bila vesela, če bi slišala zgodbo, zakaj Elysia tako močno sovraži vse Jikse.

Tvoj oče je bil vedno proti ljudem, zaslišim v glavo. Najprej se začudim, da bo raje govorila preko magije, vendar kmalu ugotovim zakaj. Njen glas je grob ter hripav in zato ga ni prijetno poslušati.

Že od nekdaj jih je hotel pobiti in zavzeti celotno HI Breo. Nekateri Jiksi so bili zadovoljni s tem, nekateri pa ne. In tako se je oblikovala skupina, večja od pet tisoč Jiksov, ki je bila proti Vladimirju. Med njimi so bili tudi moji starši in posledično tudi jaz.

Čudno se počutim sedaj, ko vem, da so Jiksi že dolgo načrtovali poboj ljudi, jaz pa sem šele pred kratkim izvedela, da sploh obstajajo.

Vladimir pa je vedel za to in se je temu primerno pripravil. Ob sebi je imel kar nekaj močnih čarovnikov in z njihovo pomočjo je ustvaril urok. Ko smo napadli, in smo stali pred njegovim dvorcem, misleč, da ga bomo presenetili, nas je napadel. Urok so razpršili po nas in to nas je spremenilo.

Sedaj začenjam razumeti, zakaj je Elysia takšna, kakršna je. Kaj jo je pripeljalo do tega, da sovraži Jikse.

Veliko jih je umrlo takoj. Njihovo telo ni preneslo spremembe. Nekaj pa so jih vojaki pobili takoj, vključno z mojo družino. In tako sem ostala sama. Skrila sem se v grmovje in tam čakala na smrt.

»Žal mi je,« tiho reče Kazimir, Elysia pa samo pokima.

»Tako je pač bilo. Ne morem spremeniti preteklosti,« tokrat pove s svojim glasom.

»Še vedno pa lahko vplivaš na prihodnost,« dodam. Elysia dvigne glavo in me pogleda, nato pa se kislo nasmehne.

»Hvala.«

 

Kje je sreča, ko jo potrebuješ?

Kazimir

Sedaj, ko vem, kaj se je zgodilo, na Elysio gledam drugače. Vem, kaj je morala prestati in zato vem, zakaj čuti tako sovraštvo in odpor do mene.

Zgrozim se ob misli, da je trpljenje vseh teh bitij Vladimirjevo maslo. On jih je ustvaril. Včasih so bili vsi Jiksi. Včasih je bila Elysia Jiks.

Poskusim si jo predstavljati. Njena črna krila so bila bela in njeno telo je bilo vzravnano ter zdravo. Njene oči niso bile le črna packa z malo modre na sredini in njeni lasje so bili svetli. Ne glede na to, kako si  jo poskušam predstavljati, pred mano še vedno stoji Elysia takšna, kakršna je. In čudno se mi zdi, da bi bila včasih drugačna.

Vendar na nek način razumem očeta. Jiksi so ga hoteli ubiti; samo branil se je. Res da so ga hoteli ubiti, ker se je zaprisegel, da bo pobil vse ljudi, vendar je to naredil z razlogom.

Me tako mišljenje naredi enakega očetu?

Oče bi jih lahko ubil, a jih je le spremenil.  

Vendar ne razumem … Zakaj jih je zdaj pobil?

»Naprej moramo,« Elysia vstane in stopi nekaj korakov naprej.

»Kam pa se nam tako mudi?« vpraša Gašper, ki je bil ves čas tiho. Skoraj sem pozabil, da je z nami. Tako priden je.

»Moram k Brimstonu,« pogleda stran od nas »Upam, da ne misli, da sem mrtva.«

Začnemo ji slediti.

»Kako veš, kam moramo iti?« vpraša Anita, jaz pa radovedno prisluhnem.

»Vidiš tisto svetlo zvezdo?« s prstom pokaže proti črnemu nebu. Opazujem, a nekaj časa ne vidim nič. Rekla je svetlo zvezdo, tu pa ni nič svetlega.

»Ne,« zavzdihne Anita.

»Ti je najverjetneje ne boš videla. Ljudje imate slabši vid.«

»Ja, ha, ha,« zavije z očmi in si popravi svoja očala. Nasmehnem se, nato pa močneje pogledam proti nebu, ko zagledam nekaj zvezd. In res; med njimi ena žari močneje kot ostale.

»Mislim, da jo vidim.«

»To je zvezda Vega iz ozvezdja Lira. Kaže mi pot,« ko to pove, začne hoditi naprej, Anita, Gašper in jaz pa ji sledimo.

 

Anita

Hodim za Elysio in ves čas gledam v nebo. Poskušam videti zvezdo Vego, a vse, kar vidim, je črno nebo. Oblačno je, kako lahko potem vidita zvezde? Zavidam jim popoln vid in si ponovno popravim očala. Motijo me.

Medtem ko gledam v nebo, ne opazim, da hodim že čisto blizu Kazimirja. In ko se moja dlan dotakne njegove, se ustrašim in skočim stran od njega. Pogledam ga, on pa se rahlo nasmehne, nato pa skloni glavo, kot da bi ga bilo strah. Česa?

Srce mi divje razbija, ko pomislim na nemogoče. Kaj pa, če sem mu všeč? Ampak to ni mogoče. Saj sem človek, on je pa bitje podobno angelu. V kraju, kjer on živi, je zagotovo nešteto prelepih in pametnih deklet. Jaz nisem nič od tega.

To razmišljanje me pripelje do novih vprašanj. Kje on sploh živi? Mislim, govori slovensko in tudi njegov naglas je zelo podoben našemu. Jiksi sploh živijo na našem planetu? Nekje morajo, ampak ne v bližini, saj prvič slišim za njih in mislim, da jih tudi drugi ljudje ne poznajo.

»Kazimir?« Dregnem ga in ga pogledam v oči.

»Ja?« pogleda me, kot da bi pričakoval kakšno pomembno vprašanje. Lahko bi mu povedala, da mi je všeč, pomislim, a si hitro premislim. Pa kaj še. Si bom že našla kakšnega 'bolj normalnega' fanta.

»Kje ti sploh živiš?« Kazimir me začudeno pogleda, Elysia pa me pogleda čez ramo in dvigne svoje obrvi. Mogoče si misli, da sem neumna, ker sprašujem kaj takega. Ali pa tudi njo zanima? Ampak ona bi morala to vedeti …

»Živim oziroma sem živel na dvoru v Agadirju. Pobegnil sem.« To da je pobegnil razumem, a za kraj slišim prvič.

»Za kraj še nisi mogla slišati. Jiksi so dolgo časa živeli izolirani od človeške kulture. Agadir je država blizu vaših Gorjancev. Tam kjer vi mislite, da je le gozd, je pravzaprav središče Jiksove vladavine,« mi pojasni Elysia, ki je opazila moj začuden obraz. Pokimam v znak razumevanja in se zamislim.

»Drugače živijo Jiksi po celem svetu, a v Agadirju je dvor in v njem je kraljeva družina,« reče Kazimir ne tako zelo navdušeno.

»Kako to, da vas ljudje niso našli?« Kazimir je nasmehne:

»Imamo čarovnike, ki poskrbijo za to.«

»Preprost urok prekrivanja,« doda Elysia. Spet pokimam, Gašper pa radovedno stegne jezik:

»Me naučiš čarati?« Oči se mu svetijo v želji po znanju.

»Ni tako enostavno,« Elysia odkima. »Potrebno je ogromno učenja in vaje ter nadarjenost in moči, da si sploh zmožen čarovnije.« Gašper žalostno skloni glavo. »Poleg tega si človek.«

To ga potre, zato se sklonim k njemu in mu zašepetam na uho: »Mogoče pa te bo nekega dne naučila, samo še malo moraš zrasti.« Deluje in Gašper se takoj boljše volje odpravi naprej.

»Ne dajaj mu lažnih upov,« me opozori Kazimir: »Nikoli se ne bo mogel naučiti čaranja.«

»Vem,« tiho odgovorim. Ampak nočem mu pokvariti sanj. Čaranje se mu zdi tako super in mogoče res je.

V glavi se mi pojavi slika posušenega drevesa … Ali pa tudi ne.

 

Elysia

Z vsakim korakom čutim, da sem bližje Rotoku. Okolica mi postaja vse bolj znana. Pogledam na levo in vidim majhen potok. Sem sem hodila po vodo, kadar jo je doma zmanjkalo. 

Z vsakim korakom postajam boljše volje. Po dveh letih se končno vračam domov. Končno bom spet videla Brimstona in Anamarijo.

Me zanima, kako bosta reagirala na Anito, Kazimirja in Gašperja. Ko bosta videla drevo na Kazimirjevem obrazu, ne bosta tako navdušena, a jezna ne bosta. Brimstone me bo vprašal, kdo so oni in vse mu bom povedala.

In potem bo vse v redu. Vedel bo, kaj storiti naprej. Vse bo uredil. Skrili se bomo pred uničevalnimi Jiksi in mirno živeli naprej. Ali pa se bomo uprli vladarju, v kar pa dvomim. Zadnji upor se ni odnesel najbolje.

Očitno se dobra volja širi, saj se tudi Kazimir in Anita sproščeno pogovarjata, Gašper pa hodi, skače in na trenutke teče okoli njiju.

Gašper me je prosil, da bi ga naučila čarati. Nikoli ga ne bom mogla naučiti čarati. Samo človek je. Ljudje so že zdavnaj pozabili umetnost čarovnije. Pa tudi če ne bi bil, ga ne bi naučila. Ne bi mu privoščila takšnega trpljenja. Njemu se zdi vse lepo in super, a ni tako. Ne ve, kakšno breme je to. Ne ve, kako izčrpajoče je to za telo. Z vsako čarovnijo postajaš šibkejši in šibkejši, dokler te to ne pokoplje.

Zato čarovniki ne živijo dolgo. Za Vladimirja morajo izvesti ogromno čarovnij ter urokov in to jih ubije. Tudi zato se nekateri odločijo, da bodo čarodeji in bodo živeli sami zase. A to še zdaleč ni glavni razlog.

Čeprav po drugi strani pa marsikdo misli, da je bolje, če se odločiš, da boš služil vladarju, in tako postaneš čarovnik. Vladimir ne mara čarodejev, saj jih ne more nadzirati. In samo vprašanje časa je, kdaj se bo odločil pobiti tudi te. Ampak takrat bova z Brimstonom že daleč daleč stran.

Ko smo le še kakšen kilometer oddaljeni od Rotoka, me nekaj zmoti. Ustavim se in pomislim, kaj bi lahko bilo narobe. Nekaj manjka, pomislim. Tu bi se moralo nekaj zgoditi.

»Kaj je narobe?« vpraša Kazimir in takrat se mi posveti.

»Čarovnije ni!« Zagrabi me panika: »Urok bi moral Rotok skrivati pred ljudmi, a ga ni več. Začutila bi ga, če bi bil.« Z glavo začnem odkimavati. Nekaj je narobe.

»Mogoče pa nismo na pravem kraju. Mogoče ga boš začutila čez nekaj časa,« pomisli Anita, a se moti.

»Ne, točno tukaj bi moral biti.«

Začnem hitro hoditi in naposled teči. Še vedno ne čutim nobenega uroka. Le grozečo praznino in strah, ki se hitro širi po meni.

Nič se ni moglo zgoditi. Mogoče je le Brimstone pozabil obnoviti urok … Ampak on nikoli nič ne pozabi.

Ko končno prispem na cilj, ko zagledam tablo, ki sem jo sama izdelala, na kateri piše Rotok, se ustavim in otrpnem.

Začutim močno bolečino v prsih, ne morem dihati in začne se mi vrteti. Vsa moja čustva se ustavijo. Najprej ne čutim nič, nato pa vse večjo žalost in obup, ki me vkleneta v svoje lovke in ne spustita.

To ne more biti res.

Ne!

Ne.

Ne …

 

Kazimir

Ustavim se ob Elysii in prizor me pretrese. Videl sem že ogromno opustošenja, a me vedno znova preseneti. Še posebej pa me pretresejo Elysiina čustva. Vedno jih je skrivala, sedaj pa so prišla na plan.

Nekaj metrov stran od nas stoji hiša. Pravzaprav ne stoji več, saj je uničena in požgana. Kakšnih 100 metrov od nje pa še ena. Pepel je razsipan po travi okoli nas. Najverjetneje ga je razpihal veter.

Pogledam Anito, ki svojo roko drži na ustih in zadržuje tihi krik. Gašper pa me pogleda, stopi do mene in me prime za roko; prestrašen je.

Opazujem Elysio, kako počasi stopi do 'hiše'. Vidim solzo, ki ji steče iz očesa, in pade na s pepelom pokrita tla. Nato stopi še nekaj korakov naprej in poklekne na tla. V roke prime nekaj, za kar sem najprej mislil, da je črn kamen, a sem se zmotil. Elysia nas pogleda.

To ni mogoče. To se ne dogaja. Recite mi, da so to le sanje.

V svojih rokah drži lobanjo.

Anita počasi stopi do nje in jo objame. Elysia se ne upira, ampak samo obmiruje tam, kjer je. Črne solze ji umažejo lica, a se za to ne meni. Sama je v svoji žalosti in joku.

»Kaj drži Elysia v roki?« Gašper me povleče za roko.

»Samo kamen,« mu tiho odgovorim. Nočem, da bi se še bolj prestrašil.

»Zakaj bi pestovala kamen?« začudeno me pogleda.

In ravno ko mu hočem odgovoriti, me nekdo zagrabi za roko in pritisne svojo dlan ob moja usta. Hočem zavpiti, a na mesto mene zavpije Gašper. Anita takoj dvigne in me prestrašeno pogleda v oči.

Obrnem se in zagledam Nikito iz skupine theta. Ne poznam je zelo dobro. Ona je Dominikovo dekle, zato bi morala biti prijazna. Vem, da se je urila z Lucijano, a ni tako dobra kot ona; Lucijana je v skupini delta.

Zaskrbi me. Kaj bi rada od mene? In kaj če je videla Anito in Elysio? In kaj bo naredila z Gašperjem, ki ji grozi, da me mora izpustiti.

Zaletava se vanjo in jo vleče za roko, a zanjo je to le kot zaletavanje nadležne muhe. Zavije z očmi in ga vrže po tleh.

»Kaj bi rada?« jezno rečem in se poskušam osvoboditi njenih rok; zdaj me z obema drži za roke. Gašper se drži za svojo roko in joka; najverjetneje mu jo je zlomila. Elysia ga lahko pozdravi, prepričan sem.

»Prišla sem te iskat,« se nasmehne: »Vladimir je poslal pote.« Stisne me pri srcu. Kaj bi si mislil oče.

»In kaj boš zdaj naredila z menoj?« Vem, da me ne bo poškodovala, saj ji oče tega ne bi dovolil.

»Peljala te bom na dvor,« spet zavije z očmi, »In te osvobodila te male nadloge.«

In takrat se jaz osvobodim nje. Iztrgam se njenega prijema in stečem proti Gašperju, ko se nenadoma zaletim. Pred mano stoji Dimitrij. Večkrat sem ga videl skupaj z očetom. On je v skupini beta in je odličen bojevnik. Marsikomu je zgled in bi vse dali, da bi bili v njegovi bližini. Jaz pa bi vse dal, da ga ne bi bilo tukaj. Proti njemu nimam niti najmanjše možnosti.

»Vse sem imela pod kontrolo,« Nikita zavije z očmi. Globoko vdihnem. Njeno zavijanje z očmi mi gre na živce.

»Ni videti,« se zasmeje Dimitrij. »Vladimir je poslal mene in še nekaj Jiksov, da ti pomagamo.«

Šele zdaj opazim, da za Dimitrijem stoji še en Jiks, ki ga ne poznam, grobo drži Gašperja in ga vleče stran.

»Pustite ga!« zavpijem, a se nihče ne zmeni zame. Ignorirajo me.

»Odpeljimo jih,« reče Nikita in pogleda proti uničeni vasi. »Lucijana je odlično opravila delo.«

Zastane mi dih. Lucijana je naredila vse to? Ona je uničila Rotok in ubila Brimstona? … Kako je lahko naredila kaj takega? Vem, da je krvoločna in napadalna, a kaj takega ji ne bi pripisal. Saj je moja sestra. Ko sem bil majhen, mi je pred spanjem brala zgodbice!

»Grem jaz po tisti dve,« se odpravi Jiks, ki stoji poleg Dimitrija. Mislim, da mu je ime Viktorij. Potrebujem nekaj časa, da ugotovim, kdo sta tisti dve. Anita in Elysia. Ujeli ju bodo. Kaj če kaj hudega storijo Aniti? Nikoli si ne bom odpustil.

»Bežita!« zavpijem za njima, a ne vidim, kaj se dogaja. Dimitrij me prime in me zvleče stran. Za sabo slišim tih Gašperjev jok. Tudi njega peljejo na dvor.

Kaj bodo storili z nami?

 

Anita

Že takoj, ko zaslišim Jikse, ki stojijo ob Kazimirju, vem, da moramo čim prej pobegniti. A Kazimirja držijo, da ne more pobegniti, Elysia pa je v svojem svetu in se ne zaveda dogajanja okoli sebe.

»Elysia, prosim te,« jo nestrpno in prestrašeno nagovarjam: »Morava pomagati Kazimirju.« Ona pa me še pogleda ne. Njene oči so zaprte in za trenutek pomislim, da morda celo spi. A potem le odpre oči.

»Pusti me pri miru,« tiho reče in pogleda. Njene oči so rdeče od joka in črne od solz. Zmrazim se ob njenem pogledu, ki je tako poln bolečine.

»Ne, morava mu pomagati. Jiksi so ga napadli.«

»Pusti me pri miru!« tokrat zavpije in ne upam si več drezati vanjo.

Vstanem in stopim stran do nje. Kazimirju bom šla sama pomagat. Dvignem pogled in vse, kar vidim, so Kazimirjeve prestrašene oči, ki strmijo vame. Slišim njegov krik, naj beživa, nato pa zagledam Jiksa, ki teče proti nama.

Njegova krila so velika in mogočna, njegovo telo pa sama mišica. Visok je vsaj dva metra in mislim, da se njega ne da premagati. Tudi Elysia ne.

Takoj si premislim. Vem, da Kazimirju ne morem več pomagati. Najprej moram poskrbeti zase. Stečem do Elysie in jo primem za roko ter povlečem.

»Zdaj pa res morava stran. Če ne, bova umrli,« govorim hitro in upam, da me bo Elysia poslušala.

»Rada bi umrla,« s svojimi modrimi očmi se zastrmi vame.

»Ampak zdaj ni pravi trenutek,« poskušam jo odvrniti od takih misli. »Žalovala boš kasneje. Zdaj so na vrsti pomembnejše stvari. Kot na primer pobegniti ogromnemu Jiksu, ki naju bo vsak čas ubil.« Govorila sem tja v en dan. Hotela sem le, da me Elysia posluša in končno pride k sebi.

In navsezadnje mi je to tudi uspelo. Elysia se je hitro vstala in skupaj sva stekli proti gozdu. Tam se je ustavila in pogledala nazaj. Čutila sem, kako hudo ji je pri srcu, a nekako je zdržala.

»Greva hitro!« ji rečem, nato pa skupaj stečeva v temni gozd.

 

Nadaljevanje

Karkoli narediš, ne obupaj.
Vedno moraš nadaljevati začeto.

 

Moral sem

Anita

Elysio držim za zapestje in jo skoraj vlečem za sabo. Vidim, da so se njene misli izgubile. Mislim, da se sploh ne zaveda, kje je in kaj se dogaja.

»Veš kako se pride do Novega mesta?« jo vprašam, a ne dobim odgovora.

Mislim, da sva se znebili Jiksov, ki so naju hoteli ujeti. Zdi se mi čudno, da so odšli tako hitro. Mogoče pa so prišli samo po Kazimirja?

Stisne me pri srcu, ko pomislim na Kazimirja. Kaj če mu bodo storili kaj hudega? Kaj če ga ubijejo? Res da se še ne poznava tako dobro, ampak vseeno si ne predstavljam življenja brez njega.

Spomnim pa se tudi na svojega deda. Je še živ? Če se mu je kaj zgodilo, si ne bom oprostila.

Mogoče pa Jiksi niso napadli naše ulice. Živiva na robu Novega mesta in mogoče tam še niso napadli.

Ne delaj si lažnih upov, si mislim. Vendar ta up me drži pokonci. To in to, da se bo Kazimir izvlekel živ.

»Daj no Elysia, tvojo pomoč bi potrebovala,« spet poskusim. Pogledam stran in zavzdihnem, ko Elysia obrne svojo glavo proti meni.

»Kaj pa je tako pomembnega?« Njen glas je še tišji in bolj hrapav kot po navadi.

»Ne moreva kar brezciljno tavati po gozdu. Lahko greva k meni domov.« Šele ko izgovorim besede, se zavem, kaj sem predlagala. Nadnaravno bitje, senco, hočem pripeljati k sebi domov. Res, da ji že kar zaupam, vendar vseeno. Kaj bodo storili sosedje? Poklicali policijo? In kaj bo storil ded? Se je bo ustrašil ali bo v njej videl dobroto, ki jo še sama komaj?

»In kje si doma?«

»Na robu Novega mesta. Veš, kako se pride do tam?« Nekaj časa gleda predse in za spoznanje nagne glavo, kot da bi se orientirala, nato pa pokima in začne hoditi.

»Moje sožalje,« rečem po trenutku tišine. Ne vem, kaj naj ji rečem drugega. Ne znam tolažiti, sploh pa ne nje.

Elysia se zazre vame, nato pa se obrne stran in pospeši tempo hoje.

»Ne more biti mrtev,« nenadoma reče, da poskočim od presenečenja. »Enostavno ne more biti.«

»Ampak videla si okostje,« jo sprijaznim z resnico. Zasmili se mi, ko jo slišim obupano zagotavljati, da ni mrtev.

»Vem, ampak čutila bi, če bi bil mrtev. Vedela bi,« prime se za zapestje in pogladi simbol. Kot simbol za neskončnost, ampak mislim, da ne simbolizira neskončnosti.

Zamislim se. Bi bilo možno, da bi okostje podtaknili, Brimstona pa bi le odpeljali? Okostje je bilo videti pravo in smrdelo je po zažganem mesu. Moralo je biti pravo.

»Si videla še kakšno truplo? Mogoče malo stran, ob drugi hiši?« upajoče me pogleda.

»Ne vem, nisem šla pogledat.«

»Mogoče je Anamarija. Mogoče so njo ubili, Brimstona pa odpeljali,« možno bi bilo, vendar zakaj bi njo ubili?

»Je bila Anamarija čarodejka?«

»Ne, bila je iz roda src, oni ne marajo čarovnije. Mislijo, da je cena za njo previsoka. Ni bila navdušena, ko me je Brimstone učil.« Mogoče so jo zato ubili. Ker ni čarodejka. Mogoče imajo z Brimstonom večje načrte.

»Mogoče pa je bilo okostje res Anamarijino. Kdo bi vedel?« rečem, Elysia pa zavzdihne.

»Bova že izvedeli,« vidim črno solzo, ki steče po njenem licu.

 

Kazimir

»Kako si si drznil pobegniti?!«

Moj oče se le malokrat razjezi. Morda sem svojo mirnost podedoval ravno po njemu. Na služabnike, na vojake, na nikogar se nikoli ne dere. Vedno jim vse pove s svojim tihim, grozečim glasom. Tokrat pa je drugače.

»Zaupal sem ti!«

Vladimir jezno hodi gor in dol po sobi. V obraz je rdeč in lahko si predstavljam, kako se mu kadi iz ušes. Mislim, da sem ga zelo razjezil, saj ga takega še nisem videl.

»Celotno mesto ti je zaupalo! Ko bom jaz umrl, boš postal vladar!«

Stopi do svojega stola in se usede ter prime za glavo.

»Kako si lahko naredil kaj takega? Osramotil si celoten rod.«

»Da sem ga osramotil?« zdaj je tudi meni prekipelo. Vstanem se in mu rečem: »Kaj pa ti? Pobiti hočeš vse ljudi, prav tako kot si sence. Pobijaš, ne da bi se sploh zavedal, kaj ubijaš. Tvoji načrti so nejasni in obupni. Prav tako kot tvoj načrt, ko si Jikse, ki so bili dovolj pametni, da so se ti uprli, spremenil v sence. In zakaj? Zato ker so imeli prav?«

Vidim, da sem mu vzel sapo. Usta rahlo odpre, kot da bi hotel nekaj reči, nato pa jih zapre. Nejeverno me gleda.

»Kdo ti je povedal, da sem jaz kriv za sence?«

»Je res?« ne odgovorim na njegovo vprašanje.

»Kdo ti je povedal?! Si se družil s senco?!« Pogleda me, kot da bi storil nekaj najhujšega na svetu. Zdaj imam pa dovolj.

»Povej mi, če je res!« zakričim.

»Res je,« tiho odvrne. »Res sem to storil. Ukazal sem čarovnikom, naj jih spremenijo, da si bodo zapomnili, kaj se zgodi, če se uprejo meni.«

Ostanem brez besed. Nekako sem še vedno upal, da to ni res. Da se je Elysia le zlagala.

In v tem trenutku se spomnim. Sence ne lažejo. Sence Jiksom ne morejo lagati. Tako so uročene. Zato so si  zašile svoja usta. Elysia se mi ni lagala. Ves čas je govorila resnico.

»Zakaj si to storil?«

»Moral sem,« po teh besedah ostanem tiho.

Oče vidi, da sem ostal brez besed, zato nadaljuje s svojo pridigo.

»Razočaral si tako mene, kot svoje ljudstvo.«

Približa se mi in mislim, da me bo udaril, vendar se le zazre v moje oči.

»In zakaj? Da bi se družil s človekom?«

Besedo človekom izgovori, kot da bi bila kužna. Kot da je umazano že samo to, da izgovoriš tako besedo.

»Kaj ste naredili z Gašperjem?« vprašam. Ko so naju pripeljali na dvor, so naju ločili. Mene so odpeljali naravnost k očetu, njega pa ne vem kam. Vendar vem, da niso bili nežni z njim. Ko ga spet vidim, ga bom potolažil in ga odpeljal stran od tu.

»Ubili smo ga, kaj pa drugega.«

Otrpnem.

Ko zaslišim te besede se sesedem na stol. Ubili so ga. Ubili so majhnega otročička, ki mi je bil tako pri srcu. In jaz sem kriv. Spomnim se, kako neustrašen je poskušal biti, ko me je spoznal. Ko so mu ubili družino. In potem mi je začel zaupati in postala sva prijatelja.

In zdaj je mrtev.

 

Elysia

Ko prispeva do prve ceste v Novem mestu, pustim Aniti, da me vodi. Ona pozna to mesto, ne jaz.

Severni del mesta je videti nepoškodovan. Hiše so cele in nikjer ni sledi ognja. Jiksi so najverjetneje napadli le mesto na drugi strani Krke.

Vseeno je mesto videti zapuščeno. Na cestah ni avtomobilov, hiše imajo zagrnjena okna in nikjer ni videti nikogar. Česar sem sicer vesela, saj bi se ljudje ob pogledu name prestrašili.

Vendar vidim, kako Anita gleda po mestu. S svojimi očmi upajoče išče po hišah in cestah.

»Si poznala ljudi, ki tukaj živijo?« jo vprašam, čeprav nočem govoriti. Nekako imam občutek, da jo moram nekaj vprašati glede na to, da je ona meni postavljala vprašanja celo pot.

»Nekatere. Ne vse. Tukaj živi ogromno ljudi,« malo pomisli, nato pa nadaljuje: »Ali naj rečem je živelo?«

Na to vprašanje nimam odgovora. Ne vem, ali ljudje še živijo tukaj ali ne. Ne vem, ali so pobegnili stran ali se le skrivajo v svojih hišah. Ne vem. Zato le skomignem z rameni.

Ljudi preziram, vendar hkrati bi jim rada pomagala. Ne vem, kaj naj storim.

Kaj bi storil Brimstone? Pomislim, vendar me žalost nenadoma hoče zadušiti, zato takoj odženem to misel. Potlačim jo v najbolj skriven kotiček glave, da bi jo skrila pred sabo. Brimstone ne more biti mrtev. Vem, kako močan je. Njegova magija ima ogromno moč in Jiksi mu ne morejo nič.

Vendar požgali so hišo …

Občutek imam, da me nekdo stiska za vrat. Ne morem več dihati. Začnem se tresti in mislim, da bom padla po tleh.

Nato pa se spet spravim k sebi. Pozabim na Brimstona. Za nekaj časa. S tem se bom ukvarjala pozneje.

»Tukaj sva,« Anita pokaže z roko na majhno hišo. Podobna je ostalim.

Opazujem jo, kako stopi do vrat in potrka, jaz pa ostanem na cesti. Ne vem, kaj naj pričakujem. Njene starše? Kaj si bodo mislili o meni? Me bodo nagnali stran?

Anita nekaj časa stoji pred vrati, nato pa še enkrat potrka.

»Ded?« zakliče: »Jaz sem, Anita.«

Nekaj časa v tišini stojiva in gledava v vrata. Kmalu pa pri vratih zaropota. Zaslišim škripanje ključavnice, nato pa se odprejo vrata in na vhodu zagledam starejšega moža.

»Anita!« čez njegov star in gubast obraz se razleze nasmeh. Dvigne svoje roke in močno objame Anito.

Zaskeli me v srcu. Kako sem si želela, da bi mene tako pričakal Brimstone.

Ne razmišljaj o tem, se opomnim.

»Je vse v redu s tabo?« Anito pogleda v oči, ko pa mu pokima in zatrdi, da je vse v redu, se njegov pogled ustavi na meni. Dvigne svoje obrvi in reče nekaj, česar še v sanjah nisem pričakovala: »Vidim, da si s sabo pripeljala senco.«

Obe z Anito ostaneva brez besed. Kako to, da ve kdo sem? In kako to, da se me ne prestraši?

»Le vstopita, le vstopita,« umakne se od vrat in naju povabi noter: »Dandanes zunaj ni več varno.

 

Dolgo varovana skrivnost

Anita

»Kje so pa tvoji starši?« mi prišepne Elysia.

»Živim sama z dedom,« ji odgovorim, ona pa pokima. Mislim, da razume. Tudi ona je brez staršev. »Umrla sta v prometni nesreči.«

Usedem se na sedežno garnituro v dnevni sobi. Tukaj sem se vedno igrala, ko sem bila majhna. Ko pa sem malo zrasla, sem se raje zapirala v sobo in se izogibala dedu. Čeprav sem ga imela rada, sem se bala, da je res zmešan. Strah me je bilo, da bodo tudi mene imeli za zmešano. Zdaj vem, da ni zmešan. Imel je prav. Jiksi so nas res napadli.

Elysia nekaj časa stoji poleg mene in se razgleduje po sobi. Šele ko z roko pokažem na prostor poleg sebe, se usede. Sedi čisto na robu, njene mišice na nogah pa so napete. Tudi sama sem živčna. Kaj mi bo ded povedal?

»Bosta kaj za pod zob?« pride ded iz kuhinje. V rokah nosi tri skodelice, iz katerih se še kadi. Postavi jih na mizico pred nama.

»Prosim,« rečem. Občutek imam, da se je na dedu nekaj spremenilo. Ni več zmešan. Normalno se pogovarja. Nič blebetanja in tihega govorjenje. Mogoče zato, ker zdaj ve, da je imel prav.

Ded gre v kuhinjo in čez nekaj časa se vrne s krožnikom piškotov v roki. Nato se usede v naslonjač nasproti naju in me pogleda v oči.

»No, Anita, zdaj mi pa povej, kako si se zapletla s senco? Slišal sem, da jih ni več veliko.«

Nekaj časa ga samo gledam, nato pa počasi začnem pripovedovati. Povem mu vse. Od tega, kako sem tavala po gozdu, do tega, kako sem spoznala Kazimirja in kaj se je zgodilo, da sva se z Elysio znašli tukaj. Ko končam, se mi tresejo ramena. Ded počasi kima, Elysia pa me gleda tako, kot me ni še nikoli. Pred njo nisem bila še nikoli tako čustvena. Nisem ji povedala, kaj čutim ob vsem tem, kar se dogaja.

»Zdaj pa mi še ti nekaj povej,« rečem dedu. »Kako veš za sence in nisi nič prestrašen, čeprav poleg mene sedi ena?«

»To je dolga zgodba …« Ded se nasloni nazaj in stegne svoje noge predse.

»Dovolj časa imamo,« mu takoj zagotovim.

»Kako sem vedel, da boš to rekla,« se zasmeje, jaz pa ga le srepeče pogledam. Rada bi izvedela, kaj se dogaja. »Nimamo tako zelo veliko časa,« poudari zelo. »Vsepovsod te iščejo, čarodejka,« pogleda Elysio.

»Lahko lepo prosim razložite, kako veste kdo sem,« izdavi Elysia s stisnjenimi zobmi. Vidim, da svojo jezo poskuša zadržati. Samo še tega se mi manjka, da se razjezi. Vendar rekla je prosim. Mar to pomeni, da spoštuje deda?

»Vse ob svojem času,« zmaje z glavo. »Znaš skriti svojo magijo?« Ko Elysia pokima, jo vprašujoče pogledam. Že jo hočem vprašati, kaj ded misli s tem, ko mi sama razloži.

»Tisti, ki uporabljamo magijo, lahko začutimo drug drugega. Tako bi me lahko našli,« pokimam. »Obstaja urok, s katerim lahko to skriješ. Vendar ne za dolgo, saj je urok zahteven.«

Kaj če so nas zato napadli v Rotoku? So začutili Elysiino magijo? So samo zaradi nje odpeljali Kazimirja?

»Vseeno mi je, če je zahteven ali ne. Skrila se boš ali pa adijo,« v dedovem glasu zaslišim kanček nestrpnosti in jeze. »Moje vnukinje ne boš spravljala v nevarnost.«

Elysia pokima, nato pa se nasloni nazaj in zapre oči. Večkrat sem jo že videla čarati in vem, kako naporno zna biti. Vendar do zdaj je vedno imela nekaj, iz česar je črpala moč. Iz drevesa na primer. Kaj pa zdaj? Od kod bo črpala energijo?

Tudi ded pokima in jo opazuje, kako začne čarati. Tudi sama jo opazujem, saj je kljub temu čaranje neverjetno. Že samo moč, ki jo začutiš, ko si zraven, je neverjetna.

Mine nekaj časa, ko Elysia odpre oči. Vendar zdaj so njene oči bolj črne kot po navadi, njena koža pa je bela kot stena za njo. Kolena potegne k sebi in jih objame s tresočima se rokama. Hočem jo prijeti za ramo in ji reči, da je vse v redu in da je dobro opravila, ko me ded povleče za roko, stran od nje.

»Ne dotikaj se je! Zdaj je izmučena in če se je boš dotaknila, lahko iz tebe posrka moč,« negotovo ga pogledam. Bi Elysia res to naredila?

»Tudi brez dotika lahko to naredim,« zlobno zasika Elysia, da se je ustrašim.

»Pusti jo. Zdaj nama vsaj nič ne more,« mi reče ded, medtem ko gleda vanjo.

»Saj ni hudobna! Nič hudega nama ne bo naredila,« ugovarjam.

»Hudobna mogoče res ni, vendar ne veš, kakšne zlobe je zmožna. Navsezadnje je senca,« ob njegovih besedah utihnem. Koliko pravzaprav vem o njej? Ja, povedala mi je svojo zgodbo, ampak ali to pomeni, da ji lahko zaupam?

»Rešila mi je življenje,« tiho rečem.

»Res?« me pogleda, nato pa pogleda moje čelo. Spomnim se spirale, ki mi krasi vrh čela.

»Ja, pozdravila me je,« mu zatrdim.

»Veš, lahko bi te ubila,« ko to izgovori, pogledam Elysio, ki pa pogled hitro preusmeri v tla. Bi me res lahko ubila? »Vsak navaden človek zaradi magije umre. Nismo narejeni zanjo,« zdaj pogledam deda. Kaj hoče s tem povedati?

»In zakaj sem še vedno živa?« vprašam čisto tiho, da se komaj sliši.

»Ker nisi čistokrvni človek Anita. Nisi človek.«

 

Kazimir

Ležim na svoji postelji in gledam v zrak. Počutim se obupno. Rad bi spremenil, kar sem naredil. Rad bi čas zavrtel nazaj in poskrbel, da se Gašperju ne bi nič zgodilo. A tega seveda ne morem. Čas teče neusmiljeno naprej.

»Živijo,« Lucijana vstopi v mojo sobo, ne da bi potrkala. Vedno to naredi in jaz se vedno zmrdujem. Vendar danes ne. Ko jo pogledam v oči, vidim morilko. Opazim nove tetovaže na njenih rokah. Ne razberem katera je katera, vendar si lahko predstavljam.

Nočem je gledati, zato se obrnem na bok, tako da gledam v steno.

»Zakaj si slabe volje? Veš, da ga niso smeli pustiti pri življenju,« njen glas je brezbrižen. Zakaj je sploh prišla sem?

»Zakaj si to storila?« vprašam kar tako. Vem, kakšen bo odgovor. Morilka je, iztrebljevalka, njeni nameni so jasni.

»Storila kaj? Saj nisem jaz ubila Gašperja.«

»Ne, zakaj si požgala Rotok.« Ker nekaj časa ne dobim odgovora, se obrnem. Zdi se mi začudena in presenečena, kar že dolgo ni bila.

»Od kod veš za Rotok? Samo nekaj Jiksov ve zanj.« Kaj ne ve, da so me tam ujeli?

»Poznam nekoga, ki je tam živel. Uničili ste ji dom.«

»Senci?« stopi korak proti meni: »Poznaš senco?«

»Kako pa ti veš za njo?« Zdaj sem pa zafrknil. Vse bi naredila, da bi ujela Elysio. Zdaj me ne bo več pustila pri miru.

»Vladimir ve za njo. Ukazal mi je, naj grem in uničim celo vas. Mislila sem, da je večja. Pravzaprav sta bili samo dve hiši.«

»In zakaj ti je tako ukazal?« Čudno se počutim, ker ji postavljam vprašanja in ona dejansko odgovarja nanje. Takega pogovora nisva imela že več let.

»Senca ne bo imela doma, lažje jo bomo ujeli.«

Vem, da ni to ukazal samo za to. Še nekaj je bilo. Je vedel, da sem s senco? Tako me je ujel. Vedel je, da bo šla tja in zato je poslal nekaj Jiksov.

»In zakaj si ga ubogala? Nisi imela niti najmanjših pomislekov. Nekomu si uničila dom, ubila družino. Te ne peče vest?« usedem se na sredo postelje in gledam v svoje noge.

»Hotela sem, da bi bil oče ponosen,« zdaj jo pogledam v oči.

Toliko iskrenosti nisem pričakoval. Ali res vse to počne samo zato, da bi bil oče ponosen?

»Kaj misliš, da to rada počnem?« zasmeje se, vendar v tem smehu ni niti kančka veselja. »Tudi jaz ne maram ubijati, vendar je pač treba. Saj bo kmalu konec. In če ujamem zadnjo senco, bo mogoče ponosen name. Ne bo več samo Kazimir to, Kazimir tisto …«

»Kaj hočeš s tem povedati?« zaboli me ob njenih besedah. Oče ni bil še nikoli ponosen name.

»Vedno govori samo o tebi. Če imam slučajno možnost z njim govoriti, mi pove, kaj vse te moram še naučiti. Več noče slišati. Zate ima vedno čas, mene pa skoraj vedno ignorira. Nikoli se ne zmeni zame,« njene besede me presenetijo. Se res tako počuti?

»Ni-nisem vedel tega …« sklonim glavo: »Oprosti.«

»Ni se ti treba opravičevati. Tako pač je. Morda ne bo nikoli drugače,« zdaj tudi ona skloni glavo. »Zato mi moraš povedati čim več o njej, da jo najdem.«

»Ampak ne moreš tako. Saj si rekla, da tako pač je, da oče pač ne bo ponosen. Jo boš vseeno ubila?«

»Ne bom je ubila, samo peljala jo bom k očetu. Ampak najverjetneje jo bo on ubil,« skomigne z rameni.

»Ampak ona ni hudobna,« jo poskusim prepričati. »Sence niso hudobne.«

»Da niso?« stopi bližje k meni. »Pridi, ti bom pokazala, da se motiš.«

Lucijana me pelje skozi hodnike, po katerih sva se lovila, ko sva bila majhna. Vedno je ona zmagala. Prevzamejo me spomini in prime me, da bi Lucijano objel. Toliko kot danes se že več let nisva pogovarjala. Po navadi mi je ona govorila o skupinah in o pobijanju senc, vendar je nisem poslušal. Zame to ni pogovor.

»Tukaj sva,« ustavi se pred vrati v arhiv.

Skoraj se zaletim vanjo, saj sem z mislimi še vedno pri spominih na otroštvo. Kaj mi bo pokazala tukaj?

»Kot veš je tukaj shranjena vsa zgodovina tako Jiksov kot ljudi in senc. Zato so tukaj tudi posnetki o tem, kaj so nam naredile sence. Videl boš, zakaj jih pobijamo.«

V arhivu sem bil le nekajkrat, saj nisem nikoli verjel, da se da tu najti kaj zanimivega. Mislim, da sem se motil.

Sledim ji skozi neskončne vrste škatel, knjig in video kaset. Ustavi se pred vrsto z označbo S-35. Nekaj časa brska po policah, nato pa vzame v roke škatlo, na kateri piše »SEN69«.

Dvignem obrvi, saj me stvar začne zanimati. Toliko o zgodovini bi lahko izvedel, samo če bi malo pobrskal po podatkih tu notri.

Lucijana gre do enega mnogih računalnikov in v predvajalnik vstavi kaseto. Nekaj časa traja, da se zažene in naloži, v tem času pa grem še po en stol, da se lahko tudi jaz usedem.

»To so zbrani posnetki varnostnih kamer na dan napada. Takrat si bil star 8 let in zato se ne spomniš dobro. Posnetek je brez glasu, vendar boš videl, kaj se je dogajalo,« mi še pove, nato pa se začne.

Dogodki, ki jih vidim na posnetku, me pretresejo. Pred dvorom je zbranih več tisoč senc. V rokah imajo nože, meče in palice. Vidim, kako napadajo Jikse, vidim, kako dobro so izurjene. Vse več Jiksov pada po tleh, vse več trupel se nabira na tleh.

Lucijana ustavi posnetek in me pogleda.

»Se spomniš najine matere, Kiriake?«

»Ne.« Oče mi ni nikoli nič povedal o njej. Če sem jo omenjal, me je preslišal. Pogledam Lucijano. Ali ona ve, kaj se je zgodilo?

»Kmalu po tvojem rojstvu sta se močno sprla. Vendar očetu se še sanjalo ni, kaj bo storila,« vidim, da ji je težko o tem govoriti, ampak hočem izvedeti, kaj se je zgodilo.

»Kaj je storila?«

»Pridružila se je upornikom. Tako se je skupaj z njimi spremenila in postala senca. Ko je oče to izvedel, je bila že spremenjena. Obljubila mu je, da se bo maščevala. Od takrat ni nobenega sledu o njej. Najverjetneje je umrla, ko smo napadli njihovo skrivališče.«

To kar mi pove Lucijana, me pretrese. Je mati res to storila? Mislil sem, da je umrla, ko so sence napadle dvor, niti sanjalo se mi ni, da je bila ona ena izmed senc. Vedno sem sanjal, da je bila najina mati pogumna in ljubeča, da je umrla za nas. Najverjetneje ji je bilo vseeno za naju.

Nagnem se k Lucijani in jo objamem. Ko sem bil majhen, sem jo hotel klicati mami, vendar mi tega ni dovolila.

 Zdaj vem zakaj.

 

Skoraj navaden dan

Elysia

Že dlje časa sem slutila, da Anita ni čistokrvni človek, ampak sem to slutnjo poskušala potlačiti. Z Jiksi nima skoraj nič skupnega. Njen vid je slab, šibka je, nima družinske tetovaže niti tetovaže Jiksov. Mislila sem, da je pač poseben človek. Da lahko zdrži moč magije, čeprav se mi je zdelo čudno. Mislila sem, da taki ljudje obstajajo. Pa sem se zmotila.

»K-kaj?« zajeclja Anita. Njene oči so močno odprte, obrvi dvignjene, usta pa odprta. Nikakor ne more verjeti  dedovim besedam.

Premaknem svoje noge in jih prekrižam pred sabo. Čisto sem izmučena. Da zakriješ svojo magijo, je potrebno ogromno moči, katere pa mi je že tako primanjkovalo. Najraje bi zaspala. Oči mi lezejo skupaj, vendar moram ostati budna in zbrana. Anito bo pretreslo, ko bo izvedela, kaj pomeni, da ni čistokrvni človek.

»Kaj to pomeni?« tiho vpraša. S svojimi očmi je prikovana na deda. Nestrpno čaka njegove besede, kot da bi bile zlata vredne. Kar pa za njo najverjetneje so.

»To pomeni, da je bil eden od tvojih staršev Jiks, eden pa človek,« ji povem. To sicer velja za nespodobno, če ne celo prepovedano. Mislim, da se kaznuje s smrtjo obeh. Mogoče so že kaj spremenili, vendar dvomim. Jiksi le redko spreminjajo svoje zakone.

Vendar sem pa tja se najde kdo, ki pravila rad krši. In med temi sta očitno bila Anitina starša.

»Ne, to ne more biti res,« Anita rahlo odkimava z glavo.

»Žal mi je, ampak je res,« se oglasi ded.

»Ampak kako, zakaj …?«

»Povedal ti bom, kaj je bilo, ampak obljubi mi, da ne boš zaradi tega grdo gledala na svoja starša. Imela sta te rada, ne glede na to kdo sta bila. In zato ju ne sodi, ampak ju imej rada, čeprav se ju ne spomniš.«

»Obljubim,« resno reče Anita. Zdaj je že bolj mirna. Nasloni se nazaj in posluša.

»Tvoj oče in moj sin, Tilen, je vedno rad raziskoval gozdove. Zbiral je različno kamenje, imel herbarij … In nekega dne je v gozdu srečal bitje, ki ga še ni nikoli videl. To je bil Jiks in to je bila tvoja mati, Helena. Pogovarjala sta se, iskala razlike in podobnosti vrst in tako se je njuno prijateljstvo stopnjevalo. Ni minilo dolgo, ko sta imela razmerje. Tako si na svet prišla ti. In ker si imela več človeških genov, si odraščala kot normalen človeški otrok.«

»In kaj se je zgodilo z njima?« vpraša Anita. Zaradi zgodbe ni videti preveč vznemirjena.

»Ugotovili so na njiju in ju ubili. Ljubezen med dvema različnima vrstama je prepovedana. Za tebe niso vedeli in zato sem te lahko v miru vzgajal,« pove ded.

Pogledam Anito v oči in takoj vem o čem razmišlja. O sebi in Kazimirju. Nisem slepa in sem opazila, kako se gledata. Vendar na kaj takega lahko kar pozabi. Kazimir bo postal vladar in z ljubeznijo do njega ne bo spravljala v nevarnost le njega, ampak tudi sebe.

»S tem, ko te je čarodejka pozdravila, in te tako označila s spiralo, te je spravila v nevarnost. Vsak Jiks, ki dovolj dobro pozna razlike med ljudmi in Jiksi, bo vedel, da nekaj ni prav,« mrko pove ded ter me prestreli z grdim pogledom, kot da sem vsega kriva jaz.

Saj pravzaprav sem.

 

Kazimir

Vesel sem, da sva se s sestro pobotala. Čeprav me skrbi za Anito in Elysio, sem bolj miren, kot sem bil, ko sem prišel. Če bi ju ujeli, bi vedel, zato sklepam, da sta pobegnili. Upam, da sta na varnem.

Elysia se bo že znašla, Anita pa ne. Ne pozna sveta, kakršnega poznamo Jiksi. Ne ve, kako je, če te ob vsakem koraku spremlja smrt. In tudi nočem, da ve, kako je to.

»Kako jo pogrešam,« si tiho priznam.

Sprehodim se po hodniku, da pridem do jedilnice. Naš dvor še najbolj spominja na človeški dijaški dom. Le veliko večji. Čez cela tri nadstropja se raztezajo sobe, v katerih spimo predvsem učenci. Starejši, ki so že v skupinah, imajo svoje domove.

V zgornjih nadstropjih so laboratoriji, predavalnice in razne pomembne sobe, v katere nimam vstopa. V spodnjih nadstropjih pa so telovadnice, jedilnica in arhiv. Celoten dvor pa je obdan z travniki in vrtovi, na južni strani pa je še vila, v kateri živijo oče in njegovi pomočniki. Tam bom nekega dne živel jaz.

Ker je čas večerje, je jedilnica skoraj polna. Ko se približam pultu,  da bi si vzel hrano, me vsi opazujejo. Že od nekdaj zbujam veliko pozornosti, danes pa še posebej. Najverjetneje vsi vedo, da sem pobegnil. Čeprav oče tega ne bi nikoli dovolil. Nič ne sme blatiti vladarjevega rodu.

Vzamem skodelico in si vanjo natresem svoje najljubše kosmiče ter jih prelijem z jogurtom. Vzamem še žlico, nato pa se obrnem proti mizam. Vidim veliko znanih obrazov, ampak to so le bežni znanci. Še enkrat preletim jedilnico ter v zadnji mizi zagledam Dominika in še nekaj prijateljev.

Stopim bližje, ko zagledam Nikito. Z Dominikom se objemata, medtem ko jesta večerjo. Pred očmi zagledam, kako je Gašperju zlomila roko, kako grdo ga je odrinila …

Nočem prisesti, ampak Dominik me je že opazil. Pomaha mi in me pokliče, naj se usedem nasproti njega. Zatorej se le usedem in grdo ošinem Nikito.

»Kako si?« vpraša Dominik. »Načrt ni uspel?«

»Kaj misliš?« odgovorim malo bolj jezno, kot sem načrtoval. Dominik dvigne svoje obrvi in zmaje z glavo.

»Kakšen načrt?« Tokrat se obrnem proti Nikiti. Kaj jo briga, kakšne načrte sem imel.

»Ah, Kaz je hotel pobegniti, a so ga našli in pripeljali nazaj …« Ostanem brez besed. Ne morem verjeti, da ji je povedal. Ne more kar govoriti vsem povrsti o mojem načrtu. Ne, tega prijatelji ne počnejo.

»Kaj res?« Nikita me žalostno pogleda. »Potem pa oprosti, ker sem te ravno jaz ujela. Tako so nam naročili in veš, da moramo upoštevati ukaze.«

Ne vem, ali ji je res žal ali se samo dela norca iz mene. Ker je ne maram, bom vzel, kot da se dela norca iz mene. Kako je lahko tako nesramna?

»In kaj boš naredil zdaj?«

»Ne vem,« zavzdihnem in povem resnico. Rad bi ostal, saj sem se končno pobotal s sestro, ampak rad bi odšel, saj pogrešam Anito. Vendar jo bom moral pozabiti. Zveze med ljudmi in Jiksi so prepovedane. Tako bi jo samo spravil v nevarnost.

»Mislim, da bi moral ostati tukaj,« pove Dominik: »Navsezadnje spadaš sem.« Na nek način se strinjam z njim. Tu so moji prijatelji in moja družina. Pokimam in se kislo nasmehnem.

Še naprej bi klepetal, saj sem se končno malo razvedril, ko pri vratih zagledam Lucijano. Ko njene oči najdejo moje, mi pomaha, jaz pa takoj vstanem. Skodelico pustim kar na mizi. Jo bo že nekdo pospravil.

»Moram iti,« pomaham Dominiku in odidem do Lucijane. Ko pridem do nje, me brez besed odpelje iz jedilnice po hodniku. Šele ko se prepriča, da ni nikjer nikogar, se obrne k meni.

»Se spomniš, ko si mi rekel, da tista senca, s katero si se družil, ni hudobna?« Začudeno jo pogledam. Ona ni še nikoli začela teme s sencami.

»Elysia? Ja. Ona ni hudobna,« povem, čeprav nisem prepričan v svoje besede. Ne vem, kakšna je in kaj se ji plete po glavi.

»In veš, kdo je Brimstone?« besede izgovarja tako tiho, da jo komaj slišim. In kaj bi mi rada povedala o Brimstonu? Vem, da ga je ubila. Ali misli, da tega ne vem?

»No, ko smo ga ujeli, smo ga odpeljali v eno izmed naših ječ in-« Prekinim jo sredi stavka.

»Hočeš reči, da je živ?« rečem malo preveč na glas, saj dvigne svoj prst in ga postavi na svoja usta. Ko pokima, nadaljujem s tišjim glasom: »Mislili smo, da je mrtev. Videli smo okostje in Elysia je čisto obupana.«

»Okostje ni bilo njegovo, ampak od sosede Anamarije. Njo sem morala ubiti,« pove s kančkom obžalovanja.

Mogoče pa se Lucijana le lahko spremeni.

»V ječi je najverjetneje slišal, da si bil skupaj s senco. Saj veš, novice se hitro širijo,« pokimam. Res se hitro širijo. »In danes sem dobila sporočilo, da želi govoriti s teboj,« milo me pogleda, jaz pa ne vem, kaj si naj mislim.

Zakaj hoče govoriti z mano? Hoče vedeti, če je z Elysio vse v redu. In kaj naj mu povem? Ja, samo obupana je in skoraj da na robu smrti. Vse v redu, kajne?

»Veš, kako je grozno? Kot da bi ti nekdo nekaj rekel naravnost v sredino glave,« pokimam. Vem, kaj misli. Tako je Elysia včasih govorila. Ne da bi odpirala usta. Ampak se to da tudi na daleč? Res, da je Brimstone veliko močnejši čarodej, ampak vseeno.

»In? Me boš peljala k njemu?«

»Samo, če ti tako hočeš.« Vem, da bi raje videla da ne, ampak enostavno moram. Če ne drugega zato, da se odkupim Elysii.

»Potem pa pojdiva.«

 

Elysia

Ležim na tleh v Anitini sobi. Že dolgo mi ni bilo tako udobno. Ne zebe me in nisem lačna. Vendar to ne zapolni praznine, ki jo čutim v svojem srcu.

Ko smo končali pogovor v dnevni sobi, sva z Anito večerjali, nato pa me je odpeljala v svojo sobo. Moram reči, da ima zelo lepo sobo. Prinesla mi je odejo in blazino, tako da sem si lahko na tleh ob steni pripravila ležišče.

Anita je še vedno pretresena, vendar hoče to na vsak način skriti. Ne vem, zakaj. Normalno je, da si pretresen, ko izveš, da nisi to, kar si mislil, da si. Vendar Anita noče biti.

Obrnem se na bok in se objamem. Anitina miza me spominja na Brimstonovo. Za njo sva sedela tudi več ur, kadar me je poskušal naučiti kaj novega. Ali kadar se je sam poskušal kaj naučiti, jaz pa sem se igrala na tleh pred njim. Za tisto mizo me je tudi učil pisati, brati, tudi računati, čeprav nad sledečim nisem bila niti najmanj navdušena. Rekel je, da v človeškem svetu temu rečejo matematika. Že sama beseda mi ni bila všeč. Učil pa me je tudi jezike. Slovenščina je bila moj prvi tuji jezik. Rekel je, da živiva v državi, ki ji ljudje rečejo Slovenija, in mi bo zato ta jezik prišel prav. Zdel se mi je čudovit, ampak zahteven.

Spomnim se, da je Anamarija enkrat prinesla zemljevid. Bila sem stara 10 let in sem prvič videla kaj takega. Po tem me je Brimstone učil o svetu in državah. O krajih, v katerih živijo ljudje, in krajih, v katerih živijo Jiksi. Včasih je imel tudi kakšne slike iz različnih krajev. Bila sem čisto navdušena nad njimi …

Preplavijo me spomini in kmalu na svojem obrazu začutim solze. Žalosti ne morem več zadrževati v sebi. Dolgo sem zdržala. Dolgo sem se delala, da je vse v redu. Vendar ne morem več. Nič ni v redu.

Pogladim notranjo stran svojega zapestja. Zaradi teme nič ne vidim, a vem, da je točno na sredini majhno znamenje. Kot narobe obrnjena osmica. Znak povezanosti. Če bi bil Brimstone res mrtev, bi to morala vedeti. Prepričana sem, da bi se s tetovažo kaj zgodilo.

Ali pa tudi ne. Ne vem. Brimstone mi ni veliko povedal o tem. Mogoče se ne bi nič zgodilo.

Mogoče je res mrtev.

Zvijem se v klopčič in zajokam. Žalost me razžira od znotraj, solze pa od zunaj.

Ko se mi oči že zapirajo, in se v moje misli prikrade spanec, pogledam v nebo. Opazujem zvezde in opazim, kako so postavljene.

Kateri dan je, lahko ugotoviš, če pogledaš v zvezde. To je me Brimstone naučil, ko sem dopolnila 13 let.

In zato vem, kateri dan je danes; 31. oktober. Moj osemnajsti rojstni dan.

Spomnim se, da je Anamarija vedno spekla majhno torto, ki je nismo nikoli cele pojedli. Bila je prevelika za nas tri.

Zaradi prijetnih spominov mi solze znova privrejo v oči. Pustim jih, da tečejo in mi močijo obraz.

Navsezadnje pa me jok zaziba v črn spanec, poln nočnih mor.

 

 Veliko groznega

Kazimir

Ko me sestra pelje po hodniku mimo ječ, zadržujem sapo. To kar vidim, me pretrese. Še nikoli nisem bil tu, zato nisem vedel, kaj naj pričakujem. Tega vsekakor nisem pričakoval.

Nekatere celice so prazne, v nekaterih pa so zaprti ljudje. Ko vidim njihove obraze, se mi zasmilijo in rad bi jim pomagal. Vem, da so naredili veliko hudega HI Brei, vendar mogoče niso vedeli, da delajo narobe. Če bi vedeli, kaj jih čaka, bi delali drugače. Prepričan sem.

 Po telesu imajo ogromno modric, nekateri krvavijo, njihove obrazi pa izražajo bolečino in trpljenje. Zakaj jih ohranjajo pri življenju? Torej nočejo čisto izkoreniniti človeštva. Mogoče pa oče le ni tako slab? Ampak ko ponovno pogleda ljudi v ječi, spremenim svoje mnenje. Kaj takega ne bi storili dobri Jiksi.

»Ne glej jih v oči,« reče Lucijana: »lažje ti bo.« Upoštevam njen nasvet. Gledam v svoje noge, kako stopajo korak za korakom.

Nenadoma pa se ustavi. Pogledam in vidim Jiksa, ki stoji pred trdno zaprtimi vrati. Poslušam, kako mu Lucijana reče, da je prišla zamenjat stražo. Ko jo vpraša, kaj jaz delam z njo, mu pove, da se učim.

Pa se res? Se je ravnokar zlagala? Tega ne bi pričakoval od svoje sestre. Svojemu delu je čisto predana, ne predstavljam si, da bi se zlagala. Vendar se ravnokar je. Jaz vsekakor nisem tukaj, da bi se učil.

Ko varnostnik odide, Lucijana vtipka varnostno kodo in vrata se odprejo. Rad bi jo vprašal, ali se je res zlagala, ko nekaj začutim kot udar v obraz. Obstanem na mestu. Hitro je minilo, ampak sem prepričan, da sem res nekaj začutil.

Vprašujoče pogledam Lucijano, ona pa mi takoj pojasni.

»Te celice so obdane s posebnim urokom, ki onemogoča magijo. To so celice za čarovnike in čarodeje, tako se ne morejo rešit.« Pokimam. Mislil sem, da se bo Lucijana nasmejala, ker mi je povedala nekaj, česar ne vem, vendar je zaskrbljena. Grize si spodnjo ustnico, kar počne vedno, kadar je živčna. Tudi mene zaskrbi.

Lucijana zapre vrata, nato pa se ustavi poleg mene.

»Brimstonova celica je čisto na koncu desno,« pove, medtem ko z očmi šviga od konca hodnika, do mene in do vrat.

»Kaj ti ne greš zraven?« zaskrbljeno vprašam.

»Ne,« hitro odgovori, »raje ne.«

»Zakaj?« vprašam še bolj zaskrbljeno. Ne vem, če si upam iti sam.

»Ne upam si stopiti pred njega,« skloni glavo. »Naredila sem marsikaj groznega.«

Ostanem brez besed. Še nikoli je nisem slišal tako govoriti. Jo peče vest? In kaj groznega je naredila?

»Saj greš lahko sam. Nič ti ne more,« reče s še vedno sklonjeno glavo. Vem, da ima prav, ampak še vedno me je strah. Vem, kako močni znajo biti čarodeji.

Stopim bližje sestri in jo objamem. Če bo šlo karkoli narobe, vem, da mi bo  pomagala.

Počasi začnem hoditi po hodniku. Obrnem se nazaj in vidim, da je Lucijana vzela knjigo in začela brati. Videti ni nič zaskrbljena, vendar vem da je. Majhni trzljaji rok mi povejo dovolj.

Vse bolj se približujem zadnji celici, ko pa končno pridem do nje, se zaustavim. Najprej mislim, da je celica prazna, nato pa ga zagledam v kotu.

Hrbet ima naslonjen na zid, noge pa spodvite eno pod drugo. Oči ima zaprte, zato pomislim, da spi.

Mojo pozornost takoj pritegnejo tetovaže po obrazu. Prav tako kot Elysia ima okoli oči znamenja čarodejev. Na vratu ima ptice, na licu pa zvezde. Nisem vedel, da rod zvezd še obstaja. Mislil sem, da so že davno izginili. Oče jih ni nikoli maral.

Po obrazu pa ima še polno drugih simbolov, za katere ne vem, kaj pomenijo. Čeprav sem se moral štiri leta učiti, kaj pomenijo določeni simboli, te vidim prvič.

Ne vem, kaj naj storim. Če res spi, si ga ne upam zbuditi. Prestopim na mestu in z roko primem rešetko. Pri tem malo zaropotam in v naslednjem trenutku vame zrejo najbolj rumene oči, kar sem jih kdaj videl.

»Kaj bi radi?« tiho reče.

Že odprem usta, da bi nekaj rekel, ko opazim podočnjake pod njegovimi očmi. Malo bolje pogledam in nisem več prepričan, ali so to podočnjaki ali modrice.

Po celem telesu ima ogromno modric. In ne samo modrice, tudi grde rane, ki so nastale z mečem ali z nožem. Šele sedaj vidim, da so njegove oči udrte in njegova krila polomljena. Na zapestjih ima krvave odrgnine, ki so zagotovo nastale zaradi vrvi.

Stopim korak nazaj in zaprem oči, vendar jih takoj spet odprem. Je Lucijana govorila o tem? Je to storila ona? Obrnem se, da bi jo pogledal, vendar ima svoje oči uprte v knjigo. Ne vem, ali bere ali se samo dela, da bere.

Spet pogledam Brimstona, ki še vedno gleda proti meni. Vendar ne gleda vame. Njegov pogled je prodoren, kot da bi poskušal gledati skozme. To se mi zdi znano. Nekoga sem že videl s takih pogledom.

Elysia!

Tudi ona je imela tak pogled, kadar je čarala. Vendar … Tukaj se ne da čarati. Kaj poskuša Brimstone?

»B-Brimstone?« izdavim iz sebe. Njegov pogled spet najde moje oči.

»Kdo si in kaj bi rad?« govori še vedno tiho.

»Jaz sem tisti Jiks,« odločim se, da bom kar takoj prešel na bistvo. »Tisti Jiks, ki pozna Elysio.«

Ko omenim njeno ime, Brimstone močneje odpre svoje oči. Vstane in kot bi mignil stoji pri rešetkah. Močno me drži za roko, tako da je tudi premakniti ne morem. Čeprav je videti izmučen in ranjen, je še vedno močan. In lahko sem vesel, da je za rešetkami.

»Kje je? Je vse v redu z njo?« Čeprav to pove veliko glasneje kot je govoril prej in zveni jezno, v glasu začutim žalost.

»Ne vem,« priznam. Vprašanje, ki sem se ga najbolj bal. Ne vem, če je vse v redu z njo. Še prej nisem vedel, pa je hodila pred mano.

Brimstone zavzdihne in spusti mojo roko. Glavo nasloni na rešetke in zapre oči.

»Ne boš me spustil, kajne?«

Nič ne odgovorim. Kaj pa sploh lahko naredim?

»Kako pa veš, da je živa?« ga naposled vprašam.

»Saj ne,« tiho odgovori. »Če ne bi bilo tega uroka, ki preprečuje čarovnijo, bi vedel. Zdaj pa le upam,« v njegovem glasu je slišati takšno žalost, da bi naredil skoraj karkoli, da bi le lahko pomagal.

»Mislim, da je živa,« rečem. Ko me pogleda, nadaljujem: »Močnejša je kot kdorkoli. Če lahko kdo to preživi, bo to ona.«

Brimstone pokima. Ne vem, zakaj sem to rekel. Ne morem več gledati take žalosti. Rad bi pomagal. Rad bi naredil kaj dobrega. Tako kot je Elysia pozdravila Anito. Tako kot je ostala v pekarni, da bi se mi lahko rešili. Rad bi storil nekaj, da bi bila Anita ponosna name.

 

Anita

Ne vem, kaj naj počnem. Rada bi šla pogledati, če so moji prijatelji še živi, ampak ne upam si sama ven, prav tako pa tudi nočem pustiti Elysie in deda samega. Ves čas se grdo gledata in samo čakam, kdaj se bo vnel prepir.

Počutim se razdvojeno. Vsako stvar, na katero pomislim in vsako stvar, ki jo naredim, se vprašam, ali bi navaden človek to naredil. Ne vem, kaj si naj mislim. Še vedno sem jaz, taka sem , kakršna sem bila prej. Le da vem nekaj več.

»Si lahko sposodim tvoj telefon?« vprašam deda. Moj se je med bežanjem po gozdu poškodoval in se noče več vžgati. Smola. Vendar če pomislim, kaj vse bi se lahko še slabega zgodilo, smo imeli srečo.

»Seveda,« pokima in mi pokaže na omaro, kjer leži njegov telefon.

Vzamem ga, nato pa stečem v svojo sobo.

Sredi sobe sedi Elysia in si ogleduje fotografije iz mojega otroštva. Kislo se nasmehnem. Čisto je navdušena nad njimi. Rekla je, da Brimstone ni imel veliko fotografij.

Iz predala poleg mize vzamem zvezek, kjer hranim telefonske številke, nato pa stopim na hodnik in zaprem vrata sobe.

Rada bi v miru poklicala Tjašo. Upam, da je z njo vse v redu. Če je, se bova dogovorili, kje se dobiva. Pogrešam jo in komaj čakam, da ji povem, kaj vse sem doživela.

Elysia bo šla pa z mano. Tjaši bom vse razložila in pojasnila, tako da se je ne bo bala. Vse bo še v redu.

Poslušam zaporedne piskajoče zvoke, ki so prisotni vedno, kadar koga kličeš. Zdijo se mi veliko daljši in glasnejši kakor po navadi.

Nato pa se končajo. Zamenja jih šumenje, pokanje in vpitje.

»Tjaša?« vprašam v telefon. Moj piskajoč glas odmeva po tihem hodniku.

»Anita?« zaslišim. Njen glas zveni prestrašen.

»Kaj se dogaja?« zaskrbljeno vprašam. Povezavo ves čas prekinja, zato jo komaj slišim. Upam, da bo zdržalo dovolj dolgo, da mi bo povedala, kje je in kaj se je zgodilo.

»Ne vem! Napadli so nas. Moja družina je izginila, jaz pa sem padla v luknjo od kanalizacije.«

V drugačnih okoliščinah bi se nasmejala. Kako le ji je uspelo pasti v kanalizacijo?

»Mislim, da imam zlomljeno nogo. In ne vem, kaj naj naredim! In strah me je. Kaj če me najdejo?« Skozi telefon čutim, kako panična in prestrašena je.

Tjaša živi v vasi le nekaj kilometrov stran od nas. Če so jih napadli, je le še vprašanje časa, kdaj bodo prišli do nas.

»Prišla ti bom pomagat,« na drugi strani telefona zaslišim ihtenje. »Tjaša, poslušaj me!« skoraj zakričim. »Bodi čim bolj tiho, da te ne bodo našli. Pri tebi bom čez dobre pol ure.«

Ne slišim, kaj mi je odgovorila, saj je zveza prekinjena. V kanalizacijskem jašku že ne more dobro loviti signala.

Ugasnem telefon in odprem vrata svoje sobe. Nekoga moram rešiti.

Obžalovanje

Elysia

»Pridi z mano!« Anita odpre vrata sobe in me pokliče. Videti je, kot da bi se ji mudilo.

Vstanem brez vprašanj, česar po navadi ne počnem. Vendar tako ali tako jo moram ubogati, ker sem v njeni hiši.

»Pa pohiti prosim.« Vseeno vstanem počasi in noge vlečem za seboj. Le kam se ji tako mudi?

»Glej, vem, da si žalostna in da ti je hudo, ampak res te potrebujem,« zazrem se v njo. »Glede na to, kako groba si, ti bo to mogoče še pomagalo,« pove, ko pridem do nje.

Nato pa mi v roke potisne ročaj noža. Primem ga in si ga ogledam. Navaden kuhinjski nož, ampak je lep. Videti je še čisto nov in nekako ne spada v moje uničene roke.

Vprašujoče pogledam Anito, ona pa mi pojasni:

»Napadli so vas nedaleč od tu. Moja prijateljica je še živa in potrebuje pomoč,« vidim, kako se poskuša narediti močno in pogumno, ampak vidim skozi njo. Vem, da jo je strah, le tega noče pokazati.

»In od mene pričakuješ, da bom ubila vsakega, ki nama pride na pot.«

»Ne. Samo če naju kdo napade in ni treba ubijati, samo rani jih,« odkima z glavo.

»In to mi naj bi pomagalo?« jo vprašam, medtem ko ji sledim iz hiše.

»Samo predvidevam,« skomigne z rameni.

Brimstone me je vedno učil, da ne smem ubijati. Da je to grdo in da to počnejo samo pošasti. Ampak jaz sem pošast. To dokazujejo črne tetovaže v obliki obročkov na mojih rokah. Slabo se počutim, ker vem, da jih bo po tem dnevu več, ampak mogoče mi bo to res pomagalo.

Mogoče bo bolje, če žalost in jezo sprostim, ne pa tiščim v sebi.

Ko stopim ven, močneje primem nož v roki.

Pa dajmo!

 

Kazimir

»Lucijana, moraš mi pomagati,« stečem k sestri. Opazujem jo, kako počasi dvigne glavo in se zazre vame.

»Kaj moram?« tiho vpraša ter pogleda proti celici z Brimstonom.

»Pomagati. Brimstona bova spravila iz ječe,« poskušam povedati čim bolj mirno, čeprav me v notranjosti razganja.

To je to.

Anita in Elysia sta zagotovo pobegnili skupaj. In ko bova s sestro osvobodila Brimstona, ju bo on lahko poiskal in skupaj bomo šli do njiju. Elysia bo srečna in me ne bo več sovražila, Anita pa bo videla, da sem lahko dober.

In potem ji bom povedal, kaj čutim do nje.

Čeprav je to prepovedano …

»Ne,« hitro odvrne.

»Kaj? Zakaj ne?« me vrže iz razmišljanja.

»Pač ne. Tega ne morem narediti,« pogleda v tla. »Že s tem, da sem te pripeljala sem, sem prestopila vse meje. Tega ne bi smela narediti.«

»Ampak ne razumeš. Saj boš šla z nami. Nihče ti ne bo nič naredil. Samo pomagaj.«

»Rekla sem ne,« grobo odgovori in takrat se spomnim na njenih besed o tem, da je naredila marsikaj groznega.

»Mogoče lahko tako povrneš za vse grozote, ki si jih naredila. Verjamem, da ti bo odpuščeno.« Zavem se, da sem pravilno izbral besede. Lucijana me pogleda v oči in tako nekaj časa strmi vame.

»Misliš, da mi bo?« pogleda mimo mene in se z roko nesluteno dotakne simbola na rami. Šele sedaj opazim, da ga ni imela, ko sem pobegnil.

Opazujem zapletene vzorce, ki skupaj sestavljajo celotno znamenje.  Vse skupaj je sklenjeno v popoln krog. Pomislim na znamenja v učbeniku in se poskušam spomniti, kaj simbolizira ta.

In se spomnim.

Mučenje.

Ta znak je simbol mučenja. Le redki naj bi imeli to čast, da ga nosijo. Vendar to ni nikakršna čast. To je grozota.

Torej je Lucijana kriva za Brimstona. Ona ga je mučila.

Ne vem, kaj naj si mislim ob tem. Razočaran bi bil nad njo, vendar ko pomislim, kako jo je to zaznamovalo, spremenim svoje mnenje. Mogoče jo je ravno to tako spremenilo. In mogoče se bo ravno zato poboljšala.

»Mislim, da ti bo,« ji pritrdim in položim roko na njeno ramo. »Verjamem, da ti bo.«

 

Anita

Medtem ko hodim po cesti, se sprašujem, ali sem naredila napako, ko sem Elysii dala nož v roke.

Vem, da ni pri sebi in da je izmučena, ampak sem prepričana, da naju bo dobro branila.

Vprašanje je le, če predobro.

Tjaša se je bo ustrašila. Mogoče bo celo začela vpiti in jo zmerjati s pošastjo, še preden ji bom vse razložila. In to lahko Elysio razjezi. Že tako je, vsaj mislim, čisto na robu in ne manjka veliko, da bo znorela in se vdala žalovanju. Ali jo lahko tako zanese, da bi ranila Tjašo.

Utapljam se v skrbeh, ko me Elysia zgrabi za roko ter povleče v visoko grmovje ob cesti. Utrip mi podivja, moje dihanje pa postane hitrejše.

Elysia mi podrži roko za nekaj časa pred usti, da mi nakaže, da moram biti tiho. In zato sem tiho. Skozi režo med listjem opazujem cesto in šele čez nekaj časa opazim dva Jiksa, ki tiho hodita nekaj metrov stran.

Samo milisekundo pozneje Elysia skoči iz grmovja in napade.

Prvega zabode, še preden se on sploh zave, kaj se je zgodilo. Počasi se zruši na tla, njegove oči pa gledajo v prazno.

Vendar Elysia ničesar ne naredi počasi. Ko odvrnem pogled z mrtvega Jiksa, vidim, da je Elysia že pri naslednjemu. Elysio natančno opazujem in zato mi ne uide, da je za trenutek obmirovala in široko odprla svoje oči.

»Nadine, tebe se pa spomnim,« zarenči.

»Si opustila svoj materni jezik?« se ji zasmeji punca z valovitimi črnimi lasmi.

Elysia se namršči, ko opazi, da je spregovorila v slovenščini.

Ne odgovori ji, temveč se požene v njo ter jo zbije na tla. Vendar opazim, da ji ne nameni nič udarcev. Svoj nož vrže na tla ter se zazre v Nadine. Njene oči so samo ravna črta in če bi pogledi ubijali, bi se Nadine mrtva zgrudila na tla.

Namesto tega pa zakriči in se zvije skupaj. Prime se za glavo in celo do tukaj vidim, da se trese od bolečin.

Elysia pa stopi bližje ter jo prime za vrat.

»Se me tudi ti spomniš?« Zdaj moč magije, ki jo uporablja Elysia, čutim vse do sem. Na vsake toliko časa zagledam kakšen prizor. Podobno je kot takrat, ko je Elysia pošiljala besede.

Vendar tokrat to niso besede, ampak slike dogodkov. Vidim mlajšo Nadine, kako svoj meč zasadi v dečka. Senco. In potem ne vidim nič več. Nato zagledam razmrcvarjeno truplo, nato pa spet nič več.

Slike so pomešane in pomanjkljive. Ne vidim dobro, vendar dovolj, da si mislim, kaj se je zgodilo. Nadine je bila tam, ko so prvič napadli sence.

»T-tako nam je bilo ukazano,« začne jecljati, vendar Elysia tega noče slišati.

»Lahko bi ti bilo žal!« zavpije, nato pa z drugo roko prime Nadine za glavo. Svoj obraz približa njenemu in vdihne.

Jaz pa zakričim.

 

Kazimir

Opazujem Lucijano, kako negotovo iz omarice vzame ključ. Rad bi jo objel in ji povedal, da sem ponosen nanjo, vendar nimava veliko časa. Še vedno ne vem, kako bomo prišli iz stavbe.

Bežen strah mi šine skozi misli, vem, da bi moral vse bolj pripraviti in preračunati, vendar to hitro odženem. Sedaj ne smem biti v dvomih.

Lucijana mi poda ključ in nakaže, naj odklenem celico. Za trenutek postojim, saj mislim, da bi bilo bolje, če bi ona, vendar ko vidim njen prestrašen obraz, si premislim. Zatorej skoraj stečem do celice.

»Odklenil te bom,« rečem, ko me Brimstone vprašujoče pogleda. Ampak samo če obljubiš, da nama ne boš nič naredil.« Ko to izgovorim, se spomnim na Gašperja. Tudi njemu sem moral obljubiti, da mu ne bom nič naredil.

»Nama?« dvigne obrv. Opazim, da to stori čisto enako kot Elysia. Sva tudi jaz in oče tako podobna? Vendar Brimstone ni Elysiin oče. Na videz sta si čisto različna. Ampak vseeno tako podobna.

»Moja sestra gre zraven in brez nje te ne bi mogel osvoboditi,« pojasnim. »Torej obljubiš?« pohitim. Samo vprašanje časa je, kdaj bo kdo prišel pogledat, kaj toliko časa počneva z Lucijano.

»Le zakaj bi vama kaj naredil,« zmaje z glavo, kot da bi bilo nizkotno to, da sploh vprašam.

»Okej potem …« odklenem celico, medtem ko se Brimstone vstane in se napoti proti vratom.

Ko stopi na hodnik, se ozre okoli sebe in seveda takoj opazi Lucijano, ki se na koncu hodnika prestopa z ene noge na drugo in živčno grize spodnjo ustnico.

»To je tvoja sestra?« me pogleda, jaz pa pokimam. »Ni ti preveč podobna,« zmaje z glavo. Vem, da v mislih nima videza. Kajti na videz sva si zelo podobna.

Skomignem z rameni ter Lucijani pomignem, naj pride bliže.

In res se odlepi od stene za sabo ter pride k nama. Pogledam proti Brimstonu, ki jo ves čas natančno opazuje in na misel mi pride, da pravzaprav ni obljubil, da nama ne bo nič naredil.

Ko Lucijana pride do naju, se ne postavi poleg mene, temveč stopi pred Brimstona. Svojo glavo ima sklonjeno, s svojima rokama pa mečka rob majice.

»Žal mi je,« tiho zamrmra. »Res nisem hotela tako ravnati, ampak tako mi je bilo ukazano in in nisem hotela prekršiti ukazov in mislila sem, da bo oče ponosen, in, in …« jeclja in opazim celo, da so se ji orosile oči.

Take Lucijane ne poznam. Še nikoli je nisem videl jokati. Nikoli. In še nikoli nisem od nje slišal, da bi ji bilo žal. Še nikoli se ni nikomur opravičila.

»Res mi je žal,« zdaj dvigne pogled in pogleda Brimstona v oči, vendar kmalu spet skloni glavo. Razumem jo. Težko je dolgo strmeti v te rumene oči. Sploh če si naredil kaj narobe.

Opazujem Brimstona, ki nekaj časa le gleda Lucijano.

»Ne skrbi otrok,« prime jo za ramo, Lucijana pa dvigne pogled. »Vse ti bo oproščeno, le potruditi se moraš za to.«

»Hvala,« zašepeta, da jo komaj slišim. Vendar vidim droben nasmeh, kise razleze po njenem obrazu. In ta nasmeh je iskren.

Pogledam sestro in se ji nasmehnem. Vse bo še v redu.

 

 Pošast

Elysia

Slišim, da Anita zakriči, vendar se ne zmenim zanjo. Sama me je vzela s seboj in če hoče, da jo varujem pred Jiksi, mora prenesti pogled na to, kar sem storila. Potrebovala sem energijo in če se zraven še maščujem, se takoj počutim veliko bolje.

Vendar dlje kot opazujem truplo, huje se počutim. Truplo je res grdo. Izsušeno do kosti. Zdaj ko trezneje razmišljam, mi je žal, da sem to naredila pred Anito. Ampak takšna sem.

Pošast sem.

»Je vse v redu s tabo?« vprašam Anito in za trenutek otrpnem, ko stopi korak nazaj. Se me boji?

»Ja, am …« vidim, da z očmi nenehno pogleduje k truplu, nato pa zmaje z glavo in nadaljuje: »Vse je v redu. Greva hitro naprej, da ne bova prepozni.«

Začne hoditi naprej, jaz pa še nekaj časa počakam, nato pa odhitim za njo.

Več čas natančno opazujem okolico. Medtem ko hodiva, še enkrat obnovim urok, da skrijem svojo čarovnijo. Tako me bodo Jiksi težje našli. Čeprav mi je vseeno. Lahko me najdejo.

Čutim rahel zbodljaj izčrpanosti zaradi uroka, vendar ni tako hudo kot prej. Od Nadine sem dobila dovolj moči.

»Kako daleč sva še?«

»Ne več dolgo, vsak čas bova prišli,« mi odgovori Anita, medtem ko nervozno pogleduje po ulici.

Tudi sama pogledam in priznam, da me spreleti srh. Mesto je razdejano.

Ko prehodiva še nekaj metrov, morava paziti, kje hodiva. Po cesti je ogromno trupel in nekako se je treba preriniti mimo.

Pospešim korak in stopam čisto poleg Anite.

»Si res v redu?«

»Ne,« tiho reče.

»Ne razmišljaj o njih. Zdaj so na varnem, nekje na lepem. Vsekakor se jim bolje godi, kot tistim, ki so preživeli,« jo poskusim potolažiti. In mislim, da mi uspe, saj pokima in hitreje stopa naprej.

»Misliš, da se bo Kazimir vrnil?« vpraša po trenutku tišine.

»Kazimir?« jo začudeno pogledam in zmajem z glavo: »Dvomim.«

»Zakaj? Saj ga ne poznaš dobro,« me pogleda v oči.

»Vladarjev sin je, Anita. Ko bo Vladimir umrl, bo on tisti, ki ga bo nasledil. Vodil bo celotno Jiksovo kraljestvo,« ji poskusim lepo razložiti.

»Saj vem, ampak …« zavzdihne.

»Poleg tega pa bi te ubili, če bi vedeli, da si bila z njim. Kakršnekoli zveze med ljudmi in Jiksi so prepovedane.«

»Saj nisem človek,« resno odvrne.

»Jiks pa tudi ne,« odkimam.

Moje besede jo utišajo in razmišljujoče hodi naprej. Sem mar bila pregroba? Bi ji morala reči kaj v smislu, vse bo v redu, gotovo bo prišel nazaj? Ampak ne maram ji lagati. Vem, da ga ne bo nazaj. Tudi če mu je Anita po kakšnem čudnem slučaju všeč, se ne bi vrnil. Oziroma bi mu to oče preprečil.

»Kaj misliš, da se je zgodilo z Gašperjem?« prekine moje razmišljanje.

Nič ne rečem, saj vem, kaj. Mrtev je. Če so ga skupaj s Kazimirjem odpeljali na dvor, so ga že ubili. Če pa mu je uspelo pobegniti, bo sam v globokem gozdu prej ali slej umrl.

»Saj ne misliš da je … mrtev?« me pretreseno pogleda, jaz pa skomignem z rameni. Raje bom tiho, da ne bom vsega skupaj še poslabšala.

Vendar ko pomislim na Gašperja, tudi mene zapeče v delu srca. Bil je res prikupen. In spominjal me je na prijatelja iz otroštva.

Marko je bil senca, tako kot jaz, le da so bili njegovi starši živi. Brimstone je dovolil, da je na vsake toliko časa prišel k nama. Včasih pa sem lahko tudi jaz šla k njim. Živeli so v podzemni jami pod vasjo Talice. Marko je vedno govoril, da živijo v Podtalicah. Bila sva najboljša prijatelja in zaupala sva si vse skrivnosti.

Vendar nekega dne, ko sva z Brimstonom šla v Podtalice, da bi voščila Marku za rojstni dan, sva naletela na zasuto jamo in požgano vas. Jiksi so bili, kdo pa drug. Sebični Vladimir, zaverovan v svoj prav, da morajo vse sence umreti.

»Tukaj nekje bi morala biti,« me Anita vrže iz bolečih. »Tjaša!« zavpije in stopi nekaj korakov naprej.

»Ne vpij,« z roko ji zaprem usta. »Lahko so kje v bližini.«

»Kako pa jo naj najdem?« me grdo pogleda.

»Tiho bodi in poslušaj.«

Svoje roke sklenem za vrat in obmirujem ter napeto poslušam. In kaj kmalu zaslišim tiho stokanje, kar bi lahko zvenelo kot klic na pomoč.

»Pridi,« z roko nakažem Aniti.

Stopim proti jašku, iz katerega prihaja zvok, in kmalu to zasliši tudi Anita. Prekmalu. Vem, da ima boljši sluh od navadnega človeka, vendar tega še vedno ne bi smela slišati. Ali pa bi jaz morala že veliko prej.

Že tri leta so minila, odkar je Brimstone nazadnje na meni izvedel zdravilni urok in od takrat sem se občutno poslabšala. Vendar to se ne bi smelo zgoditi tako hitro. Ali pa je morda za to kriva izčrpanost?

Ja, samo to je. Ko bo vse to za mano, bo veliko bolje. Vrnila se bom v Rotok in popravila hišo. In Brimstone ne more biti mrtev. Mogoče me je šel iskat in zato ni pazil na Rotok. Vladimir pa me hoče le prestrašiti in je zato v najino hišo vrgel umetno okostje.

Vse bo še v redu.

Ko prispeva do jaška, se umaknem korak nazaj, da lahko Anita stopi bliže. Razgledam se po okolici in oddahnem si, ker v bližini ne vidim nobenega Jiksa.

Nato pa se obrnem proti Aniti, ki kleči ob robu jaška in se pogovarja s Tjašo.

»Daj pomagaj,« me prosi in z roko nakaže, naj pridem bližje. Dvignem svoje obrvi, saj nisem prepričana, če je to najboljša ideja.

»Da ne bo začela vpiti,« z očmi pokažem poleg nje.

Anita zavije z očmi ter še enkrat z roko pokaže, naj se ji približam.

Stopim k njej in jo vprašljivo pogledam. Kaj hoče, da storim?

»Ti jo primi za eno roko, jaz jo bom pa za drugo, da jo bova spravili ven,« mi razloži.

Pokimam in stopim bliže jašku ter pokleknem na tla. Ko pa pogledam Tjašin obraz, oziroma ona zagleda mene, me zmrazi po telesu.

Vame zre par modrosivih oči, iz katerih ni težko prebrati, kaj si misli.

»Anita, to je pošast,« zašepeta.

Vzame mi sapo. Vem, da si to misli, ampak ko te besede slišim izgovorjene, zabolijo čisto drugače.

»Tjaša, ne. Pomaga nam, ni pošast. Pošasti so hudobne,« se hitro oglasi Anita, vidno zaskrbljena nad tem, kako bom odreagirala.

Tokrat se odločim, da se ne bom razjezila. Tjaša je samo človek. Ničvredni človek. In njeno mnenje o meni me niti malo ne zanima.

Stegnem roko, da bi pomagala dvigniti Tjašo iz jaška. Tjaša nekaj časa zavlačuje, nato pa zmaje z glavo ter mi poda roko.

Ko jo zvlečeva ven, zajavka in se prime za koleno.

»Te močno boli?« vpraša Anita, Tjaša pa pokima.

»Ni zlomljeno, samo zvila si si ga,« pripomnim. Vidi se, da je njeno koleno rahlo oteklo, saj nosi oprijete hlače. Vendar še vedno ga lahko premakne, torej ni zlomljeno.

Tjaša samo tiho strmi vame, Anita pa predlaga: »Najbolje, da se odpravimo domov.«

Pokimam in počakam, da se Tjaša opre na Anito ter z njeno pomočjo začne hoditi po cesti. Še malo počakam, nato pa stopim za njima, da ju lahko ves čas opazujem.

Poslušam ju, ko se o nečem tiho pogovarjata, vendar ne morem razločiti besed. Najverjetneje ji Anita razlaga, kaj se sploh dogaja in jo tolaži, da bo z njeno družino vse v redu. Nekaj časa se še trudim poslušati, vendar kmalu obupam in se raje potopim v svoje misli.

Kaj bom storila, ko pridemo nazaj v Anitin dom? Njen ded me sovraži pa tudi sama ne bom dolgo zdržala v hiši, polni ljudi. Tako ali tako pa moram najti Brimstona. Ampak kaj, če napadejo Anitin dom? Mogoče bi lahko izvedla varovalni urok, tako da bi trajalo dlje časa, preden bi lahko prišli do njih. V tem času pa bi tako ali tako že pobegnili. Dovolj moči bom imela za ta urok. Sploh če mi uspe še iz kakšnega Jiksa dobiti energijo.

Potem bom pa … Kaj bom potem? Kako naj sploh poiščem Brimstona? Nikoli me ni naučil, kako z magijo nekoga poiskati. Vendar vem, da on to zna. Torej če bi me iskal, bi me že našel. Ali pač? Mogoče so ga pa odpeljali na dvor. Mogoče ga hoče Vladimir prisiliti, da se mu zaobljubi in tako postane čarovnik. Vendar vem, da tega ne bo storil. Mogoče bi morala oditi na dvor in mu pomagati? Mogoče ga Vladimir ne pusti oditi.

Ne, najbolje bo, da se vrnem nazaj v Rotok. Poskusila bom popraviti hišo in mogoče se bo Brimstone v tem času vrnil. Mogoče pa je šel po kakšnih pomembnih opravkih. Navsezadnje je eden najmočnejših čarodejev na svetu in lahko bi se zgodilo, da bi ga kje potrebovali. Sploh zdaj, ko Jiksi napadajo ljudi. Mogoče ga je prišel iskat Minett.

Ampak Minetta ni bilo v Rotok že šest let, če ne štejemo časa, ko me ni bilo. Ko sem bila mlajša, je bolj pogosto prihajal.

Nasmehnem se sama sebi, ko me preplavijo prijetni spomini. Minett je angelski sel, kar pomeni, da lahko potuje v obeh svetovih. Tu na HI Brei in na HA Tari, torej v svetu mrtvih. Vendar angelski seli ne govorijo, saj nimajo ust. Sporazumevajo se prek pisem. Ravno zaradi njega sem se še raje učila brati in pisati, saj je bil poleg Marka moja edina družba in bil je odlična družba. Včasih je prihajal vsak teden, ko pa sem dopolnila 10 let, je nehal prihajati, vendar nikoli nisem izvedela zakaj. In moram priznati, da ga pogrešam.

Mogoče je pa mrtev. Tako kot Brimstone. Zaradi temnih misli, ki mi zapolnijo glavo, mi gre na jok. Saj ne more biti svet tako grozen. Ko mi je umrla družina, mi je bilo hudo, vendar ne tako hudo, saj se nisem niti dobro zavedala, kaj se dogaja. Brimstone pa je moja prava družina in ne vem, če bom zmogla normalno živeti brez njega.

Zatopim se v svoje misli in zato ne opazim, kaj se dogaja okoli mene. Ne zaslišim tihega premikanja za mano. In da je nekaj narobe, opazim šele, ko pred sabo zagledam temno liso in ko začutim močan udarec v hrbet.

 

Kazimir

Letim visoko na nebu, za mano pa Brimstone in Lucijana. Namenjeni smo v Novo mesto. V ulico, kjer naj bi živela Anita; vsaj tako mi je enkrat rekla.

Ko sva z Lucijano spravila Brimstona iz ječe, in smo pobegnili z dvora, sem mislil, da bo Brimstone lahko izsledil Anito in Elysio, vendar naletel sem na razočaranje in skrbi. Brimstone Anite ne pozna in zato je ne more izslediti, Elysie pa ne zazna. Videti je bil resno zaskrbljen in ne zamerim mu. Rekel je, da je možno le dvoje. Ali je mrtva ali pa si je z urokom prekrila magijo, kar pa nima smisla. Zakaj bi storila kaj takega? Razen če se z Anito kje skrivata in se noče izpostavljati. Vendar Elysia kaj takega ne bi naredila. To bi se ji zdelo pod častjo. Vsaj tako se mi zdi; mislim, da jo dovolj dobro poznam.

Skrbi me za Anito. Samo človek je in ne vem, kako bo sama preživela. Vem, da ima deda in da je najverjetneje ob njej Elysia, vendar me vseeno skrbi zanjo. Ne vem, kako bi zmogel brez nje.

Končno sem razčistil s svojimi čustvi.

Zaljubljen sem vanjo.

Močno.

In čeprav je Anita človek in jaz Jiks. Vseeno mi je. Ko bom prišel na prestol, bom spremenil zakon in potem bodo stiki med ljudmi ter Jiksi dovoljeni. In nihče je ne bo mogel ubiti zaradi tega.

Ampak. Kaj če ona mene ne mara? Prepričan sem, da je v njenem domačem kraju ogromno fantov, ki so veliko lepši in pametnejši od mene. Za ljudi seveda.

Vendar nočem, da bi ona kadarkoli hodila s človekom. Saj verjetno so tudi oni različni, vendar ljudje znajo biti pokvarjena bitja, polna laži in razočaranj. In nočem, da bi bila Anita kadarkoli žalostna in razočarana zaradi nekega neumnega človeka.

Kmalu opazim zavoj Krke, o katerem mi je govorila Anita. Počasi se začnem spuščati in pristanem sredi prazne ceste. Počakam, da se ustavita še Lucijana in Brimstone.

Lucijana tiho in elegantno kot vedno, Brimstone pa skoraj pade po tleh. Šele zdaj opazim, kako bled in izčrpan je videti. To opazi tudi Lucijana, ki me pogleda in zmaje z glavo. Ne vem, kaj drugega storiti, kot čim hitreje poiskati Anitino hišo.

Razgledam se okoli sebe in začnem iskati tablo z napisom ulice, o kateri mi je govorila Anita. In ko jo najdem, se odpravim po cesti naprej ter iščem majhno belo hišo s številko 54.

Medtem ko hodim po prazni cesti in opazujem hiše z zagrnjenimi okni, med spreletava srh po telesu. Kaj vse smo Jiksi storili? Uničili smo jim življenja. Ljudje ne bi nikoli smeli izvedeti za nas. Oče je storil napako. Veliko.

Pogledam Lucijano in vem, da je tudi ona zgrožena, vendar tega ne pokaže. A v očeh ji vidim. Vidim, da je prav tako zgrožena kot jaz.

Kmalu najdemo hišo. Zadnja v vrsti petih enakih hiš in edina, v kateri se vidi, da za zagrnjenim oknom gori luč.

To mi da upanje. Anita je zagotovo notri.

Potrkam na vrata. Prepričan sem, da mi bo odprla Anita. Zaslišim korake, ki se približujejo vratom, vendar vrata se ne odpro.

Nekaj časa stojimo zunaj v čisti tišini, nato pa zaslišimo nizek glas, ki ne pripada Aniti: »Kdo si?«

»Kazimir. Anitin prijatelj,« odgovorim. Anita mora biti notri. Ni druge.

Nekaj časa spet stojimo v tišini, nato pa zaslišimo škripanje ključavnice in kmalu zatem se odprejo vrata.

»Kaj bi radi?« s stisnjenimi usti vpraša star in majhen mož, ko opazi, da smo trije in da nismo ljudje.

»Anito in Elysio iščemo,« povem. »Anita naj bi živela tukaj, če prav vem.«

»Ja,« odgovori kratko in jedrnato.

»Lahko vstopimo?« vpraša Lucijana in pogleda okoli sebe. Vem, kaj misli. Ko bodo na dvoru opazili, da nas ni, nas bodo takoj začeli iskati.

»Kako naj vem, da niste prišli, da bi nas ubili?« sumničavo vpraša.

»Kako veste?« se oglasi Brimstone, ki je bil do zdaj tiho. »Ne morete vedeti. Vendar če vam povem, da bi Kazimir storil vse, da vidi Anito na varnem in da bi jaz storil vse, da vidim Elysio živo, nam boste potem verjeli? Če bi vi mislili, da je Anita mrtva, potem pa bi izvedeli, da to ni res, mar ne bi storili vsega, da bi jo spet videli?« tiho pove.

Vsi smo nekaj časa tiho, nato pa se mož umakne z vrat ter nas spusti noter.

»Torej, kje sta?« vprašam, medtem ko zaklepa vrata. In to, kar pove, me zadene tako močno, kot me je poprej upanje.

»Ni ju tukaj.«

 

 

Ubijati, to je vse, kar znam

Anita

Ko za sabo zaslišim hitre premike, se sunkovito obrnem in Tjaša medtem izgubi ravnotežje ter zleti po tleh. Vendar nimam časa misliti na to.

Čeprav se že dela noč in je okoli nas temno, lahko razločim šest postav, ki stojijo le nekaj metrov od naju. Malo bolje pogledam in vidim, da je ena od njih Elysia.

Hitro pomagam Tjaši vstati in poskušam priti z njo do roba ceste, da ne bova tako izpostavljeni, vendar se v tem času za nama pojavi Jiks, ki je poprej stal pri Elysii. Prime naju za vrat in začne vleči proti ostalim.

Maham z rokami ter otepam okoli sebe, medtem ko se Tjaša niti premakne ne. Njen obraz je bled in tako prestrašen, da me zaskrbi, da ne bo padla v nezavest.

Spomnim se, ko mi je še v šoli govorila, da se ji zdijo Jiksi lepi, a sem ji jaz ugovarjala. Zdaj bo videla, kako resnično so lepi.

Jiks naju zabriše po tleh poleg Elysie, nato pa se postavi malo stran. Tudi ostali se premaknejo, tako da naredijo krog okoli nas.

»Kaj se dogaja?« prestrašeno vprašam Elysio.

»Vse bo v redu. Spravila nas bom iz tega,« mi odgovori.

»Si prepričana?« negotovo vprašam.

»Ja,« odgovori kratko in jedrnato. Ne vem, ali ji naj verjamem ali ne.

»Tvoja pot se počasi končuje,« Jiks, za katerega sklepam, da je glavni, nagovori Elysio.

»Kaj pa ti veš,« zamrmra Elysia in stopi korak naprej ter se postavi pred mano in Tjašo.

Jiks se zahahlja, Elysia pa se v tem času obrne proti meni.

»Če me ubijejo, samo tecita stran. Saj nismo več daleč od tvojega doma,« opazuje me in čaka, da pokimam.

»Ampak saj te ne bodo ubili, kajne?« odkimam. Ne smejo je ubiti. Ne morejo je. Kaj bom storila brez nje. Čeprav se še vedno včasih zgrozim, ko pomislim, kakšna je, je še vedno moja prijateljica. Prijateljica, katero si lahko marsikdo le želi. Tvegala je svoje življenje zame. Ničkolikokrat je rešila moje življenje in zdaj res ne sme izgubiti svojega življenja zaradi mene in Tjaše. Tega ji ne morem dovoliti.

»Ne, seveda ne,« se oglasi Jiks. »Njihovo veličanstvo Vladimir ne bi bil navdušen, če te ubije kdo drug. Ne, to hoče storiti sam. Še prej pa želi marsikaj izvedeti od tebe.«

Elysia je še vedno obrnjena proti meni, zato lahko vidim, kako zapre oči in globoko vdihne. Vidim, kako se ji tresejo roke in vem, da jo je strah. Tudi ona je bitje. Tudi ona mora imeti čustva.

»Obljubi mi, da bosta tekli stran in da se bosta rešili,« Elysia odpre oči.

»Ampak nočem, da se ti karkoli zgodi,« ugovarjam.

»Jaz pa nočem, da se karkoli vama zgodi. Zaslužita si živeti. Bolj kot jaz,« gleda me naravnost v oči in čaka, da ji obljubim. Vem, da ne bo popustila.

»Ampak …« poskusim nekaj reči pa me prekine.

»Obljubi mi.« V oči mi stopijo solze, ko pokimam. Nagnem se naprej, da bi jo objela, vendar se umakne. V tem času pa se Jiks naveliča čakanja in zamahne s svojim mečem proti nam.

Elysia naju porine stran, tako da zletiva iz kroga Jiksov, sama pa se še ravno pravi čas skloni, da je Jiks ne zadene.

Takrat pa začutim tako močan val nečesa, za kar že vem, da je magija, da me zvrne po tleh. Takoj vem, kaj se je zgodilo. Elysia je prekinila urok, ki naj bi skrival njeno magijo. Ko se za trenutek obrne proti nama, vidim, da so znamenja okoli njenih oči veliko bolj poudarjena. Skoraj kot da bi se svetila.

Jiksi se le trenutek pozneje spravijo nanjo in se ne zmenijo za naju s Tjašo. Elysia močno poprime svoj nož in se začne izmikati Jiksom. Opazim, da si pomaga z magijo, saj so Jiksi videti, kot da bi se spotikali ali zaletavali v nevidne zidove. Ne mine dolgo, ko ji uspe zabosti prvega. Globok vbod v vrat je videti grozljiv, vendar ko se Jiks zgrudi po tleh v mlaki krvi, vem, da to pomeni, da je več možnosti, da Elysia preživi.

»Greva?« se tiho oglasi Tjaša. Pogledam jo in opazim, da je čisto bleda in da se vsa trese.

»Ne, ne moreva je pustiti tukaj,« panično odkimam.

»Potem bomo umrle vse tri. Veš, da nima možnosti proti njim,« me Tjaša začne vleči za roko, medtem ko lovi ravnotežje na svoji levi nogi.

V tem času pa Elysia spravi na tla še enega Jiksa. Vrže se nanj, a za tem se na njo vržeta dva Jiksa. Zgrabita jo za roke ter zvlečeta stran. Ona otepa okoli sebe in se poskuša osvoboditi, dokler je Jiks, ki je ravnokar vstal s tal, močno ne brcne v trebuh. Elysii klecnejo noge in pokonci jo držita le Jiksa, ki še vedno trdno držita njeni roki.

»Anita, pojdita!« zavpije, ko opazi, da sva s Tjašo še vedno tukaj.

Jiksi se ozrejo proti nama, vendar nič ne storijo. Niso prišli po naju, ampak po njo.

Trenutek nepozornosti pa Elysia izkoristi in osvobodi svojo levo roko. Še preden se Jiksi zavejo, kaj se dogaja, pograbi nož s tal in ga zapiči v najbližjega Jiksa.

»Takoj!« še enkrat zavpije Elysia in tokrat se res poženem stran. Tjašo primem pod roko in ji pomagam teči.

Ko pretečeva nekaj metrov, se ozrem nazaj. Elysia je izgubila ravnotežje, ko jo je Jiks spotaknil, vendar se v hipu pobere in napade ostale Jikse.

Uspelo ji bo.

Prepričana sem, da ji bo.

 

Kazimir

Nervozno pogledujem proti oknu, čeprav nič ne vidim skozenj. Vem, da je zunaj že tema in da je zunaj zelo nevarno.

Grizem si nohte in rad bi vstal ter kaj naredil. Mogoče bi se bolje počutil že samo, če bi lahko hodil naprej in nazaj. Vendar potem bi vznemiril moža, ki se je predstavil kot Anitin ded.

Sedi v naslanjaču čisto na drugi strani sobe in nas nezaupljivo gleda. Vendar opazim, da tudi njemu pogled vsake toliko časa uide na uro ter na okno poleg mene. Tudi njega skrbi, kje tako dolgo hodita Anita in Elysia.

»Ste prepričani, da ne veste, kam sta šli?« se po dolgi tišini oglasi Lucijana. Ded zavzdihne in odkima.

»Kot sem rekel, nič več ne vem. Anita mi ni povedala prav nič,« odkima.

Brimstone stoji naslonjen na steno, ki je najbližje vratom. Kljub temu da je na sedežni še dovolj prostora, se ne usede, pa čeprav je v obraz nenaravno bled, njegove roke pa se vsake toliko časa močno zatresejo.

»Ne veste niti, zakaj sta sploh šli ven?« poskusim še jaz. Nekaj menda mora vedeti.

»No, nisem prepričan, ampak mislim, da je bila ena Anitina prijateljica v težavah,« se popraska po bradi.

»Joj, Anita,« zašepetam ter sklonim glavo. »Kaj ti je padlo na pamet?«

Nekaj časa obmirujem s sklonjeno glavo ter razmišljam, kaj vse se ji lahko zgodi. Zmolim nekaj molitev in iskreno poprosim, naj preživi. Naj bo karkoli, samo naj preživi.

Ko dvignem glavo opazim, da me Lucijana zamišljeno opazuje. Namrščim obraz in ji s tem sporočim, da sem jo opazil.

»Ti je pa zelo mar za to Anito,« tiho pove svojo ugotovitev.

»Ja,« skomignem z rameni.

»Si zaljubljen vanjo?« vpraša.

Na to ne odgovorim. Kako naj kaj takega priznam njej, ki je sovražila ljudi? Njej, ki je pobijala brez milosti? Čeprav je moja sestra, sva si bila zadnjih nekaj let zelo odtujena. In ne vem, kako bova spet našla skupni jezik.

»Veš, kakšen je zakon?« še kar vrta vame.

»Vem,« kratko odgovorim.

»Ampak ti si še vedno popolnoma prepričan v svoja čustva?« nadaljuje.

»Ja,« tokrat odgovorim.

Čakam, da bo kaj rekla. Kaj v zvezi, da sem neumen, da tako mislim. Da moram že enkrat prenehati s svojimi sanjami o skupnem svetu in se posvetiti realnosti, saj bom nekega dne vladar in takrat bom moral voditi celoten narod.

Vendar to, kar ona reče, mi vzame sapo. Kaj takega ne bi nikoli pričakoval od nikogar. Sploh pa ne od nje.

»Povem ti, da te podpiram pri tem. Čas je že, da se zgodijo kakšne spremembe,« pokima.

»Kaj si rekla?« jo debelo pogledam, ona pa se nasmehne.

»Saj veš, kaj.«

Mislim jo objeti, vendar točno takrat s kotičkom očesa opazim Brimstona, ko se prime za zapestje, zaječi od bolečine ter pade po tleh.

V trenutku skočim pokonci, vendar si ne upam stopiti bližje.

»Kaj se dogaja?« hitro vstane Lucijana.

Stojim čisto pri miru in čakam, kaj se bo zgodilo. Nimam pojma, kaj naj naredim. Kaj se je sploh zgodilo? Kaj se dogaja?

Pogledam po sobi in opazim, da tudi mož stoji in nas začudeno opazuje. Vendar mi njegovih misli ne uspe razbrati. Ne vem, ali je le začuden ali je kaj drugega. Kot da bi ga motilo, da ne ve, kaj se dogaja, da nima vsega pod kontrolo.

Pogled vrnem k Brimstonu, ki zdaj sedi na tleh in globoko diha, stiskajoč svoje zapestje.

Spogledava se s sestro in navsezadnje se ona opogumi ter stopi bližje Brimstonu.

»Je vse v redu?« počepne poleg njega. Nekaj časa traja, preden Brimstone pride k sebi ter se zave, da ga Lucijana nekaj sprašuje. Pogleda jo, nato pa se njegove rumene oči ustavijo na meni.

»Vem, kje je Elysia,« zašepeta.

»Kje? Je Anita tudi tam? Sta na varnem?« besede v meni sprožijo upanje in veselje, ki pa ugasne takoj, ko se zavem, kakšen izraz ima Brimstone na obrazu.

V tem trenutku pa nekaj močno in hitro potrka po vhodnih vratih. Vsi obstanemo in poslušamo, vendar trkanje še kar ne poneha.

Z Lucijano se ponovno spogledava ter oba hkrati vzameva svoja meča ter ju trdno primeva v roke. Nato se obrneva proti dedu, ki se obrne ter stopi proti vratom.

Tokrat nič ne zavpije in vpraša, kdo je, temveč le odkleni vrata in jih odpre.

 Lucijano se pripraviva, da bova morala napasti kup vojakov, ki jih je poslal Vladimir. Vendar ko ded odpre vrata, skoznje skoraj padeta Anita in še neko dekle, ki je najverjetneje njena prijateljica.

Kamen se mi odvali od srca in ko me Anita pogleda, mi meč pade na tla, sam pa stopim korak naprej in jo močno objamem.

Začutim njene solze na svoji rami in ni ji treba nič pojasnjevati. Vem, da me je potrebovala, mene pa ni bilo. Ampak zdaj sem tukaj. In nikoli je ne bom zapustil.

»Tako me je bilo strah,« zašepeta.

Nič ji ne odgovorim. Vem, da jo je bilo. In zaradi tega se počutim krivo.

Čez nekaj trenutkov me spusti in stopi korak nazaj, pogleda v tla ter zardi v lica. Vsi tej njeni gibi so prečudoviti, a ne znam si jih razložiti. Zakaj si me ne upa pogledati, ko pa sem jo še malo prej držal v objemu?

Namesto tega se obrne k Tjaši ter ji reče, da jo bo odpeljala v zgornje nadstropje, kjer se bo lahko umila in spočila. Objame deda, nato pa odide mimo mene, ne da bi me pogledala.

Zavzdihnem, v tem času pa me Lucijana dregne v roko ter mi nameni pomenljiv pogled. Mislim jo vprašati, kaj mi hoče povedati, ko se oglasi ded.

»Najbolje bo, da si vsi privoščimo počitek.« Začudeno ga pogledam, saj se mi ne zdi, da bo on kaj dobro počival glede na to, da nas še vedno dvomljivo gleda, da ne rečem kot sovražnike. »Vi lahko spite v dnevni sobi.« Mogoče pa nam zdaj zaupa. Zdaj, ko je vidi, da je Anita na varnem in da nas pozna.

Že mislim stopiti v dnevno sobo, ko zaslišim Lucijano.

»Kam pa greste?« Obrnem se in vidim, da je Brimstone stoji zunaj, z roko naslonjen na vrata.

»K Elysii,« odgovori z bolečino v glasu.

»O,« izpusti iz sebe Lucijana, ko se zave, da smo vsi čisto pozabili na Elysio. No, ne vsi. Brimstone ni.

»Čakajte, greva z vami,« predlagam ter vzamem v roke svoj meč.

»Ni vama treba, hvala,« naju prijazno pogleda. »Mislim, da sem dovolj star, da sam hodim po cesti,« pokima. »Poleg tega pa, Anita te potrebuje,« me pogleda ter ponovno pokima.

Mislim ugovarjati, vendar me njegov pogled zaustavi. Vem, da naju noče zraven. To, kar imata z Elysio, morata sama urediti.

Pokimam, da razumem, nato pa se obrnem proti Lucijani in skupaj odideva v dnevno sobo. Moram priznati, da me malo skrbi, saj je le noč in oče nas zagotovo išče. Ampak zdaj vem, da je Anita na varnem. In to mi daje upanje, da se bo vse še dobro izteklo.

 

Elysia

Noge se mi tresejo, da se komaj držim pokonci. Roke se mi tresejo in moj nož že dolgo leži daleč stran od mene. Ne morem ga niti pogledati. Nočem ga pogledati. Kaj šele, da bi se ga dotaknila.

Pravzaprav se cela tresem.

Zebe me, čeprav me ni še nikoli do sedaj. Ampak hkrati mi je vroče in po obrazu mi teče pot.

Obtolčena sem in na nekaterih mestih, predvsem po rokah, porezana, vendar ne čutim bolečine. Poškodbe niso hude in pravzaprav jih niti ne opazim.

Moje misli pa so prazne. Nič ne čutim, nič ne mislim. Po glavi mi odmevajo besede, ki jih je izrekel zadnji živi Jiks, preden sem ga pokončala.

Pošast si; vse, kar znaš, je ubijanje.

Vendar nisem ga le ubila. Ne. Njegovo telo sem razmesarila. Iz jeze, žalosti in obupa. Svoj mali nož sem porivala v njegovo telo ter vlekla v vse smeri. Kri je špricala iz njega, moje bose noge pa so stale v mlaki krvi. Ampak tu se nisem ustavila.

To sem naredila tudi z vsemi drugimi trupli. Nisem se mogla ustaviti.

Ozrem se okoli sebe. Obkrožena sem z neprepoznavnimi trupli. Pogledam jih v prazne, motne oči. Niso bili le vojaki. Nihče ni le vojak. Bili so prijatelji, sorodniki, bili so bitja, ki imajo svoje življenje, svoje želje in potrebe. Imeli so svoje cilje in svoje sanje. Jaz pa sem vse to uničila. Naredila nedosegljivo. Ubila sem jih.

Rada bi jokala, ampak iz mojih oči ne priteče niti ena solza. Preveč prazna sem. A hkrati preveč polna. Preveč polna smrti in obupa. Vsa jeza je že izpuhtela. Bil je le afekt. Vendar afekti prehitro izpuhtijo in te pustijo samo s posledicami, za katere nosiš odgovornost.

Spustim pogled in na tleh zagledam svoja stopala. Rdeča od krvi. Vendar okoli njih je tudi vse rdeče. Vse je krvavo.

Jaz pa sem vedno sovražila rdečo barvo.

Dvignem pogled in nekaj metrov pred sabo zagledam osebo.

Meni preveč znane rumene oči strmijo vame. Tresoča roka pokriva usta te osebe, oči pa se svetijo zaradi solz.

Stopi nekaj korakov naprej in se ustavi ob prvem truplu.

Zapre svoje oči in odkima, a ko jih spet odpre, spregovori.

»Dete moje, kaj se ti je zgodilo?«

 

 Zaradi tebe

Anita

Tjašo odpeljem do naše kopalnice in jo počakam, da se uredi, nato pa jo odvedem v svojo sobo.

»Hvala,« se kislo nasmehne, ko se usede na posteljo.

»Si v redu?« se usedem poleg nje.

»Ne vem. Še vedno nič ne razumem,« odkima. Hočem nekaj reči, a ne pridem do besede. »Kaj sploh hočejo ta krilata bitja od nas? Zakaj nas napadajo?«

»Jiksi se imenujejo,« jo popravim.

»No, potem pa Jiksi. Ampak kaj smo jim storili? Nič ne razumem,« raztreseno govori ter odkimava z glavo.

»Ah, težko boš kaj razumela. Tudi jaz ne razumem vsega, ampak boš videla, saj bo bolje. Kmalu se bo vse uredilo,« jo poskusim potolažiti.

»Ne vem, če. Kako naj vem, da je z mojo družino vse v redu? Kako naj bom mirna, če pa so zunaj bitja, ki nas hočejo pobiti?«

»Glej, vse bo v redu. Tvoji so se skrili in na varnem čakajo, da se bodo zadeve umirile,« jo primem za glavo.

»Misliš?« nič manj mirno vpraša.

»Vem,« se zlažem, vendar samo zato, da bi jo pomirila. »Zdaj pa bo najbolje, da zaspiš, saj je že pozno pa tudi bolje se boš počutila, ko boš vse to prespala,« vstanem s postelje, da bi ji naredila prostor.

Tjaša negotovo pokima in se uleže, jaz pa začnem stopati proti vratom.

»Kaj ne boš ostala tukaj?«

»Ne. Pogledat grem, če je dol vse v redu,« odgovorim.

»Saj zagotovo je. Prosim te, ostani tukaj,« me prestrašeno prosi.

Zavzdihnem, ampak nisem jezna nanjo. Razumem, zakaj jo je strah ostati samo. In zato se usedem na stol malo stran od nje in vzamem v roko prvo knjigo, ki mi pade pod roke. To očitno Tjašo pomiri, saj zapre svoji oči in tako obmiruje.

Odprem knjigo, vendar je ne berem. Moje misli so preveč zaposlene, da bi lahko kar tako mirno brala. V svoji glavi imam preveč vprašanj.

Kaj se bo zgodilo z Elysio? Če bi vedela, da je Brimstone živ, potem bi se potrudila preživeti. Zdaj pa …

Čez nekaj minut, ko sem prepričana, da Tjaša res spi, vstanem in odidem iz sobe. Vrata tiho zaprem in počasi odidem po stopnicah do dnevne sobe.

V hiši je mirno, tako kot običajno in če zaprem oči, si lahko predstavljam, da je vse tako, kot je vedno bilo. Jutri zjutraj bom šla kot običajno v šolo. Skrbel me bo test iz zgodovine, saj mi zgodovina ni nikoli šla. Veselila se bom dveh ur matematike, ki bodo jutri na urniku.

Ampak ne.

Zdaj je čisto drugače. In čeprav je grozno in me je strah za svoje življenje in življenje svojih bližnjih, ne bi želela, da bi bilo vse še vedno tako kot običajno. Potem ne bi nikoli spoznala Kazimirja in Elysie. Nikoli ne bi doživela tega, kar sem zdaj. In čeprav je bilo veliko takih stvari, ki bi jih najraje pozabila, si jih ne želim pozabiti.

Zaradi vseh dogodkov sem spremenila svoj pogled na svet in prav je tako. Zdaj sem veliko bolj odrasla in odgovorna. Veliko več vem in tudi več razumem. In veliko več čutim.

Spomnim se na Kazimirja in zato hitreje stopim naprej.

Obstojim pred odprtimi vrati dnevne sobe. Na sedežni spi ženska, ki je poprej stala ob Kazimirju. Njene stroge poteze obraza so v spanju le za spoznanje milejše. Opazujem njen obraz in poiščem njen družinski znak. Čeprav je temno, lahko razločim temen obris drevesa, ki je enak kot Kazimirjev.

Ozrem se po sobi in zaradi teme šele čez nekaj časa opazim Kazimirja, kako stoji na drugi strani sobe ob oknu. Z roko drži rolete, tako da lahko gleda skozi drobno špranjo. Svetloba ulične luči mu osvetljuje del obraza in ni težko razbrati, da je zaskrbljen.

Ne vem, kaj naj rečem, zato se le prestopim na mestu ter tiho zakašljam. Kazimir, ki vedno vse sliši, se pri priči obrne in presenečeno dvigne obrvi, ko me zagleda in prepozna.

»Anita,« tiho izusti in obmiruje.

Približam se mu ter dvignem rolete, tako da lažje vidim njegov obraz. Čeprav naj bi bila le pol človek, je moj vid še vedno slab.

Kazimir nič ne reče, le stoji pri miru in me opazuje.

»Mislila sem, da te ne bo nazaj,« zašepetam.

»Moral sem se vrniti,« odgovori.

»Zaradi Brimstona?« vprašam in pričakujem pritrditev. Videla sem, v kakšen slabem stanju je. Sam ne bi mogel priti do sem. »Je bil na dvoru? Elysia je mislila, da je mrtev,« še pripomnim.

»Ja na dvoru je bil. Odpeljali so ga, ko so požgali Rotok,« pokima.

Tudi jaz pokimam, nato pa se zazrem skozi okno. Tišina med nama me moti, pa vendar ne vem, kaj naj naredim, da bi jo prekinila. Pogled vrnem h Kazimirju in pričakujem, da tudi on gleda skozi okno.

Vendar on me gleda naravnost v oči.

»Nisem se vrnil zaradi Brimstona,« nenadoma reče in s svojimi rjavimi očmi skoraj da vrta vame.

»Zakaj pa potem?« pričakujoče vprašam. Če se ni zaradi njega, zakaj se je potem. Mu vest ni dala miru? Če je tako, se je Elysia močno motila o njem.

»Zaradi tebe Anita,« zašepeta, jaz pa ostanem brez besed.

Mar misli resno?

Se je resno vrnil zaradi mene? Prav zaradi mene? Kako je možno, da mu lahko toliko pomenim? Zaradi mene je odšel od doma, se požvižgal na pravila in prišel sem. Prav sem. Poiskal me je in sedaj je tukaj. Stoji pred mano in čaka na moj odziv.

»A-ampak zakaj? Kaj je takega na meni?« odkimavam.

»Ne na tebi, ampak ti. Že ko sem te prvič zagledal v tisti pekarni, sem vedel, da si nekaj posebnega,« s pogledom bega od mene v tla pa spet do mene pa skozi okno in do mene.

Opazujem ga in čakam, da bo nadaljeval, on pa se v tem času zaustavi ter dvakrat globoko vdihne, nato pa nadaljuje.

»Stvar je v tem, da si mi všeč. Zelo si mi všeč in ne predstavljam si več življenja brez tebe,« izdavi, nato pa še enkrat globoko vdihne in spusti pogled na tla.

»T-to ti m-misliš resno?« zajecljam. Saj ne more biti res. Ne, kaj takega se ne dogaja v resničnem življenju. Življenje ni pravljica, kjer fant, ki ti je všeč, kar stopi do tebe in ti reče, da si mu všeč. Kaj takega se dogaja le v knjigah in filmih. Ne pa zares. Sploh pa ne meni, ki sem imela v svojem življenju le enega fanta, a še ta je bil bolj na hojladri. Po dveh mesecih sva se skregala in od takrat nisva spregovorila niti ene besede.

»Ja,« zašepeta.

Z roko si pokrijem usta ter zatisnem oči. Prepričana sem, da samo sanjam. Uščipnem se v roko, preštejem do tri, nato pa odprem oči. In ker Kazimir še vedno stoji pred mano ter me opazuje, kot da je njegovo življenje odvisno od mene, začnem verjeti, da pa le ne sanjam.

»Pa ti veš, da si tudi ti meni zelo všeč,« zašepetam tako tiho, da se začudim, ko ugotovim, da me je slišal. Je pa res, da je njegov sluh bolje razvit od mojega. Vendar mislim, da ne zaostajam veliko za njim.

»Res?« tudi on zašepeta, kotički njegovih ust pa se začno vihati v nasmeh.

Pokimam in se tudi sama nasmehnem, čeprav še vedno ne morem verjeti, da se to res dogaja.

Mislim mu povedati, kako presrečna sem, ko se z drugega konca sobe oglasi Kazimirjeva sestra.

»No ajde, še objemita se, potem pa tišina prosim. Nekateri smo utrujeni.«

Oba s Kazimirjem se obrneva proti njej, Kazimir pa celo zardi v lica, kar se mi zdi prikupno. Očitno je bil trdno prepričan, da njegova sestra spi.

»Saj nisem prisluškovala. Samo slišala sem vse,« navihano pove, čeprav je njen obraz še vedno nekako grob in ne kaže nekega veselja ali navihanosti.

»Sploh ne Luc, sploh ne,« zmaje z glavo Kazimir.

Vprašujoče ga pogledam, on pa to razume tako, da mi predstavi svojo sestro.

»Anita, to je Lucijana, moja starejša sestra, ki je bila do pred kratkim okrutna morilka, ki ne bi nikoli v življenju kršila pravila.«

Lucijana zavije z očmi, nato pa mi pokima v pozdrav.

»Zdaj pa spat,« reče po sekundi tišine in tokrat jo oba s Kazimirjem ubogava.

 

Vse bo v redu

Elysia

Nič ne morem reči. Samo strmim v Brimstona, ki se mi počasi, korak za korakom približuje, kot da se boji, da mu bom pobegnila.

Kar pa bi najraje res storila. Zavem se, koliko Jiksov sem ubila v zadnjem času. Na mojih rokah je toliko tetovaž ubojev, da jih več ne štejem. Brimstone pa me je vedno učil, da ne smem ubijati.

Mislila sem, da je mrtev. Da moje življenje nima več smisla. Bila sem obupana, zamegljena od žalosti in želje po maščevanju. Hotela sem ubiti toliko Jiksov, da bi bila moja želja po maščevanju potešena. Da bi bila mirna.

»Elysia,« zašepeta Brimstone in me s tem vrže iz temačnih misli. V tem času se mi že zelo približa in ko stegne roko, da bi se me dotaknil, stopim korak nazaj.

Ne zmorem stati pred njim. Ne taka. Razočarala sem ga. Vzgajal me je, se trudil zame več let, jaz pa sem ga tako izdala. Delala sem v nasprotju z vsem, kar me je naučil.

»Elysia nehaj,« se znova oglasi in stopi korak naprej, jaz pa se ponovno umaknem ter se tako z nogo spotaknem ob truplo.

Zmrazi me po telesu in nagonsko hočem zbežati stran. Začnem se tresti in moje misli ne delujejo več tako, kot mi morale. Po glavi se mi podijo obrazi vseh Jiksov, ki sem jih ubila. Vidim lahko njihove izraze, njihovo bolečino, njihov strah.

Še bolj se tresem in dobim občutek, da me noge ne bodo več zdržale. Vendar ob misli, da bi padla v tisto kri, se zgrozim. Ne morem več, preveč vsega je.

V tistem trenutku pa začutim močne Brimstonove roke, ko me prime za rame. Začutim magijo, ki jo prejmem preko njegovih dlani in moje misli postanejo za spoznanje bistrejše.

»Pridi, greva stran od tukaj,« tiho reče in me počasi odvleče stran od trupel ob rob ceste. Tam pa moje noge popustijo in padla bi na tla, če me ne bi Brimstone v zadnjem trenutku ujel.

Nežno me usede na tla ter sede poleg mene. Njegove velike, rumene oči ne umaknejo pogleda z mene. Vem, da čaka na moje besede. Čaka, da mu bom pojasnila, kaj se je zgodilo. Vendar iz sebe ne spravim ničesar.

Namesto tega pa v moje oči privrejo solze in ne traja dolgo, ko zahlipam. Ramena se mi tresejo od joka in dobim občutek, da bom tako ostala za vedno.

Brimstone se nagne k meni ter me močno objame. Spet začutim kanček magije, ki mi pomaga, da moje glasilke proizvedejo zvok, ki bi se mu na grobo lahko reklo govorjenje.

»Tako mi je žal … O-oprosti … N-nisem mogla d-drugače,« izdavim iz sebe. Brimstone pa me še močneje objame.

»Vse bo v redu Elysia. Me slišiš? Vse bo še v redu,« šepeta, moj jok pa postaja vse tišji. »Vse bova uredila.«

»Nič ne bo v redu. Mrtvi so. Jaz pa sem morilka. Tega se ne da spremeniti,« zahlipam.

»Tudi to se da spremeniti, boš videla,« mirno odgovori.

»Žal mi je, razočarala sem te,« zaprem oči.

»Nisi me razočarala, otrok moj. Vsi delamo napake in zato nikakor nisem jezen nate,« spusti me iz objema ter me pogleda v oči. »Res je, da si storila napako, ampak napako se da še vedno popraviti in verjamem vate, da boš to zmogla. Moraš pa vedeti, da nisi sama. S tabo sem. In žal mi je, ker me zadnji dve leti ni bilo bo tebi. Tudi jaz sem storil napako in sem pustil, da so te tiste sence odpeljale. In to napako bom popravil.«

»Mislila sem, da si mrtev,« izdavim. In šele zdaj se zavem, kako presrečna sem, da to ni res. Čeprav sem se prepričevala, da že ne more biti mrtev, sem sama verjela, da je. In zaradi tega sem bila tako obupana.

»Ampak nisem, Elysia. Me slišiš? Tukaj sem ob tebi,« prime me zapestje in položi svoj prst na najino znamenje. »Če bi bil zares mrtev, bi vedela,« pogladi znamenje, jaz pa pokimam.

»Oprosti,« se še enkrat opravičim, saj ne vem, kaj naj drugega rečem. Tako mi je žal, da tega ne znam opisati. Ne vem, kako bom lahko kadarkoli povrnila za vse grehe, ki sem jih zagrešila. Ampak vem to, da bo vse v redu, dokler je Brimstone ob meni. Rekel je, da bo vse v redu. In držim ga za besedo.

»Pridi, najbolje bo, da greva stran od tukaj,« Brimstone vstane ter spravi na noge še mene. Še vedno se tresem in moje misli so še vedno zmešnjava, ampak vse skupaj je že veliko boljše. Zdaj vidim luč v temi, po kateri brodim že nekaj časa. Zdaj verjamem, da se bo vse uredilo.

Hodim ob Brimstonu, tako da ves čas tiščim svojo glavo ob njegovo ramo. Tako imam občutek, da sva na varnem. Da se nama nič ne more zgoditi.

Med hojo opazujem cesto in hiše pred nama ter se spominjam poti, po kateri sva šli z Anito. Poskušam se spomniti, kam naprej in če me spomin ne vara, bi morala z Brimstonom vsak čas prispeti do hiše.

Vendar z vsakim korakom se mi bolj zdi, da sva počasnejša. Vsak korak, ki ga naredim, moram skrajšati, da me lahko Brimstone dohiteva.

»Je vse v redu?« se ustavim in obrnem proti njemu.

»Seveda. Samo rahlo me daje utrujenost,« pokima in nadaljuje s hojo.

»Si prepričan?« ga primem za roko ter tako ustavim. Zazrem se mu v obraz in šele zdaj opazim temne kolobarje pod očmi ter modrice in ureznine po obrazu. Pogledam njegove roke, ki so prav tako polne grdih modric.

»Vsekakor,« zopet pokima in stopi nekaj korakov naprej.

»O, ne pa ne,« se postavim pred njega. »Kaj se je zgodilo?«

»Nič takega, s čimer bi se ti morala ubadati,« mirno odgovori in poskusi stopiti mimo mene. Primem ga za nadlahti ter mu tako preprečim, da bi šel naprej. V trenutku, ko se dotaknem njegovih rok, vidim, da zatrepeta in zguba čelo ter to poskusi skriti pred mano.

»Kdo ti je to naredil?« zgroženo vprašam, Brimstone pa ostane tiho.

Se je to zgodilo? So ga odpeljali na dvor in ga tam mučili? Takrat, ko so požgali Rotok?

Kako si drznejo! Če bi bila doma, se to ne bi zgodilo. Ubila bi vsakega, ki bi se nama približal.

Jeza v meni narašča, ko pomislim na to, da je kdo Brimstonu naredil kaj hudega. To je nedopustno. Komurkoli drugemu, samo njemu ne. In jaz sem ta čas pomagala Aniti. Zapravila sem dragocen čas. Če mi ne bi bilo treba zaradi nje hoditi tako počasi, bi veliko prej ugotovila, da je nekaj narobe.

In potem je še zaradi mene uporabljal magijo.

Brimstona primem za roke in ga začnem zdraviti s svojo magijo. Lažje bom potrpela pomanjkanje energije kot on.

»Nehaj s tem,« me odrine in stopi korak stran od mene.

»Ne, ti nehaj. Veš, da ti lahko pomagam,« glasno rečem in se mu približam.

»Elysia, ubogaj me,« me grozeče pogleda in stopi stran od mene.

»Nisem več nemočna senca Brimstone. Pusti, da ti pomagam!« zakrilim z rokama, Brimstone pa obmiruje. Nekaj časa me le opazuje s tistim žalostnim pogledom, ki sme ga že velikokrat videla pri njem. Odkima, nato pa se mi spet približa.

»Pridi, greva naprej,« reče in začne hoditi proti hiši. Nekaj časa se ne premaknem in le opazujem Brimstona, nato pa se mu tiho pridružim.

»Kaj je narobe?« vprašam po trenutku tišine.

»Kako to misliš?«

»Zakaj mi ne dovoliš, da te pozdravim? Sam veš, da to zmorem. Saj si me ti naučil,« ga pogledam v oči, on pa pogleda v tla.

»Ker moraš paziti nase,« tiho reče.

»Saj pazim,« zavijem z očmi.

»Ne, resno mislim,« zavzdihne. »Senca si in mogoče si že opazila, mogoče še boš, ampak tvoja moč bo začela pešati. Urok, s katerem vas je zastrupil Vladimir, se še vedno razvija. Mogoče se pri tebi bolj počasi, ampak se vseeno bo.«

Ostanem brez besed. Zato ne slišim več tako dobro, kot bi morala. Zato se počutim vsak dan slabše in šibkejše.

»In nočem te izgubiti, zato bom naredil vse, da urok upočasnim in tudi izničim.«

»Kje si to izvedel?« resno vprašam.

»Na dvoru sem slišal marsikaj,« skomigne z rameni.

Nič ne odgovorim, saj so moje misli prepolne. Nočem, da Brimstona skrbi zame in nočem, da trpi. Rada bi ga pozdravila in mu tako pomagala, vendar mi zdaj vsekakor ne bo dovolil.

Zavzdihnem in zmajem z glavo.

»Ampak boš videla, vse bo še v redu,« me objame, nato pa nadaljujeva pot.

 

Izdaja?

Anita

Čeprav sem Kazimirju rekla, da grem spat v svojo sobo, nisem namenjena tja. Nočem zbuditi Tjaše pa tudi drugače, bi rada še nekaj naredila.

Sprehodim se po hiši in najdem deda v kuhinji. V rokah drži skodelico čaja in prazno gleda predse.

»Je vse v redu?« vprašam in se usedem na pult.

»Ja, zdaj ko si ti na varnem,« me poišče s pogledom.

»Saj sem bila tudi prej. Veš, da bi Elysia naredila vse, da se nama ne bi nič zgodilo.«

»Nikoli ne veš,« ded zmaje z glavo. »Senca je le senca in ni zato nič manj, ali pa je še bolj pokvarjena od Jiksov,« odloži skodelico v lijak.

»Ne govori tako. Živa bitja so, tako kot mi. Eni so slabi, drugi dobri,« ugovarjam, vendar sodeč po njegovem mrkem pogledu vem, da ga nisem prepričala. »Poleg tega pa pozabljaš, da tudi jaz nisem človek.«

»To je drugače,« zmaje z glavo.

»Nič ni drugače. Zaverovan si v svoje predsodke in ne vidiš resnice. Motiš se o njih,« jezno rečem.

»Anita, koliko veš o njih? Misliš da jih poznaš samo zato, ker si nekaj časa preživela z njimi. Povem ti, da še zdaleč ne veš vsega. Ne veš, kako kruti in hudobni so. In bojim se, da boš to kmalu izvedela,« tudi ded rahlo dvigne svoj glas.

Ostanem brez besed, ker ima na nek način prav. Res je, da sem s Kazimirjem in Elysio preživela le nekaj časa. Kaj če je njuno obnašanje le utvara? Ampak … Kazimir se je vrnil, mar to ne pove dovolj? Elysia mi je rešila življenje, tudi to ni dovolj?

»Vidiš, to, kar veš o njih, je le izmišljotina. Zdaj pa pojdi gor v svojo sobo in si prekrij spiralo na čelu,« pokaže na moje čelo, kjer sem dobila tetovažo, ko me je Elysia pozdravila.

»Zakaj pa to?« zmedeno vprašam. Zakaj bi si morala to prekriti? Mene nič ne moti. Pa tudi ne vidi se je dobro, saj je delno zakrita z lasmi.

»Jiksi bodo prišli sem in jih odpeljali,« z glavo pokaže proti dnevni sobi. »Nočem, da ugotovijo, da nisi čisti človek.« mirno pove.

»Kaj?« odkimam, ker mislim, da nisem slišala prav. Kakšni Jiksi? Koga bodo odpeljali?

»Pravzaprav bo najbolje, da te sploh ne bo zraven. Kar ostani v svoji sobi, ker tukaj spodaj najverjetneje ne bo preveč lepo,« pokima sam sebi.

»Čakaj! O čem govoriš?« dvignem svoji roki. Ded me nekaj časa opazuje in preučuje, koliko mi naj pove, nato pa razloži.

»Poklical sem njihovo visokost Vladimirja. Poslal bo svoje vojake, da bodo prišli sem in odpeljali pobegle. V zahvalo naju bodo pustil pri miru in nama ne bodo nič naredili,« pojasni.

»Kaj?« zavpijem. »Kaj se sploh slišiš, kaj govoriš?« odkimavam. »Izdal si tiste, ki nama zaupajo in pomagal tistim, za katere sva le izmečka!«

»Bolj tiho, ne vpij,« ded se mi približa, jaz pa ga odrinem stran.

»Kako si lahko tako hudoben?« razočarano odkimavam. Kaj naj zdaj storim? Posvariti moram Kazimirja. On bo vedel, kako naprej. In najti moramo Elysio ter Brimstona. Potem pa moramo skupaj pobegniti, še preden pridejo Jiksi.

 

Kazimir

Nisem mogel zaspati. Le kako bi lahko po vsem tem, kar se je zgodilo? Anita je rekla, da sem ji všeč. Prav zares. In to niso bile le sanje. Vsaj mislim.

Gledam v strop in premišljujem, kako bo šlo naprej. Ne morem večno ostati tukaj. Oče me bo iskal pa tudi Anitin ded ne gleda najbolj prijazno. Ne, tukaj ne morem ostati. Moral se bom vrniti na dvor in se delati, da je vse v redu. Tako bom imel še vedno proste izhode in bom lahko obiskoval Anito. Ko pa bom postal vladar, bom spremenil zakone. In potem bom lahko Anito pripeljal k sebi domov.

Iz sanjarjenja me vrže pridušeno vpitje, ki prihaja iz ene izmed sob v hiši. Takoj prepoznam Anitin glas, zato skočim na noge ter stečem iz dnevne sobe.

Nekaj časa postopam po hodniku, vendar kmalu ugotovim, izza katerih vrat prihaja glas. Hitro jih odprem in zagledam Anito le meter oddaljeno od mene ter deda na drugem koncu prostora.

»Kaj se dogaja?« zmedeno vprašam in pogledam Anito, saj od nje pričakujem odgovor.

»Kazimir …« začne, vendar jo ded prekine.

»Nič ni narobe, prišlo je le do majhnega nesporazuma,« ded mirno odgovori, vendar ne vem, če mu lahko verjamem. Ta starec v meni vzbuja nezaupanje bolj kot kdorkoli, četudi je Anitin ded. Grdo me gleda, že odkar sem prišel sem.

Pogledam Anito in jo s pogledom vprašam, ali je to res, a še preden bi mi lahko odgovorila, nekdo potrka na vrata.

»To sta zagotovo Elysia in Brimstone,« pokimam in se odpravim k vratom, ko me Anita prime za roko in tako ustavi.

»Čakaj, ne moreš vedeti, ali sta res,« me povleče k sebi. S kotičkom očesa opazim dedov srepi pogled, a ne vem, kako si ga naj razlagam. Sem kaj narobe naredil?

»Seveda sta. Le kdo drug bi lahko ob tej uri trkal na vrata?« nagubam čelo.

»Kaj pa, če so prišli vojaki tvojega očeta pote?« skoraj panično vpraša.

»Oni ne bi trkali,« zavijem z očmi.

Anita ostane brez besed in me spusti, da stopim k vratom, ona pa se mi približa, vendar vseeno ostane ob steni za menoj. V tem času opazim, da se je ded umaknil v drugo sobo.

Ko odprem vrata, zunaj niso Jiksi, ampak Brimstone in Elysia, ki skoraj da padeta v hodnik. Kot sem si mislil.

Zmrazi me po telesu, ko ju zagledam. Elysiine roke in noge so okrvavljene, vendar to ni njena kri, kajti njena kri je črna, ta pa je svetlo rdeča.

Z njenega obraza ničesar ne razberem. Lahko bi rekla, da je prazen, vendar vem, da ni. Verjetno je žalostna, pretresena, mogoče še jezna … Ne vem.

»Kaj se -« misli Anita vprašati, ko jo Brimstone pogleda v oči in odkima z glavo. In to nama pove dovolj. Bolje, da ne sprašujeva.

»Je zunaj mirno?« naposled vprašam.

Brimstone pokima in zapre oči. Mogoče pa bo preostanek noči minil mirno. Rad bi se v miru naspal in odpočil.

Tudi sam pokimam.

»Vama kako pomagava?« vprašam in pogledam Anito, ki se približa Elysii.

»Pridita, najbolje bo, da gremo v dnevno sobo,« Elysio prime za zapestje, vendar se ona zdrzne in umakne roko, kot da bi jo stresla elektrika.

»Ne dotikaj se me,« zašepeta, Anita pa dvigne roke in stopi nazaj.

»Tudi prav.«

»Gremo ali ne?« vprašam, saj se v tem prostoru ne počutim preveč dobro. Hodnik je premajhen za nas. Svoja krila moram imeti trdno stisnjena na hrbtu, da z njimi kaj ne zadenem. V dnevni sobi je veliko bolj prostorno.

Brimstone pokima in stopi skozi vrata takoj za mano, takoj za njim pa še Elysia. Pri vratih v dnevni sobi pa počakam Anito, zato ju spustim naprej. Za trenutek pomislim, ali je v redu pustiti Elysio v sobo, kjer spi Lucijana, vendar ta skrb hitro izpuhti, ko me Anita prime za roke in pogleda s strahom v očeh.

»Kazimir, prišli bodo.«

»Kaj? Kdo?« mi ni nič jasno.

»Ostali Jiksi. Prišli bodo pote pa po tvojo sestro in po Brimstona in Elysio. Ubili vas bodo!« panično hiti.

»Umiri konje Anita, počasi. Kako bodo prišli? Saj ne vedo, kje smo,« jo poskusim umiriti.

»Ded jih je poklical, izdal nas je. To, da ste tukaj, je past. Poprej mi je povedal in najprej mu nisem verjela, mislila sem, da je kaj takega nemogoče, ampak je. Sovraži vas še bolj kot Elysia in želi, da ne bi obstajali, da bi vsi umrli in da bi ga pustili na miru,« V Anitinih očeh se zasvetijo solze.

»Kako tvoj ded ve za nas?« je prvo vprašanje, ki mi pade na misel.

»Moja mati je bila Jiks,« zavzdihne Anita. »Jaz nisem človek. Pol pol sem,« pove z bolečino v očeh.

To mi vzame sapo. Kako je to mogoče? Vem, da je že prišlo so tega, ko je kakšen Jiks kršil pravilo in se povezal s človekom, vendar se je to zgodilo zelo redko, ker je bila kazen kruta – usmrtili so oba. Ampak da bi prišlo tako daleč? Da bi človek in Jiks imela otroka? Je to sploh mogoče?

Glavo imam polno dvomov in vprašanj.

Zato je Anita prenesla Elysiino magijo.

»Kazimir, zberi se. Vsi smo v nevarnosti,« Anita pomaha z roko pred mano.

Prav ima. Vse mi je jasno. Jasno mi je, kaj se dogaja in kako je prišlo do tega.

»Posvariti morava ostale.«

 

Začetek

Začetek ne prinaša vedno nekaj dobrega.
Enkrat vse začne propadati.

 

Zamere

Elysia

Ko z Brimstonom vstopiva v dnevno sobo, me preseneti, da nisva sama. Na sedežni sedi Kazimirjeva sestra, ugotovim, ko pogledam njeno družinsko znamenje. Zmrazi me, ko poskusim prešteti znake ubojev na njeni podlahti. Veliko več jih je kot mojih črnih obročev.

»Sta v redu?« vpraša nekako negotovo.

Ker se s svojo ramo dotikam Brimstonove, ne more skriti pred mano, da ga je spreletel srh, ko je zaslišal njen glas. Zgrozim se ob spoznanju.

»Ona je bila, kajne?« tiho vprašam. Čutim, kako jeza v meni narašča. Brimstone je tiho in to le potrdi moje sume. Stisnem pesti in stopim korak naprej.

»Elysia, ne,« trdo reče Brimstone in me prime za ramo. Otresem se ga in stopim še bolj naprej.

Hitro se približam Lucijani in jo pograbim za vrat. Z magijo ji preprečim, da bi lahko vzela svoj meč in mi kaj naredila.

Ti mrha nemarna! zavpijem v njene misli, vendar ne dvomim, da so to slišali tudi vsi ostali. Ne morem nadzorovati, koliko magije uporabim, niti nimam časa za to.

Vidim strah v njenih očeh, prime me za zapestje in ju nemočno poskuša umakniti s svojega vratu.

Tako žal ti bo za vse. Misliš, da poznaš bolečino? Še sanja se ti ne. Skupaj s sporočilom pošljem še bolečino.

»Elysia, nehaj, takoj!« v ozadju zaslišim besede, ki zbujajo presenečenje in strah. Seveda, Brimstone me ni nikoli naučil tega uroka. To me je naučila Laureen, senca, ki je bila tudi čarodejka. Takrat, ko so me odpeljali iz Rotoka in sem skupaj z ostalimi sencami živela v jami, sem se naučila veliko novih urokov, predvsem zaradi Laureen. Bila je starejša od mene in se je bolj spoznala na magijo.

Sama pri sebi si zašepetam besede, zaradi katerih lažje izvedem urok, nato pa svoje misli pošljem v njene misli.

Z grozljivim užitkom, zaradi katerega bi me moralo skrbeti, opazujem, kako se njene roke z mojih zapestji pomaknejo na glavo. Kot v počasnem posnetku opazujem, ko se njen obraz spači od bolečine, oči in usta pa se odpro v nemem kriku groze.

Tako je umrla Laureen. Ko so nas Jiksi našli in napadli, se je ona znala boriti z magijo. Pomagala sem ji, dokler nisem padla v nezavest od izmučenosti. Padla sem na kup skal in Jiksi so sklepali, da sem mrtva, zato se niso menili zame. Vendar nisem bila. Ko sem prišla k sebi, sem slišala vse. Preveč sem se bala, da bi vstala in pomagala Laureen. Preveč me je bilo strah bolečine, ki so jo čarovniki z veseljem zadajali. Zato sem obležala na tleh, stiskala skupaj oči in poslušala, kaj se dogaja. Tudi dihati si nisem upala. Na Laureen se je spravilo več čarovnikov hkrati. Vsi skupaj so jo mučili s tem urokom. Navsezadnje je izdihnila. Kdo bi si mislil, da lahko umreš le od bolečine. Nobene poškodbe ali krvavitve, ne, le bolečina. Še kako smrtna.

Res je, da je bilo takrat čarovnikov več, jaz pa sem le ena. Vendar oni niso bili tako močni, saj je del njihove moči vedno namenjen vladarju, poleg tega pa se je Laureen borila in obdajala s ščitom pred magijo, ki so ga morali čarovniki znova in znova razbiti.

»Lucijana!« zaslišim najverjetneje Kazimirja. To je verjetno ona. Lucijana. Njeno ime bo kmalu le preteklost. Ubila jo bom. Tako bo plačala za to, kar je storila Brimstonu in sencam.

 

Kazimir

Od strahu, ko vidim Lucijano, obstanem na mestu. Ko pridem k sebi zavpijem, in se poženem k Elysii. Pograbim jo za roke in začnem vleči stran od sestre. Upira se mi, vendar sem močnejši od nje in uspešno jo vržem po tleh.

Lucijana se zruši na steno za sabo in se v zadnjem trenutku ujame za rob sedežne ter se usede nanjo. Najraje bi stekel do nje in jo objel ter se prepričal, da je vse v redu z njo, vendar najprej moram poskrbeti, da ne bi Elysii padlo na pamet, da bi naju napadla.

Stečem do nje in jo primem za roke ter ju zvijem za njenim hrbtom, vendar lahko bi si mislil, da se ne bo kar tako predala. Kmalu začutim pekočo bolečino v rokah in zato jo moram spustiti.

S kotičkom očesa opazim Anito, kako nas prestrašeno opazuje in ne ve, kako pomagati. Najbolje bo, da ostane, kjer je. Ne sme poskušati pomagati, ker se ji lahko le kaj zgodi.

Opazim pa tudi Brimstona, ki se nama skoraj po kolenih približa. Šele zdaj se spomnim, da sem ga opazil, ko sem vstopil v sobo. Če me ne bi tako skrbelo za Lucijano, bi ga vsekakor opazil. Gledal je Elysio in jo verjetno poskušal ustaviti, vendar se je ob tem tresel kot šiba na vodi. In tudi zdaj, ko ga pogledam v obraz, vidim, da je bolj bled kot je bil prej, vendar se ne trese več.

»Pusti jo, pojdi k sestri,« tiho reče, nato pa položi Elysii roko na čelo. Takoj opazim razliko. Elysia se neha premikati in zapre oči.

Stečem k Lucijani in se usedem poleg nje.

»Si v redu?« zaskrbljeno vprašam.

»Ja …« pretreseno odgovori.

»Te še boli?« položim svojo roko na njena ramena ter čakam na odgovor.

Lucijana odkima.

Pogledam proti Aniti, ki zdaj ne stoji več ob vratih, ampak se približuje sredini dnevne sobe. Prepričan sem, da se bo usedla poleg mene, zato sem zelo presenečen, ko se približa Elysii in Brimstonu. Počutim se celo užaljeno. Saj je videla, kaj je Elysia naredila.

 

Anita

»Je vse v redu?« pokleknem na tla. S kotičkom očesa opazim Kazimirjev presenečen pogled, a se ne zmenim zanj. Elysia me bolj potrebuje kot on.

Nihče mi ne odgovori, vendar Elysia odpre svoje oči in me pogleda s krivdo v očeh. Brimstone zmaje z glavo, vendar prav tako nič ne odgovori.

Nagnem se naprej in objamem Elysio. Vem, da ni hotela storiti nič hudega Lucijani. Prepričana sem. Je že bilo kaj, kar jo je spravilo iz tira. Vem, da ni hudobna. Oziroma hočem verjeti, da ni hudobna. Preveč dobrega je storila, da bi nekoga ubila kar tako.

Elysia se me otrese in se pomakne malo stran od mene, nato pa ponovno zapre svoje oči in globoko diha.

»Kaj se je zgodilo?« vprašam in se usedem na tla. Elysia odpre oči, a ne odgovori nič. Ozrem se h Kazimirju, ki pa pogleda Lucijano.

»Kar napadla me je, pa ji nisem nič naredila,« tiho pove Lucijana.

»Nič nisi naredila?« se oglasi Elysia in jo pogleda. Opazim, da Brimstone odkimuje in gleda Elysio.

»Tebi že ne,« odvrne Kazimir.

»Ne, samo pobila si četrtino vseh senc, uničila Rotok, ubila Anamarijo in mučila Brimstona. To je zate nič?« Torej to je bilo to. Lucijana je bila tista, ki je povzročila vse tisto razdejanje v Rotoku.

Zdaj, ko to vem, jo vidim v drugačni luči. Njene ostre poteze obraza kažejo okrutnost. Ampak to je Kazimirjeva sestra. Kako sta si lahko tako različna? Razen če si nista. Kaj, če je tudi Kazimir tak? Kaj če je imela Elysia prav, ko me je svarila pred njim? Ampak ne more biti tako. Vrnil se je k meni, kajne?

»Tega nisem storila nalašč,« odgovori Lucijana. Ne vem, ali ji naj verjamem ali ne. Mogoče so ji tako ukazali. Ampak zakaj se ni potem uprla? Zakaj ni odšla tako kot Kazimir in počakala, da se stvari umirijo?

»Samo še reči mi, da nisi mogla drugače pa bo super,« sarkastično pripomni Elysia.

»Elysia nehaj,« se oglasi Brimstone. »Dovolj je bilo za en dan.«

»Glej, oprosti če sem te kakorkoli užalila oziroma če me kriviš za vse, kar sem storila. Če bi bila na mojem mestu, bi me razumela,« pove Lucijana.

Tokrat Elysia nič ne odgovori, ampak se obrne k Brimstonu. Nekaj časa ga gleda in v tem času opazim, da se je bolečina naselila v njenih očeh.

»Oprosti,« zašepeta. »N-nisem vedela, da bo magija v-vplivala tudi nate,« povesi pogled.

»Vem, da nisi,« ji Brimstone dvigne glavo in jo pogleda v oči. »Vendar ne bi se smela tako razjeziti.«

»Žal mi je, nisem se mogla zadržati,« zapre oči in zavzdihne.

»V redu je, delala bova še na tem,« pokima Brimstone.

Odločim se, da ju bom pustila sama, zato vstanem in odidem h Kazimirju. S kotičkom očesa ves čas opazujem Lucijano. Čeprav je rekla, da ni vsega storila nalašč, se bolje počutim, če jo vidim mirno sedeti na sedežni.

Odprem usta, da bi spregovorila, ko vhodna vrata močno zaropotajo. Vsi se obrnemo proti odprtim vratom, ki vodijo na hodnik, ki vodi do vhodnih vrat.

S Kazimirjem se spogledava in vem, da ima v mislih isto kot jaz. V tem času pa se zasliši močan tresk, ki da jasno vedeti, da vhodna vrata niso več v enem kosu.

 

Zopet na begu

Elysia

Moji naravni instinkti povzročijo, da ob glasnem ropotu takoj skočim v zrak in se ozrem okoli sebe, da bi našla kakšno orožje. Spogledam se s Kazimirjem in Anito, vendar pogled takoj preusmerim stran. Ne morem gledati v njune oči. Ne po tem, kar sem storila.

Vendar najhuje je to, da mi ni zares žal. Ni mi žal za to, kar sem storila Lucijani. Žal mi je, da sem s tem škodila Brimstonu. Še vedno je poln moje magije sovraštva. Vidim, da še vedno trpi. Ampak ne vem, kaj naj naredim glede tega. Kako naj to preprečim? Zakaj vedno vse naredim narobe?

S temi mislimi se ne ukvarjam dolgo, saj zaslišim Kazimirja.

»Prišli so,« zašepeta in se prestrašeno ozre okoli sebe. Opazujem, kako prime Anito za roko in se obrne k Lucijani. »Stran moramo.«

»Takoj nas bodo ujeli,« Lucijana odvrne.

»Kaj pa naj drugega,« s prosto roko zakrili Kazimir.

Medtem ko jih opazujem, imam občutek, kot da me ni tukaj. Nihče se ne zmeni za naju z Brimstonom. Kot da naju ni tukaj.

»Zadržala jih bom,« predlaga Lucijana.

»Kaj? Tega ti ne morem dovoliti!« razburjeno odvrne Kazimir.

»Drugače nas bodo vse ujeli,« ga poskuša pomiriti.

»Ampak kaj bo s teboj. Kaj, če te ubijejo?« Mislim si, da je ne bi ubili, ker je Vladarjeva hči, vendar ko malo bolje pomislim … Vladimir je zmožen marsičesa.

»Rekla jim bom, da sem te hotela pripeljati nazaj, vendar me je po poti napadla senca. Verjeli mi bodo, prepričana sem v to,« mirno odgovori Lucijana.

Tokrat Kazimir ostane brez besed. V tem času pa zaslišimo tresk še enih vrat.

»Gremo,« tiho reče Anita, Kazimir pa jo popravi.

»Greva.« Močneje jo prime za roke, nato pa skupaj zlezeta skozi okno na ulico. Ko izgineta iz sobe, se obrnem k Lucijani, ona pa se obrne k meni. Nekaj časa strmi vame, nato pa se obrne stran in stopi korak proti vratom.

V tem času pa pridem k sebi in spoznam, da z Brimstonom nimava več veliko časa. Pogledam ga in ugotovim, da bo pobegniti težje, kot sem mislila. Brimstone je na robu z močmi.

Zaradi mene, me zaboli v prsih.

»Pridi, stran morava,« mu pomagam vstati in steči proti oknu.

Prva skočim skozi okno, da se prepričam, da je zunaj varno. Na srečo je ta stran hiše obrnjena malo stran od ceste in do gozda je le okoli petdeset metrov. Verjamem, da nama to lahko uspe.

Brimstonu pomagam zlesti skozi okno, hkrati pa mu pošljem nekaj zdravilne magije. Ne morem mu povrniti vse moči, ker sem tudi sama izmučena.

»Nehaj s tem Elysia,« Brimstone takoj pride k sebi. »Dovolj moči moraš imeti.«

Nato pa me prime za roko in položi svoj prst na usta ter s tem pokaže, da moram biti tiho. Ubogam ga in pogledam proti gozdu, ko on s prstom pokaže nanj.

V gozdu se lahko skrijeva, zaslišim v glavi.

Se bova vrnila v Rotok? vprašam polna upanja.

Ne še takoj, iskali naju bodo, zmaje z glavo. Greva.

Prime me za roko in skupaj začneva teči proti gozdu. Slišim Brimstona šepetati besede uroka, ki naju vsaj delno zakrije pred Jiksi, ki bi naju lahko opazili. Sama tega uroka še ne znam izvesti, vendar vem, kako deluje. Okoli tebe se pojavi neka meglica, ki te skrije. Najlažje je skriti nežive in mirujoče stvari, zato sem skoraj prepričana, da bi naju vsak Jiks ali človek, ki bi pozorno pogledal v to smer, zagledal. Vendar upam, da so Jiksi zaposleni s čim drugim.

Do gozda naju loči le še nekaj metrov. Uspelo nama bo. Vem, da nama bo.

Dotaknem se prvega drevesa, ko od hiše zaslišim vpitje. Ozrem se nazaj, vendar me Brimstone povleče za roko.

»Opazili so naju,« začne teči, jaz pa za njim. Vidim, da teče veliko težje kot jaz. Svoja krila je zložil na hrbtu, vendar se še vedno zapletajo v bližnje grmovje in veje dreves. Upočasnim, da me Brimstone dohiti.

»Ne oziraj se name,« zadihano reče. »Samo teči.«

 

Kazimir

Z eno roko objemam Anito čez rame, z drugo roko pa trdno držim nož. Tudi dihati si ne upam, čeprav vem, da sva vojakom ušla. Verjetno so se pognali za Elysio in Brimstonom ali pa jih je Lucijana uspešno zadržala in morda celo prepričala, da nas ni tukaj.

Upam le, da je s sebe oprala krivdo. Nikoli si ne bi odpustil, če bi ji kaj storili.

Pogledam Anito, ki mirujoče strmi v steno pred sabo. Čutim, da se trese in da jo je strah. Vendar vem, da mi zaupa. Z obema rokama se me oklepa in verjame, da jo bom zaščitil. Pa jo bom res?

Ob meni ni varna. Ne bi smela iti z menoj. Morala bi ostati pri dedu, kjer bi bilo vse v redu. Če jim je ded povedal, da smo tukaj, bi ga Jiksi zagotovo pustili pri miru. Vsaj nekaj časa. Zdaj pa če najdejo mene, najdejo tudi njo. In ko jo bodo videli bo meni, jo bodo ubili. Tako kot Gašperja.

»Anita, domov boš morala,« tiho povem resnico.

»Kaj?« obrne glavo navzgor in se mi zazre v oči.

»Tam boš najbolj varna,« pokimam in čakam, da bo kaj rekla. Ker me le tiho opazuje, nadaljujem. »Jaz pa se bom tudi vrnil domov in se pogovoril z očetom. Poskusil ga bom prepričati, da preneha s to norijo,« ponovno pokimam.

»Ne, ne moreš iti,« se oglasi Anita.

»Veš, da moram. Poskrbeti moram, da se to uredi. Vse skupaj je šlo že predaleč,« zmajem z glavo.

»Ampak kaj če ti bodo kaj naredili?« prestrašeno zapre oči in jih zopet odpre.

»Ne bodo. Oče ne bo dovolil,« zagotovim Aniti rahlo v dvomih. Saj bo res tako, ali pač? Če jaz umrem, bo oče ostal brez naslednika. Tega si pa ne želi. Oče me bo moral poslušati. In vse mu bom pojasnil. Morda bo pa razumel.

»Ampak ali si prepričan? Ne bi prenesla, če bi se ti kaj zgodilo,« me pogleda z bolečino v očeh.

»Prepričan sem,« se zlažem. Anita zmaje z glavo in zavzdihne.

»Res moraš iti? Zakaj se skupaj kam ne skrijeva in počakava, da vse skupaj mine?« obupano nagne glavo na stran.

»Ne razumeš Anita. Nič ne bo minilo kar tako. Moram iti tja in urediti stvari. To je moja dolžnost,« pokažem na družinsko znamenje na svojem licu. »Že od kar je moja mati izginila, oče ne vlada tako, kot bi moral, zdaj vem zakaj. Temu moram narediti konec. Z očetom morava razjasniti, kaj je res treba narediti in to ne iz maščevanja, ampak glede na to, kaj nam bo prineslo največ koristi. Tako Jiksom kot ljudem.«

»Zakaj mora vse ležati na tvojih ramenih?« zavzdihne Anita, jaz pa le zmajem z glavo.

Ne vem, kaj ji naj odgovorim na to. Opazujem njen nežen obraz in se zavem, kako jo bom pogrešal. Ampak to bom naredil zanjo. Poskrbel bom, da bo oče nehal napadati ljudi.

»Samo … obljubi mi, da se ti ne bo nič zgodilo,« me žalostno pogleda.

»Obljubim.«

»In da se boš vrnil. Tudi to mi obljubi,« pokima. Nekaj časa jo le opazujem. Opazim majhno solzo na robu njenega očesa. Svetlika se v soju lune, ki sije na naju.

Svojo roko položim na njeno lice in ji obrišem solzo. Še vedno nič ne rečem, temveč jo le opazujem. Njene ustnice trepetajo v strahu in mrazu. Noč je precej hladna, ona pa je oblečena le v bombažno majico. Prepričan sem, da jo zebe. Poleg tega pa piha mrzel veter, zaradi katerega zmrazi tudi mene.

Premaknem svoja krila in z njimi na nek način objamem Anito. Tako naredim zavetje, da se veter ne zaganja vanjo.

Kotiček njenih ust se rahlo ukrivi v nasmeh. Ko to stori, je tako prikupna, da me zaboli.

Kaj bi naredila, če bi jo poljubil? Bi bila jezna? Bi mislila, da sem to storil zato, ker odhajam in se ne bom več vrnil?

Spustim nož in primem Anito za nadlahti. Približam se ji z obrazom.

To bo to. Ne morem več nazaj. To bom storil.

Ker sem višji od nje, se moram skloniti, da pridem na njeno višino. Zazrem se ji v oči in zazdi se mi, da delam prav. Skrb, da sem jaz Jiks, ona pa pol človek in da bi jo ubili, če bi oče izvedel za to, potlačim na stran.

Z obrazoma se tako približava, da moram zapreti oči. Čutim njene tople izdihe in slišim bitje njenega srca.

Nato pa se s svojimi ustnicami dotaknem njenih.

In takrat se svet ustavi. Pozabim na vse okoli sebe in pozabim na sebe. Kot da bi bila v nekem mehurčku, v katerega resnični svet ne more prodreti. Umaknjena od vsega. Samo midva.

Umaknem se v strahu, kako bo Anita odreagirala na to. Vendar ko vidim njen nasmeh, se mi kamen odvali od srca. Ni jezna. Ni razočarana. Ni užaljena.

»Obljubim, da se vrnem.«

 

Brez izhoda

Anita

Zadihana tečem proti naši hiši, čeprav bi se najraje obrnila in tekla v drugo stran. Vsako sekundo se ozrem nazaj, da bi videla, ali še vedno stoji tam. Tako rada bi se obrnila. Obrnila in se vrnila k njemu.

Ampak v sebi vem, da ima prav. Čeprav nočem, da se vrne v Agadir, je to njegova dolžnost. Vladarjev sin je in to mora storiti. Pa četudi si jaz tega ne želim.

Ko pridem do naši vrat, jih odprem, nato pa postanem na mestu in se znova obrnem. Še vedno stoji in me opazuje.

Opazujem ga, kako razpre svoja krila, mi pokima, nato pa poleti v zrak. Leti na mestu in čaka, da bom šla v hišo. Čaka, da se prepriča, če bom res varno vstopila. In zato to tudi storim. Pomaham mu s solzami v očeh, nato pa stopim skozi vrata.

Naslonim se na vrata in nekajkrat globoko vdihnem, da si zbistrim glavo.

Kazimir me je poljubil!

Prav zares me je poljubil.

Kar pomeni, da čuti do mene to, kar jaz čutim do njega.

In obljubil mi je, da se bo vrnil. Verjamem mu. Verjamem vanj, da bo vse uredil tako, kot je treba, potem pa se bo vrnil in bova skupaj. Mogoče me bo celo vzel s seboj v Agadir in mi ga razkazal.

Vse bo lepo in prav.

»Anita!« zaslišim Tjašo. »Kje si bila?« priteče do mene in me objame. »Tvoj ded je bil ves paničen, da te je tisti Jiks ugrabil.«

»Ni me ugrabil,« zavzdihnem. »Sama sem šla z njim.«

»Kaj?! Zakaj?« me spusti in začudeno pogleda.

»Niso pošasti, kot pravi ded. On nas je izdal. Zaradi njega so zdaj v nevarnosti,« pojasnim.

»Anita, je vse v redu s tabo?« zaslišim prihajati deda, vendar tokrat ne odgovorim.

Dedu namenim grd pogled, ki mu jasno sporoča, da sem jezna nanj.

»Daj no. Saj veš, da sem to naredil zaradi tvoje varnosti. Zdaj nas bodo pustili pri miru,« poskusi ded pojasniti, vendar jaz sem gluha za njegova pojasnila.

Vem, da je hotel storiti le dobro, vendar to ne spremeni dejstva, da sem jezna nanj. V nevarnost je spravil moje prijatelje.

Spomnim se na Elysio. Kaj se bo zgodilo z njo? Jo bodo ubili? Kazimir je jezen nanjo in dvomim, da bi jo šel rešit.

Ampak Elysia je močna. Ona se bo znala braniti. Uspelo ji bo pobegniti in se skriti.

Vsaj upam.

Tjaši rečem, da grem v sobo, ker sem utrujena, kar je res. Sredi noči je, jaz pa že več dni nisem mirno spala in zato sem izmučena. Vendar ne grem zato v sobo. Če bi bilo treba, bi lahko še čula. V sobo grem zato, da si zbistrim misli. Rada bi bila sama.

Počasi stopam po stopnicah v zgornje nadstropje, ko se spomnim še nekoga. Kaj se je zgodilo z Gašperjem? Kazimir ga ni nič omenjal in ravno zato se bojim, da ga ni več na tem svetu.

Ko pridem v sobo, se vržem na posteljo in solze privrejo v moje oči kar same od sebe. Jokam, ker me je strah, kaj se bo zgodilo. Strah me je, da se Kazimir ne bo nikoli vrnil. Strah me je, da bo Elysia umrla. Kaj če ne bom nikogar od njiju nikoli več videla? Kako bom lahko normalno živela po vsem tem, kar se je zgodilo?

Ne spadam sem. Ne spadam v ta človeški svet, ker nisem človek. Vendar tudi v njihov svet ne spadam, ker nisem Jiks. Kaj sploh sem potem? Neka spaka, mešanica?

In kaj vidi Kazimir na meni? Prinesla mu bom le težave. Zveza med človekom in Jiksom ni dovoljena, to zdaj dobro vem. In Kazimir je vladarjev sin. Torej bi moral še bolj spoštovati pravila.

Ali pa tudi ne? Ko bo prevzel prestol, bo lahko spreminjal zakone. To bo lahko ukinil. Pa je to sploh v redu, če je tako? Je v redu, če se dve rasi začneta mešati med sabo? Koliko nemirov in morda celo vojn bi to lahko povzročilo? Kaj dobrega bi lahko to prineslo? Jiksi lahko ljudem približajo magijo in uroke, mi pa njim tehnologijo.

Ne mi, oni, se opomnim. Nisem človek. Ne morem govoriti v imenu ljudi, ker nisem ena izmed njih.

Zavzdihnem in zatlačim svojo glavo v blazino. Le kaj namerava življenje z nami?

 

Elysia

Glasovi Jiksov se vse bolj približujejo, meni pa zmanjkuje idej in moči. Samo rada bi se za trenutek ustavila in spočila. Vendar to bi lahko bilo usodno.

»Ne, pod nobenim pogojem te ne bom pustila,« zadihano odkimam ter podam Brimstonu roko, da se lahko opre name.

Ne bom dovolila, da naju Jiksi ujamejo. Uspelo nama bo pobegniti.

»Malo naprej se gozd razredi, potem bo lažje,« poskušam ostati optimistična, čeprav mi to ne gre najbolje. Raje ne omenjam, da naju bodo tam še lažje ujeli, saj gost gozd ovira tudi njih.

Vendar v tem času si bom že nekaj izmislila. Zagotovo obstaja kakšen urok, s čimer si lahko pomagava. Nekaj mi bo že padlo na pamet. Ne bom se predala kar tako.

Iz mojega napetega razmišljanja pa me vrže vpitje Jiksov, ki so sedaj le še nekaj metrov za nama. Kako so se nama lahko tako približali? Mar res tečeva tako počasi?

Nenadoma pa Brimstone zaječi, spusti mojo roko in pade po tleh. V trenutku se zaustavim in pokleknem poleg njega.

»Ka-?«, mislim vprašati, vendar vidim dovolj. Brimstonovo desno nogo prebada ostra lesena puščica.

»Pojdi stran in se reši,« zašepeta Brimstone, jaz pa le odkimam.

»Ne bom te pustila samega,« primem ga pod pazduhama in mu pomagam vstati, tako da mu nudim oporo.

Vidim, da je ves bled in da trpi, ko se trudi vsaj deloma stati. Z magijo ga kljub njegovemu ugovarjanju zdravim. Ne morem gledati, kako trpi.

Ozrem se okoli sebe in želim poiskati kraj, kamor bi se lahko skrila, vendar ne moreva nikamor. Jiksi so naju obkolili.

»Midva se pa že poznava,« se oglasi Jiks z oranžnimi lasmi. Isti Jiks, ki je bil takrat v tisti pekarni. Očitno ga Kazimir le ni ubil.

Spomnim se rane na rami, ki mi jo je prizadejala njihova pištola. Rana se mi še vedno ni zacelila in to bi me moralo skrbeti. Pomagala sem si z magijo in tudi zašila sem jo, pa me še vedno boleče kljuje. Včasih sem se veliko hitreje celila.

Vendar zdaj nimam časa razmišljati o tem. Ne vem več, kako naj z Brimstonom pobegneva. Brez haska se oziram na vse strani v iskanju rešitve.

»No, kako si kaj?« se Jiks z oranžnimi lasmi približa, jaz pa nagonsko stopim nazaj. Pri tem Brimstone zgubi mojo oporo in zadnji hip ga ujamem, da ne pade po tleh. Zaskrbi me, ko vidim njegov bled obraz. Zaradi izgube krvi le težko ostaja pri zavesti.

»Zakaj nič ne odgovoriš?« se mi približa nek drug Jiks. Moti me to, da se mi je tako približal in rada bi se zopet umaknila, vendar me skrbi, da bo za Brimstona še težje, če se bom premikala.

Vse bo v redu, vse bo še v redu, mu v mislih sporočam. Ne vem, koga hočem potolažiti; sebe ali njega? Prestrašena sem, ker ne vem, kaj naj naredim.

To, da mi Brimstone nič ne odgovori, me še bolj skrbi. Pogovarjanje v mislih ne zahteva skorajda nič moči in Brimstone me je to najprej naučil, da bi bila tega čim bolj vešča. Vedno je rekel, da je zelo koristno in preprosto.

Od zadaj se mi približa še en Jiks in ne morem si pomagati drugače, kot da se umaknem, saj me je groza njihove bližine. Zaletim se v drugega Jiksa, ki pa me porine na tla.

Z obrazom padem v blato, poleg mene pa se na tla v nezavesti zgrudi Brimstone. V paniki se poskušam pobrati in pomagati Brimstonu, vendar je Jiks z oranžnimi lasmi že pri meni.

Zagrabi me za rano na rami, tako da zaječim od bolečine in me vrže nekaj metrov stran. Zasopem in mislim vstati, vendar je drug Jiks že pri meni. Nameni mi močno brco pod rebra, tako da se mi stemni pred očmi.

»Zdaj nisi pa več tako močna, kajne?« se zasmeje.

Vendar ne vdam se tako hitro. Vstanem se in se postavim v napadalno pozo. In ko Jiks zamahne proti meni, se uspešno izmaknem. Ampak proti njim nimam možnosti, saj jih je veliko preveč. V tem času me že drugi Jiks prime za lase ter vrže v zrak.

Priletim v drevo in tokrat dvomim, da se bom ponovno vstala. Temni se mi pred očmi, vrti se mi in vse me boli. To ne pomeni nič dobrega.

»Dolgo si se skrivala in borila, zdaj pa je prišel tudi tvoj konec,« se zahahlja nek Jiks. Vendar glasovi se mi zdijo vse bolj oddaljeni, moje misli pa vse manj jasne.

Od nekje prileti vame še ena brca, zaradi katere za nekaj trenutkov izgubim sapo.

Vidim obris še enega Jiksa, ki se mi približa, zato se pripravim na nov udarec, ki pa ne pride od nikoder.

»Saj veš, da je Vladimir zahteval oba živa,« zaslišim oddaljen šumeč glas. Slišim še neko šepetanje in godrnjanje, nato pa me enkrat za vselej preplavi črnina.

Je tako, ko umreš? Je tak konec? Če je, potem bom to kmalu izvedela.

 

 Zatišje pred nevihto

Kazimir

Misli mi divjajo, medtem ko hodim po poti do dvora. Kako naj pristopim k očetu? Kaj mu naj najprej rečem? Naj kar stopim pred njega in rečem, veš, zaljubil sem se v človeka in zato jih moraš nehati pobijati. Verjamem, da bi bil navdušen …

»Kazimir!« zaslišim znani glas. Dvignem pogled in zagledam Dominika, kako mi maha pri vratih jedilnice. Čeprav imam glavo polno skrbi, sem ga vesel. Navsezadnje je le moj najboljši prijatelj in do pred kratkim sem mu vse zaupal.

Odkar pa sem odšel in spoznal Anito, sva se nekako oddaljila. Ne morem mu povedati za Anito. Ne vem, ali bo razumel ali ne, ampak ne morem tvegati. Kaj, če bi komu povedal, še preden se pogovorim z očetom? Lahko bi me izdal. Potem bi bil ves trud zaman.

»Živijo Dominik,« pokimam in se mu približam. Močno me preseneti, ko me močno objame v trenutku, ko pridem do njega.

»Bali smo se že, da se ne boš več vrnil,« pove.

»Kaj? Zakaj?« se rahlo odmaknem in ga pogledam v oči.

»Tvoj oče je ves paničen zaradi tega, ker si odšel. Misli celo, da si sodeloval s senco in ji pomagal skrivati se toliko časa. Mislim, kaj mu pa je?« ogorčeno razloži.

Nekaj časa ostanem tiho. Mar moj oče res to sumi? Pa saj ne more vedeti. In kako je za to izvedel Dominik? Moj oče ne bi nikoli svojih sumov izražal na glas. Sploh pa ne komu moje starosti.

»Kako veš za to?« sumničavo vprašam.

»Pač vem …« se izgovori Dominik.

»In kako pač veš?« skoraj malo jezno vprašam. Zdajle res nisem pripravljen na kakšne igrice. Imam že dovolj skrbi.

»Slišal sem, ko sem šel po hodniku,« reče, vendar vem, da laže. Ne gleda me več oči, temveč z njimi nemirno bega po stavbah okoli naju. Tudi njegove roke niso več ob telesu, temveč se z njimi ves čas dotika svojega obraza in si popravlja majico.

»Vem, da se lažeš,« mu naravnost povem.

»In kako to veš?« zavije z očmi in poskuša govoriti mirno.

»Obupen lažnivec si,« zavzdihnem.

»Ti pa predober v psihologiji,« se izgovori na moje vedno dobre rezultate pri tem predmetu.

»Zdaj pa mi, lepo prosim, povej,« rahlo nervozno rečem.

»Mogoče bi bilo bolje, če se usedeva,« pokaže na klop malo stran ob poti.

Pokimam, čeprav me to naredi le še bolj živčnega. Kaj mi bo povedal? Kaj je lahko takega, da bi bilo tako pomembno? Res nočem še več skrbi ali slabih novic. Že zdaj sem dovolj pod stresom.

Sedeva na klop in nekaj časa sediva v tišini. Vidim, da mu je težko začeti, vendar od njega zahtevam, da mi to pove. In stvari mu ne bom nič olajšal, dokler ne izvem, za kaj gre.

Pogledam ga in mu s tem nakažem, naj že enkrat začne govoriti. Vedno je tako zgovoren, zdaj pa kar zavlačuje.

»No …« začne. »Veš, da je moja mati čarovnica in da je, dokler ni zbolela, zvesto služila vladarju.«

»Mhm,« pokimam v pričakovanju, kaj bo povedal.

»Zadnjič sem se ravno vrnil domov in sem opazil, da je nekdo pri nas. Bilo mi je čudno, ker nas bolj redko kdo obišče, zato sem vstopil čisto tiho in šel do dnevne sobe. In čeprav se to ne dela, sem prisluškoval pogovoru,« nemirno se presede in globoko zajame sapo.

»Pogovoru med?« dvignem obrvi.

»Med vladarjem in mojo materjo,« pove. »Ne vem, ampak očitno ji zaupa, ker ji je govoril o svojih skrbeh in mogoče sem slišal preveč, zdelo se mi je, kot da gre za več kot le povezavo med čarovnico in vladarjem … Saj veš, kaj mislim, kajne? Tudi več kot prijateljstvo ali kaj takega …« zaključi.

»Hočeš reči, da …« mi zmanjka besed. Moj oče … Pa neka ženska, ki ni moja mami …

Ne. Dominik se je zagotovo zmotil. Moj oče pa že ni tak. Ne. Kaj takega ne bi storil.

»Saj mogoče se motim, ampak vse je bilo slišati bolj tako …« zmaje z glavo.

»Motiš se,« odkimam. »Prepričan sem, da se motiš.«

»Misli kar hočeš,« skomigne z rameni Dominik. »Samo, da nisi jezen name.«

»Zakaj bi bil jezen nate?« namrščim obraz.

»Ja nikoli ne veš, kaj te bo pičilo,« se nasmehne, jaz pa le zmajem z glavo in vstanem.

»Kje pa imaš Nikito?« se obrnem in počakam, da vstane še Dominik.

»Še vedno je zajtrk. Pa s prijateljicami igrajo zraven tarok in saj veš, da to traja. Jaz pa moram tako ali tako prebrati še neko knjigo, tako da sem jo mislil iti brat, ampak zdaj sem srečal tebe,« pove.

»Ah ja, tarok, vse mi je jasno,« se nasmehnem. Precej popularna igra s kartami, ki pa je nisem igral že celo večnost. Me zanima, ali Anita zna to igrati. Ali sploh ljudje to igro poznajo? Nikitina prijateljica je enkrat rekla, da je nekje prebrala, da naj bi nek Jiks že dolgo časa nazaj izgubil škatlo s tarok kartami. In naj bi jo našel nek človek, ki je to igro pripeljal med ljudi. Kdo bi vedel, ali je le izmišljotina ali resnica?

»Bi se šel? Lahko grem nazaj, če hočeš. Knjiga bo že počakala,« predlaga, vendar ga zavrnem.

»Ne, ni treba. Moram iti k očetu, da se pogovoriva,« resno povem. Skrbi se kot plaz usujejo name. Kaj pa, če je to, kar je rekel Dominik, res? Kaj naj si potem mislim o očetu?

»Potek pa okej,« pokima. »Vso srečo,« mi zaželi.

Potreboval jo bom.

 

Anita

Zbudim se v tiho in temno sobo. Čeprav sem mislila, da mi po vsem, kar se je zgodilo, ne bo uspelo zaspati, me je precej hitro zmanjkalo.

Vstanem in stopim do okna ter dvignem žaluzije. Preseneti me toplo sonce, ki se za trenutek prikaže izza oblaka. Pogledam na uro in vidim, da je že čez deseto dopoldan.

Sprehodim se po sobi do omare, iz katere vzamem sveža oblačila, nato pa grem v kopalnico, kjer se skopam in preoblečem. Šele ko se počutim vsa sveža, se počasi odmajem v spodnje nadstropje.

Sprehodim se mimo kuhinje, ko mi zakruli po želodcu. Odločim se, da poiščem deda in Tjašo ter ju vprašam, ali bosta kaj jedla, nato pa grem v kuhinjo in nekaj skuham. Vedno sem rada kuhala, sploh kadar sem lačna.

Ker ju ni ne v kuhinji ne v jedilnici, grem v dnevno sobo. Tjašo najdem zleknjeno na kavču, ded pa sedi na drugem koncu. Oba pozorno gledata v televizijo in me najprej sploh ne opazita, da sem prišla v prostor.

»Dobro jutro,« ju pozdravim.

»Anita, pridi sem,« se Tjaša oglasi takoj, ko me zasliši. »Poglej, kaj je po televiziji.«

Usedem se poleg Tjaše in prisluhnem voditeljici tv programa.

»Ljudje se prebujajo iz čudnih sanj in le malokomu je jasno, kaj se je dogajalo. Naj bi šlo za zelo organiziran napad tajne teroristične skupine, ki je udarila po več koncih države naenkrat. O izbruhih in napadih pa poročajo tudi iz tujine. Varnost je poostrena. Na delu pa je na tisoče policistov in gasilcev, ki pomagajo prizadetim območjem. Iz vodstva policije pa sporočajo, da ni razloga za preplah, saj imajo situacijo pod nadzorom,« nato se kamera premakne in na televizijskem ekranu zagledamo človeka, ki začne razlagati o varnosti.

»To je neumnost!« dvignem svoje roke. »Teroristi, pa kaj še! Saj so vsi videli Jikse.«

Tjaša me čudno pogleda, ded pa začne odkimavati.

»Kaj? Pa recita, da imajo prav,« zmajem z glavo. Ded vstane, me prime za ramo in odpelje na hodnik.

Ne upiram se mu, saj mi ni čisto jasno, kaj hoče od mene.

»Kaj je?« vprašam, ko zapre za seboj vrata dnevne sobe.

»Lepo te prosim, ne omenjaj Jiksov,« obrne se stran od mene in začne hoditi po hodniku gor in dol.

»Zakaj? Te potem preveč peče vest?« jezikavo odvrnem.

»Ne,« se za trenutek ustavi in me srepo pogleda. »Ampak če boš govorila o njih, te bodo vsi imeli za noro.«

»Kaj?« nerazumevajoče vprašam. Zakaj bi mislili, da sem nora?

»Kaj ti tvoji predragi prijatelji niso povedali?« ironično vpraša. »Ljudem bodo izbrisali spomin. In potem bodo vsi spet živeli normalno.«

Ostanem brez besed. Izbrisali? Spomin? Ampak zakaj? Zakaj bi storili kaj takega? In zakaj mi Kazimir tega ni povedal?

»Kaj? Si presenečena? Si mislila, da so Jiksi prijazni? Da jim lahko zaupaš, če je eden ogrel tvoje srce?« stopi do mene in me pogleda v oči. »Niso to, kar misliš, da so, Anita. Njihova prepričanja so drugačna od naših, njihov svet je drugačen od našega. Niso ljudje.«

»Pa saj tudi jaz nisem!« razočarano zavpijem. Kako je lahko tak? Zakaj je tako proti Jiksom?

Tokrat on ostane brez besed.

»Čeprav nisem človek, me imaš še vedno za dobro. Kako to?« nadaljujem.

»To je drugače,« tiho reče. »Ti si bila drugače vzgojena. Vzgojena kot človek.«

»Ni drugače. Oni so enaki kot ljudje. Sposobni so hudobije in dobrote,« mu poskusim razložiti.

»Ne,« odkima.

»Zakaj ne?«

»Samo …« ded pogleda v tla. »Nočem, da se ti zgodi to, kar se je zgodilo Jerneju.«

Na to nič ne odgovorim. Šele zdaj razumem. Razumem dedov strah. Strah ga je, da se bo zgodovina ponovila.

»Brez skrbi ded, kmalu se bo vse spremenilo.«

 

 Ne vem, o čem govoriš

Elysia

Prebudi me močna svetloba. Odprem oči in ta svetloba se izkaže, da je sonce. Z roko si zakrijem oči, nato pa se poskusim vstati, vendar me v trebuhu močno zaboli. Zvijem se v gubo in se nekaj časa osredotočim le na svoje dihanje.

Kje sem? Vdih. Kaj se sploh dogaja? Izdih. Torej nisem mrtva? Vdih.

»Elysia?« zaslišim znani glas. To me spodbudi, da se kljub bolečini dvignem na bok in obrnem glavo v smer glasu.

»Brimstone?« zamežikam proti visokemu drevesu, ob katerem stoji. Mislim vstati in iti do njega, ko opazim, da so moje roke in noge privezane z debelo vrvjo na bližnje drevo.

Pokleknem in malo bolje pogledam Brimstona. Tudi on je privezan na drevo.

Zgrabi me panika, zato začnem vleči vrv in se tako poskusim osvoboditi, vendar karkoli naredim, vrv ostane na meni.

»Kaj se dogaja?« vprašam Brimstona.

»Ne vem točno, ampak mislim, da nič dobrega,« zaskrbljeno odgovori. »Kako se počutiš?« vpraša po kratkem premoru.

»Obupno,« zavzdihnem. »Pa ti?« vprašam, ko se spomnim, kaj se je zgodilo. Ustrelili so ga. Pa vendar zdaj zveni dokaj v redu in pri moči.

»V redu sem,« pokima. »Ne bi me smela pozdraviti, preveč šibka si,« zmaje z glavo, jaz pa skomignem z rameni.

»To je bilo še najmanj, kar sem lahko storila.«

S pogledom zopet preletim okolico in šele zdaj nekaj metrov stran opazim v tla vžgan krog.

Seveda. Vladimir je poskrbel, da ne bova mogla pobegniti s pomočjo magije. Kot da je verjel, da bova še vedno dovolj pri sebi.

»Kako bova ušla?« vprašam Brimstona, pričakujoč, da ima kakšen načrt. Saj ga ima vedno. Pri svojih enainštiridesetih letih je verjetno najpametnejše bitje na tem svetu.

»Ne vem Elysia, ne vem,« tiho odgovori ter zapre oči.

 

Kazimir

Čeprav vem, da bom moral pred svojega očeta, ki se ga ne bi smel prav nič bati, se mi še vedno trese roka, ko potrkam na vrata njegove pisarne. Kaj, če mi ne bo verjel? Če bo izvedel resnico, da sem res pomagal senci? Me bo potem nagnal stran? Ubiti me menda ne bo dal. Saj sem njegov sin. Njegov edini sin. Mora me imeti vsaj malo rad, kajne?

»Naprej,« zaslišim očetov glas.

Počasi odprem vrata in vstopim.

»Kazimir?« presenečeno vpraša, ko me zagleda.

Nič ne rečem. Imel sem načrt, kaj mu bom rekel in česa ne, ampak način, kako je izrekel moje ime, me je presenetil. Navdal me je z občutkom krivde. Kot da on trpi zaradi mene, ko pa je ravno obratno.

»Mislil sem, da te ne bo nazaj,« oče vstane in se mi približa. Nekaj časa me le opazuje, nato pa me ponovno preseneti, ko me objame. Res, da je moj oče, vendar se ne spomnim, kdaj me je nazadnje objel. Vedno me je le učil, kaj bom moral početi, ko odrastem. Nikoli mi ni rekel, da me ima rad. Nikoli nisva imela niti pravega pogovora.

»Zakaj bi to mislil?« vprašam in se umaknem od njega.

»Ker … Ker si kar odšel. In … Ali si res pomagal senci? Zakaj? Kaj je storila takega, da si je prislužila tvojo pomoč?« Ko vidi, da sem se umaknil od njega, se obrne in odide nazaj do svoje mize.

»Kaj …? Zakaj bi ji pomagal?« se poskušam izvleči iz tega. Ne morem mu povedati resnice. Kaj si bo mislil o meni?

»Povej mi resnico,« resno odvrne.

»Ne,« odkimam in želim zveneti čim bolj prepričljivo. »Nikoli ne bi storil kaj takega. Res ne vem, zakaj misliš tako,« se zlažem.

»V redu,« pokima in se usede na svoj stol. »Lahko greš,« še doda.

»Nikamor še ne grem,« hitro odvrnem in se približam njegovi mizi.

Oče dvigne desno obrv in se z zanimanjem ozre name.

»Zdaj boš pa ti meni nekaj povedal po resnici,« usedem se na stol nasproti njega.

Nič ne reče, le sedi, čisto mirno in čaka, da bom nadaljeval.

»Kaj imaš z Dominikovo materjo?« vprašam kar naravnost.

»Z Magdaleno?« od presenečenja široko odpre oči.

»Ja, z njo,« pokimam.

»Ne vem, o čem govoriš,« odkima.

»O, ja, prav dobro veš,« nepotrpežljivo odvrnem.

»Kazimir, prenehaj z nesmisli. Nočem se prepirati s teboj.«

»Potem pa mi povej resnico,« žalostno povem. Ne vem, kaj me bolj žalosti. To, da je naredil, kar naj bi naredil, ali to, da mi ne zaupa. Da ne zaupa lastnemu sinu.

»Nič. Nič nimam z njo,« zavzdihne, se nasloni na svoj stol ter sklene roke za vratom.

»Ne verjamem ti,« vstanem in položim roke na mizo. »Dominik mi je povedal, da si bil pri njih. Da si se pogovarjal z njo. In vse je slišal! Zaupaš ji? Njej, meni pa ne?« od utrujenosti, jeze in razočaranja me zapušča glas in zato začnem med govorjenjem piskati.

»Ne vem, o čem govoriš,« se oče zopet zlaže. Vendar zdaj ga imam dovolj. Če mi noče povedati, tudi prav. Ampak jaz vem resnico. Vem, da osvaja tisto Magdaleno, na mater pa je čisto pozabil. In to mu zamerim. Kako je lahko tako brezsrčen?

»Tudi prav,« jezno odvrnem in vstanem.

»Čakaj Kazimir,« vstane tudi oče. Ustavim se, vendar ga ne pogledam. Strmim v zaprta vrata in čakam, da bo rekel, kar že hoče reči.

»Kaj pa imaš ti z ljudmi, da toliko časa preživiš v njihovih mestih? Kaj imaš z njimi?« s tem vprašanjem me zadene. To sem mu mislil povedati. Mislil sem mu priznati, kaj si mi dogaja. Da bi skupaj našla neko srednjo pot. Ampak zdaj tega ne morem. Ne po tem, ko sem videl, da mi ne zaupa. Zakaj bi potem jaz njemu?

»Ne vem, o čem govoriš,« ga pogledam čez ramo, nato pa stopim do vrat in jih odprem.

»Ne glede na vse, Kazimir,« se oče ponovno oglasi. »Vedi, da te imam rad,« dokonča.

Ampak jaz se ne ustavim. Stopim skozi vrata in jih glasno zaloputnem za seboj. Rekel mi je, da me ima rad. Kako naj vem, da to misli resno? Kako naj vem, da ni to rekel samo zato, da bi mu povedal resnico? Ne morem vedeti. Ne morem mu zaupati.

Vem pa, komu lahko.

Hitro hodim po hodnikih, dokler ne pridem iz stavbe, nato pa začnem teči. Bolje se počutim, ko se hitro gibljem. Kot da lahko pobegnem stran od vseh težav in negotovosti.

Razprem svoja krila in se dvignem nekaj metrov v zrak. Rad imam veter v laseh in praznino pod nogami. Po navadi dobim v zraku občutek, da sem brez meja in da lahko grem kamor hočem, vendar tokrat ni tako.

Skrbi me vlečejo nazaj dol. Breme na mojih ramenih je pretežko, da bi se dvignil in odletel stran.

Spustim se na tla, znajdem se pred stavbo, v kateri imamo sobe nekateri Jiksi, med drugimi tudi Lucijana.

Njej lahko zaupam. Lahko ji povem, kaj se je zgodilo. Verjamem, da mi bo znala pomagati.

Upam le, da je v svoji sobi in da mi je ne bo treba povsod iskati, ker se zagotovo ne bom vrnil k očetu, da bi ga vprašal, kje je.

Potrkam na vrata njene sobe. Stojim na hodniku in čakam, da bo zavpila, da lahko vstopim noter.

Vendar to se ne zgodi.

Kakšno minuto še stojim pred njenimi vrati, nato pa pritisnem na kljuko in poskusim odpreti vrata, a so zaklenjena.

»Lucijana!« jo glasno pokličem in čakam, da mi bo odgovorila.

Ne dobim odgovora.

»Si notri?« še enkrat potrkam na vrata, kot da ne bi že vedel, da je ni notri.

Vse, kar dosežem s tem, je, da iz sosednje sobe pride Katrina, Lucijanina soseda.

»Kaj pa razbijaš po vratih?«

»Lucijane ni tukaj?« vprašam.

»Očitno,« zavije z očmi.

»Pa veš kje je?« nepotrpežljivo vprašam.

»Mislim, da je šla vladarju. Vsaj zjutraj je omenila, da bo šla,« skomigne z rameni.

Pokimam in se napotim nazaj ven po hodniku.

»Ni za kaj,« zavpije za mano Katrina, nato pa zaloputne vrata.

Zavzdihnem in hitreje stopim naprej. Očitno bom spet moral k očetu. Oziroma ne. Ne bom šel k njemu. Samo do njega bom šel. In tam bom počakal Lucijano. Ne da bi namenil kakršnekoli besede očetu. In prosil jo bom, če gre z menoj ven, ker se morava pogovoriti.

In potem bo vse v redu.

 

To bomo pa še videli

Kazimir

»Dominik, si kje videl Lucijano?« vprašam, ko ga zagledam na poti.

»Ne, zakaj?« skomigne z rameni.

»Potrebujem jo, pa je nisem našel v njeni sobi,« pojasnim.

»Kaj je kaj narobe?« me zaskrbljeno pogleda.

»Niti ne,« odkimam.

»Ampak sem prepričan, da je nekaj. Kaj te teži?« Seveda, z Dominikom se poznava že od malih nog in zato me precej dobro pozna. Če bo kdo ugotovil, da je nekaj narobe z mano, bosta to zagotovo ali Dominik ali Lucijana.

»Pač imam nekaj problemov in jo zato potrebujem.«

»Veš, da mi lahko zaupaš, kajne?« me resno pogleda.

»Vem,« zavzdihnem. Mogoče pa bi bil zdaj pravi čas, da bi mu povedal o Aniti. Prej ali slej mu bom moral. Sploh če mislim v svoji prihodnosti uvesti kakšne spremembe glede odnosov med ljudmi in Jiksi

»No?« dvigne obrv in čaka.

»Pač … Ko me ni bilo … Sem spoznal nekoga …« počasi začnem.

»Pa ne da si bil res s senco?« Dominik široko odpre oči.

»Tudi, ampak nekaj drugega je bolj pomembno.«

»In to je?«

»Spoznal sem … človeka,« zašepetam. »Človeško dekle, Anito.«

»In seveda si se požvižgal na vsa pravila in čisto Jiksično logiko in si se takoj zaljubil vanjo ter ji obljubil, da boš naredil vse, da bosta lahko skupaj odletela v sončni zahod,« s posmehljivim tonom pove.

»Ja,« pokimam. Res je bilo tako. Nič nisem razmišljal o posledicah. Ampak ljubezni ne moreš kar tako ignorirati. In to med nama z Anito je nekaj posebnega.

»Pa kaj še. Nekaj me zafrkavati in povej, kaj te res muči,« Domnik zamahne z roko.

»Resno mislim, Dominik.«

»Resno?« me pogleda v oči.

»Dobro veš, da se ne bi norčeval iz takih stvari,« resno odgovorim. Le kako bo reagiral? Bo zgrožen? Razočaran? Bo komu povedal? Mislim, da kaj takega ne bi naredil. Toliko pa mu zaupam.

»O Bog, Kaz, v kaj si se spustil,« se Dominik prime za glavo in zapre oči.

Če bi mu povedal za Elysio, bi bilo verjetno huje. Za sence je, tako kot večina ostalih Jiksov, prepričan, da so hudobne, in nam hočejo slabo, medtem ko so ljudje le ljudje. Bitja, ob katerih živimo že na tisoče let, ne da bi oni vedeli, da obstajamo.

»In kaj boš sedaj?« zaskrbljeno vpraša.

»Ne vem …« zavzdihnem.

»Si povedal očetu?«

»Ne …« zmajem z glavo, Dominik pa ostane tiho, kar je prava redkost. Vidim, da globoko razmišlja, saj se z roko praska po bradi, njegov pogled pa je zamaknjen. »Si jezen name?«

»Zakaj bi bil jezen nate?« Dominik namršči svoje obrvi.

Skomignem z rameni, saj se mi ne da pojasnjevati.

»Res pa je, da si si nakopal veliko težav. Ker pa sem tvoj prijatelj, to pomeni, da so tudi moje težave.«

Dvomljivo ga pogledam. Mi bo res pomagal?

»Saj veš, da ti bom vedno stal ob strani,« se nasmehne. »Ampak, daj malo bolje premisli. Ona je človek. Veš kaj to pomeni? Res, da si vladarjev sin, ampak vseeno …« zmaje z glavo.

»Saj vem,« zamomljam. »Se bom že nečesa spomnil.«

»Ja bilo bi fajn, če bi se …«

»Mi boš pomagal najti Lucijano?« vprašam.

»Čakaj, čakaj,« me ustavi. »Lucijana ve za to?«

»Ja …« skomignem z rameni, on pa široko odpre oči.

»In ni znorela, te nadrla, pretepla ali karkoli podobnega in značilnega zanjo?«

»Ne,« se rahlo nasmehnem. Lahko sem ponosen na svojo sestro, da mi je bila pripravljena pomagati, čeprav je s tem kršila marsikatero pravilo in si ogrozila prihodnost.

»Zanimivo …« se nasmehne Dominik. »Potem pa jo le pojdiva poiskati.«

 

Elysia

Ko jih zagledam, napnem mišice po vsem telesu. Čeprav sem zvezana ob drevo, se postavim v napadalno držo.

Najprej pride nekaj Jiksov, vsak s svojim mečem in se postavijo nekaj metrov stran od naju. Za njimi pa pride kdo drug kot sam vladar Vladimir.

Ko zagledam njegov grdi obraz, dobim kurjo polt. Še nikoli prej ga nisem videla v živo, vendar ga ni težko prepoznati. Njegovo čelo krasi spiralen vzorec, ki se nadaljuje po licu, kjer zaobjema družinski znak; drevo s koreninami, nato pa gre po vratu in izgine pod njegovim bogatim ogrinjalom. Njegovo glavo krasi še bogata krona, narejena iz čistega srebra.

Opazim, da tudi on v svojih rokah drži meč, in to mi niti najmanj ni všeč. Vladar si naj ne bi mazal rok s krvjo.

Vendar Vladimir se ne ustavi tam, kjer so se ostali Jiksi, ampak se približa meni.

»Zadnja senca,« zaničljivo zasika. »Daleč si prišla …« svojo glavo nagne na stran, kot da bi zelo previdno izbiral svoje besede. »Žal, se vsaka pot enkrat konča.« skomigne z rameni in se mi nasmehne.

Nato stopi korak nazaj in se obrne proti Brimstonu. Razpre svoja mogočna krila in celo Brimstone je ob njem videti majhen in nemočen.

»Brimstone Xenos Magnus iz družine zvezd. Najmogočnejši čarodej, ovit v kup skrivnosti, zdaj pa zvezan stoji ob meni,« vsako besedo izgovori počasi, a glasno. Vladimir je Brimstona poklical z njegovim polnim imenom, ki sem ga do zdaj slišala le enkrat.

Nikoli mi ni dovolil, da ga tako kličem in nekoč se je razjezil na Anamarijo, ko ga je poklicala s polnim imenom. Cel mesec se ni pogovarjal z njo, meni pa ni dovolil, da bi šla k njej. Nikoli mi ni hotel povedati, zakaj to tako sovraži, Anamarija pa mi je samo enkrat rekla, da ga ne smem nikoli tako poklicati. Več mi ni hotela povedati.

»Kaj bi rad Vladimir?« mirno odvrne. Videti je čisto miren in brez strahu, vendar vem, da ni tako. Še kako ga je strah. In ko je slišal svoje polno ime, se je razjezil, hkrati pa ga je to razžalostilo. Čutim, da je tako. Ne vem pa, zakaj.

»Sam veš kaj,« vladar zmaje z glavo.

»Ne,« Brimstone odkima in se zazre Vladimirju globoko v oči. »Nikoli.«

»Zakaj pa ne?«

Počutim se, kot da me ni tukaj. ne vem, o čem se pogovarjata. Kaj Vladimir hoče od Brimstona?

»Brimstone, kaj hoče od tebe?« ga vprašljivo pogledam.

»Nič takega,« se takoj oglasi Vladimir. »Želim ga le v svojih vrstah. Da bo delal zame,« mi pove.

»Kaj?« čakam, da mi bo Brimstone povedal več o tem.

»Nič težkega. Samo zaobljubi se mi in mi zvesto služi,« zopet pohiti z odgovorom Vladimir.

»In ti pomagam pri uničenju človeške rase, kajne?« se oglasi Brimstone.

»Ah, daj no, čisto sem spremenil svoje načrte. Sploh me ne poznaš več.«

»Vladimir, še predobro te poznam,« pove Brimstone. »Vem, kako sebičen in samovšečen si. Naredil boš napako in to boš spoznal, ko bo že prepozno. In potem ne boš mogel nič več spremeniti.«

»Motiš se,« Vladimir se začne smejati. »Še kako se motiš. Ne delam napake. Delam edino, kar je pravilno,« stopi korak naprej, tako da je od Brimstona oddaljen le nekaj centimetrov.

Brimstone ga gleda naravnost v oči. Še vedno je miren, trden kot skala.

»Že vem, kaj je,« po trenutku tišine reče Vladimir. »Strah te je, kajne? Strah te je bolečine. Bojazljivec si,« se posmehne.

»Spet se motiš,« mirno odvrne Brimstone.

»Kakšne bolečine?« posežem v pogovor.

»Nič takega. Samo v zaobljubi je močna magija in za njo je treba dokazati svojo čvrstost in moč, tako da žrtvuješ del sebe vladarju,« skomigne z rameni Vladimir. »Po navadi malo zaboli.«

»Vladimir nehaj z vsem, ne bom se ti zaobljubil,« se resno oglasi Brimstone.

»To bomo pa še videli,« se zlobno nasmehne.

 

Da bi bilo že enkrat konec

Kazimir

»Katrina je rekla, da je šla k očetu,« povem Dominiku, ko me vpraša, kam greva.

Pokima in tiho stopa ob meni, kar je zelo nenavadno zanj. Tudi kadar razmišlja, to počne glasno, tako da kdo drug le redko pride do besede.

»Je kaj narobe?« vprašam.

»Z Nikito sva se nekaj skregala,« prizna.

»Kako pa to?« se začudim. Skupaj sta že več kot dve leti in do sedaj se nista še nikoli prepirala. Vedno se v vsem strinjata.

»Ja ne vem,« zavzdihne. »Pogovarjala sva se o prihodnosti. O tem, da bomo že čez dva meseca dokončali šolanje in sem jo vprašal, kakšne ima načrte za naprej. Pa je rekla, da se misli preseliti iz Agadirja. Vprašal sem jo zakaj, pa je rekla, da ji tukaj ni preveč všeč. Ampak jaz se ne morem preseliti, ker moram paziti na mater. In to sem ji povedal, a je bilo videti, kot da mi je to zamerila in potem sem ji to očital in ah …« mi razloži, jaz pa ga ves čas pozorno poslušam.

Nič ne rečem, ker previdno izbiram besede, ki bi mu jih namenil. Vem, da se Nikita želi preseliti nazaj v svoj rojstni kraj, saj ni od tukaj. Starši so jo sem poslali v šolo, da bi dobila najboljšo izobrazbo in da bi morda v prihodnosti dobila kakšno pomembno mesto na dvoru ali v centrih glavnih Jiksičnih mest. Vem pa tudi, da se Dominik ne more preseliti, ker je njegova mati bolna.

»Saj se bosta še vseeno videvala. Ali pa jo bo srečala pamet in bo ostala tukaj.«

»Ne vem,« zmaje z glavo.

»Kako pa je kaj Magdalena?« vprašam.

»Ne preveč dobro,« žalostno odgovori Dominik. »Rekli so, da se vnetje širi in da običajni uroki ne pomagajo. Če ne bo šlo nič na bolje, ji bodo morali amputirati krila, da se ne bi širilo še naprej …«

Nič ne rečem. Samo enkrat sem videl Jiksa brez kril. Naše telo je tako zgrajeno, da ne moremo normalno funkcionirati brez kril. Tisti Jiks ni mogel hoditi, njegov hrbet pa je bil čudno ukrivljen. Bilo je grozno.

»Zadnjič je bil pri nas čarovnik Zen Ailen in ni mogel pomagati.« Potrebujem trenutek, da se spomnim, kdo je to. Čarovnik, ki je Vladimirju zelo blizu. Je eden močnejših čarovnikov v Agadirju.

»In kaj je rekel?« vprašam.

»Da se je bolezen že tako razširila, da je tudi on ne more pozdraviti. Kaj takega bi lahko pozdravil le zelo močan čarodej, vendar saj veš, kako redko se najde kakšen,« zmaje z glavo.

»Poznam zelo močnega čarodeja,« tiho rečem sam pri sebi.

»A?« se Dominik obrne proti meni.

»Nič,« odkimam. Bog ve, kje je in ali bi bil pripravljen pomagati nekomu, ki ga sploh ne pozna. Če ga še kdaj srečam, ga bom vprašal, ampak dvomim v to.

V tem času že prideva do dvora in vstopiva. Najin pogovor z Dominikom zamre, medtem ko hitro hodiva po hodniku do očetove pisarne.

Še prehitro prideva do zaprtih vrat, Lucijane pa ni nikjer. Upal sem, da jo bom srečal kje po poti.

»Te počakam zunaj?« vpraša Dominik.

»Kaj? Ne. Saj ne bom vstopil,« odkimam.

»Kako pa boš potem vedel, ali je Lucijana tukaj?« zavije z očmi. Vem, da ima prav, ampak vseeno se nočem še enkrat soočiti z očetom. Za danes sem imel že dovolj prepirov. Rad bi se samo v miru pogovoril z Lucijano, nato pa prespal vse skupaj in se spočil.

Skomignem z rameni in pogledam v tla, Dominik pa nasloni svoje uho na vrata in posluša. Vprašljivo ga pogledam, ko se umakne z vrat.

»Nič se ne sliši,« odkima.

Popraskam se po glavi in zavzdihnem. Bom res moral vstopiti? Kaj pa, če bi jo počakal tukaj zunaj? Ampak če je sploh ni notri, potem to nima smisla.

»Naj jaz potrkam namesto tebe?« vpraša, jaz pa sunkovito odkimam, vendar prepozno. Dominik že potrka in se umakne, tako da ostanem sam pred vrati.

»Ne maram te,« mu zašepetam.

»Še hvaležen mi boš,« zašepeta nazaj.

Ker je Dominik že potrkal, z roko pritisnem na kljuko ter odprem vrata. Vstopim v sobo in se razgledam okoli sebe.

Pisarna je prazna.

Stopim še nekaj korakov naprej in se še enkrat ozrem po prostoru. Ne vem, kaj naj mi bo bolj čudno. To, da očeta ni tukaj ali to, da je svojo pisarno pustil odklenjeno, četudi ga ni tu. Nikoli je ne pušča odklenjene.

»Nikogar ni tu,« začudeno povem Dominiku, ko stopim ven.

»Kako to?« vpraša.

»Nimam pojma,« odkimam in zaprem vrata pisarne. »Občutek mi pravi, da ni vse tako, kot bi moralo biti,« zmajem z glavo.

 

Elysia

Ob Vladimirjevih besedah me zmrazi po telesu. Ko pa se še nasmehne, bi ga najraje ubila. Vidi se, kako uživa v svoji nadoblasti. Kako uživa v tem, da se bo z nama zgodilo točno to, kar bo on rekel.

Pogleda me, nato pa stopi par korakov stran od Brimstona. Obrne se proti enemu izmed Jiksov in z glavo pokaže name.

To ne pomeni nič dobrega.

Jiks se mi približa in se dotakne mojih rok, kjer sem zvezana. Napnem vse svoje mišice po telesu in se pripravim na kakršenkoli udarec.

Nekaj časa čakam, nato pa ugotovim, da me Jiks odvezuje. Kaj?

V začudenju dvignem svoje obrvi, vendar se takoj zberem. Če je tako, lahko naju z Brimstonom rešim in tokrat mi ne bo spodletelo. V to sem prepričana.

Pripravim se, da bom skočila, in zbila Jiksa po tleh takoj, ko bom odvezana. Ne bom mu dala možnosti, da bi naredil karkoli. Pobegnila bom, še preden se bo zavedal, da mu je spodletelo.

Res mi uspe takoj odriniti Jiksa in steči meter naprej. Vendar, kar nisem pričakovala, je bil še en Jiks, ki je ves ta čas tiho stal za menoj.

Zgrabi me za lase ter me zabriše po tleh. Zaboli me rama, vendar se za to ne zmenim. Vsaka sekunda šteje.

Dvignem se, v tem času pa je Jiks že na meni. Roke mi zvije na hrbet ter me z vso svojo težo pritisne ob tla.

»Xenos Magnus … Veš, stvar je v tem, da bolj kot se boš upiral, težje bo. Tako zate, kot zanjo,« s posmehljivim tonom pove Vladimir, nato pa pokima Jiksu na meni.

Nimam časa pomisliti, da ne bo iz tega nastalo nič dobrega, saj Jiks v manj kot sekundi izvije mojo roko na tla ter mi dlan prebode s svojim mečem.

Čutim, kako so se mi presekale kosti in kite. Zaboli me tako močno, da pozabim na vse, o čemer sem prej razmišljala. Po glavi mi gre le močna, utripajoča bolečina.

»Vladimir!« zaslišim Brimstonov krik. »Nehaj, takoj!«

»Od tebe je odvisno, kdaj bom nehal,« skomigne z rameni Vladimir.

Jiks položi na tla še mojo drugo roko. Počaka, da mu Vladimir zopet pokima, medtem pa mu drug Jiks poda meč.

»To je neumno! Pusti jo!« spet zaslišim Brimstona, v naslednjem trenutku pa zakričim od bolečine.

Zdaj se Jiks odmakne od mene, saj ne morem storiti ničesar. Pribita sem ob tla. In tudi če ne bi bila, bi ostala na tleh, saj se mi od grozne bolečine temni pred očmi.

»Veš, da ne bom odnehal,« se Vladimir nasmehne.

Bolečina z rok se preseli v moj trebuh, ko me Jiks močno brcne.

»Žal ti bo za to,« grozeče reče Brimstone.

»Dvomim,« odkima Vladimir. »Nič ni vredna, razen tega, da se nam boš ti raje pridružil,« začne korakati gor in dol po travi.

Mojo pozornost pritegne Jiks, ki se spusti na kolena pred mojim obrazom. V rokah drži nož, ki ga prisloni na moj vrat.

»Žal mi je, ampak kar moram, moram,« zašepeta. Ne vem, kaj si naj mislim. Zakaj mi to govori? Mar misli, da se mi bo smilil, ker mora to početi? Misli, da mu bo zato vse oproščeno?

»Vedno imamo izbiro,« še tišje zašepetam nazaj.

»Kaj se obiraš?« nejevoljno zavpije Vladimir.

Stopi do Jiksa ob meni in ga odrine stran, nato pa vzame nož in s kratkim, a silovitim gibom zareže od vrha mojega čela, mimo očesa in do konca brade.

»Dovolj! Nehaj!« zaslišim Brimstonov obupan glas. Vem, da mu je grozno. Zaradi mene. Toliko je že pretrpel zaradi mene in to se kar ne neha.

»Saj veš, kaj moraš storiti,« skomigne z rameni Vladimir.

»Prav! Prav! Samo pusti jo,« se uda Brimstone.

»Ne,« se tokrat oglasim jaz. Tega ne sme storiti. Ne sme se zaobljubiti vladarju. Ne sme postati čarovnik.

»Tako je prav,« me ignorira Vladimir, nato pa zadovoljno pokima.

Zberem toliko moči, da dvignem svojo glavo in pogledam Brimstona. Vem, da mu je hudo. V očeh mu vidim, da bi naredil vse, da ne bi prišlo do tega.

Ampak vse bolj imam občutek, da od tega trenutka ni več rešitve.

 

Prihaja pomoč

Kazimir

»Torej, ni je ne v svoji sobo, ne tukaj. Kje bi potem lahko bila?« glasno razmišlja Dominik, medtem ko koraka levo in desno pred menoj.

»Nimam pojma,« roke sklenem za vrat in se naslonim na steno za seboj.

»Če bi prišla sem in ugotovila, da Vladimirja ni tukaj, kam bi potem šla?« nadaljuje.

»Pa saj sem rekel, da ne vem,« zavzdihnem.

»Pa daj, malo misli s tisto glavo. Saj je tvoja sestra, menda jo poznaš,« Dominik rahlo povzdigne glas.

Odkimam in zaprem svoje oči. Nimam pojma, kam bi šla. Mislil sem, da poznam svojo sestro, vendar sem se motil. Mislil sem, da je okrutna morilka, ki je včasih bila moja sestra. Vendar ni samo to. Zna biti razumevajoča in modra. V sebi skriva veliko več, kot pokaže.

»Jo res tako nujno potrebuješ?« Dominik se ustavi pred mano.

»Ja … Vsaj mislim, da ja …« skomignem z rameni. Občutek, da nekaj ni prav, z vsako sekundo raste. Vse skupaj se mi nekako ne zdi prav. Lucijane ni nikjer, oče je pustil odklenjeno pisarno, tudi na hodnikih ni bilo veliko ostalih Jiksov, po navadi pa jih kar mrgoli. Ne, nekaj ni v redu.

»Kaj pa, če je šla kakšni svoji prijateljici?« ponovno poskusi Dominik.

Pomislim, nato pa odkimam. Večina njenih prijateljic živi v sobah blizu njene in verjetno bi Katrina vedela, če je pri kateri. Vsaj mislim …

»Kaj pa če je šla kam drugam iskat Vladimirja?« vpraša.

»Točno!« v glavo mi šine ideja. Oče velikokrat svoj čas preživlja v arhivu, kjer ureja razne dokumente. Mogoče je šla Lucijana pogledat v arhiv, ali je tam. »Pridi, greva.« Začnem teči po hodnikih.

»Kam pa greva?« vpraša Dominik.

»V arhiv,« odgovorim

»Pa se nama tako mudi, da morava teči?«

»Seveda,« pokimam in pospešim.

Ne ustaviva se, dokler ne prideva do vrat arhiva. Pritisnem na veliko železno kljuko, vendar vrata se ne odpro. Namrščim se, spustim kljuko in poskusim še enkrat.

Zopet nič.

»Kaj pa zdaj?« vpraša še vedno zadihan Dominik.

»Nimam pojma,« zavzdihnem in se usedem na tla pred vrata.

Tokrat tudi Dominik ostane tiho, kar je zanj prava redkost. Stopi bližje vrat in še on parkrat poskusi vstopiti, a brez uspeha. Popraska se po glavi, nato pa se usede na tla poleg mene.

Oba sediva v tišini, saj nama je zmanjkalo idej. Kje, za vraga, je Lucijana? Vedno je nekje v bližini, ko pa jo iščem, je ni pa nikjer.

»Kazimir!« Ustrašim se, ko zaslišim glasen klic. Skočim pokonci in se obrnem proti izvoru zvoka.

»Lucijana!« tako si oddahnem, da jo vidim, da bi najraje zajokal. »Kje si bila?« na svoje in njeno presenečenje jo objamem, ko jo zagledam. Priznam, da sem se bal, da se ji je kaj zgodilo.

»Tebe sem iskala!« prime me za rame in stopi korak nazaj, tako da me lahko gleda v obraz. »Že veš?« nato vpraša.

»Vem kaj?« namrščim obraz in počakam na njen odgovor.

»Ujeli so Brimstona in senco,« pove.

Vzame mi sapo. Brimstonu in Elysii ni uspelo uiti. Seveda sem še vedno jezen na Elysio zaradi tega, kar je storila Lucijani, ampak po drugi strani jo razumem. Še pred kratkim je mene krivila za vse grozno na tem svetu in Lucijana je storila marsikaj groznega. Vendar to ni opravičilo za Elysiina dejanja. Prav tako pa vse to ne pomeni, da si kar želim, da umre, da mi je vseeno zanjo.

»Kdo je Brimstone?« se v pogovor umeša Dominik.

»Čarodej,« mu povem. »Zelo močan,« še dodam, ko vidim, kako so se njegove oči široko odprle. Vem, da razmišlja o svoji materi. O tem, da bi  jo Brimstone mogoče lahko pozdravil. Če je ne bo mogel on, je ne bo mogel nihče.

»Kaj se bo zgodilo z njima?« zaskrbljeno vprašam.

»Ne vem, ampak vsekakor nič dobrega. Slišala sem očeta, ko se je pogovarjal z nekom. Odpeljali so ju v Izro,« zmaje z glavo.

»Kje je že to?« vprašam. Pri pouku sem po navadi sedel na ušesih.

»Na zahodu Agadirja. Veš tam, kjer smo se učili leteti?« nejevoljno odkima. Ona se je vedno redno učila in zato vedno vse ve. Moja lenoba pri učenju ji gre grozno na živce.

»Saj res,« se spomnim.

Le kako bi pozabil. Vsi Jiksi se učimo leteti pri svojih petih letih. Takrat nam krila toliko zrastejo in postanejo dovolj močna, da lahko v zraku držijo težo telesa. V sredini Izre je postavljen kot nekakšen poligon, ki ga mora vsak preleteti, da dokaže, da se je dovolj naučil.

Raje se ne spominjam tega, da sem bil iz naše generacije edini, ki sem se naučil leteti šele pri šestih. Vedno sem bil bolj suh in šibak in letenje mi je kar nekaj časa povzročalo težave.

»Moramo jima pomagati,« rečem.

»Se boš postavil po robu očetu?« me resno vpraša Lucijana.

»Veš kakšne posledice ti lahko to prinese?« se oglasi Dominik.

»Vem, ampak vseeno. Nekaj moram narediti. To je moja dolžnost,« odgovorim. In medtem ko to govorim, se počutim, da delam prav. Vse se bo uredilo. Vse bom uredil. Naredil bom, kar je prav.

In potem bo Anita ponosna name.

 

Elysia

»Brimstone, ne dovoli mu tega,« obupano poskusim spremeniti Brimstonovo odločitev. To se ne sme zgoditi. Brimstone se ne sme zaobljubiti Vladimirju. Kaj misli, da bo s tem kaj spremenil? Vladimir me bo vseeno ubil. Samo najprej bo počakal, da bo dosegel to, kar želi. Potem pa bo uničil vse, za kar se je Brimstone vedno trudil. In tega mu ne morem dovoliti.

»Utihni spaka,« sikne Vladimir, ne da bi me pogledal. Vsa njegova pozornost je usmerjena v Brimstona.

Poskusim se premakniti in se nekako osvoboditi, vendar z vsakim, tudi najmanjšim premikom, mi skozi telo šine močna bolečina. Vedno se začne v dlaneh, nato pa se razširi v prsni koš, kjer me začne dušiti in ovijati v svoje temne lovke.

Napnem mišice in stisnem zobe ter se zopet poskusim premakniti, vendar vse, kar naredim, je, da se mi meča še bolj zarežeta v dlani.

Obupam, ko mi zaradi bolečine in izmučenosti, glava omahne na tla.

»Brimstone, prosim te,« na robu joka še enkrat poskusim.

»Saj veš, da nimava izbire,« me pogleda z bolečino v očeh.

»Vedno imava izbiro,« ponovim svoje, že enkrat povedane, besede, čeprav ne vem, ali še vedno verjamem v njih. Vse bolj se mi zdi, da res nimava več izbire v tem življenju.

Vladimir nepotrpežljivo zavzdihne in se še bolj približa Brimstonu. Zrahlja njegove vrvi, tako da se Brimstone lahko premika, vendar je še vedno zvezan in ne more ne pobegniti ne napasti vladarja.

»Sta končala?« nejevoljno zagodrnja.

Ne jaz ne Brimstone nič ne odgovoriva.

»Torej Brimstone Xenos Magnus,« začne Vladimir. »V znak svojega spoštovanja in predaje, boš pokleknil pred menoj,« zlobno se nasmehne, uživajoč v svoji moči.

Brimstone ga le srepo gleda, nato pa tiho, a vseeno mogočno odgovori.

»Lahko mi groziš in lahko me prisiliš, da ti bom služil, ampak ne bom pokleknil pred vladarjem, ki nosi krono, narejeno iz draguljev življenj, ki jih je uničil.«

 

Kazimir

Globoko diham, medtem ko močno zamahujem s krili in poskušam čim hitreje priti v Izro. Na moji levi strani leti Dominik, ki me je skoraj vsako minuto nekaj vprašal, zdaj pa je očitno tudi on postal utrujen. Na moji desni strani pa leti Lucijana. Vsake toliko časa me zaskrbljeno pogleda, a ne reče nič.

Vesel sem, čeprav sem pozabil, kje je Izra, me moj čut za orientacijo ni pustil na cedilu. Menda se bom spomnil, kako se pride v del mesta, kjer sem prvič poletel.

Že od daleč zagledam visok stolp in poligon okoli njega. Okoli tega stolpa smo morali leteti in dobiti zastavico na vrhu. To je bila ena zadnjih stvari, ki smo jo morali narediti, da smo dokazali, da znamo dovolj dobro leteti.

Ko se še malo približamo, se Lucijana začne spuščati. Pogledam jo, ona pa mi pojasni.

»Če sem prav slišala, naj bi bili nekje na robu, blizu gozda,« z roko pokaže naprej pred nas, kjer se stavbe končujejo in se začenja gozd.

Pokimam, nato pa se vsi skupaj začnemo spuščati proti tlom.

Pozorno opazujem tla in gledam, kje bom našel očeta in ostale.

Letimo mimo stolpa in naprej. Zdaj smo že tako nizko, da bi se lahko z roko dotaknili streh hiš, mimo katerih letimo.

Očitno so šli res čisto na rob vasi. Nočejo zbujati preveč pozornosti in to mi ni všeč.

»Poglej, tam so,« se oglasi Lucijana in z roko pokaže mogoče kak kilometer naprej.

Potrebujem nekaj časa, da ugotovim, kaj gledam. In ko ugotovim, mi to vzame sapo in za trenutek pozabim, kako se leti. Se vse to res dogaja?

 

 Smrtni obup

Anita

Nikakor se ne morem zbrati. Niti na najmanjša opravila. Ne morem verjeti, da bom po vsem tem, kar sem doživela, spet morala v šolo, kot da se ni zgodilo nič. Kako naj storim kaj takega?

Mori me, da nihče ničesar ne ve. Teži me, da ne vem, kaj se dogaja s Kazimirjem in Elysio. Kaj če se jima je kaj zgodilo? Kaj če ravno zdaj trpita, meni se pa še sanja ne? In kaj, če se Kazimir ne bo vrnil? Kako naj normalno živim s tem?

To mi gre po glavi, medtem ko počasi hodim po pločniku do šole. Še vedno niso odpravili vseh posledic 'terorističnega napada'. Marsikatera hiša je še vedno podrta in nekaj cest je še vedno neprehodnih zaradi razbitin. Vendar drugega ni za pričakovati, saj v dveh dneh ne morejo vsega popraviti.

Vendar to, da moramo v šolo, se mi zdi naravnost smešno. Res, da je vodstvo države prepričano, da je vse varno, ampak vseeno. Minila sta le dva dneva.

Ob tem se zamislim, kako močna mora biti Jiksična magija. Kako močni so čarovniki, da lahko naredijo vse to. Ljudi je ogromno. In vsakemu od njih izbrisati spomin zadnjih dneh … Mogoče pa je kakšen poenostavljen urok, ki ne zajame tistih, ki preveč vedo. Morda se zato jaz in ded še vedno vsega spomniva.

Kakor koli je že bilo, vesela sem, da jaz ne bom nikoli pozabila. Čeprav mi to povzroča veliko skrbi in čeprav se počutim zelo čudno, sem na nek način vesela, da sem pol Jiks. Tako se počutim bolj povezana s Kazimirjem, vendar hkrati tudi bolj oddaljena od ljudi, s katerimi živim.

S Tjašo se, odkar je odšla domov, še nisem pogovarjala. Vesela sem, da je z njeno družino vse v redu. Ko so Jiksi napadli njihovo ulico, so oni pobegnili še pravi čas. Tudi z njenim kolenom je že precej bolje.

Včeraj zvečer mi je poslala sporočilo, da komaj čaka, da se vidiva v šoli. Nič ji nisem odgovorila. Ne vem, kako se naj z njo normalno pogovarjam, ko vem, da se ne spominja, kako ji je Elysia pomagala. Da se ne spominja ničesar, kar se je takrat zgodilo.

V tem času že pridem do šole. Zazrem se navzgor in zavzdihnem. Šola je ena redkih zgradb, ki je ostala nepoškodovana. Očitno Jiksi le cenijo znanje in izobrazbo.

Zanima me, kakšno šolanje opravlja Kazimir. Podobno našemu? Imajo sploh kakšen predmet, ki je tak kot naš? Ali je vse drugače? Tako malo vem o Kazimirjevem življenju, da bi me moralo skrbeti. Ampak vseeno ga imam rada bolj kot marsikoga. Pa je to sploh prav?

Se bo sploh kdaj vrnil?

 

Elysia

Zaslišim, kako nekaj metrov stran od mene, nekdo pristane na tla. Mora jih biti več, saj zaslišim več stopal, kako enakomerno udarijo ob tla.

Zberem toliko moči, da obrnem glavo, in pogledam, kdo so.

Takoj zagledam Kazimirjev zgrožen pogled. Njegove obrvi so visoko dvignjene, usta pa rahlo odprta. Je še vedno jezen name? Najverjetneje je. To, kar sem storila, je bilo grozno in če pomislim, si v resnici ne zaslužim odpuščanja. Ampak zakaj je potem prišel sem? Bo pomagal očetu?

Poleg njega stoji Lucijana, ki me je s pogledom le ošinila, nato pa se obrnila k Vladimirju. Ne vidim dobro njenega obraza, vendar vem, da je tudi ona presenečena. Roke ima spuščene ob telesu, njena krila pa so še vedno razprta, kot da namerava vsak čas odleteti.

Nekaj čisto drugega pa je obraz Jiksa, ki stoji ob Kazimirju. Ta je bled, njegove roke pa se tresejo. Njegov obraz je spačen v čudno grimaso, oči pa se mu svetijo, kot da bo vsak hip planil v jok.

»Kaj se pa greš?« zavpije Kazimir, ko odtrga pogled z mene in pride k sebi.

Zdaj se obrne tudi Vladimir. Močno presenečen pogleda svojega sina.

»Spusti ju, nič ti nista naredila!« stopi nekaj korakov proti očetu. Se bo Kazimir res postavil na stran mene in Brimstona? Bo nama res pomagal?

»Pojdi stran Kazimir, tukaj nimaš kaj početi,« Vladimir tiho zmaje z glavo.

»Seveda imam tukaj kaj početi,« sarkastično odgovori Kazimir. »Nekaj, kar bi moral že davno.«

Lucijana pride k sebi in stopi do Brimstona. Spremljam jo s pogledom, čeprav dvomim, da bi mu kaj naredila. Brimstone je le Brimstone in večina Jiksov ga spoštuje.

»Kazimir nehaj. Karkoli hočeš povedati, lahko počaka,« Vladimir umakne pogled s svojega sina.

»Ne, ne more počakati in sam to dobro veš,« Kazimir stopi korak naprej.

V tem času je Lucijana že pri Brimstonu. Z mečem preseka vrvi, ki so ga držale ob drevesu. Brimstone ji pokima v zahvalo, nato pa takoj steče k meni.

»Elysia, me slišiš?« Brimstone pade na kolena poleg mene. Rahlo pokimam z glavo, saj dosti več ne morem. Zaradi grozne, utripajoče bolečine se počutim vse bolj izmučeno.

Slišim, da je Kazimir dvignil svoj glas in da nekaj vpije, vendar ne morem razbrati, kaj.

»Tole te bo malo zabolelo,« tiho reče in prime meč, ki mi prebada prvo roko.

Že samo, ko ga prime in s tem malo zatrese, me močno zaboli, ko pa ga povleče iz moje roke, od navala bolečine zakričim.

»Samo še malo, vse bo v redu,« me tolaži, medtem ko povleče meč še iz druge roke.

Ob kljuvajočo bolečini se zvijem v gubo, ranjeni roki pa pritisnem ob svoj prsni koš, kot da bi jih tako lahko zavarovala. Ne morem misliti na nič drugega, kot na svojo bolečino.

»Vse bo še v redu otrok moj, vse bo še v redu,« tiho šepeta in me objame. Mogoče bo pa res še vse v redu.

 

Kazimir

»Prenehaj z neumnostmi, samo otrok si!« oče stopi proti meni. Njegove besede me prizadenejo v dno duše. Tako je torej. Samo za otroka me ima.

»Nisem otrok!« zavpijem nazaj. »Dovolj imam tega, da se tako obnašaš do mene. Nikoli me nisi poslušal. Nikoli! In zdaj imam tega dovolj.«

»Seveda si. Otrok si, ki nima pojma o resničnem svetu. Misliš, da si pameten? Misliš, da veš vse?« oče razkačeno kriči. »Pa veš, kako je, ko ti razpade vse, v kar si verjel? Ko te zapustijo tisti, ki si jih najbolj ljubil?«

Misli oče na mater? Govori o tem, kar mi je povedala Lucijana? Da nas je mati zapustila in potem postala senca? Ga je to tako zelo prizadelo, da tega po vseh teh letih ni prebolel?

Opazim, da so se Jiksi, ki so bili tukaj skupaj z očetom, odmaknili nekaj metrov stran. Pustili so naju, da sama razčistiva, hkrati pa so ves čas v pripravljenosti, če bi kdo napadel Vladimirja.

Mogoče bi moral odnehati s svojimi očitki, ampak ne morem. Z očetom se nisva še nikoli tako odkrito pogovarjala in ne morem se zadržati, da ne bi iz sebe izlil vse, kar me je težilo.

»Pa ti veš, kako je, ko se lastni oče ne zmeni zate? Kako je, ko si želiš živeti v mirnem svetu, vsi okoli tebe pa se želijo nekomu maščevati?« na robu solz govorim. »Ne veš! Ne veš, kako je biti v moji koži. Nikoli se nisi niti trudil. Važno ti je bilo le, da ti ne delam sramote, ker bom nekega dne vladar.« Besedo vladar sarkastično poudarim.

»A miru si si želel? Pa veš, da si je treba mir priboriti? Sploh veš, kaj vse so storile sence, ki jih ti tako vneto zagovarjaš?« z rokami krili po zraku.

»Ne zagovarjam senc! Zagovarjam pa nedolžna bitja, ki so umrla zaradi tebe. Koliko ljudi je umrlo, ko si poslal svojo vojsko nad njih? Koliko nedolžnih otrok je umrlo, ko si ukazal zastrupiti vse Jikse, ki so se ti uprli?«

»Nedolžna bitja, praviš? Nihče ni nedolžen! Vsi imamo v sebi hudiča, ki nas kvari. In moja naloga je, da tega hudiča izženem,« oče razpre svoja krila in tako obstane. Gleda me s steklenim in rahlo zamaknjenim pogledom. Zmešalo se mu je. Res se mu je zmešalo. O kakšnem hudiču neki govori?

»Vladimir,« se zasliši nekaj metrov stran. Tako jaz kot oče se obrneva k Brimstonu.

Kleči na tleh ob Elysii in jo z eno roko objema za hrbtom. Postane mi slabo ob pogledu na vso črno kri. Elysiine oči so zaprte, njen prsni koš pa se počasi dviguje in spušča. Saj bi si mislil, da je prav, da poplača nekaj bolečine za tisto, kar je storila Lucijani, ampak kar je preveč, je preveč.

»Vladimir, odnehaj s tem,« se zopet oglasi Brimstone. Njegove živo rumene oči gledajo naravnost v očeta. »Te vojne ne boš dobil,« mirno, a z globokim in mogočnim glasom reče. Vidim, da Elysiine veke zatrepetajo, ko odpre svoje oči.

»Brimstone,« tiho reče oče, kot da ga ne bi slišal. Verjetno ga namerno ni slišal. Porazov ne prenaša najbolje. »Zaobljubi se mi,« resno reče.

»Ne bo se ti zaobljubil,« se oglasim jaz. Oče me srepo pogleda, jaz pa nadaljujem. »Ne bo delal zate.«

»A tako?« dvigne svoje obrvi, nato pa stopi do Brimstona.

Brimstone ga motri s svojim pogledom, a ne reče nič. Čeprav kleči na tleh, je videti, kot da je on tisti, ki je v premoči, ne pa oče. In mogoče je tako res.

»Potem pa naj bo tako,« tiho nadaljuje in umakne pogled z Brimstona. »Če ne bo delal zame, ne bo delal za nikogar.«

Še preden bi lahko pomislil, da te besede ne pomenijo nič dobrega, je že končano.

Elysiin krik, poln čiste bolečine, se mi ureže v srce.

Niti premakniti se ne morem, ko Vladimir počasi izvleče meč iz prsnega koša. Vrže ga na travo, nato pa začne hoditi proti meni. Ampak za to se ne zmenim. Svojih oči ne morem umakniti stran od grozote, ki jo je prizadejal moj oče.

Iz očesa mi kapne solza. Moj oče je pošast. Res je pošast.

Čutim, kako Dominik položi svojo roko na mojo ramo, ampak ga ne pogledam. Svoje oči imam prikovane na Brimstonovo telo.

Gledam, kako se iz njega počasi izteka življenje. Vidim, kako njegove rumene oči postanejo prazne. Kako njegove roke postanejo mlahave. Ni ga več tukaj.

Še bolj pa me pretrese, ko vidim Elysiino bolečino. S svojima ranjenima dlanema trese Brimstona in vpije njegovo ime. Medtem ko hlipa, se njeno telo sunkovito trese, z glavo pa močno odkimuje.

»Ne!« zakriči, ko vidi, da Brimstone umira. Še naprej ga trese, poskuša zaustaviti krvavitev na njegovem prsnem košu, a je že prepozno.

Brimstone je mrtev.

 

Konec začetka

Kazimir

»Ti pošast!« zavpijem in se poženem v očeta. Svoje dlani stisnem v pest in se pripravim, da ga bom udaril in vrgel po tleh, vendar me, še preden bi lahko karkoli naredil, za krila zgrabi Jiks ter me povleče nazaj, tako da padem po tleh. Vstanem se in mislim znova napasti očeta, vendar me Jiks močno prime za ramena in drži pri miru.

»Umiri se Kazimir,« tiho reče. Pogledam navzgor, da ga vidim v obraz in da ugotovim, kdo je.

»Laan, spusti me, no. Sam si videl, kaj je naredil,« ugovarjam Laanu. Le nekaj let je starejši od mene, vendar žal veliko močnejši in višji. V očetovem ožjem krogu dela šele nekaj mesecev in je zato eden najmlajših.

»Ne morem dovoliti, da bi kaj naredil našemu vladarju,« pove, kot da bi prebral iz knjige. Ne morem verjeti. Včasih sva bila prijatelja, zdaj pa tako.

»Pa saj sem njegov sin,« jezno odvrnem, vendar vse, kar dosežem, je, da se nama pridruži še en starejši Jiks, ki ga poznam le na videz. On pa me prime še močneje.

Zdaj, ko vem, da se mi ne bo uspelo osvoboditi, šele opazim očeta. Moji besedi sta ga očitno zaboleli, saj me že ves čas zgroženo opazuje.

»Kako si lahko to naredil?« zakričim na očeta. »Zdaj ne bo mogel nihče pozdraviti Dominikove matere. Svet je ravnokar izgubil najmočnejšega čarodeja. Izgubili smo modro in dobrosrčno osebo. In vse to samo zaradi tvoje sebičnosti! Ker ne bi prenesel, če bi Brimstone ne bi delal zate.!

»Kazimir,« me oče tiho pokliče in se mi približa. Nič mu ne odgovorim. Pogledam stran, saj ne morem gledati njegovih krvavih rok in oči polnih sovraštva.

Vendar s tem, ko pogledam stran, nič ne spremenim.

Zazrem se v Elysio, ki še vedno močno joka, vendar se poskuša vstati. Celo telo se ji trese, ko se postavi na noge, nato pa dvigne svoj pogled. Zmrazi me, ko v njenih očeh vidim hkrati dva zelo močna čustva. Žalost in jezo. Vidim, da se je njen svet podrl, in dovolj dobro jo poznam, da vem, da se bo za to želela maščevati.

Vendar mrtvih ni moč oživeti. In ne glede na to, kako zelo se bo maščevala, nič ne bo moglo nazaj pripeljati Brimstona.

Čeprav je Elysia ranjena in izmučena, očitno najde še toliko energije, da se zažene proti Vladimirju. Kljub temu da je vsa okrvavljena in brez moči, je pripravljena napasti.

Ampak potem bo oče ubil še njo. V takem stanju kot je, nima nobene možnosti, da bi se izvlekla živa.

Spogledam se z Lucijano, ki bleda stoji nekaj metrov stran ob majhnem drevesu. Nalahno pokima. Razume, kaj želim od nje.

Pa vendar sem zelo presenečen, da bo to res storila. Je moja sestra res sposobna odpuščanja? Je sposobna pomagati nekomu, ki ji je prizadejal toliko bolečine?

V manj kot sekundi se požene naprej in prime Elysio za nadlahti. Kot pričakovano, se Elysia začne upirati in mahati okoli sebe. Vendar Lucijana je dovolj močna, da drži izmučeno senco pri miru.

Nekaj ji reče, vendar je zaradi ostalega hrupa ne slišim, vendar to Elysio umiri. Ali pa je prišla do konca svoje moči in enostavno ne more več. Vidim, kako njena kolena klecnejo in padla bi po tleh, če je Lucijana ne bi ujela.

 

Vladimir

»Kazimir,« še enkrat pokličem svojega sina. Saj ni mislil resno, kajne? Ni mislil resno, ko mi je rekel, kaj sem.

Ne.

Gotovo ne.

Samo prestrašen je bil, ker ni vajen gledati krvi. Samo smrt ga je prestrašila.

Še bolj se mu približam, tako da me mora pogledati. Stegnem svojo roko, da bi se dotaknil njegovega lica, ko zavpije.

»Ne, ne dotikaj se me!«

Zaradi tega stopim korak nazaj.

»Kazimir, sin, saj ne veš, kaj govoriš,« se mu poskusim še enkrat približati, vendar vse, kar se zgodi, je, da se Kazimir izmuzne iz prijema Laana in Racketa ter stopi par korakov nazaj.

»Ne, ti ne veš, kaj govoriš,« z visokim cvilečim glasom pove. Mu gre slučajno na jok? »Zmešalo se ti je. Čisto se ti je utrgalo.«

Tudi jaz stopim nekaj korakov nazaj in zaprem oči.

Se mi je res zmešalo?

Obrnem se in pogledam svojo hčer. Sedi na tleh ob hlipajoči senci. Ob senci. Raje je bo senci, kot pa da bi stala ob meni in mi pomagala prepričati Kazimirja, da se naj umiri in da bo vse v redu.

»Lucijana. Povej mu, da se moti,« nagnem svojo glavo na stran in čakam, da bo to rekla.

Vendar to se ne zgodi. Ona le odkima in skloni glavo.

Zmedeno zmajem z glavo. Kako? Kaj? Mar tudi ona tako misli? Kako je lahko taka?

Pa sem jaz kriv, da je taka? Sem jo jaz tako vzgojil?

Ne! Prepričan sem, da ne. Za to je kriva Kariaka. Tista lažniva ženska, ki mi je dala verjeti, da me ljubi. Tista ženska, ki sem jo ljubil z vsem srcem, in bi zanjo naredil vse. Tista ženska, ki me je tako grdo izdala.

Lucijana je po njej pobrala večino genov. Obrnila se je čisto po njej. Zato je taka. Grda, umazana ženska, ki ne ve, kaj pomeni ljubiti. In Kazimir se je preveč družil z njo. Prepričala ga je, da sem hudoben.

»Oče, prosim te, premisli o vsem skupaj. Priznaj, da se motiš,« se oglasi Kazimir. Pogledam ga v oči, ki so čudno vlažne. Zakaj joka?

Kako lahko misli, da se motim? Motim o čem? Vse, kar delam je za našo korist. Vse, da bi le lahko živeli v miru. Da bi se znebili senc in hudodelcev. Le zakaj sem se tako trudil, da so čarovniki spremenili upornike v sence? Mislil sem, da bo to zadostna kazen. Da jih bo spametovalo in da bo prestrašilo ostale.

Ampak ne. Oni so se še bolj uprli. Čeprav so vedeli, da nimajo niti najmanjše možnosti proti vsem nam, čistim Jiksom. Čisto enostavno smo jih pobili.

»Sin, ti si tisti, ki se motiš. Vse si narobe razumel,« mirno, a vseeno prestrašeno odgovorim. Upam, da ne slišijo, kako se mi trese glas.

»Ne kliči me sin!« Kazimir povzdigne svoj glas. Kako to misli? Zakaj ga ne smem klicati sin?

Ostanem tiho.

»Nisem tvoj sin. In ti nisi moj oče. Svojega očeta sme izgubil že pred mnogimi leti, ko ga je izpodrinil hladnokrvni morilec,« grobo pove.

Odprem svoja usta, a jih kmalu zaprem. Kaj naj mu rečem na to? Kaj mu je? Zakaj tako misli?

Saj nisem res tak, ali sem? Sem se res tako zmotil? Sem res pošast? Sem res morilec?

Sklonim se na tla in poberem meč, ki sem ga prej tu pustil. Pogledam Kazimirja in v njegovih očeh zagledam bolečino. Bolečino, ki je prej nisem videl. Trpi zaradi mene? Sem jaz kriv? Moja dejanja?

Ampak to je neumno. Delam vse tako, kot je prav. Vedno sem se trudil po svojih najboljših močeh. Za to bi mi moral biti hvaležen, ne pa žalosten.

Meč preprimem in z drugo roko pogladim njegovo, še vedno krvavo rezilo. Sem morda naredil napako, ko sem ubil čarodeja? Ne vem zakaj Ogrožal me je. Grozil mi je in zato je moral proč s tega sveta. Tako enostavno je to.

Kršil je pravila. Pomagal je senci, ni upošteval mojih ukazov, ni se mi zaobljubil. Ne, tako pač ne gre. Kaj pa bi si mislili o meni, če bi kar tako popuščal in pustil, da se drugi igrajo z menoj.

Stopim korak proti Kazimirju, ko se pred njega postavi Dominik. Tisti, včasih nagajivi, deček, ki je vedno veliko govoril. Večkrat sem ju videl skupaj s Kazimirjem. Najverjetneje sta najboljša prijatelja.

Jaz ga nisem nikoli imel.

V zadnjih nekaj tednih sem se veliko pogovarjal z njegovo materjo, Magdaleno. Prijetna ženska, s katero se je dobro pogovarjati. Povedala mi je kar nekaj reči, na katere niti pomislil nisem. Na primer to, da preživljam premalo časa s svojim sinom.

Vendar ko je to omenila, sem odšel stran. Mogoče je res to rekla, ampak to še ne pomeni, da je res.

Moj oče ni nikoli posvečal časa meni. In tako je prav. Samo tako me je lahko vzgojil v takšnega, kakršen sem zdaj.

»Če ga mislite ubiti, boste najprej mene,« s tresočim glasom in zvijajočimi se ustnicami izjavi Dominik.

Samo namrščim se. Nisem ga mislil ubiti. Ne bom ubil lastnega sina, čeprav si to mogoče zasluži.

Vendar vseeno vidim zgrožen pogled tako v Kazimirjevih kot Dominikovih očeh. Ko se obrnem, in pogledam ostale vojake, ki stojijo v bližini vidim, da me tudi oni gledajo podobno.

Kot da bi bil pošast in ne vladar.

Obrnem se proti Lucijani. Svoje ostre oči upira vame, vendar vidim skozi njo. Tudi v njej vidim tisti strah in grozo, prisotno pri ostalih.

Torej je res. Res sem pošast.

Zloben sem in zato me še lastna hči in sin ne marata.

Pogled spustim na meč, ki ga ohlapno držim v rokah. To moram storiti.

Vsega se je nabralo preveč. Preveč, da bi še naprej normalno shajali. Že kar nekaj časa sem razmišljal o tem, vendar sem ves čas dvomil. Navsezadnje, kaj se bo zgodilo po tem? Kako se bo nadaljevalo Jiksično kraljestvo? Bo svet enak po vsem tem?

Upam, da ne. ker drugače bi bilo moje dejanje brezsmiselno. Po tem se mora svet spremeniti. Tako, kot sem si vedno želel. Da bi bil svet miren in da bi se Jiksi ljubili med seboj. Tako, kot je prav.

Ampak to je nemogoče. Jiksi smo nesposobni čiste ljubezni. Vse nas zasenčita slava in moč.

Tudi zato bom to storil. Življenje na tem svetu je mučno. In zakaj bi se mučil še naprej, ko pa lahko vse končam?

Močneje primem meč in ga obrnem.

To je to. Na to sem čakal. Mogoče mi bo vsaj tako uspelo narediti nekaj dobrega v življenju.

Meč obrnem proti sebi in globoko vdihnem.

Dvignem pogled in še zadnjič pogledam Kazimirja. Sin, ki sem ga imel raje kot karkoli na planetu. Sin moj, ki bo postal vladar, in vodil ta svet bolje od svojega očeta.

»Bodi dober, vaša visokost,« tiho rečem in spustim pogled. Končno bom dočakal to, na kar sem čakal dolga težka leta. Končno bo konec.

Zaprem oči.

Vdihnem.

In porinem meč v svoj prsni koš.

 

Kazimir

Osuplo gledam, ko si oče prebode svoj prsni koš. Z zaprtimi oči pade, najprej na kolena, nato pa se cel zruši na tla.

Ne morem se niti premakniti, kaj šele kaj reči.

Ubil se je.

Moj oče se je prav zares ubil. Dvignil je roke in vrgel puško v koruzo. Obupal je in nas pustil same tukaj. Pustil nas je, da se sami spopademo s posledicami.

Kaj kmalu se začnem zavedati, da ne moremo cel dan le tako stati. Nihče ne bo prišel sem in nam rekel, kaj naj storimo. Nihče nam ne bo ukazal, kako naj rešimo nastalo zadevo.

To je od zdaj naprej moje delo.

Stopim naprej in pokleknem na tla poleg svojega očeta. Njegov prsni koš se ne dviguje več, njegove oči pa so prazne.

S prsti nežno zaprem njegove oči, nato pa položim roko na njegovo čelo. Bral sem knjige o tem, kako se prenese vloga vladarja, vendar si nikoli nisem mislil, da bo se vse to zgodilo tako kmalu. Saj imam komaj osemnajst let!

Čutim, kako se nekaj čudno praskajočega počasi premika iz očetovega čela, skozi mojo roko in do mojega čela. Obraz me peče, kot da bi mi kdo primazal klofuto, oči pa se mi začnejo solziti. Vendar ne samo zaradi tega.

Na jok mi gre, ko vidim svojega očeta mrtvega ležati na tleh. Čeprav je naredil veliko napak, je bil še vseeno moj oče in zato sem ga imel rad. Poleg Lucijane je bil moja edina družina. Zdaj pa nimam ničesar več.

Obraz me počasi jenja peči. Vem, da me zdaj krasi znamenje vladarstva. Točno tako, kot je na očetovem obrazu. Zdaj sem jaz na vrsti, da nadaljujem z vladanjem.

Čutim dlan na moji rami in presrečen sem, ko ugotovim, da je to Lucijana. Pogledam jo v obraz, ona pa poklekne poleg mene in me objame.

Najraje bi tako ostal in se zjokal. Ampak to ni rešitev. Skupina Jiksov prestrašeno čaka na moje besede.

Zato globoko vdihnem in še enkrat pogledam sestro v oči. Ona pokima in se mi kislo, a spodbudno nasmehne. To mi vlije pogum, da sem se zmožen vstati in spregovoriti.

»Zgodilo se je veliko groznega,« začnem. »Ampak to nas ne bo pokopalo.«

Ozrem se po obrazih vojakov in nekaj časa počakam.

»Čeprav nam bo težko, to priznam, in čeprav se bo najverjetneje zgodilo še veliko groznega, bomo preživeli,« dvakrat vdihnem, šele potem nadaljujem. »Kot vaš novi vladar se bom trudil delati dobro in vdano vladati Jiksom na tem planetu. Od vas pa pričakujem, da boste vdano in iskreno služili meni ter ubogali moje ukaze.«

Za trenutek se ustavim, medtem pa Jiksi pokleknejo.

»Prihajajo težki časi, ki pa jih bomo skupaj preživeli,«

Z glavo pomignem vojakom, da lahko vstanejo.

»In verjemite mi, to …« globoko vdihnem: »… to je šele začetek.«

 

Konec prve knjige