Glasovalna številka: D102

Nikolina Crnov

V OBJEMU ČASA

Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna

 

Moja hoja po že skoraj čisto sprani cesti po popoldanskem dežju se nikoli ni zdela tako dolga. Končno sem prispela do težkih vrat, na katerih napis knjižnica že dolgo ni bil več razviden.

Mojemu trudu je kljubovala neznanska praznina. Prostor, ki ga niti najmanjši trohec spodbudne sreče ni mogel zapolniti. Bila sem ujeta v trenutku, času, ki me obdaja, in kot nalašč nikakor nisem mogla iz njega. Tesno me je obdajal kakor ptico v kletki, kakor ranjeno žival.

Knjižničarka me je osorno pogledala in z nestrpnostjo čakala moj pristop k pultu. Hitro sem ošinila že stare, zdavnaj prebrane knjige na polici in se odpravila proti njej. Ko sem potegnila knjige iz nahrbtnika, se je zgodilo sledeče: z malo nespretnosti in obotavljanja sem pristala v rokah postavnega mladeniča. Želela sem se opravičiti tej nehote nastali nezgodi, pa nisem uspela izreči niti besedice. Oba sva obmolklo stala objeta, medtem ko je ritem knjižnice še vedno nemoteno deloval. Uglajeno je pobral moje knjige in mi jih naposled izročil. Jaz pa sem potihoma izgovorila nejasen hvala.

Domov sem se vračala še vedno osupla. Vendar se je v moje misli vedno znova vračal prelepi mladenič iz knjižnice.

Ponovno sem se vrnila naslednjega popoldneva, saj so ob torkih prihajale nove zanimive izdaje romantičnih knjig. Čeprav zase nikoli nisem dejala, da sem knjižni molj, mi je kakšna romantična zgodba ogrela pusto in osamljeno srce. In četudi sem bila prepričana, da ni možno, da ga lahko kdo ponovno segreje, še vedno mislim, da mi je usoda dala drugo priložnost.

Ravno ko sem hotela pogledati izza police to prečudovito zbirko knjig, sem zagledala neopisljiv prizor. Fant, v katerega sem se prejšnji dan zaletela, je tako strastno požiral knjige za polico, da – čeprav bi dvakrat pogledala –, ne bi verjela svojim očem. In to ne trivialnega dela, prebiral je Shakespearovo zbirko sonetov. Moram priznati, da sem se kar nasmehnila, saj takšnih prizorov nisem bila vajena. Res, da sem čisto malce pretiravala, saj me je kaj kmalu zalotil in zelo resno pogledal. V trenutku sem se zdrznila in iskala knjige na drugi polici. Vsake toliko pa so moje oči skakale iz leve proti desni, da bi morda slučajno spet ujele prizor tega očarljivega romantika. Še zadnjič sem se hotela prepričati o njegovem resničnem obstoju, vendar njega že ni bilo več.

»Mene iščeš?« se je oglasilo za mojim hrbtom. Spreletel me je občutek sramu in nemoči. In še česa, neizgovorljivega. Počasi sem se obračala proti njemu, kakor da bi vedela, da me bo njegova podoba še nekoliko bolj zmedla. »Že včeraj sem te hotel ogovoriti, vendar si hitro izginila«. Vse moje podobe strahu in nemoči so nemudoma izginile, dar govora pa se mi je v trenutku povrnil. In sva klepetala pozno v noč. In si obljubila ponovno snidenje.

Vsak trenutek, ki sem ga preživela z njim, mi je dal vedeti, da je on boljša polovica mojega, do sedaj nedotakljivega srca. Da je najina ljubezen vendarle močnejša od vsega. Z vsakim dnem, ki sva ga preživela skupaj, sem se znova zaljubila vanj. Verjela sem v najino ljubezen bolj kot v vse drugo, in v to, da je prav nihče ne more uničiti. Vesolje, ki sem ga poznala od prej, je zame zdaj žarelo le v njegovem objemu prave, čiste ljubezni. In navsezadnje: on je tisto najboljše, kar se mi je zgodilo ...

»Vstani!« se je zaslišalo iz kota moje sobe. Moje utrujene veke so se odpirale počasi, kakor da bi hotele utoniti nazaj v spanec. Čisto previdoma sem se dvignila iz prijetno tople postelje in v tistem trenutku sem se zavedla, da se prebujam v sveže ohlajeno jesensko jutro. Nenadoma me je spreletel občutek zmedenosti in že so se mi odstirale koprene mojega spanca.

Kljub vsemu so moje ustnice izdajale nasmeh in sprejetost. Rekla sem si: »Kako čudne sanje!« Šele tedaj sem spoznala, kako dobre, neizmerno čudovite sanje sem imela. Ko bi le bile resnica!

Ostala je želja.