Glasovalna številka: D103

Sara Krnc

TAM, KJER SONCE ŽARI

Srednja zdravstvena in kemijska šola, Šolski center Novo mesto

 

»Sestra, prosim, zabeležite čas smrti: 6.59. Vzrok: izkrvavitev zaradi motenj strjevanja krvi.

Dopišite, da je sin Miha Mejaš zdrav in da joka.«

»Doktor, kdo bo sporočil očetu o ženini smrti?«

»Jaz. Poskušal mu bom razložiti, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.«

»Včasih to ni dovolj, doktor. Ne ženite si preveč k srcu.«

»Dopovejte to vdovcu. Poskrbite za malega.«

»Vsekakor, v dobrih rokah je.«

Zdravnik se je preoblekel, razkužil roke ter stopil na hodnik. Novopečeni očka ni prišel pravočasno, da bi lahko prisostvoval pri porodu, zato je počakal zunaj. Zdravnik ga je takoj prepoznal. Ljubil je svojo ženo, prav tako pa se je veselil otroka. Strlo ga bo, ko bo izvedel.

»Doktor!« olajšanje v glasu vdovca ne bo dolgo trajalo. »Je vse potekalo brez zapletov? Je deklica ali deček? Kako je z njima? Sta si že opomogla? Ju lahko vidim?«

»Gospod Mejaš, greva nekam na samo, kjer se lahko pogovoriva? Bi morda malo kave?«

Od tistega trenutka naprej je Brane Mejaš vedel, da je njegov sin umoril Andrejo Mejaš, njegovo ženo, edino stvar na svetu, do katere mu je bilo mar.

 

Imel ga je v kotu. Roke mu je ukleščil, s svojimi pa ga je čedalje bolj stiskal vrat. Če ne bo česa hitro ukrenil …

»Ubil te bom! Z lahkoto bi te lahko ubil že takoj na začetku!«

 … bo spet pri njegovih nogah kašljal za zrakom.

»Daj, saj zmoreš! Uporabi svojo moč! Boriš se kot tabornica! Kako se boš rešil?«

Ne, danes  mu ne bo dal tega zadovoljstva!

Kakor ga je učil, je noge razkoračil in pokrčil, da bi ohranil ravnotežje, se istočasno usločil in vrgel preko svojega hrbta, da je boleče pristal na tleh. Zastokal je, a hip zatem se je že pobral in ga nagajivo gledal.

»Nekaj pa si se le naučil. Naj bo naslednjič hitreje. Pomisleki in neodločnost te lahko stanejo življenja … ali česa hujšega!«

 Oče se je zamišljen obrnil in odkorakal iz sobe, sinu pa še rekel:  »Za kazen začni brati SSZA, začni na strani 167 in preberi celotno poglavje. Pridi do mene, ko boš pripravljen povedati celotno obnovo.«

Sin je zarenčal: »Pa ne že spet! Prisežem, da bom …«

»Do konca prebral naročeno snov v roku ene ure, sin. Zato raje kar začni!« se je oglasil oče iz svoje delovne sobe.

Kako je lahko slišal to?!

Preden se je usedel za mizo in začel z branjem, je Mihej odšel še v kopalnico in si z hladno vodo umil poten obraz, upajoč, da bo voda splaknila tudi prepolno glavo.

Le s čim si življenje zaposlijo normalni ljudje?

Mihej je odprl  učbenik: Skrita sekundarna zgodovina Alphomov in  na strani 167 začel z branjem.

Če primerja to domačo nalogo s pretepom, si mora priznati, da je pretep z očetom vseeno bolj zanimiv, kot pa dejstvo, da  se je prvi prednik Alphomov pojavil okoli 65 milijonov let nazaj, po izumrtju dinozavrov, zaradi padca asteroida ob robu Pensilvanije.

Zazrl se je v okno, v katerem je lahko bežno videl svoj odsev. To mu je odprlo le še več  vprašanj. Razen zelenih oči, značilnih za Alphome, na sebi ni sem opazil niti kančka očeta. Oče. Sploh ne ve, ali naj ga sovraži ali spoštuje. Seveda ga  je že dolgo sovražil - od kar pomni! Miheju je preprečil normalno otroštvo, zaradi njega mami ni več živa, on je razlog, zakaj se panična selita iz mesta v mesto, ne da bi kadar koli hodil v šolo ali da bi poznal vrstnike, kaj šele, da bi imel prijatelje! Vendar odkar je sin začel brati njegov dnevnik, za katerega je potreboval skoraj eno celo leto, da je dekodiral večino run, ga je začenjal razumeti. Veliko je prestal, ogromno stvarem se je odpovedal, da sta sedaj, kjer sta, varna, kolikor se da.

Kislo se je nasmehnil zaspanemu obrazu v ogledalu in se potopil v svoje misli. Spomnil se je trenutkov slabosti, ko očetu ni verjel, da je v nevarnosti in je zato zbežal. A vedno znova in znova ga je oče našel. Včasih ga je zato udaril, spet drugič ga je vzel v naročje in skupaj z njim jokal.

»Mihej? Mihej, si končal?« očetov glas je prihajal iz kuhinje. Seveda je vedel, da je končal. Mihej ga nikoli ni klical ati. Zdelo se mu je preveč čustveno, preveč … neresnično.

»Da, oče. Potrebuješ pomoč pri kosilu?«

»Seveda, pridi.«

Pripravljen na vse je stopil v kuhinjo, ki je bila istočasno tudi dnevna soba. Oče ni imel službe in kadar ga je sin vprašal, od kod mu denar za hišo, avto, hrano in prepogoste selitve, je odvrnil, da imajo Alphomi poseben bančni račun, da lahko živijo čim bolj neopazno, dokler ni čas, da se pokažejo svetovni javnosti.

»Mihej, povej mi, kako so Egipčani dobili svojega prvega faraona?«

 Vsak dan ista pesem. Vseh svojih 17 let se še ni naučil, da od očeta ne bo deležen nobenih prijaznih besed ali toplega pogleda. Pa vsemu navkljub mu je v svojih mislih vedno rekel kaj lepega. Vedno takrat, ko ni bil preveč jezen nanj.

»Mihej? Čakam.«

Od dolgčasa je zavzdihnil in odgovoril na prej zastavljeno vprašanje: »Egipčanski duhovniki in vrači, znani tudi kot Preroreki, so prerokovali, da se bo zelenooki človek zapisal v svetovno zgodovino. Niso pa vedeli, kdaj se bo rodil, zato so se faraoni menjavali po krvnem sorodstvu - tako so se namreč podedovale zelene oči. Faraon Kufua oz. grško Keops je svetu poznan, ker je vodil gradnjo piramid. Želel je dokazati, da človek  –  ne glede na njegovo razvitost, lahko zgradi čudež.«

»Že, že, ampak si nekaj pozabil dodati.«

»Misliš to, da ko je umrl Alpha Homo – Alphomo oizoma Alfomo, voditelj človeštva ali  Izvirni, kot ga kličejo nekatera stara plemena, se je čez nekaj časa v drugi kulturi oziroma včasih v isti, rodil njegov naslednik. Zgodovinske knjige ga navajajo kot Jezusa Kristusa, ki je želel doseči mir, svet brez bolezni, nasilja.«

»Tako. Sedaj pa, če preskočiva nekaj Alphomov, mi povej, kdo je bil voditelj človeštva v 19. in 20. stoletju?«

»Adolf Hitler. Kot mladenič je bi naiven, želel je postati umetnik in popeljati naš svet v dobo, kjer  bi umetnost  –  glasba, risanje in slikanje  premostila vse težave, ...« Mihej je bil sicer mnenja, da mu doba hipijev ni preveč pristajala, » … a je bil ujet s strani RAJ-a. Vrgli so ga v zapor, mu sprali možgane in ga prepričali, da je napisal knjigo Moj boj, kjer so mu uslužbenci RAJ-a v podzavest vsadili vsako poved, ki jo je kasneje napisal. Kasneje je začel verjeti tem napisanim stavkom in tako postal grešni kozel, njihova marioneta, s katero so si želeli podjarmiti cel svet, ne da bi pri tem kdo vedel zanje. Po njihovem naročilu je začel sistematično iztrebljati Jude, saj je bila velika verjetnost, da se bo med njimi rodil nov Alphomo.«

»Prav si povedal. In kaj se lahko iz tega naučiš ti?«

»Da ne smem pod nobenim pogojem, kompromisom, izsiljevanjem ali dogovorom prekršiti svoje svete dolžnosti. Ta je, da vodim svet k napredku, k boljšemu jutri. Ter da ne smem dovoliti organizaciji RAJ, da bi se poslužili mene, mojega telesa ali mojega razuma, duševnosti, kakor so to storili pri Hiterju. Za svet je bolje, če umrem, kakor da mu škodujem.«

To so bile prve besede, prvi stavek, ki se ga je naučil in izrekel kot otrok. Učenje Alphomov temelji na disciplini ter ljubezni do pravičnega sveta, saj je to njihovo življenjsko vodilo, cilj.

»Tako je, Mihej Morešečan. Vedi, da je moč dana vsakemu, pomembno je le, v kakšne namene jo izkoristimo.«

Bil je vesel, ker se je jutro začelo s teorijo in ne s treningom borilnih veščin, saj je imel za modrice še dovolj časa. Po zajtrku se je kakor običajno začel pouk, ki je trajal do kosila. Za vsak obvezni ali izbirni predmet, je imel po dva ali tri leksikone in enciklopedije. Oče se ni ubadal z učbeniki, razen pri predmetih, ki so bili prilagojeni in so zanje vedeli le Alphomi ter seveda mentorji. Po pol ure počitka sta začela z bojevanjem, saj je bil njegov oče, Mihej Morešečan Starejši mnenja, da mora biti njegov sin vsak trenutek pripravljen tako psihično kot fizično. Čeprav je vse to slišati kakor vojaška šola, vseeno ni tako slabo. No, če bi bil nepristranski bi rekel, da je nevzdržno. A če je tako vzgojo preživel njegov oče, mu bo dokazal, da zmore tudi on. Med dvobojem je imel redko čas razmišljati o kakšni drugi stvari, kot o tem, kako bo preživel, a vsakič sta ponovila prijeme in mete zadnje ure, zato je v tem kratkem času lahko pustil svojim mislim prosto pot.

Kot je v njegovem dnevniku razbral, je oče imel leto starejšega brata, a njegovi šarenici nista bili zeleni, bili sta rjavo-zeleni. Dedek je seveda več pozornosti namenil Mihejevemu očetu, saj je od njega pričakoval, da bo postal Alphomo. Čeprav je obema podajal isto snov, ju učil borilnih veščin, je bil oče, torej Mihej, vedno boljši od Mihaela. Nikoli ni razmišljal o tem, kako je bilo, ko je njegov oče ugotovil, da ni Alphomo. Zelene oči namreč samo povedo, da se bo Alphomo rodil v tvojem rodu, ne povedo pa, ali si to res ti. To izveš ob začetku pubertete. V sebi začutiš glas, ki ti šepeta nalogo, katero moraš opraviti za boljši svet. To je verjetno del človeške evolucije, tega natanko nihče  ne … »Auua!« Mihej se je hipoma znašel na tleh, ne vedoč, kako je tja pristal.

»Kje pa si ti? Tukaj, v tem dvoboju zagotovo ne! Kolikokrat sem ti že razložil, da moraš v svoje udarce in obrambo položiti vse - natančnost, zbranost, disciplin in tudi misli! Bojevanje ni kot vožnja s kolesom. Tudi, ko enkrat že poznaš osnove, se je nemogoče bojevati avtomatsko in  tako misliti, da imaš kakšno možnost za zmago! Zberi se!«

Sin je stresel z glavo, da bi pregnal občutek bolečine in sramu ter da bi si zbral misli. Čeprav je že bil v obrambnem položaju, je vseeno še enkrat vse preveril - skrčenost kolen, razmik nog, položaj rok in dlani, stabilnost in poiskal tarčo pred seboj ter njene šibke točke, ki jih kot po navadi ni imela.

»Dobro, vidiš da znaš.« Grrr! Oče ve, da najbolj sovraži pokroviteljski ton in sarkazem, zato je kmalu ugotovil, da ga skuša razjeziti in ga tako pripraviti do prenagljenih dejanj ter potez, ki ne bi bile strateško dobro premišljene in tako nevarne. Ko je ugotovil, da je sin prepoznal njegovo potezo, mu pokima z glavo – to je bila ena običajnih pohval –  in nadaljeval z novim treningom.

»Kot že veš, je najboljša obramba hkrati tudi napad. Uporabi nasprotnikovo silo v svojo korist, naj bo njegov udarec tvoj napad. Tako lahko spremeniš smer roke, malo več prakse in ti bo uspelo, da boš tudi brci lahko spremenil smer. Začniva z roko,  poglej, takole: ko se ti pest približuje, poišči šibke točke. Z eno roko ga primi za komolec in mu ga dvigni ter ga obrni proti njemu, vidiš? Nato skoraj istočasno z drugo roko primi za zapestje in mu tako celo roko vodi v njegov trebuh ali obraz. Bo šlo? Pa poskusiva še malo hitreje!« in že spet je mladi Alphomo ležal na tleh ter lovil sapo. Tole pa ni bilo pravično!

»Še enkrat!« je jezno stisnil skozi zobe. Učil se je hitro, a ne spet tako hitro, da bi prijem poznal in ga izvedel že takoj po prvem poskusu.

»Sploh nisem videl tvoje pesti!«

»Vse je v glavi! Poskusi si zamisliti, da se svet okoli tebe počasneje vrti.«

Brez opozorila je oče še enkrat nameril pest v sinov trebuh in to še hitreje, če je bilo to sploh mogoče, a sin si je njegove zapletene besede nekako zapomnil ter zadal obrambo in napad. Že je mislil, da je zmagal in da bo s svojo pestjo v trebuhu oče enkrat za spremembo pristal na tleh, a se je spretno izvil in se umaknil korak nazaj.

»Dobro.«

Odšel je po nov rekvizit – dve bambusovi palici shinai in kakor običajno sta trenirala brez zaščitne opreme, saj oče pravi, da je to dobra šola za življenje, ker moraš igro začutiti. Verjetno je mislil na srce, sin pa je vedno pomislil na modrice in bolečine v prihodnji treh dneh. To je bil eden redkih športov, v katerih je bil mladenič res dober in je na trenutke lahko celo ...

»Povej mi, po kakšnem principu sploh delujejo Alphomi?«

… odgovarjal na očetova vprašanja.

»Kakor  volkovi. Ti so namreč združeni v trope in v vsakem tropu imajo voditelja, Alfo. Ta jih potem vodi in za njih skrbi. Takšna je tudi moja vloga, skrbim za ljudi in s pomočjo evolucije ljudi usmerjam na prava pota v prihodnost.«

Po prostoru se je zaslišal enakomeren zvok. Oče in sin sta se spogledala ter pripravila na najhujše.  Enakomeren zvok, ki sta ga slišala se je začel stopnjevati in kmalu sta ga prepoznala kot udarjanje pesti ob vrata. Ne trkanje, temveč butanje. V naslednji sekundi sta se razblinila v meglico.

 

Nekaj je zaropotalo po vratih moje sobe. »Ne, pustite me sanjariti! Pustite me samega!« Moje misli je preglasilo še močnejše ropotanje. Le kaj tako ropota? No, lahko bi bil bolj natančen- ne kaj, temveč kdo. Pa saj to pravzaprav niti ni vprašanje. Bil je moj oče, saj drugega tako ni bilo v najini hiši.

»Miha, ti lenuh nemarni! Zgani se! Zmigaj se! Bodi vsaj enkrat za spremembo uporaben!«

Joj, spet je jezen. Zakaj sem vedno tako razočaranje zanj? Želim si, da bi bil vsaj enkrat lahko ponosen name. Kakor hitro sem mogel, sem se dvignil iz postelje ter upošteval njegovo povelje, saj si res nisem želel, da bi bil že navsezgodaj tepen. In kako bi potem razlagal modrice? Želel sem biti močnejši,  samostojnejši, takšen kakor je Mihej. Vedno je vsemu kos. Pogosto sem si z njim veliko bližje kot s katerokoli živečo ali neizmišljeno osebo. Razume me in potolaži vedno, ne glede na čas in okoliščine. A kar je še pomembneje – pomaga mi, da pozabim na svoje ne-nasmejano življenje 7-letnega dečka in mi raje pokaže svoje avanture, o katerih lahko jaz le sanjam. Odšel sem iz sobe ter se po stopnicah spustil v kuhinjo, kjer me je čakal zajtrk. Zajtrk? Morda pa bi se oče rad opravičil za včerajšnje obnašanje. Morda se mi bo nasmehnil in… ampak to je res čudno. Zelo redko se zgodi, da bi oče narezal kruh, sir in salamo. Verjetno se mu mudi v službo, zato nima časa, da bi me čakal, da bi mu jaz  postregel z zajtrkom. Komaj sem naredil nekaj grižljajev, me je že podil, naj se oblečem in spravim v avto. Med vožnjo se nisva nikoli pogovarjala. Želel sem si, da bi me vprašal karkoli,  kako je v šoli. Moji sošolci in sošolke ves čas govorijo, kako jim gredo njihovi starši na živce, ker preveč sprašujejo. Kako rad bi imel take starše! To pomeni, da jih skrbi zate, da te imajo radi in da si jim pomemben. A moj oče je drugačen. Tudi jaz sem drugačen. Ko je avto odpeljal iz dovoza, sva bila oba vedno v svojih mislih, jaz še posebno.

 

»Ni slabo, Mihej. Sedaj ti dam eno uro prosto. Predvidevam, da boš šel v gozd in vadil svoj Parkour, ali kako že rečeš temu? Upam, da se ne boš preveč poškodoval. Nazadnje, ko sem preveril, bi moral jaz biti tisti, ki ti zadaja udarce in ne drevo.« Oče se je namrdnil in šel v svojo sobo. Mihej pa ves navdušen v gozd. Ker v bližini ni bilo nobenega mesta, ograje ali hiše (razen njune), je prizorišče improviziral. Gozd je imel rad, naravnost oboževal ga je. To je bil edini prostor, kjer se je počutil svobodnega, kjer je začutil samega sebe. Tudi Parkour je lažje treniral tu, kot pa bi ga lahko v katerem koli mestu. Tu je imel številne veje, hlode, podrte štore, potok, skale, robidovje. Poleg tega pa je v gozdu treniral svoje sposobnosti predvidevanja. Pred skokom je moral presoditi, ali bo veja zdržala njegovo težo, moral je predvidevati, da je listje na tleh mokro in da mu lahko spodrsne, da je mah na kamenju spolzek ter da je v bukovem štoru brlog mladih lisic. Mihej je rad opazoval divje živali. V njih je videl svobodo ter čistost, saj niso razmišljale in zaradi tega niso bile zahrbtne, kakor ljudje. Večkrat se je spraševal o bistvu življenja ljudi. Zakaj se tako razlikuje in je večvredno od življenja živali? Zato, ker imamo razum? In kaj je razum pravzaprav? Zaradi njega smo se ljudje pobijali med seboj v mnogih vojnah in bitkah, zaradi njega se dogajajo umori, prevare. A zaradi razuma se lahko tudi izboljšamo, popravimo. Ta zadnji del mu gre vedno težko z jezika. Če se res lahko poboljšamo, zakaj se ne? Kaj čakamo?! Zakaj ni nobenih vidnih rezultatov? Še vedno otroci umirajo od lakote in nepitne vode, še vedno divja veliko vojn in še več jih je takih, za katere sploh ne vemo in ne bomo nikoli izvedeli.  Spraševal se je tudi o obstoju Boga, čedalje pogosteje. In prišel do zaključka, da je bilo v razvoju življenja na Zemlji preveč naključij, da bi bili mi lahko naključje.

 

»Miha, pojdi že ven. Ne mislim te še dolgo čakati, v službo moram!« je oče tiho zasikal, ko je parkiral pred šolo. Mihec je odšel ven in ni videl učiteljice, ki je ravno prišla v šolo. Niti ni slišal očeta, ki je zaradi učiteljičine prisotnosti postal sladek kot med.

»Prosim, bodi priden, Mihec! Po šoli te bom čakal! Adijo!«

Namesto vsakdanje farse sem  spet padel v svoj svet razmišljanja.

Vedno sem si rad predstavljal, kako lepo bi bilo, če bi tudi sam obvladal borilne veščine in Parkour, kakor Mihej ... Nikoli več me ne bi v šoli sošolci nadlegovali in lovili. Morda bi me celo spoštovali, če bi se jim dokazal. Ko bi jim le lahko povedal, da Miheju ne sežejo niti do prstov na nogah!  Njegov prijatelj je bil v vsem boljši, celo od tiste video igrice, katero ves čas igrajo sošolci. A bil sem komaj sedemletnik, ki je zaradi neurejenega življenja imel malo zaostanka v rasti. Vsako jutro sem upal, da sem zrasel, a nikoli nisem opazil spremembe. Nekje globoko, res globoko, globoko v srcu, sem se že sprijaznil s pritlikavostjo.

»No, saj nisem tako majhen!« sem si  ponavljal v glavi.

Nisem najmanjši v razredu.  Pri pouku se nisem nikoli oglašal, in ker nisem delal nereda, so me učitelji imeli radi. To mi je bilo všeč, končno me je nekdo pohvalil, pa čeprav je bila ta pohvala samo bežen nasmeh. Bežen pogled pa mi je ravno namenila deklica iz prve vrste. Bila je Zara. Zagotovo najlepša punca v razredu. Vedno sem občutil, da sva nekako povezana. Bila je moja prijateljica že iz vrtca. Natančneje, dve leti. Ko je bila stara 5 let, ji je umrl starejši brat. Zelo ga je imela rada, zato sem ji lahko pomagal in ji svetoval. Čeprav svoje mami nisem nikoli poznal, jo imam zelo rad. Še vedno. In razumel sem jo. Od takrat sva se velikokrat igrala skrivalnice. Igra jo je spominjala na brata Vida. Njen brat, sestrična  ter še en prijatelj so bili na poti iz diska, ko so doživeli prometno nesrečo. Preživela je samo njena sestrična Valerija, vendar komaj, saj so ji hudobni ljudje menda dali neko slabo stvar v telo, nekakšno drogo. No, tako so vsaj vsi govorili. Tudi po poročilih je bilo veliko tega. Z Zaro sva se takrat zbližala in ona je bila glavni razlog, da so me sošolci pustili pri miru, vsaj ko je bila ona zraven.

»Miha? A bi lahko kdo spomnil Miho, da smo v šoli in ne v … kjer koli pač že je?«

Zmeden sem se ozrl okoli sebe. Velikokrat se mi je že zgodilo, da sem se tako zapletel v svoje misli, da nisem slišal nič drugega.  Neveden sem pogledal učiteljico in jo nemo prosil, naj še enkrat ponovi nalogo, ki mi jo je dala.

»Miha, lahko zapreš okno? Hvala.«

Vstal sem in zaprl okno. Zunaj sem videl višji razred, ki je imel športno vzgojo. Igrali so košarko, punce proti fantom. Videti je bilo, da so fantje lepo zmagovali. Zakaj so se razporedili tako? Mar ne bi bilo bolj pravično, če bi naredili mešane ekipe in bi v obeh skupinah imeli talente? Nato sem zagledal dekleta. Ni bilo videti, da so zaradi skorajšnjega poraza izgubile upanje. Nasprotno, še bolj so bile odločne kot fantje. Na lepem so se razporedile okoli fantov ter si med seboj podajale žogo. S tem so jih zmedle in zadele koš. Nasmehnil sem se. Nič ni nemogoče, še si drzen in če upaš. Tudi jaz bi rad bil tak. Ko nihče več ne verjame vate in vsi obupajo, takrat jim pokažeš, kaj zmoreš. Vsi bi me imeli radi!

»Miha! Miha? Je vse v redu? Si zaprl okno? Pridi, ne stoj tam. Reši račune, ostali so že začeli delati.«

Pokimal sem učiteljici in sedel nazaj ter prijel za svinčnik in začel reševati račune. Zakaj mi učiteljica ne dovoli, da razmišljam s svojo glavo? Zakaj se moram vedno ravnati po njenih navodilih? Ko bi vsaj imel več svobode tako kot Mihej.

 

Mihej se je vračal  iz gozda ter med potjo zobal robidnice, ko je na lepem zaslišal čuden zvok. Lomljenje vejic nedaleč stran. Še predenj so  robidnice padle po tleh,  je svoje roke že prestavil v obrambni položaj, nogam pa utrdil ravnotežje s tem, da jih je razkoračil ter jih pokrčil. Nato je vse potihnilo. Nekaj trenutkov je bil Mihej sam, skupaj z vetrom, ki je pihal skozi veje. Ničesar drugega ni slišal, kar je nevarno. Ptice so se skrile in utihnile, potok je postal počasnejši. Naenkrat je njegovo levo oko opazilo gibanje. Oranžna lisa je švignila iz grmovja. »Kaj bi lahko lisico pregnalo iz svojega skrivališča?« Mihejev um je ostal miren in trezen, kljub temu da je že čutil rahlo vznemirjenost zaradi vse večje količine adrenalina.  Počasi je začel stopati proti grmovju. Prišel je do prvih vej in nič ni kazalo na to, da bi se notri nekaj skrivalo.

»Paf!«

Mihej je tako poskočil in trznil, kot še nikoli doslej. Bil je vesel, da ga oče ni videl. Ozrl se je okoli svoje osi in začel iskati izvor hrupa.

»Gotovo je bil kakšen lovec. Ta gozd jih je poln.« se je prepričeval. Vendar ni utegnil ostati tu in poizvedovati. Začel je teči proti domu.

 

Začel sem teči proti parkirišču. Tam me je že ves nervozen čakal oče, ki ni maral čakanja. Bilo mi je hudo, ker sem ga spet spravil v slabo voljo. Kako, le kako se mu lahko oddolžim? Če se le ne bi toliko časa pogovarjal z Zaro! Ampak z njo se končno počutim kot fant, kot človek. Edina je, ki se pogovarja z menoj. Nemo sem  sedel v avto ter počakal, da se je name vsul plaz besed.

»Ali je res tako težko takoj po pouku priti na parkirišče in me počakati?«

Tiho sem odkimal ter pogledal v svoje čevlje. Ne bom jokal. Ne bom spet jokal. A nisem si mogel pomagati, oči so se navlažile. Pogledal sem ven na cesto v upanju, da me bo bežeča pokrajina zaposlila. Oče se je še vedno jezil.

»Čisto nič ne narediš prav. S čim sem si zaslužil takšno razočaranje?!«

Najina pogleda sta se srečala v ogledalu.

»Oh, pa ne, da spet jokaš? Super, res super. A si še vedno dojenček?! Kako si mehkužen! Kaj naj naredim s teboj?!«

Daj no! Kaj bi sedaj delal Mihej? Tekel je proti domu, torej … Zakaj si ga ne morem več predstavljati? Želel sem iti k Miheju, a mi ni uspelo. Preveč sem bil razburjen in sedaj sem že glasno hlipal. Za vse sem kriv jaz! Če ne bi razburil očeta, bi bilo sedaj vse kot po navadi.

Oče je avto parkiral pred najino hišo, ugasnil motor ter z jeznimi koraki stopil ven. Hitro sem mu poskušal slediti, saj sem bil s svojimi kratkimi nogami enkrat že prepozen in me je zato oče zaklenil ven vse do poznega večera. Stopila sva v hišo. Zavil sem proti svoji sobi, da bi odnesel torbo k mizi, oče pa je šel v kuhinjo, kjer si bo naredil kosilo: pil bo neko smrdečo tekočino, in po tem bo name še bolj jezen. Nato bo postal majav, zaspan … verjetno se bo nekam ulegel in spal do jutra. On je v službi že imel kosilo, sam pa sem se pač vedno zadovoljil s kruhom ter salamo.

»Veš, ko sem bil jaz tvojih let, so bili časi drugačni. Otroci smo bili v vsem pokorni staršem « spet je nagnil steklenico, preden je nadaljeval » spoštovali in bali smo se jih, kar je tudi prav. Veš, to je bila šola za življenje.« Vedel sem, kaj prihaja. Prav tako sem vedel, da nima smisla bežati, ker če bom, se ne bo ustavil in res me bo bolelo. Strah me je. Samo stal sem in čakal na to, da bo prišel do mene. Tresel sem se in nisem se mogel nadzorovati. Nisem si upal pogledati očeta, vendar sem slišal, kako je spet nagnil steklenico in pil.

»Prosim, naj bo hitro konec. Naj bo hitro konec.« so mi v glavi odzvanjale besede. A ko je oče stopil do mene in me prijel za roko, me je strah vseeno premagal.

»Oče, oprosti, ne bom več, ne bom več nagajal! Jaz sem kriv, vem, da sem, ampak prosim, pusti me! Ne bom več, ne bom« udarec mi je zaprl usta. Verjetno ni hotel, da še naprej govorim. Torej bom utihnil, tiho bom, ker si on tako želi. Še vedno me je držal za roko, zato, da mi ne bi uspelo pobegniti, če bi hotel. Stisnil sem zobe, zaprl oči in čakal na nov udarec.

»Dring! Dring! Tok, tok, tok.«

 

»Oprostite, je vse v redu? Gospod Mejaš?«

 Od olajšanja sem si glasno oddahnil. Oče me je slišal, močno potegnil za ušesa in zagodrnjal: »Izgini v sobo in da te ne vidim več!«

Spustil me je iz prijema in ves vesel sem začel teči proti svoji sobi, a spet sem bil prepočasen in zato mi je oče pomagal z brco v rit. Bolelo je tako močno, da sem pozabil dihati. Padel sem na tla, a se hitro pobral in po štirih splezal po stopnicah ter zaprl vrata sobe. Če bi imel ključ, bi se zaklenil v sobo, ključ pa zalučal daleč stran, kjer ga nihče ne bi mogel najti. Zato sem pod kljuko kot po navadi podstavil stol, da sem se počutil bolje. Hlipal sem, a sem se skušal pomiriti, da bi slišal pogovor, ki ga je oče imel z vsevedno sosedo.

»Gospa Breda! Kakšno lepo presenečenje. Ali kaj potrebujete? Ravno sem popravljal stol. Veste, kako hitro postanejo majavi!«

»Saj Vas ne bi motila, a se mi je zdelo, da je nekdo zakričal.« je zvedavo povprašala starka.

»O, to bo pa Miha. Mihec mi je pomagal, veste? Kje pa je? Ah, verjetno je šel gor. Mislim, da mu je na prste padlo kladivo. Ubožec, kako je zakričal. Rekel sem mu, naj pazi, a saj veste, kakšni so otroci. Vse morajo poskusiti sami. «

»Da, seveda. Tako se največ naučijo, iz svojih napak.« je Breda pametno dodala.

»Ja, tudi jaz mu to govorim. To ni nič drugega kot šola za življenje.«

»Ravno sem spekla malo jabolčne pite. Želite malo? Takoj Vam jo lahko prinesem.«

»Zelo velikodušno! In hvala za ponudbo. A bo popolnoma zadostoval recept, ki ste mi ga dali prejšnji teden. Veste, želim, da Miha zna kuhati, zato sem razmišljal, da bi jutri popoldne sama poskusila speči vašo nebeško pito. Seveda nama ne bo uspelo tako dobro kot Vam, a mislim, da morava tvegati in poskusiti.«

»To je pa tako lepo slišati! Tako malo je še družin, ki so tako povezani med seboj. In po vsem hudem, kar ste že prestali! Vaša žena, kakšna izguba! Res ste pravi vzor za življenje.«

»Oh, prosim, nehajte. Še nerodno mi bo postalo. Lica imam že čisto rdeča. Res, zelo pogrešam Andrejo. Težko mi je, a ne predstavljam si, kako mora biti Mihu. Živeti brez matere«

»Ali niste nikoli razmišljali o … no, saj veste, novem koraku? Življenje gre naprej in verjamem, da je tod okoli dovolj lepih deklet, ki bi z ves…«

»Ne!  Nikoli je ne bi storil kaj takega. Preprosto ne morem, še vedno jo ljubim, pa čeprav je že 7 let ni.  Bojim se, da nikoli v življenju ne bom sposoben ljubiti še koga drugega kot nje.«

»Razen vašega Mihca. Vidim, da ga imate zelo radi. In da ne govorim, kako je podoben Andreji!«

»Da, včasih kar malo preveč. Oprostite, prosim, vendar me stoli kličejo k delu. Najlepša hvala za Vašo skrb! Nasvidenje, lep dan.«

»Nasvidenje, g. Mejaš! Lep dan in pozdravite Mihca v mojem imenu!«

»Bom, bom. Brez skrbi.« oče je kaj hitro zaprl vrata in v odsevu šipe videl svoj odsev. Brane Mejaš je bil res rdeč po licih, vendar ne od pohval in sramu, temveč od alkohola. Dobro, da zna tako igrati, bilo je res blizu. In ta Miha! Vsak trenutek, ko ga gleda, lahko v njegovih potezah prepozna obraz pokojne žene. In prav on, ki je kriv, da je umrla! Kdo bi sploh lahko trpel morilca pod svojo streho in ga še vzgajal! Vsakič, ko se ozre v njegov obraz, si lahko predstavlja, kako se mu roga: »Hej! Ubil sem ti ženo, jaz sem jo ubil. Mar te ne spominjam nanjo? Vsakič, ko me boš pogledal, se boš spominjal vsega, kar si izgubil! Oblačil me boš, skrbel boš zame, vzgajal me boš, plačal za vse, kar potrebujem … in jaz se ti bom v zameno samo škodoželjno smejal! Jaz sem jo ubil! «

»Ahh! Nehaj! Dovolj!« z vso močjo je vdovec zalučal na pol prazno steklenico alkohola čez sobo in gledal, kako se je razletela.  

»Edina škoda, ki sem jo naredil, je ta, da nisem do konca spil.« je zaspano zamomljal ter odšel po stopnicah, kjer sta oba imela spalnice. Ustavil se je pri prvih vratih ter butnil po njih.

»Miha? Odpri prekleta vata! Ne čakaj, da to ponovim še enkrat! Pridi ven, strahopetec! Če misliš, da si zmagal, se prekleto motiš! Odpri že ta vrata! Tega pogovora še nisva končala!«

A Miha vrat ni odprl. Sedel je na postelji, vendar ni slišal očeta, ki je vpil nanj. Pravzaprav ga ni bilo v sobi. Bil je daleč stran, za vesolje stran od tega cirkusa. Bil je v gozdu ...

 

Mihej je med tekom preskakoval hlode, korenine in skale. Tek po razgibani pokrajini ga je vedno spravil v dobro voljo, a ne danes. Lahko bi rekel, da je tekel za življenje. Nikoli prej ga ni bilo tako strah, saj bi ga lahko odkrili. Odkar je odrasel in nehal z otroškim tečnarjenjem o tem, da bi rad imel prijatelje, do sedaj še ni imel stika z zunanjim svetom, drugimi ljudmi. Občutek je imel, da je vsak človek Član RAJ-a, zato je zaupal samo očetu. Ta organizacija RAJ je imela po očetovih  raziskavah svoje mreže razpredene povsod. Imela je že več imen, recimo: Reborn Alphomo in Jail, kar v prevodu pomeni: Revakcinacija Alfomov v Ječi.

Tako globoko je razširjena, da imajo dostop do vseh satelitov, SOVA, KGB ter kasneje FSB, in CIA podatkov.

Skoraj vsakega človeka so že enkrat slikali, ali na tekmi, železniški, avtobusni postaji. O vsakem človeku imajo mapo, kjer piše vse: barva oči, prestopki, družina in znanci …

Mihej je zadihan pritekel domov ter poiskal očeta.

»Oče, od kdaj po teh gozdovih lovci lovijo?« oče je takoj prenehal z delom in se v celoti posvetil sinu. V istem trenutku pa je okoli 30 km stran v klubski hiši lovcev mlad pripravnik govoril o svoji izkušnji v gozdu.

»Šel sem v severnovzhodni del gozda, ker sem bil prepričan, da sem zaslišal neko žival, kako skače po drevesih. Vem, da v tisti predel ne hodimo, a bil sem tako trmast … hotel sem se vam dokazati. Kakor koli, res sem prišel na sled lisici in tudi na muhi sem jo imel, vendar mi je pobegnila. Streljal sem v prazno. Nato sem spet zaslišal čuden zvok. Ko sem se približal, tam ni bilo ničesar, razen  človeške stopinje ter raztresene robidnice.«

»Ne nori, no! Tam ni niti gob, niti živali. Še borovnic ne! Morda nekaj robidnic, ker je povsod samo trnje in nič drugega ne raste. Zakaj bi kdo tam hodil? Verjetno je bila tvoja stopinja, tepček.« vsi lovci so se za tem glasno zasmejali ter si nazdravili z Jagermaistrom.

Vsi so pili, razen lovca pripravnika ter še enega lovca, ki mu ni bilo do smeha in je šel opravit pomemben telefonski klic.

»Verjetno ga kliče žena!« je dejan star lovec.

»Boš moral domov, ker je ženkica tako ukazala?« je dejal njegov levi sosed.

Lovec s telefonom v roki se mu je nasmehnil ter dejal: »Veste, da vas ne bi nikoli zapustil! Med vami se počutim kot v Raju!«

 

»Tudi jaz se tam počutim kot v raju.« sem se z žalostnim obrazom prebudil v resnični svet. Zakaj ne morem ostati kar tam? Nočem samo sanjariti o junaškem življenju. Naenkrat sem se spomnil včerajšnjega dogajanja in v istem trenutki sem se potuhnil in prisluhnil. Nič. Torej to pomeni, da je oče v svoji spalnici ter spi. Verjetno bo treba kmalu vstati za šolo. Ne vem, koliko je ura, vendar  bom raje sam vstal, kakor pa da mi s tem pomaga oče. V kuhinji sem si pripravil zajtrk. A ker sem bil še majhen, nisem dosegel najvišje police s skodelicami. Tako ponosen sem bil nase, ker sem se sam spomnil, kako lahko dosežem skodelico za kosmiče! Splezal sem na stol ter odprl omarico. Sedaj sem se s prsti že lahko

dotaknil skodelic. S prsti sem se počasi stegoval, a sem bil vseeno premajhen, da bi jo lahko z gotovostjo prijel. Še malce sem se dvignil na stolu, tako da je bil na koncu stol le z dvema nogama na tleh. Še za malenkost sem se nagnil, zagrabil skodelico ter izgubil ravnotežje. Vedel sem, kaj se bo zgodilo, a nisem imel časa, da bi lahko karkoli spremenil. Stol se mi je spodmaknil, skodelico sem prestrašen spustil, da je padla na tla in se razbila, točno nekaj centimetrov od kraja, kjer sem na tla pristal jaz. Nisem imel časa, da bi občutil bolečino. Vedel sem, da se bo zaradi vsega hrupa zbudil oče in če bo še jezen zaradi včerajšnje polomije, bom res hudo tepen. Pobral sem se ter začel zbirati črepinje. Vedel sem, da sem mevža, a tihih solz nisem mogel zadržati. Tako je bolelo! In padel sem ravno na tisti neumni stol. Še dobro, da se nisem porezal. Nato sem otrpnil. Slišal sem, kako so se vrata spalnice odprla. Slišal sem, kako so se vrata kopalnice odprla. Slišal sem, kako je voda stekla po pipi in v lijak, ko jo je nekdo odprl. Nato sem slišal korake, ki so se spuščali po stopnišču. Ko sem se zavedel, sem hitro ostanke skodelice vrgel v koš ter pobral stol. Oče je ravno prišel v kuhinjo, ko sem se jaz neopazno drgnil po nogah in riti. Joj, kako boli!

»Dobro jutro, oče.« sem prestrašen dejal. Nisem vedel, koliko se spominja stvari od včeraj. Kako bi bilo lepo, če bi vse pozabil. Kako lepo bi bilo, če bi se čudeži še dogajali.

»Si že skuhal kavo?« me je zaspan in malce nejevoljen vprašal. Ni bil jezen! To je dober znak.

»Ne, nisem. Ravno sem se zbudil. Hotel sem jesti kosmiče.« oče me je prazno pogledal ter mi podal skodelico za kosmiče. Nato se je obrnil in pripravil vodo za kavo.

Tiho sem se mu zahvalil, nato pa začel zlivati mleko v čokoladne kosmiče.

Naenkrat je tišino prekinil njegov glas: »Miha? Ne spomnim se ravno najbolje, kaj se je včeraj dogajalo. Povej mi.«

»Bil sem prestrašen. Le kaj naj mu povem? Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi mu povedal vse, sploh tisti del, ko me je udaril. Torej, kaj mu lahko povem?

»Popravljal si stole, ker so majavi. Nato je na obisk prišla soseda Breda.«

»A, tako. « in s tem je bil najin pogovor zaključen.

Spet je vožnja do šole minila v tišini. Vendar sčasoma sem tišino vzljubil. Postala je del mene, spremljala me je povsod.

»Adijo, Miha! Ne pozabi, da te ne bom čakal!«

Nisem ga pogledal. Samo pokimal sem mu ter uporabil vse svoje moči, da sem lahko dobro zaprl težka vrata.  Ko sem stopal po poti do šole, sem namesto šole zagledal hišo, ki je na majhni jasi samevala sredi gozda …

»Hej! Ti, dojenček! Pazi kje hodiš!«

Naenkrat sem se spet znašel na parkirišču pred šolo. In kar je bilo še hujše od tega, da so me zbudili iz mojega zanimivega sveta, je bila oseba, ki me je zbudila. Pred menoj je stal moj velik in močan sošolec Žiga, s katerim se nisva ravno razumela. Vse je bilo dobro, dokler je bil zaposlen ali pa me ni videl. Za to sem po navadi lahko poskrbel. Rad se skrijem pred ljudmi, a tokrat sem bil prepozen.

»Ja, ti! Tebi govorim, otročaj, ki ne zna govoriti. Kaj pa je, a? A si se polulal v gatke?«

Prestrašeno sem pogledal v svoje čevlje.

»Beži, pojdi, odidi!« mi je govoril glas v glavi, ki je bil gotovo Mihejev. Včasih mi tudi pomaga in pove, kaj naj storim. V tem trenutku ni nobene druge stvari na svetu, ki je ne bi storil raje kot pa to, da ga poslušam. On že ve, kaj je prav. On je pogumen in pameten in če bi bil tukaj, bi brez težav premagal tega grdega Žigo!

Že sem naredil korak stran, ko mi je nenadoma presekal pot.

»O, ne! Ne bo šlo tako zlahka, punčka!« sedaj sem zares že čutil srce tam dol v trebuhu. Tudi moker sem postajal, najprej po obrazu in dlaneh. Neuspešno sem naredil še en korak vstran, v zadnjem upanju, da me bo pustil pri miru.

»Miha? Miha, tukaj si!« glas je prihajal izza Žige. Takoj sem prepoznal ta visok dekliški glas - bila je Zara. Spet sem lažje zadihal. Še dobro, da imam tako dobrega prijatelja!

Žiga se je obrnil k njej in postal ves sladek: »Živijo, Zara! Prosim, saj res nisi prišla rešit te male deklice! Kako pogumno od tebe! Saj se te kar bojim!«

»In tudi prav je tako!« mu je za glavo nižja Zara brez omahovanja in strahu povedala.

»Žiga, saj veš, da moja mami pozna tvojo mami, a ne? A bi rad, da ji povem, kako grdo se obnašaš? A bi rad, da ji povem, da si me vlekel za kitke?«

»Pa saj te nisem! Ti se lažeš!« je bil Žiga ves napadalen in jezen.

»Misliš, da mi mami ne bo verjela? Bo verjela tebi ali meni? In kaj bo potem? Ti bo vzela tvojo novo igrico? Ali pa kar cel računalnik?« Zara je res znala. Ko je bil njen brat še živ, jo je dobro naučil mnogo trikov in zvijač. Da so deklice bolj pridne in ubogljive! Pha! To je bila ena velika laž, ki jo je Zara znala prav izkoristiti.

Učinek je bil takojšnji. Žiga je z besedami: »Tega še nisva končala!« namenjenimi meni užaljen zapustil kraj dogajanja in pohlevno odšel v šolo.

»A si v redu?« me je Zara zaskrbljeno vprašala.

Hvaležno sem ji pokimal. Redkokdaj sem s kom spregovoril besedico in tudi pri Zari na začetki ni bilo izjeme. A bila je tako vztrajna – vsak dan znova in znova me je spraševala različne stvari in ker ji nisem odgovoril, je ves čas govoril ona. Dokler je nekega dne nisem imel dovolj in sem ji rekel: »A si sploh kdaj tiho?«

V tistem trenutki se je nasmehnila in dejala: »Vedela sem, da znaš govoriti!«

Od tistega pogovora naprej sem poleg očeta  govoril edino še z njo.

Med kosilom sva kot po navadi sedela skupaj. Zara je imela veliko prijateljic, a si  je med kosilom vedno vzela tudi čas zame.

»Kaj se ti je spet zgodilo?« je z zanimanjem pokazala na nadlaht, kjer so bili vidni odtisi prstov.

»Ah, oče me je prijel. Veš, sam sem si kriv, bil je jezen name. Vedno ga samo razočaram.«

»To pa ni res!« je Zara hitro ugovarjala.

»Pa je… « sem razočaran odvrnil. »… včeraj po šoli sem ga pustil čakati. Ne mara tega in jaz to vem. Pa sem vseeno pozabil, da moram takoj po pouku  do parkirišča in ga tam počakati.«

»Torej te danes ne bo čakal. Se bova pa na parkirišču pogovarjala.«

»Ne, danes imaš flavto, si pozabila?« skušal sem prikriti žalost v svojem glasu.

»Aja, pa res! Hvala, ker si me spomnil.«

Nehaj časa sva bila v tišini. Bila je tista prijetna tišina.

»Veš, Miha … te lahko nekaj vprašam?«

Pokimal sem ji.

»Že nekaj časa razmišljam o tem… o Vidu … in kje je …«

Zresnil sem se. Redko je govorila o svojem bratu, celo kadar je govorila z menoj. Torej bo gotovo nekaj pomembnega.

»Morda bi mi lahko ti pomagal razumeti, veš. Ker že malo razumeš, kako se počutim.«

»Zara, svoje mamice nisem poznal. Vendar pa razumem, kako se počutiš.«

»Zanima me, ali res obstajajo nebesa? Mislim, njegovo telo je tukaj. Kako je potem lahko v nebesih? In če je res tam, a se me sploh še spominja? Duhovnik je rekel, da je tam ves čas lepo. Kaj, če je zato name pozabil? Ker jaz ga nisem pozabila. Vsak večer pred spanjem mu rečem nekaj besed in gledam čez okno v zvezdnato nebo.«

»Da bi te pozabil? Ni šans! Jaz mislim,  da mu je res lepo tam gor in da uživa. Verjetno ves čas igra nogomet.« Zara se je nasmehnila. »Ti tepček! Misliš, da gor igrajo nogomet?«

»Zakaj pa ne? Če jih to osrečuje? In gotovo imajo za zajtrk, kosilo in večerjo lahko vedno sladoled! A si lahko predstavljaš?« Zara je z mislimi odplavala v svet sladoleda. Nato se ji je čelo zmračilo. »Ampak če se vse to tam dogaja, potem  je Vidu res vseeno zame!«

»Ne, seveda ne!« sem hitel razlagati. Hotel sem jo potolažiti, ne pa je narediti žalostne. »Jaz mislim, da takrat, ko se nanj spomniš in mu kaj lepega rečeš, to sliši. Res sliši tvoj glas, tako kot po mobitelu!«

»Ampak jaz njega ne morem slišati.« je bila Zara razočarana.

»Ga res ne moreš? Si ne moreš predstavljati njegovega glasu, njegovega nasmeha? Njegovega odgovora? Jaz mislim, da lahko. Vsaj jaz lahko,  veš… tudi jaz se skoraj vsak večer pogovarjam z mojo mami. Tako si jo lahko predstavljam, čeprav je nikoli nisem videl.«

Zara se je nasmehnil in pokimala.

»Hvala, Miha!« so bile besede, ki so me pogrele globoko v srce.

Kosila je bilo konec in prav tako je bilo konec najinega pogovora. Vedel sem, da preostanek dneva ne bova govorila, saj je Zara zelo pridna deklica, ki posluša pri vseh predmetih. Tudi jaz se trudim, saj želim biti tak kot Zara, a mi po navadi ne uspe. Ne morem si pomagati, misli mi nevede uidejo in ko se zavem, je po navadi že konec ure ali pa me na zamišljenost opozori učiteljica. Stresel sem glavo in si poskušal zapomniti učiteljičine besede.

»Črka R se napiše podobno ko P, samo dodamo še repek. V svoje zvezke napišite eno vrsto R-jev ter eno vrsto P-jev. Miha, si razumel?«

Pokimal sem in vestno začel delati nalogo v svoj zvezek. Hitel sem, da bi čim prej končal in bi tako lahko dobil pohvalo. Učiteljica je krožila po razredu in gledala v zvezke. Bil sem neučakan, kdaj bo prišla do mene in me pohvalila, saj sem edini v razredu že končal. Končno je prišla do mene in njen izraz na obrazu si bom za vselej zapomnil.

»Miha! Ja kaj pa je to? Tole pa res niso R-ji in P-ji! Nič nisi upošteval črte! In poglej kako krive so te tvoje … no, črke. Moral boš vse zradirati in napisati znova. Pa kar hitro, nekateri sošolci so ravno v tem trenutku že končali!« in je šla od mene. Obrnila mi je hrbet ter se nasmehnila Zari ter jo pohvalila, ker je bila zelo natančna.

Ni pravično! Tudi jaz sem se trudil prav toliko kot Zara! Zakaj je mene kregala?

Ne bom se jokal, ne bom jokal. Zakaj bi se? To je itak brez veze! Zakaj bi moral to zradirati? Da bo lahko učiteljica rekla, da nisem naredil nič? Bil sem razočaran, žalosten, jezen.

 

Bil je razočaran, žalosten in jezen.

»Oče! Zakaj bi se selila? Bil je samo lovec! Tu mi je všeč in sploh ni dolgo, odkar sva se zadnjič preselila.«

»Dobro, potem imaš stvari še spakirane? Pojdi ponje in greva!«

»Ampak …«

»Mihej, to bo dovolj. Spakiraj in se čez 15 minut vrni z vso prtljago, ki jo boš vzel s sabo.«

»Da, oče.« Mihej je bil jezen. Jezen nase, na lovca in na očeta. Vendar pa je tudi vedel, da je mogoče res v nevarnosti. S hitrimi gibi je pakiral vse svoje knjige in učbenike ter oblačila, računalnik, telefon, še druge osebne predmete ter najpomembnejše: očetov dnevnik.

Odšel je v kuhinjo, kjer je oče že pakiral hrano za na pot.

»Ta hrana ne bo dolgo zdržala. V svoji sobi imam nahrbtnik z vsemi stvarmi, ki bi jih potrebovala ter vojaško hrano. Prinesli mi ključe od džipa, nato pa pojdi …« naenkrat je oče odrevenel.

»Oče? Je vse  v redu?« Mihej se je prestrašil. Kaj se je zgodilo?

»Pšššt! Tiho!« je oče zašepetal in zaprl oči, da je lahko bolje slišal. Sin ga je posnemal.

Lahko je slišal pokanje vej v gozdu ter petje ptic, nato pa … nič. Čista tišina, nobene ptice, nič.

»Oče? Jaz nič več ničesar ne slišim.«

»Točno! Pretiho je.« pogledal je skozi okno in se ozrl na majhen travnik, ki se je raztezal pred gozdom.

»Tukaj so! Pojdi po podzemnem predoru, ki vodi do gozda. Ne ustavljaj se, ne glede na to, kaj boš slišal. Vzemi še poln nahrbtnik iz moje omare. In moj zakodiran dnevnik. Vem, da ga bereš. Sam boš moral izvedeti vso resnico o mojem življenju.« so bile njegove zadnje besede. Hitro je sina je poljubil na čelo, Mihej pa ga je paničen ubogal. Očetove besede so ukaz. Stekel je v njegovo spalnico, pograbil nahrbtnik, ki je bil vedno pripravljen za nujne primere in je vseboval vse - od prve pomoči do hladnih obrokov.

Vrtna vrata so naenkrat padla s tečajev, vsaj tako je bilo slišati. Očitno so vedeli, da so bili opaženi, drugače bi lahko zagotovo lahko naredili manjši hrup. V kuhinjo je prišlo pet ali šest moških, gotovo vojaško izurjenih, saj si jih brez težav prepoznal po trdi hoji.

Oče jim je prišel naproti, saj ni bil človek, ki bi bežal, sploh, če mora obvarovati nekoga, ki ga ima rad – svojega sina. Mihej se je potuhnil, saj je upal, da jih bo oče premagal in bosta tako lahko skupaj zbežala. Ko je sin že mislil, da bo zaslišal udarce in krike, je na svoje presenečenje zaslišal očetov glas:

»Mihael? Ti si za vsem tem? Z njimi si?! Kako si … kako si mogel?« glas je postajal iz besede v besedo bolj nejeveren.

»Pozdravljen, brat. Dolgo se nisva videla, res. Povej, kako gre kaj mojemu nečaku? Zelo grdo od tebe, da si mi lagal o njegovi smrti. Se ti ne zdi čas, da naju predstaviš?«

»Verjemi, nikoli ga ne boš spoznal!«

Trenutek smrtne tišine, nato pa sta  krik in ropot Miheja premaknila iz otopelega stanja, da je ne-rad izpolnil očetovo povelje.

»Vrnil sem bom pote, oče!«  mi je zašepetal notranji glas, ki sem ga slišal prvič.

Mihej se je počutil kot strahopetec, a je vedel, da dela pravo stvar. Včasih je prava stvar lahko strahopetna. Že je dosegel konec predora, odprl je loputo in se znašel v gozdu. Takoj se je počutil, da je v prednosti. Gozd je natančno poznal, zato je vedel, da se ne bo izgubil, vedel pa je tudi, da se bo tu notri lahko dobro skril RAJ-u. vendar si ni postavljal utvar –  kmalu bo moral iti v mesto, kupiti živež ter nekako rešiti očeta, čeprav je verjel, da bo oče kmalu prišel po predoru za njemu. A kdo je bila oseba, ki jo je oče poznal? Je bil to res očetov brat, njegov stric? Glas je bil morda res podoben očetovem, vendar ga Mihej v obraz ni videl.

»To pa lahko predstavlja težavo.« se je nerad opomnil.

»Le kaj se dogaja sedaj v hiši? Mar lahko samo čakam in gledam, kako se oče bori namesto mene? Da, moram! Moram, to mi je oče ukazal! Ko bi le vedel, kaj se tam dogaja!«

 

»Verjemi, brat. Ne bom naredil iste napake. Storil bom vse, da ga rešim pred tabo. Pa če je ta cena tako visoka, kot jo je plačal najin oče. Se ga še spominjaš? Se kesaš? Ti si vendar tisti, ki me je izdal RAJ-u! Svoje lastno meso si jim dal! In zakaj!? Si bil res tako zapostavljen!? Se še spomniš, kaj je rekel najin oče? Družina je kakor veriga- močna je toliko, kolikor njen najšibkejši člen. Umrl je, ko me je reševal iz lovk RAJ-a, pred teboj me je rešil! IZDAJALEC! Plačal boš za vse!«

»Uhh! Pa se te kar bojim! Le kaj bom storil? « se je norčeval Mihael.

»Ne boš se dotaknil mojega sina!«

Mihej Morešečan Starejši se je brez strahu zapodil v najbližjega napadalca in ga podrl na tla. V nezavest ga je spravil z dobro namerjenim udarcem pesti. V tem času so se drugi razporedili okoli njega in ga ulovili v krog, vendar ni izgubljal časa, temveč se je takoj zapodil v dva ter ju podrl na tla. Z rokami je prijel njuni glavi ter ju udaril skupaj, da je zabobnelo kot cerkveni zvon. Trije so še ostali, prav tako pa tudi njegov brat Mihael.

»Nehajmo se igrati, tole bi rad hitro opravil.«

Kljub očitnemu Mihaelovemu ukazu, ga trije plačanci niso ubogali. Videli so, česa je njihova žrtev sposobna in želeli so od tu odidi sami – in ne s pomočjo rešilca. Tako so vsi na plan potegnili pištole ter jih usmerili v Miheja Starejšega. Sledni se je jezen obrnil proti njim in se pripravil, da jih bo razorožil s borilno tehniko Keysi.

»Počakajte, tepci! Potrebujemo ga živega!« se je Mihael zadrl na prestrašene može.

»Očitno moram vse narediti sam!« je zagodrnjal, nato pa izza pasu potegnil posebno puško ter ustrelil svojega brata v nogo.

Mihej Morešečan Starejši se je prijel za nogo, klecnil ter padel na tla. Z roko je puščico odstranil, vendar ga je že zadela nova v hrbet.

»Da se nam ne boš sredi poti zbudil, velikan.« Mihael si je z zanimanjem ogledoval nepremičnega brata na tleh.

»Kje ga skrivaš? Ne skrbi, našel ga bom.«

»Vidva, odnesita ga v vozilo! Ti pa pojdi z mano in prečesajva hišo ter okolico. Moda je še tu, pa tudi če je ušel, ne more biti daleč. «

 

»Miha? Miha? Kje si? Gotovo nekje daleč … Miha!«

Zdrznil sem se ter odprl oči. Spet sem bil v šolski učilnici, ki je bila že prazna. Le še Zara me je čakala pri vratih.

»Učiteljica je bil zelo jezna, veš. Klicala te je, ti pa se nisi zbudil. Mislim, da je šla do ravnateljice.«

Začel sem pospravljati stvari v torbo. Nisem se zmenil za Zaro, ker sem bil v tem trenutku malo jezen nanjo. Pa tako napeto je bilo! Tako zanimivo! Ne vem, kdaj bom lahko nadaljeval zgodbo.

»Si sploh kaj spal ponoči? Videti je, da si, ampak ker si tako trdno spal, bi rekla, da že celo leto nisi spal.«

Skomignil sem z rameni, nato pa prijel torbo ter jo začel vleči proti vratom učilnice.

»Miha, pohiti, da te oče ne bo spet čakal! Jaz moram iti, imam flavto! Se vidiva jutri! Adijo!«

»Adijo, Zara.« sem rekel tiho, a me ni več slišala, saj je že ni bilo več.

Odšel sem proti parkirišču in vsak korak je bil hitrejši od prejšnjega. Oče me še ne čaka, ne čaka me. Ne bom ga razočaral, ne bom ga razočaral. Točen bom, ne bom ga razočaral. Skoraj pritekel sem do parkirišča, ki je bilo prazno. Kakšna sreča! Ni ga še tu! Nisem ga razočaral.

Kmalu sem ugotovil, da ga bom še dolgo čakal, zato sem se usedel na torbo ter zaprl oči.

 

Mihej je bil videti kot zmazek, tako hitro je tekel po zelenem gozdu. Naenkrat je zaslišal … Hupanje? Zaslišal je hupanje? V gozdu? Hupanje?

 

Hupanje! Oče! Čaka me! Hitro sem odprl oči ter videl, kako me oče neučakano kliče. Prijel sem torbo ter začel teči proti njemu. Ne. ne, spet sem ga razočaral! Kaj je narobe z mano?! Ne morem nobene stvari narediti prav?!

»Res ne vem, kaj sem zagrešil, da sem bil kaznovan s teboj. Nikoli se ne boš spremenil, nikoli se niti ne trudiš za to.«

Nisem ga gledal. Z velikimi očmi sem zrl dol, v svoje naročje in mencal prste.

»Nikoli se ne bom spremenil, ampak saj se trudim, da bi bil boljši.« a ta misel je odzvanjala le v Mihovi glavi.

»Nič, kar storim, ne pomaga. Že odkar si se rodil, si želim, da te ne bi spoznal, da te ne bi imel.«

Miha je prenesel že veliko žaljivk, zbadljivk, a nobena stvar ga ni tako močno pretresla, kakor pa ta stavek.

»Oprosti, oče.« Tokrat je besede izrekel na glas.

Oče je hitro ustavil na dovozu ter se ponorelo obrnil k sinu  in zasikal: »Ne govori ti meni oprosti! Ne rogaj se mi, ti ščene! Vse  naredim zate, nato pa mi takole vračaš! Za nobeno stvar nisi hvaležen! Sploh ne veš, koliko mi dolguješ! Poleg svojega življenja, seveda. Zdaj pa izgini ven!«

Miha je bil slep zaradi solznih oči, a je vseeno nekako zaprl vrata avtomobila ter začel stopati proti očetu, ki je že dosegel vhod. Kaj, če bom spet prepozen? Začel je pospeševati, a vhodna vrata so se že zaprla. Zadnja stvar, ki sem jo videl, je bil oče ter njegov privoščljiv nasmeh na obrazu. Z rokavom sem si obrisal oči, da sem bolje videl in poskušal odpreti vhodna vrata. Neuspešno. To se mi je nekajkrat že zgodilo. Očeta sem preveč razjezil, nato pa me je zaklenil ven, tako da sem lahko jaz razmislil, kaj sem storil narobe, on pa se je lahko ohladil. Vse to je trajalo tako dolgo, dokler se oče ni ohladil in mi prišel odpreti vrata. Danes bo verjetno kar trajalo. Zadaj, na vrtu sva imela majhno klopco z mizico. Sedel sem, z rokami podprl glavo ter izlil svoje oči. Ko nisem imel več kaj potočiti, sem odprl zvezek ter ugotovil, da nimam domače naloge. No, vsaj nisem vedel, če jo imam. Torej sem odšel tja, kamor mi nihče drug ne more slediti in mi govoriti, kakšen slabič sem. Odšel sem v boljši svet, v svet, kjer sem lahko junak, ki ga imajo radi.

 

Mihej je tekel  čez gozd. Vedel je, da mu sledita dva moška, saj  se je skrival pod velikim podrtim štorom, vse dokler ni bil prisiljen zamenjati skrivališča. Morda je eden od njih njegov stric Mihael. Kar bi bilo odlično, saj bi se rad znesel nad nekom zaradi izgube očeta. Predvideval je, da jim oče bolj koristi živ kakor pa mrtev, a v nič ni bil prepričan. Vedel je samo, da bo moral kmalu spet zamenjati skrivališče, saj sta se mu napadalca približevala. Trenutno je bil Mihej visoko na drevesu, kar je bilo dobro vse do trenutka, ko opazita čudno drevesno senco in pogledata gor. Takrat bi bilo skoraj nemogoče  rešiti se plohe metkov, zato bo moral skakati čez drevesa, saj ni imel dobrega občutka na tleh.

Nekaj je zašumelo. Mihej je zaprl oči ter nagnil glavo, da je lahko bolje slišal. Zaznal je skoraj neslišno drsenje dveh parov nog po gozdu, okoli 20 metrov stran od njega. Približevala sta se. Sedaj bi bilo neumno hoditi dol z drevesa, saj bi ga takoj slišala. Lahko bi s skoki z drevesa na drevo pridobil malce časa, a bi jima tako tudi pokazal, kje je. Sedaj ju je Mihej že lahko videl. Oba sta nosila črno-zeleni uniformi. Glavo jima je varovala kombinirana maska z zaščitnimi očali, zato je bilo nemogoče videti njuna prava obraza.

Očitno sta znala zelo dobro slediti, saj jima je uspelo poiskati Miheja. Preračunal je vse možnosti ter prišel do sklepa, da je najbolje, če za enkrat ostane na drevesu. Sonce se je ravno skrilo, tako  da ga s pomočjo sence ne moreta najti. Oba sta šla naprej, mimo njega. Tekla sta še dobrih 15 metrov, nato sta se ustavila pred velikim, košatim drevesom.

»Tu se sledi končajo.« je rekel  višji iz dvojice.

»Torej sva ga izgubila? Kako?«

»Ne, nisva ga izgubila. Splezal je na drevo. Pojdi gor za njim.«

»Jaz? Zakaj jaz? Tako ali tako ga verjetno ni gor, vsaj videti ga ni.«

»Pojdi gor, če ti pravim. Drevo je košato. Verjetno se je skril pod kakšno veliko vejo, gor proti vrhu drevesa.«

Mož, ki je imel očitno glavno besedo, je vzel svoj woki-toki ter vsem enotam povedal nujno sporočilo: »Sledila sva alfomovi sledi proti severozahodu. Sled se konča pri drevesu. Upravičeno sumiva, da se zgoraj tudi skriva. Prosiva vse razpoložljive enote, naj se nama pridružijo na najinih koordinatah. Delujte previdno.«

»Gospod, odhajam na drevo.«

»Počakaj še malo, rad bi prej govoril z alfomom. Želim, da ima možnost izbire. Mihej? Vem, da me lahko slišiš. Vemo, da si na drevesu. Lahko sam prideš dol in vsem narediš manj sitnosti in dela. Lahko pa se odločiš za težjo pot in tale velikan pride gor. Odločitev je tvoja, vedi pa, da boš v vsakem primeru šel z nami. Aha, da ne pozabim. Če si res želiš iti po težji poti se bojim, da boš izkusil neprijeten padec z drevesa. Tale moj prijatelj te bo ustrelil, a ne skrbi, preživel boš. Je samo uspavalna puščica. Moral bi vprašati svojega očeta, kakšen je občutek. On že ve. Res ne bi šel dol? Nikar se ne trudi z molčečnostjo, fant! Vemo, da si tukaj in nič ti sedaj ne more pomagati!«

»Ali naj grem gor?«

»Da, pojdi. In bodi okreten. Nočemo, da bi to stvar podaljševali v nedogled.«

»Da, gospod.«

»Toliko da veš, fante! Za tole si si čisto sam kriv, da veš! Lahko bi izbral lahko pot.«

Ko je plačanec začel plezati po drevesu, je Mihej deset dreves stran začel plezati dol. To je bil eden od trikov, ki se ga je naučil sam. Res je splezal na drevo, po katerem sedaj pleza tista maškara, a je iz tistega drevesa skočil na drugega in nato spet na drugega. Tako je zabrisal sledi. Še dobro, da je tisti plačanec začel plezati po drevesu, tako je lahko Mihej neslišno skočil dol. Začel je teči. Ni vedel, ali sta moška že ugotovila prevaro, zato je želel  imeti nekaj prednosti. Zaradi teka ni dobro slišal in ko se je ustavil, da bi poslušal, če mu kdo sledi, je bilo že prepozno. Enote, ki so se odzvale klicu woki-tokija ter Mihej so se ravno križali. Slišal je tri ljudi, ki so se mu približevali z desne strani ter dva iz leve. Morda ga še niso opazili, a zagotovo so slišali, da je tam še nekdo.  Mihej se je skril za drevo, a vedel je, da si bo moral pot do prostosti izbojevati. Želel si je narediti načrt, koga bo prvega napadel, kako bo premagal druge, a za to ni bilo časa. Prvi plačanec je opazil senco za drevesom ter na to opozoril prijatelje. Vsi so se postavili v obrambno pozicijo, nato sta dva spremenila položaj v napadalnega ter vsak iz ene strani začela obkrožati drevo, za katerim se je skrival Mihej. Še nekaj korakov in odkrila bi ga, a je takrat na presenečenje vseh zahreščal woki-toki. Mihej ni imel časa, da bi od olajšanja izdihnil, takoj je izkoristil trenutek zmede.

»Vsem enotam, tarča je pobegnila neznano kam, nimava je na vidiku. Sporočite o vsakršnem gibanju, premikanju! Delujte izjemno previdno, sposoben je kar nekaj trikov.«

Po sporočilu so vsi možje oživeli. Namesto dveh so štirje hitro obkrožili drevo, a tam ni bilo nikogar.

»Čisto! Tu ni nikogar.« so rekli, ko je na tri od njih iz drevesa padlo nekaj velikega. Bila je veja, ki je bila sicer že suha, a vseeno precej težka. Za njo je na tri plačance za dobro mero skočil še Mihej. Z njimi ni izgubljal časa, raje se je posvetil edinemu članu, ki ga ni podrla veja. Plačanec je nameril pištolo, a je Mihej v zadnjem trenutku prijel za cev in preusmeril metek v petega plačanca, ki je do sedaj bil v obrambnem položaju in je roko že stegoval za woki-tokijem, da bi vsem povedal, da imajo tarč ali bolje rečeno, da ima tarča njih.

Še vedno sta oba držala pištolo, ki se je ravno sprožila in nič ni kazalo, da jo bo plačanec izpustil. Bila sta si zelo blizu, zato se je Mihej razkoračil, ocenil razdaljo od svoje nove tarče ter s kolenom močno usekal tja, kjer moške najbolj boli. Čeprav je plačanec imel uniformo, je udarec vseeno začutil in popustil prijem. To je Miheju zadostovalo. Zvil mu je roko, v kateri je držal pištolo. Od bolečine je napadalec spustil pištolo in tako jo je dobil Mihej, a niti za trenutek ni pomislil, da bi ga ustrelil. S pištolo ga je močno udaril po glavi, a zaradi čelade udarec ni imel želenega učinka. Moški je še vedno stal pred njim, zato Mihej ni imel izbire. Ustrelil ga je v prsni koš in puščica je predrla uniformo. Plačanec je pod težo uspavala z vso težo padel na Miheja. Čez nekaj trenutkov se je mlademu Alfomu uspelo izvleči izpod RAJ-evega agenta. Razgledal se je naokoli, nato pa hitro nadaljeval svojo pot. Moral bo narediti nov načrt, ta gozd je poln sovražnikov. Kje bi se lahko najbolje skril 17-letnik? Kje ga ne bi iskali? Kje bi bil na preveč vidnem mestu, da bi pozabili pogledati? Odgovor se je pojavil sam od sebe - v srednji šoli.

Poznal je smer, v kateri leži malce večje naselje, vendar tam še nikoli ni bil. Gotovo imajo kakšno srednjo šolo. Z očetom sta večkrat delala rezervne načrte v primeru, da bi se njemu ali Miheju kaj zgodilo. Imela sta odlične ponaredke zdravstvenih kartic, za vsak primer, če bi potrebovala nujno medicinsko pomoč. Oče  pa je tako ali tako že imel nekaj bančnih kartic, katerih ni bilo mogoče izslediti. Še dobro, da je vse to v nahrbtniku. Mihej je pogledal po gozdu. Mračilo se je že in cel dan je bil na begu. Utrujen in lačen je bil, zato se je odločil, da se bo utaboril. Ko je končno našel dovolj velik podrt štor ter se prepričal, da v njem ne domujejo lisice, je bila že trda noč. Bil je zaspan, zehal je in zadnja stvar, ki jo je slišal je bilo petje murnov, nato je ves utrujen zaspal.

Od kdaj so v gozdu murni? Mar niso samo na travnikih? No, morda pa ne. Murni res lepo pojejo. Tako so glasni, da so zbudili Miheja.

 

Tako so glasni, da so zbudili Miho. Za en trenutek ni vedel, kaj se dogaja. Nato se mu je vse začelo vračati. Zunaj je, tema se je že spustila in oče ga še vedno ni spustil v hišo. Morda je odklenil vrata, ko je ven nesel smeti in jih nato ni zaklenil za seboj. Kaj bi dal, da bi bila vrata odklenjena! Mrzlo je zunaj in tudi murni niso nič kaj prijazni- tako so glasni! Miha je vzel svojo šolsko torbo ter tipal z rokami pot pred seboj. Še sreča, da je poznal pot, sicer bi se zagotovo zaletel v ograjo ali steno. Sicer pa se mu ne bi nič poznalo, tako ali tako je poln modric. Ugotovil je, da ga čedalje manj bolijo, ko dobi nove. Temu bi oče rekel: dobra šola za življenje. Ali pa: Bodi utrjen, pripravljen na vse! Tako se utrdiš!

Prišel sem do vrat, malce zazehal, nato pa poskusil odpreti vrata. Bil sem prepričan, da so zaklenjena, zato sem se z vso silo uprl vanje. A vrata so bila odklenjena in zaradi mojega upora sem skoraj padel po tleh po veži.

»Ne smem zbuditi očeta, ne smem ga zbuditi,« sem si ponavljal. »Ne smem ga spet razočarati, ne bom ga razočaral!« sem bil sedaj že precej odločnejši.

Nisem želel prižigati luči, a brez nje ni šlo. Prižgal sem majhno luč sredi kuhinje, da sem lahko videl stopnice. Nato sem še tišje kot miška odšel do svoje sobe ter  kar oblečen legel na posteljo. Tako sem bil utrujen, da sem v hipu zaspal. Sanjal sem o …

 

Sanjal je o svojem očetu.

»Mihej, sin moj. Pomagaj mi, reši me! Mihej! Pomagaj mi, rotim te!«

»Oče, si v redu? Oče, prihajam! Oče!«

»Oče!« je Mihej nenadoma zavpil, ko se je prestrašen dvignil izza ležišča, ki ga je imel pod podrtim štorom.

»Auuu!« je takoj za tem zavpil. Spal je pod štorom in prostora okoli njega je bilo bore malo, da o višini sploh ne izgublja besed. Začel se je gladiti po glavi, da bi ublažil bolečino, a slednja ni in ni ponehala. Mihej je legel nazaj  ter zaprl oči, vendar ni mogel zaspati. Vedno, ko je zatisnil oči, je videl svojega očeta, okrvavljenega in pretepenega.

»Kaj želijo od njega? Informacije? O kom? O meni? Je morda vaba? Zame?« um ni bil več zaspan in je že delal na polno, a telo je še vedno potrebovalo počitek.

»Ko se bom zbudil, bom dolgo razmišljal o tem. Sedaj pa si moram nabrati novih moči.« je Mihej zaspano pomislil in zaspal. Zbudili so ga prvi sončni žarki.

 

Zbudili so me prvi sončni žarki. Verjetno bo treba vstati. Raje se zbudim nekoliko prej, kot pa, da bi me moral buditi oče. Zazehal sem. Tale noč je bila precej kratka. Nič ne bi bilo narobe, če bi še malo zaprl oči. Ne bom zaspal! Ne bom spet razočaral očeta! Vstal sem, se pretegnil ter pogledal na oblačila. Kavbojke in majica so smrdele, zato sem se še preoblekel.

»Apčiha!« torej sem se včeraj zvečer še prehladil. Oblekel sem še jopico, ker me je zeblo. Ko sem odprl vrata sobe, sem v kuhinji zaslišal ropot. Oče je že pokonci! Upam, da ne bo jezen. Previdno sem stopil v kuhinjo ter sedel za mizo in šepetaje pozdravil: »Dobro jutro.«

Oče ga ni slišal in mu je še vedno obračal hrbet ter kuhal kavo. Ko jo je nalil v skodelico, se je obrnil k mizi ter poskočil: »Miha! Ja kaj ti pa je! Skoraj bi polil kavo, presenetil si me. Se mar nič ne pozdravi? Kdo pa misliš da si, ha?!«

Miha je sklonil glavo ter dejal: »Oprosti, oče.«

»Kaj si rekel? Nič te nisem slišal.«

»Oprosti, oče.« je tokrat malenkost glasneje prestrašeno povedal Miha.

»Še vedno te nisem razumel. Govori jasno in glasno ali pa sploh ne.«

»Dobro jutro, oče.« je sedaj z normalno jakostjo pozdravil sin.

»Jutro.« je bil očetov odgovor na pozdrav.

Vesel sem, da ne omenja včerajšnjih dogodkov. Dobro, da ga ne zanima, kako sem prišel v hišo. Čeprav se verjetno ničesar ne spominja. Gotovo je včeraj, ko sem bil jaz zunaj, spet pil tisto svojo čudno pijačo.

Oče je sedel za mizo ter začel namakati piškote v kavo, jaz pa sem si odrezal kruh in ga namazal z medom. Ves čas nisva spregovoril niti besedice in zgodba se v avtu ni spremenila. Prve besede, ki jih je spregovoril, so bile: »Prosim, bodi priden, Mihec! Po šoli te bom čakal! Adijo!«

Sam mu nisem odgovoril, samo vrata sem zaprl ter si dal torbo na rame. Jopico sem še tesneje ovil okoli sebe, saj je bilo res hladno.

Zagledal sem Zaro in se napotil k njej. Kmalu me je zagledala in mi pomahala. Nasmehnil sem se ji nazaj ter jo vprašal: »Kako je bilo na flavti? Ti je gospa Rozalija zelo težila?«

»Rekla je, da bi morala več vaditi. Pa saj veš, da jaz nič ne vadim.«

»Kaj se je zgodilo? Vem, da veliko vadiš doma! Prosim, povej mi.«

»Bila je jezna. Ne vem, če name, ampak je name stresala krivdo. Zaigrala sem prav, a je rekla, da še njena mačka lepše zaigra kot pa jaz. «

»Oprosti, Zara.«

»Saj nisi ti nič kriv. Nato je še rekla, da bi morala razmisliti, če še želim hoditi v glasbeno šolo. In potem je vse to povedala še moji mami! In sedaj je mami jezna name in …«

»Zara, dovolj. Nehaj, Zara. Moraš po… apčiha! « obrisal sem si nos in poskušal nadaljevati.

»Včasih moraš pomisliti tudi nase, na tisto, kar tebe osrečuje. Te flavta dela veselo?«

Pokimala mi je.

»No, potem pa ni… apčiha!« še enkrat sem se prijel za nos, kakor da bi lahko ustavil kihanje.

»Hotel sem reči, da ni …« tokrat me ni prekinil moj nos, temveč šolski zvonec.

»Pridi, iti morava.« je bila Zara neučakana. Prijela me je za roko in skupaj sva stekla do garderobe.

»Kje si se pa prehladil? Zunaj je vendar sonce, skoraj je že poletje.«

»Mislim, da sem včeraj zvečer predolgo ostal zunaj. Celo zaspal sem zunaj in ponoči je zunaj precej hladno.«

»Ti tepček! Kako ti je pa to uspelo?«

»Ah, saj ni pomem… apčiha! Res oprosti za tole.«

»Zara, Miha. Pridita že v učilnico, pouk se je že začel.«

»Da, učiteljica!« je Zara hitro odgovorila, sam pa sem nemo prikimal. Še bolj sem se zavil v jopico, ko sem sedel za svojo mizo. Videl sem, da so okna odprta, zato sem vstal in jih zaprl. Le kdo bi notri spustil tako mrzel zrak?

»Miha, kaj pa počneš? Pusti okna odprta, učilnica se mora malce prezračiti. «

Odkimal sem, a obenem tudi kihnil, tako da je bilo videti, kakor da sem prikimal.

»Učiteljica, zebe me. Ali so lahko okna zaprta?« sicer nisem ravno kričal, a učiteljica je bila vseeno začudena, da sem jo tako naravnost ogovoril. Bilo je prvič, da sem s kom tako dolgo govoril, še posebno s učiteljico.

»Miha, ali si v redu? Si bolan? Le zakaj nisi ostal doma?«

Skomignil sem z rameni ter se usedel za mizo. Bil sem utrujen.

»Apčiha!« spet sem smrknil. Kmalu sem se začel tresti, tako zelo me je zeblo.

Učiteljica je bila kar na enkrat pri meni in mi potipala čelo. Imela je tako mrzle roke!

»Miha! Saj kar goriš! Pridi, greva poklicati tvojega očeta.«

»Ne! To pa ne bo dobro! Vedel sem, da je oče zelo jezen, če ga kdo zmoti v službi, še posebno, če sem to jaz. Ne sme me priti iskat, sicer ga bom spet razočaral!

»Učiteljica, res ni treba. Saj sem že boljše. Bom že, saj grem lahko sam domov.«

»Ni govora! Kje si se sploh sedaj lahko tako grdo prehladil?«

Kot naročeno sem po njenem stavku začel suho kašljati. Grlo me je bolelo, a ne toliko, kot bi me vse bolelo po tem, ko bo učiteljica poklicala mojega očeta. Če ga bo poklicala, ga bom razočaral! Že spet! Da ne morem biti sam en dan v šoli, brez njega!

Še vedno sem se močno tresel  in misel na tri odeje ter posteljo se mi je zdela zelo mikavna. Šla sva k tajnici, da je od tam učiteljica poklicala mojega očeta. Kot sem vedel, ni bil slišati  zelo zadovoljen, niti zaskrbljen.

»Trenutno res ne utegnem, sem sredi nujnega poslovnega sestanka. Me lahko počaka v šoli, dokler ga ne poberem po šoli?«

»Ampak gospod Mejaš! Vaš sin je hudo prehlajen! Morda bi lahko šla v bolnišnico, samo da se prepričajo, da ne bo staknil še pljučnice.«

»Bova šla jutri, brez skrbi. Mihovo zdravje je seveda na prvem mestu. A vseeno ne utegnem sedaj.«

»Dobro, ga bo naša socialna delavka odlpeljala domov. Nikar ne skrbite, Miha je v dobrih rokah!«

»Najlepša Vam hvala, gospa učiteljica! Res hvala! Sedaj pa moram iti. Recite, da pozdravljam sina in da se bova kaj kmalu videla!«

»Bom, gospod Mejaš. Nasvidenje.«

Učiteljica je prekinila, nato pa mi je še obnovila pogovor. Ko mi je povedala, da se bova z očetom kmalu videla, me je zmrazilo po telesu, a to ni bilo zaradi vročine. Nato sva šla k sociologinji, ki so jo vsi učenci klicali Mamita. V resnici pa ji je bilo ime Marta Mital. Prevzela me je, vzela ključe svojega avtomobila, nato pa me odpeljala do parkirišča za zaposlene in mi odprla vrata. Ves čas je nekaj čebljala, vendar je nisem poslušal, saj me je preveč zeblo, tresel sem se, kašljal sem ter kihal, včasih vse tri stvari na enkrat. Takrat me je Mamita vedno pogledala ter se prepričala, da sem dobro.

»Kje živiš, Miha?«

Ko sem imel trenutek, da sem lahko odgovoril, sem ji s počenim glasom dejal: »Ulica Martina Goleta, številka 11.«

»Drži se, kmalu bova tam. « Čez nekaj minut mi je že pomagala iz avta. Vedel sem, da je oče že večkrat pozabil na ključe, ali pa je včasih zaradi  pijače tak, da ne ve, kje je, zato ima vedno v žlebu privezan dodaten ključ. Sicer mi ni povedal, da ga ima, a enkrat sem ga videl, kako ga je iskal. Mamiti sem povedal za ključ in kmalu sem bil v svoji postelji. Mamita mi je prinesla še dodatne odeje iz omare, na to pa je odšla v kuhinjo. Če bi bil zdrav bi me to čudilo, a samo napol sem se zavedal stvari okoli sebe. Začutil sem roke, ki so dvignile mojo glavo. Oče je doma! Vrnil se je in sedaj je tu, da me kaznuje, ker sem ga zmotil med sestankom!

»Pusti me! Prosim, pusti me!«

»Šššt! Miha, samo sanje so. Miha, vse je v redu, tukaj sem, poglej, čaj sem ti prinesla. Veliko moraš piti, da ne dehidriraš! Daj, pij.« in sem pil. Čaj je bil izvrsten, in pogrel me je. A še bolj me je pogrelo njeno lepo dejanje. Kako lepo je poskrbela zame!

»Poglej, Miha. Tu je še poln čajnik čaja, na tvoji nočni omarici. Sedaj moram iti, a ne skrbi, ne boš dolgo sam. Kmalu se bo vrnil tvoj oče, brez skrbi. Kar zaspi, potrebuješ počitek. Ko boš moker, se boš moral preobleči, razumeš?  Ne smeš biti v mokrih oblačilih.«

Njen glas me je uspaval. Pokimal sem ji, čeprav nisem prepričan, zakaj. Vedel sem, da bi se moral nečesa bati, vendar je bil glava pretežka, da bi lahko ugotovil grožnjo. Ko sem že spal, me je Mamita pokrila s še eno odejo, nato pa je tiho kot miška šla nazaj v šolo.

 

Mihej se je poln moči zbudil. Potipal si je glavo in izdihnil. To je pričakoval – oteklino, bolečo na pritisk. Če bi ga oče sedaj videl … ni mu težava premagati pet oboroženih odraslih, a takoj, ko se zbudi, mora dobiti modrico od štora!  Vedel je, da mora na pot. Lahko bo srečen, če bo jutri prišel v naselje. Začel je hoditi v smer jugovzhod, saj naj bi v tej smeri ležalo mesto. Imel je kompas, a ga je uporabljal zelo redko. Vedel je, da morda naslednjič v taki situaciji ne bo imel kompasa in se bo moral znajti po notranjem občutku.

Začel je graditi načrt. Denarja ima dovolj. Oče ga je pustil v nahrbtniku, tudi hrane bo dovolj še za vsaj dva dni. Potreboval bo sveža oblačila, pa tudi prha mu ne bi škodila, a sedaj nima časa za take stvari. Ko bo v mestu, si bo moral poiskati stanovanje, razen, če bo živel na ulici. Misel na to mu je obrnila želodec, vendar bo morda potrebno. Brezdomci imajo svoja nenapisana pravila, držijo se zase in nihče te ne sprašuje, zakaj si pri njih, kar je za Miheja idealna stvar. Vendar če bo res hodil v srednjo šolo, ne bo mogel kar živeti na ulici. Kaj če je srednja šola le izguba časa? Ampak morda ga ravno zaradi tega ne bodo iskali tam.

Gotovo bo dolgčas – vso snov je Mihej že obravnaval z očetom. Ko je že ravno pri njem; moral bi ga poiskati.

Kaj naj alfomo počne sam? Pogreša družbo Miheja Starejšega in Mihej Mlajši si nikoli ni predstavljal, kako pomemben je bil oče. Je še vedno. Sedaj je res čisto sam, samcat. Ima očetov dnevnik. Ko mu bo dolgčas za očetom, ga bo lahko prebral, tako bo spet čutil, da je ob njem. Morda notri piše tudi kaj o njegovi mami. Mihej je pospešil svoj tempo, saj je bil neučakan. Toliko stvari mora še narediti! Zaenkrat se bo vpisal v srednjo šolo - to bo dobra krinka za dostop do računalnikov ter drugega gradiva. Tam bo poiskal vse, kar se da izvedeti o runah, saj jih še vedno ni vseh razvozlal, knjigo run pa je pustil doma. Do konca mora dekodirati očetov dnevnik, če želi izvedeti vse o svojem stricu Mihaelu. Morda bo tudi našel kaj gradiva o RAJ-u. čeprav bo verjetno za to potrebno malce vdiranja. To pa res ni težava, se je nasmehnil.

»Zanimive in zabavne stvari so tiste, ki razbijejo našo vsakodnevno rutino.« Strinjal se je z očetovo modrostjo.

Čez nekaj ur se je ustavil, da bi jedel. Izmučen se je usedel na tla, odprl nahrbtnik ter ven potegnil plastenko vode ter suh vojaški dnevni obrok. Danes so bile na meniju dehidrirane testenine po bolonjsko z govejim mesom. Jedel je že suho hrano in ko se enkrat navadiš na okus, je še kar dobra. Za vsak slučaj je prebral navodila: »Vsebino vrečke prelijte s 500 ml vrele vode in premešajte. Vrečko zaprite, da se vsebina ne ohladi. Pustite stati cca. 5- 10 min.«

Mihej sicer ni imel vrele vode, čeprav bi jo lahko pogrel, a se mu je zdela izguba časa. Bo pač pojedel hladno kosilo, samo, da bo nekaj dal v usta. Kmalu je s hitrim tempom nadaljeval pot. Želel je že ta večer priti vsaj v bližino naselja, da bo imel občutek varnosti. Tu v gozdu ima občutek, da ga vedno zasledujejo. Malce je hodil, nato pospeševal, nekaj minut tekel, spet hitro hodil in nazadnje spet počasi. Ta cikel je ponavljal deloma zato, da bi dobil kondicijo, deloma pa zato, da se je zaposlil. Sonce je že sijalo na zahodu, ko je Mihej zaslišal nekje pred seboj tovornjak na cesti. Kjer je cesta, je blizu tudi kakšna hiša. Kjer pa je veliko prometa, je naselje. Ustavil se je ter poslušal. Če se je osredotočil, je lahko na cesti slišal tudi avtomobile. Torej je blizu! In plačanci ga še niso odkrili, verjetno zato ne, ker je njihova zadnja stvar, ki jo pričakujejo od njega ta, da bo šel ravno v naselje.

Mračilo se je že, ko je Mihej prispel do obrobja mesta. Ostrmel je. V mestu še ni bil, razen kadar sta se z očetom peljala skozi, da sta prišla na novo lokacijo. Da pa bi bil v mestu, nakupoval, živel … to bo velika dogodivščina. Paziti se mora avtomobilov, ponoči naj se izogiba ulicam, da ne bo kdo nastradal,, nihče naj si ga ne zapomni, ne sme hoditi v trgovine z varnostnimi kamerami, oziroma si mora v tem primeru spremeniti identiteto. Hvala bogu, da ni pozabil te očetove lekcije, čeprav je dvomil, da jo bo kdaj potreboval. Danes bo prespal na ulici, jutri pa bo poskusil najti kakšno poceni stanovanje.

Naenkrat je zaslišal hrup iz zraka. Takoj, ko ga je prepoznal, se je skril pod drevo, da ga slučajno ne bi videli. So nad njega poslali helikopter? Zmožni so tega, vendar pa bi to lahko bil katerikoli helikopter, morda reševalni ali poročevalni. Ko se je hrup oddaljil, je nadaljeval pot.

Odšel je po prvih ulicah mesta in življenje ga je osupnilo. Ljudje so se smejali, klepetali, sedeli v kavarnah. Mihej je žalosten pomislil: sploh se ne zavedajo, kaj imajo. Svobodni so, brez skrbi, hrane in denarja imajo dovolj, vodo zastonj. Nihče jih ne lovi in njihovi ljubljeni so varni, ne pa ugrabljeni.

Zakaj? S čim si je Mihej zaslužil, da ima tako težko in naporno življenje? Da vedno, od kar se je rodil, beži? Zakaj mu je tako življenje namenjeno? S čim so si oni zaslužili tako preprosto življenje? Kaj je naredil narobe?

 

Kaj sem naredil narobe? S čim sem si jaz zaslužil takšno življenje? Miha se je zbudil s težkim vprašanjem. Pokrit sem  bil z toliko odejami, da se sprva nisem mogel premakniti. Bil sem ves moker, od mene je teklo in vedel sem, da se bom moral preobleči, vendar je to pomenilo, da bom stopil ven iz tople postelje. Preštel sem do tri, nato pa hitro skočil iz postelje, rekordno hitro poiskal novo pižamo, si slekel staro, malce zadrgetal, oblekel svežo ter skočil nazaj v posteljo. Prevalil sem se, da sem dosegel čajnik ter si nalil kozarec čaja. Bil je še vedno mlačen, torej nisem dolgo spal. Na dušek sem izpil ter se ulegel. Tudi očeta še ni doma, zato sem lahko mirno zaspal nazaj.

 

Mihej je stresel z glavo, da bi se otresel občutkov ljubosumja in jeze. Saj niso bili nedolžni ljudje krivi, da ima tako pomembno nalogo v svojem in verjetno tudi v njihovem življenju. Začel je pregledovati stranske ulice. Tam bo gotovo našel brezdomca v smeteh, ki mu bo pokazal prostor, kjer spijo. V stranski ulici nedaleč od njega je zaslišal ropot. Previdno je

stopil do začetka ulice ter pogledal vanjo, vendar ni videl nobenega človeka. Opogumil se je ter stopil do smetnjaka. Prisluhnil  je, saj je iz notranjosti prihajal praskajoč zvok. Odprl ga je, nato pa se takoj za korak umaknil in telo pripravil v obrambni položaj. Samo upal je, da noter ne bo našel kakšnega trupla, saj je pogledal preveč podobnih nadaljevank ter prebral preveč domišljijskih knjig.

Iz smetnjaka je nekaj skočilo. Skočilo v njegovo smer! Hitro je naredil še korak nazaj. Na mestu, kjer je prej stal, je čepela potepuška mačka. Ko ga je videla, je zbežala. Mihej se je odločil, da si bo sam poiskal prostor za spanje in tako je pol ure kasneje že spal v parku, v hišici, ki je bila povezana z otroškim toboganom.

»Zjutraj bom odšel, še predenj bo kateri od otrok zahteval igrala nazaj.« si je rekel pred spanjem, nato pa ga je zmanjkalo.

Zjutraj ob sončnem vzhodu se je ves razbolel zbudil, saj so bila tla igralne hiške lesena in trda. Hitro je spakiral stvari, si pripravil vojaški obrok dehidriranih kosmičev s sadjem in mlekom. Dodal je hladno vodo, saj ni želel videti, kako se že navsezgodaj dviga dim na otroških igralih. Nato se je odločil, da bo dopoldne posvetil raziskovanju mesta. Ogledati si mora avtobusno in železniško postajo, šolo, mladinska prenočišča, trgovine, parke, cestne povezave … to bo še zabavno. Upal je samo, da ga ljudje ne bodo čudno gledali s tako gromozanskim nahrbtnikom na sebi. Morda bi bilo vseeno boljše, če bi ga nekje pustil, s seboj vzel le najnujnejše stvari – denar, vodo in osebno kartico. Potem se bo vrnil po nahrbtnik. Iskal je primerno mesto, nato pa malce oddaljeno od središča mesta zagledal staro, zapuščeno hišo, ki bi jo morali kmalu podreti, ali pa se bo zrušila. Miheju se je zdela pravšnja za to, da za nekaj ur skrije nahrbtnik, saj tja noter zagotovo nihče ne stopi. Razen morda radovedni otroci, a ti so sedaj še v šoli.

Razbremenjen nahrbtnika se je najprej odpravil nazaj do parka, v katerem je prespal noč, saj je bila tam tudi tabla z informacijami ter zemljevid naselja. Poiskal je vse točke, ki bi jih rad videl ter si jih vtisnil v spomin. Še dobro, da so vse te stavbe v središču mesta, saj res ni imel želje hoditi iz enega na drug konec. Najprej si je ogledal avtobusno postajo in preveril prihode in odhode avtobusov ter smeri, v katere gredo. Avtobusov sicer ni preveč maral, saj te je lahko prevoznik zlahka identificiral. Na vlaku je po navadi gneča in strojevodja nima časa, da bi gledal še obraze, zato je bila vožnja z vlakom zanj bolj varna. Mihej se je malenkost dlje zadržal pri voznih redih vlaka, saj jih je bilo več. Spet si je s pomočjo fotografskega spomina vtisnil v spomin podatke in nato nadaljeval pot proti edini srednji šoli – splošni gimnaziji. Pred vstopom v šolo se je malce pogledal. Hlače je imel na kolenih raztrgane, majico pa umazano in prepoteno. Zato je namesto v šolo raje zavil v bližnji butik z oblačili in si kupil nova. Nekatera je oblekel takoj, za druge kose oblačil pa je prosil vrečko. Morda bo tukaj ostal mesec dni, ni vedel natanko, v katero smer se bodo dogodki razvili.

Ko je bil preoblečen in svež, je imel občutek, da je druga oseba. Čutil je več samozavesti, kar ni bilo slabo, če se bo moral pretvarjati in ponarediti dokumente, da ga bodo sprejeli. Stopil je v šolo mimo varnostnika, ki je zelo zavzeto brskal po računalniku in ga sploh ni opazil. Odšel je do informacij in se zapletel v zanimiv pogovor.

»Gospodič Kutnar, najprej pokliči v svetovalno službo na našo gimnazijo, kamor se želiš prepisati. Poglej, tale vizitka ima številko svetovalne službe. Poizvedi, ali imajo prosto mesto za tvojo usmeritev. Če jo najdejo, potem greš v svetovalno službo svoje stare gimnazije, skupaj s starši podpišete izpisnico, greš v tajništvo po morebitne originalne dokumente, kot so spričevala ter rojstni list, ki so ti jih vzeli pri vpisu v prvi letnik. S tem greš na našo gimnazijo, doma napišeš še formalno prošnjo za vpis v četrti letnik naše gimnazije, jim prineseš fotokopijo rojstnega lista in spričevali prvih dveh letnikov opravljene gimnazije in te vpišejo. Točno povedo, v katerem razredu boš, lahko ti takoj dajo potrdilo o šolanju, če ga potrebuješ za počitniško delo. Če želiš, se lahko nekatere ocene prenesejo iz tvoje prejšnje gimnazije, da ti tu ne bo potrebno delati za polovico leta nazaj. In s tem je postopek prepisa končan. Bo šlo? Ti je jasno vse, ali ti raje napišem?«

»Sem si že vse zapomnil, najlepša vam hvala!«

»Ni problema, vse lepo in prav. Srečno! Na svidenje.«

In Mihej je že hotel oditi, ko se je nečesa spomnil.

»Ali vas moti, če odidem tu na stranišče?«

» Pojdi po stopnicah gor in prva vrata na levi je moško stranišče.«

»Najlepša Vam hvala!«

Mihej se je vzpel po stopnicah ter odšel na stranišče. Dovolj je imel izločanja v grmovje in po gozdu. Lepo se je počutiti kot civiliziran človek. Ko si je umival roke, je zaslišal zvonec, ki je naznanil konec ure. Vrata vseh učilnic so se naenkrat odprla, kakor da bi vsi čakali pred njimi in stranišče se je kmalu napolnilo s fanti. Eden od frajerjev je Miheja butnil v ramo ter mu rekel: »Ej, ti! Pazi kje hodiš!«

In Mihej se je nasmehnil. Torej se take stvari resnično dogajajo, ha? Mislil je, da to posnamejo samo v cenenih filmih. Morda pa ta frajer gleda take filme. Očitno je srednješolec čakal na opravičilo, a Miheju je šlo tako na smeh, da se je bal, da če bo kaj rekel, ga bo popadel neustavljivi smeh.

»Čudak. Na čem pa si zadnje dni, a?«

In Mihej se ni mogel več zadržati. Iz njega se je izvil tako prešeren smeh, da ga je opazovalo celo stranišče.

»Oh, prosim … oprosti, res oprosti  … hahaha ampak … hihi … če pa si tako khm… no, patetičen! Am, hvala ti, ker si mi polepšal dan. Še nihče mi ga ni na tak način. Res te je bilo lepo spoznati! In še enkrat hvala!«  Mihej je ves vesel, da dela pravo stvar s tem, da gre v srednjo šolo, napotil po stopnicah dol, ko ga spet napade smeh. Na hodniku so ga vsi gledali, saj je bil nova pojava, ki se je ravno posmehovala enemu od najpomembnejših dijakov na šoli.

Prišel je do informacij  in še vedno se je smehljal, zato ga je delavka vprašala:

»Je vse v  redu? «

»Da, seveda! To vzdušje v vaši šoli! Prekrasno! Verjetno že pojutrišnjem pridem z vpisnico! Hvala vam še enkrat! Nasvidenje in lep dan!«

»Nasvidenje tudi tebi.« je rekla presenečeno.

Mihej se še nikoli v življenju ni tako nasmejal. Vedno je vse v njegovem življenju bilo smrtno resno in ko je dobil priložnost, da se smeji, se je iz dna srca. Tore tako je, ko si navaden človek. Kar lepo, lahko bi se celo navadil. A nato se je zresnil. In pustil vse druge na cedilu? Ne sme dovoliti, da mu trenutek svobode zabriše jasno pot, ki jo ima za prehoditi. Nikoli ne bo mogel biti kot kdo izmed njih. Tega ne sme pozabiti, ne sme. Preveč ljudi računa nanj.  In prvi izmed njih je Mihejev oče.

Sedaj mora poiskati neko prenočišče, kjer bo lahko v miru ustvaril vse dokumente, ki jih potrebuje za vpis.

Ko je hodil proti najbližjemu hostlu, si ni mogel pomagati, še enkrat ga je popadel smeh.

»Tisti otrok sploh ne ve, kako otročji je! Kakšnega frajerčka se dela! In ko bo enkrat star 30 let, bo vsem rekel, da se srednje šole ne spominja, saj ga bo kasneje sram, da se je obnašal tako, kot se obnašajo otroci v prvem in drugem razredu osnovne šole. Najhuje je, da se tega sploh ne zaveda! Kako ponosen je na svoje čevlje z znamko, ali pa  jopico! Verjetno si je sploh ne upa oprati, saj se boji, da bi se obrabila. «

Stopil je v hostel ter potrkal po okencu, da bi lahko vprašal za ceno prenočitve, a nikogar ni bilo. Prisluhnil je. Nekje zgoraj je lahko slišal metal glasbo, kar pomeni, da morda ne bo samo on začasno stanoval tukaj.  Še enkrat je glasno potrkal, nato pa glasno rekel: »Dober dan, ali je kdo tukaj?«

Nič. Kakor da jih ne zanima, če bodo dobili kakšnega gosta. Ko je že mislil oditi, je po stopnicah prišel moški v poznih štiridesetih. Bil je neobrit, na sebi je imel kratko majico, ki bi bila nujno potrebna pranja ali pa koša za smeti. Obut je bil v sandalih brez nogavic in Mihej se ni mogel odločiti, ali bolj smrdijo njegove noge, majica ali zadah, ki je imel vonj po alkoholu in bruhanju. To je Mihej lahko zavohal, saj je v tem času možak že prišel do njega in ga nič kaj ljubeznivo vprašal: »Ja? Kaj hočeš?«

»Dober dan, gospod. Želel sem le izvedeti, koliko bi računali za eno noč.«

»8 evrov. Še kaj?«

»Ne, hvala. Nasvidenje.«

A mož mu ni odzdravil, samo obrnil se je in povzpel nazaj po stopnicah v sobo. Mihej je stopil ven na sveži zrak, globoko vdahnil ter se odpravil v drugi hostel, ki je bil sicer na drugem koncu mesta, a bo vseeno raje nastanjen tam, pa tudi če bo potrebno plačati več in se bo v gimnazijo moral peljati s trolo. Sicer pa je vedno rad imel malo daljše sprehode.

»Vsaj vem, kam moram iti, če bom potreboval kakšne ilegalne usluge. Sam Bog ve, kaj se dogaja tam notri.« si je rekel Mihej.

Čeprav je sedaj blatil tega moža, se je opomnil, da sam ni nič boljši. Oba z očetom imata ponarejene osebne, vozniške, zdravstvene kartice. Še dobro, da ima dovolj gotovine, da mu ni potrebno uporabljati bančne kartice. Mihej je sicer star 17 let, a na osebni kartici sta ga z očetom za eno leto postarala, saj je lažje, če je polnoleten. Lahko vozi avtomobil, sam se lahko vpiše v srednjo šolo – brez prisotnosti staršev. To je bil varnostni ukrep, za vsak primer, če bi se z očetom slučajno ločila. Oče je vedno poskrbel za vse. Le kako bo sedaj Mihej sam poskrbel za vse? Ni še pripravljen, da postane alfomo. Ne ve še, kako deluje svet, niti v katero smer naj ga usmeri. Kaj je sploh njegova naloga? Glasovi v njem še niso dovolj izostreni, včasih sliši le šumenje, kakor da bi prestavljal radijske postaje. Oče mu je razložil, da ko bo prišel čas, se bodo vsi glasovi, ki jih sliši, združili v enega enotnega. In to bo njegov klic, ki ga mora kot alfomo izpolniti.

Kot deček je bil Mihej včasih neučakan in je želel vedeti, kaj je njegova naloga. Ni razumel, da je še premlad. Zato mu je oče na list papirja napisal nekaj stavkov o tem, kakšna bo njegova naloga in Mihej se je od vse znesenosti naučil celoten list.

»Da vodi svet k napredku. Za svet je bolje, če jaz umrem, kakor da mu škodujem.«

Ampak kako? Kako naj kar sam začne delati nemogoče? Potrebuje svojega očeta. Brez njega mu ne bo uspelo. Brez njega bi svetu lahko samo škodoval. Torej ga mora najti. Seveda bo RAJ to pričakoval in verjetno tudi pripravil past, a eno je gotovo. Dokler ne bo Mihej naredil poteze, si očeta ne bodo drznili eliminirati.

Med potjo se je ustavil ter preveril okoli sebe. Občutek je imel, da mu nekdo sledi. Vendar ima ta občutek že celo svoje otroštvo, zato se je samo ozrl čez ramo in ker ni videl nič sumljivega, nadaljeval pot. Ura je bila že veliko in ljudje so hiteli čez cesto, iz trgovine, avtomobili so brneli … toliko življenja okoli njega. Ko je bil še sam z očetom, se je bal ljudi. Nikoli v življenju ni videl večje skupine ljudi in ko jih je sedaj tako opazoval, se jih ni več bal. Včasih se je bal tudi stopiti iz varnega zavetja hiše. Oče mu je rekel ,da je agorafobik. Seveda kot otrok ni razumel, kaj ta beseda pomeni in zato je vprašal očeta. Mihej se še vedno dobro spominja, kako je bilo.

»Oče, kaj pomeni beseda agorbik?«

»Mihej, reče se agorafobik! Ponovi.«

»A-go-ra-fo-bik. Torej, kaj pomeni?«

»Razišči sam.«

»Ampak saj še ne znam dobro brati!«

»Torej se boš moral potruditi. Ko boš dobil odgovor, mi povej.«

»Da, oče.«

Mali sin je odprl enciklopedijo, katero mu je v naročje dal oče. Bila je težka in skoraj čisto nova. Odprl je poglavje o duševnih motnjah ter začel glasno brati po zlogih, saj je bil takrat star 6 let. Mihej se je še spomnil, kako ponosno je stekel k očetu in mu povedal odgovor.

»To je človek, ki se boji odprtih prostorov, strah ga je zapuščati dom in biti pred množico. A je v redu?«

»Malce površno, ampak si opravil nalogo. Sedaj pa ti bom jaz povedal malce bolj natančno. To je človek, ki ga je strah pred odprtimi prostori, strah ga je zapuščati dom, vstopati v javne prostore, sem se šteje tudi strah pred množico, strah pred potovanjem z javnimi prevoznimi sredstvi.«

»Uau, oče! Tudi jaz bi bil rad nekoč tako pameten kot si ti!«

»Za to pa se boš moral še veliko učiti. Boš lahko to naredil?«

»Seveda, oče!«

A če še enkrat pomislil, je bilo za to fobijo krivo tako življenje, ki ga je imel. Oče ga je vzgojil v prepričanju, da so ljudje hudobni, sebični, sovražni in da ne govori, kaj vse je oče rekel o RAJ-u. Nič čudnega torej, da se je bal ljudi, če jih še nikoli ni spoznal v živo, tako kot jih spoznava sedaj.

Skoraj je že bil pred drugim hostlom. Videl je lahko že parkirišče in moral je priznati, da bo morda tu res malenkost dražja prenočitev. Bo pa seveda tudi bolj udobna. Mihej je stopil čez cesto ter prišel do parkirišča, ki je bilo namenjeno gostom penziona Zelena lipa. Stopil je v notranjost ter šel do recepcije. Za okencem je sedela mlada gospa v srednjih tridesetih.

»Dober dan in dobrodošli v penzionu Zelena lipa. Kako vam lahko pomagam?«

»Dober dan. Želim izvedeti, koliko bi stala ena nočitev tukaj.«

»Samo trenutek, prosim. Aha, cena je 15 eur. A če želite, je zjutraj tudi samopostrežni zajtrk, skupaj z nočitvijo stane 20 evrov.«

» V redu, hvala, ampak mislim, da bom potreboval samo prenočitev.«

»V redu, koliko časa pa želite ostati pri nas?«

»Zaenkrat dva tedna.«

»No, to pa je lepo. Sedaj pa bi prosila nekaj vaših podatkov. Ali lahko vidim vašo osebno kartico?«

Le zakaj pa jo zanima to? Je mar RAJ- eva agentka? Ali želi preveriti, kdo sem?

»Seveda jo lahko vidite. Samo počakajte trenutek.« je Mihej rekel z mirnim glasom. Odložil je manjši nahrbtnik, v katerem je imel spravljene nujne stvari in ven potegnil denarnico. Iz nje je izbrskal osebni dokument ter ga čez okence podal receptorki. Ta ga je z zanimanjem opazovala, se nato nasmehnila in  ga vrnila.

»Vas smem vprašati, kaj ste iskali?« je rekel Mihej,

»Ah, gospod Kutnar! Samo prepričati sem se hotela, da ste polnoletni. Drugače pa tudi potrebujem vaše ime in priimek, da lahko napišem, kdo je zasedel sobo.«

»Da, da. Seveda. Ali lahko sedaj dobim ključ?«

»Oprostite, seveda. Izvolite ključ sobe, številka 107. S tem ključem pa lahko tudi odpirate glavna vhodna vrata, če boste kdaj zvečer prišli pozno domov. Na razpolago imate tudi parkirno mesto. Želite izvedeti še kaj?«

»Ne, najlepša hvala. Lep dan!«

»Lep dan tudi Vam, gospod Matej Kutnar!«

Nekaj na njej Miheju ni bilo všeč. Morda je bil njen izraz na obrazu, ali pa njen glas, morda ton, ki ga je uporabljala. Kakor koli že, nekaj na njej ga je odbijalo. Zato je vzel ključ ter stopil k stopnicam.

»Gospod, lahko se peljete z dvigalom! Skoraj nihče več ne uporablja stopnic!«

»No, potem pa vsaj ne bo gneče na stopnišču.« je Mihej rekel bolj sebi kot njej. Eden od vzrokov, zakaj nikoli ne uporablja dvigal je ta, da so notri zelo pogosto kamere. Njim  pa se izogiba že na kilometer. Tako ali tako ima sobo v prvem nadstropju, zato ne bo veliko hodil. prišel je v prvo nadstropje in poiskal številko 107. Soba je bila obrnjena na parkirišče in mesto, kar bi se drugim ljudem zdel klavrn pogled, a zanj ne bi moglo biti boljšega razgleda. Strateško je bil zelo pomemben: lahko je videl vsakega, ki je prišel in odšel. Le vhod za delavce je na drugi strani penziona, zato njih ne more spremljati. Razgledal se je po sobi. Takoj pri vhodu je bila omarica za čevlje, kljuka za plašče ter ogledalo. Stopil je naprej ter na desni zagledal vrata. Odprl jih je ter zagledal kopalnico. Prha, straniščna školjka ter lijak z ogledalom so zapolnjevali prostor. Stopil je korak nazaj ter ponovno začel raziskovati.  Spet je šel naravnost in prišel  do zadnjega prostora, ki je bil od vseh največji. Takoj, ko je prišel notri, je videl majhno čajno kuhinjo, ki je imela hladilnik, grelno ploščo ter napo nad njim. Tole mu bo prišlo zelo prav, če si bo kaj kuhal.

 Na desni strani v kotu je bila velika nočna omarica, na njej pa TV ekran, zraven je ležal daljinec. Levo  od ekrana je bila pisalna miza z dvema stoloma. Skrajno levo v sobi pa je ležala velika zakonska postelja.

»To bo zadostovalo.« si je rekel Mihej.

Denarnico je položil na mizo, nato pa se je odločil, da je že skrajni čas, da se vrne po svoj nahrbtnik. Za seboj je zaklenil vrata, ključ pospravil v žep in odšel po stopnicah dol do recepcije, pokimal receptorki ter se ustavil zunaj na soncu. Vdihnil je ter ugotovil, da življenje kljub vsemu ni tako slabo. S hitrimi koraki je zapustil parkirišče, stopil čez cesto in začel hoditi po smeri, od koder je prišel. Čez približno 45 minut je spet stal pred podirajočo se stavbo ter iskal nahrbtnik. Ko ga je našel, si je oddahnil, ter pogledal, če so vse stvari še vedno notri. Ugotovil je, da mu je zmanjkalo hrane, zato bi bilo najbolje, če se spotoma ustavi še v trgovini ter kupi nekaj potrebnih stvari, kot so voda, kruh, nekaj namazov, meso, sir, jogurt. Nakupoval je vedno oče in Mihej ni smel iti z njim, tako da bo to njegovo prvo nakupovanje. Ko je z velikim nahrbtnikom prišel v trgovino, si  je najprej nekaj minut ogledoval druge ljudi, kako nakupujejo. Saj ni tako težko. Vzameš stvari, ki jih potrebuješ, jih daš na tekoči trak, počakaš, da ima trgovka čas zate in nato ji plačaš. Kako zanimivo! A ni si predstavljal, da imajo toliko izbire! Oče je vedno domov prinesel črn kruh, tu pa je bil bel, s semeni, rumen koruzni, mešani, a iz navade je vzel črn kruh, saj je verjel, da je oče kupoval najboljšega. Gotovo mora biti tudi najbolj zdrav, o tem je  bral v neki knjigi.

Ko je nakupil vse stvari, se je bal, da njegov nahrbtnik ne bo mogel vsega sprejeti vase. Imel je prav in zato je prosil še za vrečko. Ko je stopil iz trgovine, se je že mračilo in hitro je stopil proti svojemu novemu domu. Še dobro, da je imel s seboj ključ sobe, saj drugače ne bi prišel v penzion. Ko je prišel v sobo, je nakup skrbno spravil v čajno kuhinjico, nato stopil pod tuš in se uredil za spanje.

Seveda ni tega počel prvič – se selil, zaživel na novo, a je to prvič počel sam. In res je nekako samotno, če dobro pomisli. Takoj v naslednjem trenutku je zaspal. Sanje so bile čudne. Včasih se je zbudil, nato spet padel v spanec, ni vedel, ali sanja ali je buden.

 

Moje sanje so bile čudne. Včasih sem se zbudil, nato sem spet padel v spanec, nisem vedel, ali sanjam ali sem buden. Nato me je dobro zbudil močan glas ter premikanje. Je morda potres? Jaz sem se premikal, čeprav nisem imel nadzora nad tem. Nato sem se toliko zbral, da sem odprl oči in videl, da ni potresa – še huje: moj oče.

»Zbudi se, ti lenuh nemarni! Zgani se, zmigaj se, ZBUDI SE!« besede je podkrepil z udarcem v lice. Slednje pa me je res zbudilo, da sem na široko odprl oči. Videl sem, da ležim v svoji postelji. Ojoj! Sem mar zaspal za v šolo? Nato sem videl na sebi pol ducata odej in sem se spomnil prehlada ter še bolj pomembne stvari: Mamite.

Lice me je skelelo od udarca. Pogledal sem očeta in iskal vzroke za njegovo obnašanje. Kaj sem že narobe naredil? Zakaj sem ga razjezil?

Aha, učiteljica ga je zaradi mene klicala sredi sestanka. Velika napaka. Vedel sem, da se ga med službo pod nobenim pogojem ne sme klicati, a moja učiteljica tega ni vedela. Spet sem ga razočaral! Pa kaj je narobe z mano!? Zakaj sem tak neumnež?

Oče me je še enkrat udaril, tokrat v drugo lice, da sta me sedaj obe skeleli.

»Ali sploh veš, kaj si storil!? Ti hudič mali, ti!«

Še enkrat me je udaril. Z eno roko  me je držal za ramo, da mu ne bi pobegnil, a kako pa naj bi mu, saj sem bil še vedno bolan. Z drugo pa je udaril tam, kjer si je mislil, da bo najbolj zaleglo. Začelo me je zebsti, saj me je oče dvignil izpod odej.

»Oče, prosim! Nehaj, boli, prosim, prosim, prosim.«

»A, sedaj si pa priden fantek, a? Sedaj ni več tako zabavno in smešno klicati očeta v službo, kajne? Na tole, da si boš zapomnil za nekaj časa!« in me je spet udaril po licu, da je glasno plosknilo. Če me z drugo roko ne bi držal, bi padel iz postelje.

»Zaradi tebe sem ob posel, tečnoba!« in me je spet udaril. Bolelo je in že so mi tekle solze po licih, a bile so neme. Nisem kričal, nisem hlipal, vsaj ne še. Ko bo odšel, bo čas za to, če bo odšel. Vedel sem, da ga hlipanje, kričanje  le še bolj motivirata, da me udarja. Pri solzah pa ne morem pomagati. Še preden mi postreže prvi udarec, po navadi pridejo ven.

»Oče, pros…« a je moje moledovanje prekinil napad kašljanja. Oče se je za nekaj centimetrov odmaknil. Ni namreč želel, da bi se nalezel od mene, če dejansko govorim resnico in sem bolan. Še nekajkrat sem zakašljal, kihnil ter se počasi začel tresti. Oči sem imel rdeče, od joka, pa tudi od prehlada. Nos sem imel poln, a nisem imel moči, da bi si ga spraznil. Oče me je še vedno držal,  a je bil v precepu. Dokončno ga je prepričal še en napad kašljanja, nato me je spustil. Nekaj časa me je še gledal, potem pa je odšel. A nisem imel časa, da bi se zaradi tega veselil. Hitro sem se začel pokrivati z odejami, saj sem se čedalje bolj tresel. V času, ko sem se do konca pokril z vsemi odejami, sem še trikrat kihnil in ko sem se končno ulegel, sem ugotovil, da sem zelo, zelo žejen. Spet sem se počasi dvignil ter si iz čajnika natočil sedaj že mrzel in postan čaj. Saj bi si šel skuhati novega, zavil bi se v nekaj odej ter v kuhinji počakal na svež, vroč čaj, ki te pogreje tudi naprej od ust. Kar čutil sem, kako bi se toplota vročega čaja razlivala po telesu. A tega ne smem storiti. Če bi me sedaj slišal oče, kako si v kuhinji pripravljam čaj, bi očitno mislil, da nisem bolan in bi nadaljeval tam, kjer je pred nekaj minutami končal.

Velikokrat, kadar mu v službi kaj ni uspelo, če mu je posel propadel, je krivdo za to zvalil name. Vedno je našel razlog, zakaj sem jaz kriv, da mu stvari ne gredo dobro od rok. Za druge primere ne vem, a sedaj, za ta zadnji posel, sem morda res jaz kriv. Oče je imel telefonski klic ravno med sestankom in mislim, da ga skoraj nič drugega ne razjezi bolj kot to.

Ker nisem imel druge izbire, sem se obrnil na bok in upal, da bom kmalu kje drugje, kjer ni tako žalostno in dolgočasno. Morda kje, kjer …

 

… te zbudijo sončni žarki, ki ti sijejo na obraz. Tako lepo te pogrejejo, da se ne bi nikoli premaknil iz postelje. Mihej je zazehal, pretegnil roke in noge ter vstal. Bil je ponosen nase. Ugotovil je, da zna poskrbeti sam zase. Danes bo potrebno veliko dela, če želi ponarediti vse potrebne papirje za vpis v gimnazijo. Bolje, da začne takoj po zajtrku. V glavi si je še enkrat obnovil pogovor: »Svetovalna služba, prosto mesto, izpisnica, originalni dokumenti: spričevala, rojstni list, formalna prošnja, potrdilo o šolanju.«

Očitno ve, kaj bo delal ves ljubi dan. Najprej potrebuje kakovosten papir. Mihej je odprl računalnik in raziskal vse trgovine, ki imajo material, katerega potrebuje. Ko je našel vse, kar je iskal, je šel nakupovat. V penzion je prišel zgodaj popoldne, torej je imel še dovolj časa, da pripravi vse papirje. Večerje ni pojedel dokler ni v roki držal spričevala iz prvega, drugega in tretjega letnika zasebne gimnazije v tujini, kjer so ga poučevali zasebni inštruktorji. Od tam je imel tudi izpisnico. Ni pozabil na rojstni list ter napisati formalne prošnje. Mihej si ni želel, da se iz njegove prejšnje gimnazije prepišejo ocene, saj jih ni imel. V glavi si je tudi že izmisli celotno zgodbo. Mati mu je ob porodu umrla, z očetom pa potuje po svetu zaradi njegove službe. Oba prihajata iz Slovenije, a Mihej oziroma Matej Kutnar je že kot dojenček potoval iz države v državo. Nikoli ni imel pravega, mirnega in ustaljenega življenja. Ko je dopolnil 18 let, se je lahko sam odločil in odločil se je za umirjeno življenje. Zato je prišel nazaj, domov in se odločil, da bo do konca opravil šolo, nato pa bo začel študirati. Ker ni imel hiše ali stanovanja, se je nastanil v penzionu. Očetu je seveda poslal vse liste, da jih je lahko podpisal in s tem se zgodba konča. Če ga bodo v šoli vprašali, kaj o državah, v katerih je bil, se mu ni potrebno lagati. Z očetom je večkrat potoval, ni se skrival samo v Sloveniji, saj je bila premajhna za tako velike skrivalnice. Prižgal je televizijo, si naredil sendvič ter nalil kozarec vode in začel grizljati skorjico na kruhu.

»Za vas imamo pretresljivo novico, ki je v javnost prišla pred nekaj minutami. Domnevno naj bi  pred tremi dnevi dva moška napadla in oropala hišo, odmaknjeno v gozdu. Motiv za rop ni znan, niti ni znana natančna vsota ukradenega blaga. Škodo ocenjujejo za okoli milijon in pol evrov. Ime lastnika zaenkrat še ni znano, vemo pa, da sta bila napadalca povezana. Policisti posebne enote so uspešno prijeli starejšega napadalca. Izvedeli so, da je mlajši napadalec njegov sin, ki je ušel organom pregona. Oba napadalca – oče Mihej Morešečan in njegov sin, katerega ime za enkrat še ni znano, sta oborožena in zelo nevarna. Sin je lastnoročno premagal pet mož posebne enote. Eden od policistov je na sebi imel kamero, ki je posnela besno divjanje tega napadalca. Na žalost pa slika ni dovolj jasna, da bi si z njo policisti lahko kakor koli pomagali, zato so se odločili, da jo bodo poslali v javnost, da se ljudje lahko prepričamo, da je to resna grožnja za vse. Opozarjamo vas, da otrokom do 16 let odsvetujemo ogled posnetka, prav tako tistim, ki jih taki prizori preveč vznemirijo.«

 Mihej je čisto pozabil na sendvič, ki se sedaj ležal na tleh. Kozarec vode je tako močno stiskal s pestmi, da je bila velika nevarnost, da bo počil.

»To. Se. Ne dogaja. Se. Ne. Dogaja. Ne. Dogaja. Ne dogaja. Ne, ne, ne!«

Na posnetku je zagledal sebe, kako je skočil iz drevesa takoj za vejo, ki je podrla tri napadalce. Videl je zmazek, ki je nato premagal človeka s kamero in nazadnje, ko je kamera snemala samo še nebo, slišal, kako je razorožil še svojega zadnjega napadalca. Slišal je, kako je vanj ustrelil uspavalno puščico. S tem prizorom in zadnjim krikom se video končal. Mihej sploh ni vedel, da še vedno diha. Mar sploh diha? Poslušal se je in ugotovil, da bo kaj kmalu hiperventiliral in padel v nezavest, če ne bo začel pravilno in globoko dihati. Dihaj, samo to je pomembno. Dihaj. Saj nimajo tvoje slike, ni jim uspelo. Dihaj, samo dihaj. A s tem posnetkom izredne novice še niso zaključili.

»Za več pojasnil, s kakšno grožnjo imamo tu opravka, nam je na voljo vodja posebne enote, ki je glavni v lovu na pobeglega zločinca. Pred  uro je podal izjavo.«

Mihej se je podrobno ozrl v obraz vodje posebne enote. Ni videl podobnosti med potezami svojega očeta ter tega policista.

Kakšno naključje, da je komandir imel rjavozelene oči, istega odtenka kot so bili opisani v očetovem dnevniku, ko je opisoval svojega starejšega brata.

Miheju je to zadoščalo. Sedaj je pozornost namenil stričevemu glasu, da ga bo lahko kadarkoli prepoznal. Nato se je osredotočil na obrazno mimiko, saj ta veliko pove o tem, ali so besede resnica ali laž. Vendar vse to njegov stric  že ve, zato ne bi bilo čudno, če bi večkrat sklonil glavo k mizi. S tem bi pokazal, da misli resno vsako besedo in da mu je žal, ker enega od zločincev še niso prejeli. Dobro je poznati mimiko in kretnje, saj ti lahko psihologija pride zelo prav pri nadzorovanju množice.

»Dober dan. Kot ste verjetno že slišali, smo pred tremi dnevi imeli krizo. Napadalca sta iz neznanih razlogov oropala hišo, ki nima nobenega zakonitega lastnika. Zgrajena je bila ilegalno in je brez papirjev, v njej pa je bilo veliko dragocenih predmetov. Za sedaj še ni jasno, čemu je stanovanjski objekt služil, bojimo pa se, da so tam prali denar.«

Stric je naredili dramatični premor, da so ljudje lahko zajeli sapo in izdahnili: »Nemogoče!«. Tudi jaz sem osupnil. Z očetom sva oropala lastno hišo! Kakšen škandal! Nato pa je stric počasi in razločno nadaljeval:

»Starejšega napadalca smo aretirali v hiši med ropom samim, mlajši napadalec pa je pobegnil v gozd. Kot ste videli na posnetku, o njem nimamo veliko, le to, da je visok približno 175 cm. Ima svetlo rjave lase ter zelene oči. Star naj bi bil 17 let. Policiste, ki jih je napadel, so danes zjutraj odpustili iz bolnišnice, le eden je ostal in je v kritičnem stanju. Za policista, ki se bori za življenje, doma pa ga čakajo žena in trije otroci, morda ne bo nikoli pravice, če ne poiščemo tega napadalca.«

» Ojoj! nisem vedel, da imajo plačanci družine! In tri majhne otroke! Saj to je pa že preveč! Mislim, da so pozabili omeniti, da je žena zaradi raka na smrtni postelji in bodo tisti trije otroci ostali sirote! In to samo zaradi mene! Zakaj so to izpustili? So morda mislili, da bo prevelik udarec za ljudi? Vsaj to bi si še lahko izmislili. Niti nisem vedel, da sem sposoben koga spraviti v kritično stanje. Ko sem odhajal od njih, je bil najbolj prizadet njihov ponos. No, saj ponos res lahko spravi nekoga v kritično stanje.« je Mihej  modro dejal po premisleku.

»Kljub vsem grozotam, imamo dobre novice.«

Stric Mihael je naenkrat preusmeril pogled naravnost v kamero, kakor da bi vedel, da Mihej posluša.

»Miheja Morešečana imamo zaenkrat še v priporu, saj želimo izvedeti čim več informacij, ki so koristne preiskavi. Upamo tudi, da bomo z njegovo pomočjo uspeli locirati drugega napadalca, ki je trenutno neznano kje. Oba zločinca čaka kar nekaj let zapora, odvisno od tega, ali bo poškodovanemu policistu uspelo preživeti, sicer pa lahko obema grozi dosmrtna kazen v zaporu.«

Spet je naredil dramatično pavzo, vendar Mihej ni imel nobene sarkastične pripombe. Dobil je grožnjo. To je vedel samo on, slišal je v tonu stričevega glasu. Če se ne preda, mu bo gotovo ubil očeta. Kaj naj stori? Očeta potrebuje, če želi končati nalogo, ki jo ima kot alfomo, a bolj je pomembno, da ga RAJ  ne dobi. Za svet je boljše, če umre. Kaj naj stori? Strah ga je.

»Verjamem, da vas je strah. Za vas in za svoje najbližje. A težki časi nam pokažejo, kako močni smo lahko skupaj. Če vas je strah in ne veste, kaj bi storili, naredite tole: olajšajte nam iskanje in nam posredujte vse informacije o vseh sumljivih osebah, ki ste jih videli ali samo slišali zanje. Naj se konča ta stvar enkrat za vselej. Pomagajte nam, da bo pravici zadoščeno. Bojim se, da brez vaše pomoči ne bomo daleč prišli.  Skupaj smo močnejši od kriminala in pokvarjenih ljudi. Dobili bodo svojo kazen!«

Mihej je imel občutek, da bo te kazni delež njegov oče, ali pa on sam.

Zakaj, zakaj, ZAKAJ!!! Z vso silo je treščil kozarec z vodo ob steno, a dejanje mu ni prineslo tolažbe niti zadovoljstva. Onemel je pred posledicami svojega dejanja. Nikoli si ni mislil, da kdaj ne bi bil sposoben nadzirati svojih čustev. Sedaj pa je nemo zrl v črepinje ter vodo, ki se je naglo širila po tleh – dejanje, ki ga je povzročil izbruh jeze in nemoči.

 

Gledal sem črepinje in pomislil na srce. Ko je v srcu jeza, sovraštvo in bolečina, je skoraj nevzdržno, a še nekako gre. A ko je enkrat polno, poči in strup se razširi po celem telesu, saj ni več srca, ki bi ga omejevalo. Kakor Mihejev kozarec, sem žalostno pomislil.

Mihej potrebuje prijatelja, nekoga, kateremu lahko vse zaupa. Jaz imam Zaro, on nima nikogar.

 

Mihej ni imel nikogar, h kateremu  bi lahko šel po tolažbo. Še nikoli v življenju se ni počutil tako samega in osamljenega. Ednini človek, s katerim je preživel svojih 17 let, ga je zapustil. Žrtvoval se je zanj, on pa mu ne more pomagati, ne more ga rešiti. Potrebuje zaveznika. A koga? Spomnil se je, da je del očeta še vedno z njim. Pa ne tako, kot pravijo duhovniki, da ga čutiš v svojem srcu, ampak na bolj fizičen način. Očetov zakodiran dnevnik! Čisto je pozabil nanj. Mislil je, da mu ima oče še veliko  povedati in bal se je, da je za to prepozno. A kaj, če je vse stvari zapisal v dnevnik? Še dobro, da ga je skoraj v celoti dekodiral. Vsako poglavje je imelo svojo pisavo. Večina poglavij je bila napisana v runah, eno poglavje je imelo pomešane črke in številke. Tisto je bilo zelo zabavno! Ko si končno ugotovil vzorec, si lahko prevedel celotno poglavje, a Mihej starejši je bil zelo prebrisan in ko je sin že mislil, da je besedilo odklenil, je ugotovil, da ni napisano v njemu znanem jeziku. Zato se je moral skoraj mesec dni Mihej mlajši učiti latinščino, da je lahko končno prevedel tisto poglavje. Vendar se je splačalo. V tistem poglavju je bilo napisano vse, kar je bilo moč vedeti o organizaciji RAJ.

Mihej si je želel novih izzivov, zato je nestrpno čakal dan, ko bo spet imel dovolj časa, da bi odklenil še tistih nekaj zadnjih poglavij, ki so mu ostala.

V gimnaziji bo tudi imel na razpolago veliko gradiva. Oče mu je  enkrat pokazal, da se lahko tudi v čisto navadni otroški slikanici  nahaja skrivno RAJ-evo sporočilo, samo ugotoviti si moral vzorec in zaporedje črk ter številk.

Mihej se je odločil, da ima dovolj vznemirjenja za en dan, zato je ugasnil vremensko napoved, spakiral vse dokumente v torbo, ugasnil luč ter se ulegel v posteljo.

 

Obračal sem se in obračal, a nikakor nisem mogel zaspati. Ali pa vstati. Ne vem, ali je dan ali noč. Zavese sem imel zastrte, zato nisem ravno imel dobrega pogleda ven. Bilo mi je vroče, a ko sem odgrnil odeje, sem ugotovil, da sem popolnoma moker ter, da me zebe. Začutil sem tudi lakoto, dovolj sem imel postanega čaja. Nekaj časa sem tiho poslušal. Skušal sem ugotoviti, ali je oče doma ali v službi. Naenkrat sem spet grdo zakašljal. Joj, kako me boli grlo! Tako suho je, da imam občutek, da bo eksplodiralo. Ko sem spet zajel sapo in umiril kašelj, sem ponovno prisluhnil. Če je oče spal, bi ga kašelj gotovo zbudil. To pomeni, da sem varen. A kako dolgo? Spomnim se, kako me je oče udarjal po licih. Čeprav imam občutek, da sem vse to samo sanjal, pa mi rdečina ter vročina na licih dokazujeta, da se je vse to res zgodilo. Ne bom se bal vstati iz svoje postelje! Pogumen bom kakor Mihej in se soočil z vsem, kar pride. On ima veliko težje življenje kot pa jaz. On bi se mi moral smiliti, ne pa jaz .

Je pa res, da ima za razliko od mene prijaznega očeta. Strogega, a prijaznega.

Vstal sem iz postelje ter si hitro oblekel svežo pižamo. Kup umazanih oblačil je bil že tako velik, da sem ga moral dvakrat nesti v kopalnico. Upam, da oče ne bo ugotovil, koliko bo moral prati, saj je bil zelo jezen, če sem prinesel preveč umazanih oblačil.

Odšel sem v kuhinjo ter si pripravil zajtrk … ali pa malico. Pogledal sem na uro. Mali kazalec je bil na 9-ki, veliki pa na 6-ki. Če je ura šest, imam zajtrk, če pa devet, imam malico. Ampak če je ura šest, je že preveč svetlo zunaj, zato mora biti devet. Le kako se lahko odrasli znajdejo iz vseh teh številk! In zakaj morajo biti trije kazalci? Mar ni eden dovolj? Nehal sem razmišljati  o tem, kako si odrasli otežujejo življenje in se raje posvetil svoji malici: čokoladni kosmiči s hladnim mlekom. Opazoval sem tiho stanovanje. Kako je bilo, ko je bila tu še mami? Gotovo bolj veselo, bolj podobno … domu. Ko bi le lahko vedel, kaj si je oče mislil o njej. Morda, če bi bila še živa, bi bil oče bolj prijazen in bi me imel rajši.

 

Mihej si je želel izvedeti, kako si je oče mislil o mami. Morda, če bi bila še živa, sedaj ne bi bil sam. Morda bi bila v tem trenutku ona ob njem, ter načrtovala, kako bi skupaj rešila očeta iz rok RAJ-a. čeprav ni skoraj nikoli razmišljal o njej, jo je pogrešal. Pogrešal je vlogo ženske v družini, tisti del, ki skrbi, da vse stvari funkcionirajo. Pogrešal je mamo. Nihče je ne more nadomestiti. Pogledal je na uro. Kazala je točno šest zjutraj. Tako se je odločil, da ima pred odhodom v šolo še nekaj prostega časa, katerega lahko porabi za branje iz očetovega dnevnika. Morda pa bo kje našel besedico o materi. Do sedaj je  o njej izvedel samo to, da je umrla nekaj dni po rojstvu svojega prvorojenca.

Odprl je dnevnik in na mestu, kjer je zadnjič ostal z branjem potegnil prepognjen list, na katerega si je zapisal vse dekodirane rune ter druge simbole, s katerimi je oče zaklenil svoje življenje.

Če bi morda vsak dan vadil, bi lahko rune bral kot navadno abecedo, a pri nekaterih je še vedno imel težave in odkar je runo Wunjo zamenjal z runo Thurisaz, je rajši za vsak slučaj preverjal z listom. Ti runi sta namreč pomenili besedi »vesolje« ter  »velikan« in Mihej se nad takim besedilom ne bi mogel bolj začuditi. Ob spominu na ta polom se je še vedno nasmehnil.

Prijel je list z runami ter začel brati:

»Mislim, da ne znam več naprej. Včeraj sem izgubil očeta. Videl sem, kako so ga pretepli in nato odpeljali s seboj. Vem, da so ga kmalu zatem ubili. Naslednji dan sem to začutil.

Želeli so, da me izda, vendar je zavrnil. Rekel jim je, da sploh nisem alfomo in da izgubljajo čas z iskanjem. Vem, da je bil oče razočaran nad menoj, ker me vesolje ni izbralo za to pomembno vlogo, a da bi se jim sam predal … njegova žrtev bi bila zaman. Skoraj tako močno, kot me je pretresla smrt očeta, pa me je pretresla tudi izdaja. Moj leto dni starejši brat, ki sem ga vedno spoštoval in imel za vzor, me je izdal. Oba z očetom je izdal. Njegova izdaja je očeta stala življenja, mene pa oropala normalnega življenja. Vedel je, da nisem alfomo, a ne bo prenehal z iskanjem, saj želi, da trpim. Trpim zato, ker mi je oče namenil več pozornosti, več pohval ter več spodbud. Kako majhna stvar lahko človeka spremeni ter ga uniči. Človek ni zloben. Zlobne so lahko le besede ter odločitve, sprejete v trenutku jeze ali dvoma. «

Kljub trdi resnici sem si dovolil nasmešek. Oče je vedno rad govoril modrosti in ko je prebral slednjo, se je Mihej počutil, kot da ima spet ob sebi svojega modrega očeta. Poln vznemirjenja je obrnil dnevnik ter se ponovno potopil v branje:
» … a verjamem, da se vsaka stvar naredi z razlogom. Čeprav dolgo nisem videl dobre plati bratove izdaje (težko sploh napišem besedo brat!), sem morda odkril novo pot v življenju. Če sem bolj natančen, sem odkril novo osebo v življenju. Čisto me je spremenila! «

Miheju je od vznemirjenja skoraj padla knjiga na tla. Gotovo govori o Rebeki, njegovi materi! » … spoznal sem jo po golem naključju. Bil sem v knjižnici in prišla je do mene to veselo dekle, polna življenja. Kar tako je začela pogovor z mano in me povabila na pijačo. Moja prva misel je bila, da je RAJ-eva agentka. Že sem jo hotel odvesti nekam na samo in jo izprašati ter RAJ-u poslati sporočilce, ko sem nekaj zagledal v njenih očeh. Bila je naivnost, otroška nedolžnost. In v tistem trenutku sem se zaljubil v njene oči, njen pogled, njene ustnice, njen dotik. Občutek imam, da je  vse na svetu, občutek imam, da lahko storim kar koli, vse mi bo uspel z Rebeko ob stani. Ne vem, kako bi preživel brez nje. Včasih je resnica tako preprosta, da ji ne verjamemo. «

Mihej Starejši je bil zaljubljen! Nemogoče! Je res to njegov dnevnik?! In na spodnji strani istega lista je bilo narisanih nekaj srčkov.

»Je sploh varno, da to gledam? Mar ni to nekakšen vdor v zasebnost?« Mihej je dnevnik zaprl, a ne zaradi etičnosti in moralnost, temveč zaradi ure, ki ga  je opozorila, da bo treba iti v šolo. Torej, prvi šolski dan!

Mihej je upal, da bo spet priča kakšnemu izpadu tistih frajerjev! To bi bila res lepa popestritev pouka. Preden je odšel, je pojedel še kos kruha z rezino sira, nato pa je že stopal po ulici s torbo na ramenih. Čudno se je počutil, ker je bila torba polna listov za vpis ter zvezkov, namesto da bi s seboj nosil suho hrano, pipec, prvo pomoč, nekaj oblačil.

Kmalu je zaslišal hrup. Dvignil je glavo in ugotovil, da je že skoraj pri gimnaziji, hrup pa so zganjali dijaki. Mihej se je ustavil ter jih nekaj časa opazoval. Videti so bili veseli, nekateri so se pogovarjali, drugi kričali, veliko jih je prihajalo s  kolesom ter rolko. Povsod je gomazelo življenje.

Zanimive in zabavne stvari so tiste, ki razbijejo našo vsakodnevno rutino.

Z  vpisom v srednjo šolo je Mihej uradno razbil vsakodnevno rutino. Sedaj je pripravljen na vse!

»Dober dan, prišel sem se vpisat. Sem Matej Kutnar in pred dvema dnevoma ste mi bili v veliko pomoč.«

»Da, da. Spomnil se. Ti pokažem pot do socialne delavke? «

»Ne, to ne bo potrebno. Se bom že znašel, verjamem, da imate veliko dela. Hotel sem se vam samo zahvaliti za vso vašo pomoč.«

Gospa je bila videti vidno presenečena nad pozornostjo, ki ji jo je namenil novi dijak in je ostala brez besed.

»Nasvidenje. In lep dan!«

»Lep dan tudi tebi!« je bilo vse, kar je rekla.

Mihej se je povzpel po stopnicah ter začel brati napise na vratih skupnih služb.

»Tajništvo, ravnateljica, zbornica … kje pa je soc… a!« Mihej se je skoraj zaletel v vrata, kjer je po napisu sodeč delala socialna delavka. Potrkal je in počakal. Očitno ima telefonski klic, saj dolgo ni odprla vrat. Mihej je za vsak slučaj potrkal še enkrat. Kmalu so se vrata odprla in ven je najprej stopil dijak, takoj za njemu pa še lično urejena ženska v poznih tridesetih. Ko ga je videla, mu je pomignila, naj ji sledi.

»Sem slišala, da si zelo zavzeto trkal na vrata. Dovolj je, če potrkaš samo enkrat. Včasih imam kakšen razgovor in ni mi všeč, če me ljudje motijo s trkanjem.«

Resno sem pokimal, nato pa začel:

»Oprostite, ne bo se ponovilo. Sem Matej Kutnar in predvčerajšnjim sem vas klical, da bi mi povedali, ali imate kakšno prosto mesto v četrtem letniku. Rekli ste, da …«

»Seveda. Spomnim se. Prosim, usedi se, Matej.«

»Hvala.«

»Prišel si na vpis. Zakaj pa ni s teboj enega od staršev?«

Mihej ji je povedal celotno naučeno zgodbo, ki si jo je že tolikokrat prebral. Dobro naučena laž mu ni nikoli delala težav. Ko ji je povedal, da je tudi polnoleten, se je malenkost pomirila. Poslušala je njegovo zgodbo o tem, kako je celo življenje potoval in kmalu se ji je zasmilil, zato ni delala veliko komplikacij ob nekaterih nepravilnostih. Začudila se je, da  so Mateja učili profesorji, ki od njega niso zahtevali enako število testov in spraševanj kot je z zakonom določeno. Ni pa vedela, da Mihej ocen sploh ni poznal, zato si jih je sam  v spričevalu izmislil.

A nato je prišla do zaključka, da so dobili zelo marljivega dijaka in za to je bila hvaležna.

Čez približno pol ure je Mihej lahko zapustil socialno službo. Delavka je rekla, da bo danes osebno šla v 4.c. in jim razložila, da bodo jutri dobili novega dijaka. Mihej se je še zahvalil, nato pa odšel nazaj v penzion. Socialna delavka mu je namreč rekla, naj danes še ne gre k pouku.

Ko je Mihej hodil proti penzionu, je socialna delavka začela vnašati vse nove podatke v računalnik. Na šolsko spletno stran je tudi dala njegovo sliko. Za vse nove dijake, ki so se prepisali ali pa »fazane«, so imeli na spletni strani nekaj dni njihove slike, da so s tem izrazili dobrodošlico. In čeprav je bilo to narejeno z dobrim  namenom, je internet lahko zelo bogato mesto informacij.

RAJ je natančno opazoval in spremljal vsak nov dogodek in kaj kmalu so dobili sporočilo, da je v mestni gimnaziji en dijak več. Seveda to ni bila utemeljena grožnja, niti sum, a so vseeno preverili. Kmalu so imeli njegovo sliko, a fant na sliki se ni ujemal s fantom, ki so ga iskali. Ta je imel rjave oči in ne zelenih, zato so sled kmalu zavrgli. Nato je v sobo stopil Mihael in še sam preveril sliko ter jo primerjal s sliko, ki so jo uspeli posneti v gozdu med napadom.

Ko je Mihej prišel v penzion, je stopil naravnost v kopalnico. Pa ne zaradi običajne potrebe, temveč zaradi oči. Joj, kako je zbadalo! Nikoli ni bil ljubitelj leč, kaj šele barvnih in prava muka mu jih je bila nositi. Le kako jih bo lahko nosil cel dan? Do današnjega dne se s tem še ni ubadal. Do danes leč ni nosil dlje, kot je doma trajalo slikanje za osebni dokument. Oče je zahteval, da takrat nosi leče. Spet se je pogledal v ogledalo, tokrat s svojimi zelenimi očmi. Nekajkrat je še pomežiknil, nato pa se posvetil kosilu. Pred seboj je videl …

 

… mleko in čokoladne kosmiče. No, videl sem samo še skledo, v kateri so bili. Sedaj sem jih že pojedel. Le koliko časa sem sedel tukaj in sanjaril?

V vratih se je zaslišalo obračanje ključa. To je lahko pomenilo samo eno stvar -  oče je prišel domov iz službe, se pravi, da mora biti ura že skoraj tri. Bo oče jezen, ko me bo videl v pižami? Kaj če bo rekel, da sem lenuh in me zato kaznoval? Skočil sem s stola ter stekel po stopnicah ravno v trenutku, ko je oče vzel ključ iz ključavnice in stopil čez hodnik v kuhinjo. Gotovo je slišal zapiranje vrat moje sobe in verjetno je sedaj že videl prazno skodelico ter žlico na mizi. Spet nisem pospravil za seboj! Pa zakaj sem tak pozabljivec! Saj bi rad šel dol in pospravil do konca, a ne dokler je v kuhinji še oče.

V sobi sem se hitro preoblekel v trenirko, nato pa sem se vrnil dol v kuhinjo. Očeta ni bilo več v kuhinji, sem pa v dnevni sobi slišal neko tekmo na televiziji. Gotovo gleda tekmo in zraven pije svoje čudne, smrdeče pijače. Bolje da me sploh ne vidi. Na hitro pospravim za seboj, nato pa izginem v svojo sobo in oba sva srečna. Že sem uspešno položil skodelico in žlico v pomivalni stroj, a ko sem ga zaprl, je naredilo klik. Otrpnil sem. Je slišal? Ve, da sem tukaj spodaj? Nič. Zvok sicer ni bil glasen in ker je oče spremljal tekmo, ga ni mogle slišati. Uf, še sreča! Obrnil sem se in odšel nazaj gor po stopnicah, ko je pod mojo nogo zaškripala ena od desk. Ne! Spet sem otrpnil. In poslušal. Nič. Morda bi bilo najbolje, če bi čim prej prišel do svoje sobe, tam bom na varnem. Nisem se zmenil za to, da so stopnice še nekajkrat zaškripale. Hitel in preskakoval sem po dve, samo da bom čim hitreje stran od očeta. Prišel sem do vrha stopnic, si oddahnil, odprl priprta vrata sobe in jih zaprl. Preglasno zaprl. Ups! Tole je pa gotovo slišal. Ampak saj sedaj sem tu, na varnem, uspelo mi je in sedaj lah…

»Miha! Vem, da si buden! Slišal sem te! Pridi dol, pogovoriti se morava! «

Kaj, če se delam, da ga nisem slišal? Morda me bo pustil pri miru. Morda bo mislil, da je samo veter zaprl vrata.

»Miha! Vem, da si me slišal! Da se mi takoj prikažeš dol, saj ne želiš, da jaz pridem pote! Ne bom rekel dvakrat. Takoj!«

In sem ubogal. Kaj pa naj bi storil? Vrata ga ne bi zadržala, če bi si res močno želel priti v mojo sobo. Poleg tega bi ga s tem razjezil in gotovo bi bil kaznovan. Morda me ne bo kaznoval, saj je rekel, da se želi samo pogovoriti. Stopil sem iz sobe in počasi stopal po stopnišču. Utišal je televizijo, da mu ne bi bilo treba tako glasno govoriti.

»A, Miha. Tukaj si. Dolgo si potreboval.«

Sklonil sem glavo in stal pred zofo, na katero se je zleknil.

»Kako si?«

Sedaj sem dvignil glavo in ga pogledal v obraz. Je mislil resno?

»No, saj imaš usta. Govori, fant. Si v redu?«

Hitro sem pokimal in spet sklonil glavo.

»Imaš jezik? Znaš govoriti?« glas je z vsako besedo stopnjeval. Kmalu bo kričal.

Pokimal sem.

Presedel se je in steklenica, ki jo je držal v roki, se je nevarno zamajala. Še dobro da je že veliko tekočine manjkalo, sicer bi se sedaj lahko polil.

»V redu sem, zdrav sem.« sem tiho šepnil. Poskušal sem glasneje, a oče me je vedno tako prestrašil, da sem ob njen vedno izgubil glas.

Pokimal je in s tem pokazal, da me je slišal. Očitno ga je moj odgovor zadovoljil. Čakal sem, da bo nadaljeval in  po kakšni minuti tišine, ko sem jaz gledal v svoje copate, on pa v steklenico, je začel: »Klicala me je socialna delavka in me vprašala, kako si. Zanimalo jo je tudi, zakaj te še ni v šolo.«

Naredil je premor, da bi lahko razmislil o odgovoru.

»Rekel sem ji, da si imel včeraj še malo vročine, ampak da boš šel jutri že v šolo.«

Spet sem pokimal in mu s tem povedal, da se strinjam. Doma res nisem vedel, kaj naj delam. V šoli se vsaj zaposlim, pa še z Zaro se bom lahko spet pogovarjal. V tem času, ko sem bila sam, sem jo zelo pogrešal.

»To je torej urejeno. Da ne bi jutri slučajno zaspal, ti je jasno?«

Spet sem pokimal, nato pa se je oče posvetil tekmi. Očitno je bila tekma zelo pomembna, saj si zame ni vzel veliko časa. To je pomenilo, da lahko grem. Seveda mi je to bilo zelo všeč, saj nočem, da bi me spet kaznoval. Ni mi bilo treba dvakrat premisliti o tem. Preden sem se zavedel, sem že bil v svoji sobi za zaprtimi vrati. Usedel sem se na posteljo in razmislil, kaj naj delam do večera. Bolje je, da ne grem ven. Lahko bi se še prehladil. In še večji razlog, zakaj ne grem iz svoje sobe: oče. Tu sem varen, ker ga ne motim. Ko me ne vidi ali ne sliši, za njega ne obstajam, kar pomeni, da ne obstaja težava, ki jo je treba naučiti lekcije. Razgledal sem se po sobi. Umazano perilo sem res že odnesel, a soba je še vedno malce razmetana. Na postelji je tisoč odej, ki jih je treba zravnati in vrniti nazaj na svoje mesto. Če tega ne bom naredil, me bo oče kaznoval. Rad je imel red in disciplino, zato je tukaj še en zalog, zakaj ni imel rad mene.

Ko sem pospravil vse stvari, sem bil ponosen na to, kar sem naredil. Soba je bila lepa. Želim si, da bi jo oče videl in me pohvalil. Želim si, da bi me vsaj enkrat pohvalil!

Želim si biti tak, ki ne potrebuje pohvale drugih, pa je vseeno ponosen. Želim si biti tako pameten, iznajdljiv kot Mihej. Vsi ga imajo radi, občudujejo, vsi se ga bojijo – ampak samo, če on hoče tako. Moj oče bi ga gotovo raje imel od mene. Ponosen bi bil nanj in ga razvajal. Kaj sem jaz v primerjavi z njim? Zakaj ne morem biti tak kot on?

 

Mihej se je prevalil na postelji in si zaželel, da bi bil nekdo drug. Nekdo, ki nima tako velike odgovornosti na sebi.

»Nehaj razmišljati o tem!« se je opozoril. Če bo o tem razglabljal, se bo morda vdal in izbral lažjo pot. To se ne bo zgodilo. To se ne sme zgoditi. Poleg tega bo svojo zabavo. Šel bo v srednjo šolo! Česa tako norega mu oče gotovo ne bi dovolil. Vstal je in se oblekel. Sicer se mu še ni mudilo, ampak je raje zgoden. Poleg tega bo zavil še v pekarno in si kupil zajtrk. Včeraj je za kosilo in potem še večerjo pojedel skoraj celo zalogo, ki jo je imel.

Na rame si je posadil torbo, v žep dal nekaj bankovcev, vzel ključ in zaklenil sobo. Ko je odšel  mimo vhoda, je pokimal receptorki, ki je ravno sprejemala novega gosta.

» … službeno. Ostal bom 1 teden. … ja, seveda zajtrk! In večerjo tudi, če jo imate. Veliko pojem.«

»Potrebovala bom še vaše ime, gospod.«

»Hael. A prijatelji me kličejo Hal. Hal Arih.«

»Lepo, da sem vas spoznala.«  Receptorka se je sramežljivo nasmehnila.

»Tudi mene, Maruša.« Nov gost ji je brez oklevanja vrnil nasmešek.

Očitno jima ni težko hitro sklepati prijateljstva. Kdo tukaj koga ovija okoli prsta? Oba, receptorka in gost sta bila istih let in oba samska. To je Mihej videl po prstih. Videti je bilo, da sta se zelo lepo ujela.

Mihej se je nasmehnil. Ne glede na to, v kakšnem težavnem položaju je svet, ljubezni na njem nikoli ne zmanjka. Morda je to pravzaprav razlog, da se svet še vrti. Ljubezen.

Pogovora ni več dobro slišal, saj  se je že podal na parkirišče, nato čez cesto in v pekarno. Kupil si je dva čokoladna rogljička, nato pa med potjo jedel. Če bi se mu mudilo v šolo, bi lahko brez težav vzel avtobus, a vseeno se je raje držal stran od gneče in javnih mest.

V šolo je prišel med prvimi. To ga je presenetilo, saj je bila ura pol sedmih. Prva šolska ura se je začela 7.10. Dobro, da mu je socialna delavka dala tudi urnik z učilnicami. Po njemu sodeč so imeli prvo uro v 144, in sicer matematiko. Miheju matematika nikoli ni delala težav. Prav tako tudi noben drug predmet. To je eden od privilegijev, če imaš osebnega učitelja. Snov razlaga samo tebi, tako da takoj ve, če ga ne poslušaš. Prav tako ti lahko težjo snov večkrat razloži. In kar je najpomembnejše: ni testov in spraševanja. Vsako uro sta najprej ponovila staro snov in potem šla na novo. Polege tega pa se je lažje učiti, če imaš fotografski spomin. Ko je Mihej našel učilnico, je sedel na tla ob vrata in čakal, da se zberejo vsi ter da pride profesor, ki bo odklenil učilnico. Nato je zaprl oči in si v glavi predstavljal tloris šole. Želel je izračunati najkrajšo pot do knjižnice. Tja bo redno zahajal, saj mora izvedeti še veliko stvari o RAJ-u in njegovem načinu dela.

Okoli njega se je začelo zbirati čedalje več učencev. To bodo očitno njegovi novi sošolci in sošolke. Z zanimanjem so gledali novo pojavo, kakor je on z zanimanjem gledal in preučeval njih. Vedel je nekaj malega o deduktivnem in induktivnem sklepanju. Dekle na njegovi levi ima …

»Drin! Drin! Drrin!«

In očitno imajo zvonec, ki reže skozi ušesa. Torej lahko deduktivno sklepa, da bodo v nekaj letih vsi dijaki in zaposleni imeli težave s sluhom. Morda malenkost pretirava, a zvonec je res peklensko glasen.

Nato so se dijaki začeli umikati. Mihej je kmalu videl zakaj. Pot do vrat si je utrjeval starejši profesor matematike, ki je zjutraj med vožnjo z osebnim avtomobilom pil  kavo z mlekom. Imel je težave pri ustavljanju pri rdeči luči ali pa pri prehodu za pešce.  Aha, pa zjutraj je prespal budilko. Vse to je Mihej videl iz enega pogleda na profesorja.

Mihej je zadnji stopil v razred, saj ni nikomur želel zasedeti mesta. Profesor sploh ni opazil, da imajo novega dijaka, ki še ne sedi.

» Dobro jutro. Danes bomo nadaljevali z odvodi. Ko jih boste obvladali, pa bomo šli še na integrale. To se bo zgodilo čez  dva tedna, do takrat pa …«

»Gospod profesor?«

»Da? Če me že spet misliš prositi za dovoljenje obiska stranišča, pozabi, Irena. Če boš želela med vsako moj uro imeti zmenek s školjko, boš potrebovala zdravniško potrdilo.«

»Ne gre se za to, profesor!« se je oglasil fant iz tretje vrste.

»Očitno imamo novega sošolca.« je končno  povedala Irena.

Profesor se je obrnil in zagledal Miheja.

»Aha, saj res. Sem dobil sporočilo, da, res sem ga.«

Profesor si je popravil očala, se usedel ter dejal: »Kar predstavi se.«

Mihej je pogoltnil slino ter pogledal razred. Nekateri so ga opazovali z zanimanjem, drugi sumničavo. Dekleta so si nekaj šepetala in se smejala, kar ga je res naredilo živčnega. Da ne omenja leč, ki jih je nosil. Občutek je imel, da bo začel jokati, saj je oko lečo prepoznalo za tujek.

»Dobro jutro vsem skupaj. Moje ime je Matej Kutnar in prijaham iz … no, iz nikjer pravzaprav. Z očetom sem celo življenje potoval zaradi službe, nato pa  sem se odločil, da se bom nekje ustalil. Tu se mi zdi zelo lepo in upam, da se bomo ujeli. Hvala za besedo. « če ne pomisli na dejstvo, da je vse to povedal v eni sami sapi, mu je šlo kar dobro. Že  je hotel sesti, ko so ga zasuli z vprašanji.

»V katerih državah si bil?«

»Koliko jezikov znaš?«

»Ali boš ostal dolgo ali kmalu spet odpotuješ?«

»Kje  stanuješ?«

»Ali imaš punco?«

Slednje vprašanje je poželo velik aplavz iz dekliške strani, ki ga je ustavil profesor.

»Sedaj je pa dovolj. Matej, lepo te je imeti med nami. Prosim, usedi se. Prav nam bo prišel nekdo, ki dejansko nekaj naredi. Sedaj pa, če smo se vsi lepo spoznali, bi šli lepo nazaj na odvode.« cel razred je zavzdihnil. Mihej jih je razumel. Z očetom sta toliko časa porabila za odvode in integrale, da se jih je že naveličal. Ampak za razliko od ostalih, jih vsaj razume.

Torej bo lahko svojo prvo šolsko uro prespal. Mihej res ni vedel, kako da ni zaspal. Morda je zaprl oči enkrat ali dvakrat, a nato ga je hvala bogu zbudil zvonec. Tisti zvonec, ki reže skozi ušesa. Drugi sošolci so ob zvoku naglo poskočili deloma zaradi veselja, deloma pa zaradi tega, ker so zadnje tri vrte spale, prvi dve pa samo kinkali, saj se je profesor od časa do časa obrnil od njegove svete table in blažene krede ter pogledal, če ima kdo on njih kakšno vprašanje. Njegov monoton glas bi uspaval še kroničnega nespečneža.

Drugo uro so imeli psihologijo v učilnici 246. Morali so iti nadstropje višje in polovico odmora so preživeli na stopnišču, saj je bila gneča tako velika, da se niso mogli premakniti. Mihej že na splošno ni maral gneče in to je bila prava katastrofa. Ko so prišli v učilnico, se je  počutil veliko bolj varnega. Psihologijo je učila mlada profesorica, ki je vedela, kaj imajo dijaki radi.

»Dober dan. Danes je spet na vrsti debatni krožek. Tema, ki sem jo izbrala, je zadnje čase precej aktualna ... Imamo novega dijaka? Bi se nam predstavil?«

 Mihej je spet vstal ter povedal isto zgodbo kot prejšnjič, samo da je tokrat vmes dihal.

»Torej, razdelili se bomo v dve skupini. Vsaka skupina bo zagovarjala svoje stališče. Če bi rad kdo v drugo skupino, sedaj ima čas. Leva stran razreda, vi boste za. Desna stran, vi boste proti.«

»Proti čemu?« se je oglasil isti fant, ki se je oglasil prejšnjo uro namesto Irene. Mihej je ravno ugotovil, kdo je predsednik  razreda. 

»Andraž, če bi počakal, bi razložila. Danes bomo imeli okroglo mizo na temo istospolni partnerji in njihova posvojitev otrok.«

Cel razred je za trenutek zajel sapo. Nekaj fantov in deklet si je svoje strani zamenjalo. Na obeh straneh je ostalo skoraj enako število dijakov.

»Kar pogumno. Tu je dovoljeno vse, razen žaljenja. In verjamem, da ste dovolj odrasli, da boste tole vzeli resno.«

Še minuta tišine, ki jo je vsak porabil za to, da si je zamislil nek komentar, nato pa je Irena, ki je bila na levi strani, začela: »Vsak človek ima pravico do svobodne volje, do pravico do svobodnega izražanja svojih čustev.«

»Diskriminacija je, če mislimo, da so nekateri ljudje zaradi drugačnega razmišljanja bolni, izrodki narave.« je za Ireno rekel Tomaž.

»Ti si zagotovo izrodek.« komentar je požel valvo smeha.

»To je bilo neumestno. In nesramno. Če se ne moreš zadržati takih komentarjev, raje sploh ne govori. Si me razumel, Kristjan?«

»Da, profesorica. Hotel sem reči, da če si istospolne skupnosti želijo otroka, naj si ga pa naredijo! Sami so rekli, da so naravni, zdravi in normalni ljudje.«

Neko dekle je podprlo Kristjanov komentar: »S kljubovanjem naravi, smo že v preteklosti škodili sami sebi. Če človek ruši naravne sisteme, mu to narava slej kot prej vrne.«

»Mi tudi podiramo naravne sisteme s tem, ko je na Zemlji preveč ljudi. Tako ne bo šlo naprej. Saj ne da je to bistvo teme, samo hotel sem deliti z vami.«

»Torej praviš, da je Zemlja ustvaril homoseksualce, da se bo zmanjšalo število ljudi? Da so homoseksualci pravzaprav sirotišnica d.o.o.?«

»Hej, ne norčuj se! Hočem reči …  nekaj takega sem imel v mislih.«

Po razredu se je iz obeh strani zaslišal smeh. Mihej je še vedno opazoval sošolce. Čeprav imajo različno mnenje o tem, temi ne dovolijo, da bi jih razdvojila. To je razred, ki ima trdne vezi med seboj.

»Jaz mislim, da je bolje, da imata otroka dva moška oz. dve ženski, ki se imata rada kot pa tradicionalna družina, kjer je  prisoten alkohol, pretepanje, ločitev, zloraba.«

»To si povedala tako, kakor da je v vsaki normali družini nekaj hudo narobe. Veš, v večini družin živijo brez takih stvari.«

»In zakaj misliš, da se take stvari dogajajo samo v tradicionalnih družinah? Zakaj tudi ne v istospolnih?«

»Ker so pretrpeli preveč, da so prišli skupaj. Veš, kako jih je moralo biti sram? Koliko poguma je potrebnega, da tako stvar priznaš na glas?«

»To ni odgovor. Alkohol, droge, pretepanje, zlorabe … vse to se lahko dogaja v vseh družinah, v vseh kulturah. Nobena ni izjema. «

»Spet smo zašli iz teme.« je dejala profesorica. Všeč ji je bilo, kako se dijaki sami pogovarjajo kot odrasli ljudje.

»Še deset minut. Kdo še ni nič povedal? Ti, novi. Matej, kajne? Ti si veliko potoval, srečal veliko kultur. Povej mi, kaj ti misliš o tem?«

Mihej se je bal, da bo moral kaj povedati. Oče ni bil preveč zgovoren o tej temi, saj mu je bilo škoda zraka za take stvari. Verjel je, da je to samo ena novih razvad človeštva.

»Res sem videl nekaj stvari. Vem pa, da bolje, da ne sodimo stvari, dokler jih ne poznamo iz vseh zornih kotov.«

»Ne vem, če sem te razumela, Matej.«

Mihej se ni oziral na tišino v razredu. Ni razmišljal o tem, kako ga vsi opazujejo. Vdihnil je in poskusil razložiti.

»Nobeno mišljenje ni napačno, vsak si po svoje interpretira dogajanje okoli sebe. Jaz ne bom sodil in obsojal ljudi, saj ne poznam njihovih življenj, čustev, zaznavanj in občutkov. Vsak človek zase najbolje ve, kaj potrebuje. In vsak človek ima svojo glavo, zato da sam razmišlja. Postavi pa se vprašanje, ko ta človek ne razmišlja samo o sebi ter o tem, kaj je zanj najbolje. Težje postane, ko razmišlja še o tem, kaj je najboljše za otroka. Kako boš vedel, da je stvar, ki je zate dobra,  enako dobra tudi za otroka? Včasih se stvari zgodijo z razlogom. Vsi vemo, da istospolni pari ne morejo imeti otrok. In to je dobra stvar. Nihče ne ve, kako bi tak otrok odraščal. Nekateri menijo, da bi se povečat odstotek medvrstniškega nasilja, depresije med otroki in morda tudi število samomorov. Natančnih predvidevanj ne more nihče postaviti, a na to temo se dela veliko raziskav. Sam sem se poglobil v raziskavo Dr. Regnerusa.

Z znanstvenimi raziskavami je dokazal, da so otroci, ki živijo v istospolnih skupnosti, zelo prikrajšani v primerjavi z otroki v družinah mame in očeta. Pogosteje so žrtve spolnega nasilja, več je…«

»Drin! Drin! Drrin!«

Miheja je rešil zvonec. Še dobro, saj mu je počasi zmanjkovalo besed. Začel je pospravljati stvari v torbo, a profesorica je še kar sedela in čakala. In prav tako večina sošolcev in sošolk.

»Matej, ne dovoli, da bi te zvonec ustavil. Prosim, povej vsaj še zaključno misel.«

Mihej je nekaj časa potreboval, da je dojel, da misli njega. Sedaj se bo moral oglašati na ime Matej in ne Mihej.

»V življenju sem se naučil, da je dobro dejanje iz napačnih razlogov lahko slabo dejanje.«

S temi besedami je zapustil učilnico. Ni točno vedel, kaj je s tem želel sporočiti, a besede so se mu kar prikazale pred očmi. Je to posledica tega, da je Alfomo?

Naslednjo uro so imeli slovenščino, kjer jih je starejša profesorica strašila z maturo ter napovedovanjem oseb, ki mature ne bodo zdelale. Nato je bil odmor za malico, ki ga je Mihej porabil za raziskovanje v knjižnici, a ni uspel izbrskati ničesar, kar bi bilo povezano z RAJ-em. Sprijaznil se je, nato pa odšel v telovadnico, kjer so imeli športno. Fantje so igrali košarko, dekleta pa odbojko, ki je spominjala na gnilo jajce. Sedele so v krogu in sramežljivo pogledovale na košarkaško igrišče.

Še nikoli prej ni igral skupinske igre in v košarki je res užival. Saj je gledal tekme po televiziji, ko je bil še majhen. Tudi metal je žogo v koš za smeti in se uril v ciljanju. Vendar ta akcija, predvidevanje, računanje na druge člane, pomoč, skupno delo, povezovanje in končno zadovoljstvo, ko so s skupnimi močmi dosegli koš.

Včasih se je spozabil in uporabil preveč moči. Nekajkrat je skočil, zabil žogo v koš in še nekaj trenutkov visel na njem. Tako je užival, da se ni mogel zadržati. Že tako so ga vsa dekleta z zanimanjem gledala in res si ni želel pozornosti, zato si je vzel odmor. Kmalu je zvonilo konec ure in pred seboj so imeli še zadnji dve uri: informatika. Delali so na računalnikih in si pošiljali skrivna sporočilca, ki jih profesor ni videl.

»Odprite prog…«

 

»Odpri oči, Miha. Zbudi se.«

Zazehal sem in pretegnil roke. Hitro sem skočil iz postelje, da bi bil oče zadovoljen. Oblekel sem se in vzel torbo ter se spustil v kuhinjo. Oče je bil danes videti kar dobre volje. Ni me sovražno gledal, ker me sploh ni gledal. Poskušal sem samo hitro jesti in ne razmišljati o drugih stvareh. V avtu bom imel dovolj časa, da izvem nadaljevanje zgodbe.

»Miha, pohiti!« oče je postajal nestrpen.

»Daj že, mudi se mi!« nato mi je iztrgal prazno skodelico od kosmičev, ki sem jo želel položiti v lijak in jo trdo postavil na pult. Močno me je  prijel za ramo  ter povlekel k vhodnim vratom. Uspel sem le glasno vzdihniti od naglice in bolečine, saj me je z roko res močno stiskal za roko in ramo. Ko je zaklepal hišo, sem mu lahko pobegnil in skočil v avto. Na zadnjih sedežih bom varen. Sedaj sem že nestrpno pričakoval …

 

Naslednji dan je pouk že nestrpno pričakoval.

»Dobro jutro.« Mihej je pozdravil novega gosta, ki je prišel v hotel včeraj.

»Da, res je dobro jutro. In zelo lepo pravzaprav. Ali pa je to samo zato, ker sem zaljubljen.« moški se je nasmehnil sam sebi.

»Kako neolikan sem. Sem Hael, a prijatelji me kličejo Hal. Arih.«

»Da, sem že včeraj zjutraj slišal. Jaz sem Matej Kutnar.«

Moški je zardel, nato pa Miheju segel v roko.

»Saj bi se raj pogovarjal, a se mi mudi na zajtrk. Res sem lačen. Nasvidenje, lep dan!«

»Lep dan tudi vam, gospod Arih.«

»Prosim, kliči me Hal.«

»Hal. Dober tek!« je Mihej zaklical že zmazku na stopnicah. Očitno imajo nekateri ljudje res apetit. Tudi sam je bil že lačen. In tista dva sveža, še topla čokoladna rogljička iz pekarne … Čas je za zajtrk.

Pred prvo uro, ko je Mihej čakal na začetek, je k njemu pristopilo sramežljivo dekle.

»Živjo, Matej. Verjetno me še ne poznaš, ker nas je toliko. Sedim v vrsti za tabo, pa sem mislila, da bo …«

»Ti si Anita, kajne?« Mihej ni imel težav z imeni. Imel je fotografski spomin in takoj si je pod vsak nov obraz zapisal še ime in priimek. Dekle pa je  bilo presunjeno.

»Kaj, ja, mislim … ja, jaz sem Anita ... No, mislim, da me prijateljice kličejo. Ja, moram iti. Saj se še vidiva! Adijo!«

In je že ni bilo več. Očitno ima dekle še večje težave z govorjenjem kot pa Mihej. Sledil ji je s pogledom. Vedel je, da je prijateljice niso klicale. Kakor je lahko videl, so jo porivale, naj gre nazaj k njemu. Lahko je slišal posamezne besede, ko so se pogovarjale.

»Poznal je moje ime!« je rekla Anita.

»To je gotovo pomenilo, da si naredila vtis nanj! Pojdi!«

»Če ne, ti ga bom jaz vzela!«

»Hej, roke stran! On je moj!«

»Tvoj? Saj sploh še nisi govorila z njim! Samo jaz sem imela dovolj poguma, da …«

»Ti si imela dovolj poguma? Zbežala si stran od njega!«

»Če pa me je presenetil! Nisem vedela, kaj naj rečem! Sploh nisem vedel, kaj govorim.«

»Hej, nehajte! Poglejte, sem gleda! Nas gleda.«

»Obnašajte se naravno!«

»Ja, kot da ni nič!«

»Kot da ni nič!! Saj se šališ! Gleda nas najbolj hud tip! A si videla, kako je igral košarko? Sploh ne potrebuje ekipe! Sam bi premagal čisto …«

Na srečo je njeno misel dokončal zvonec.

Mihej jih ni poslušal, pa tudi ne bi razbrati veliko, saj so bile na drugi strani glasnega hodnika. Seveda bi lahko bral iz ustnic, a potemtakem bi jih moral gledati v usta. Potem bi dekleta šele imela o čem govoriti.

Vsako uro se je moral predstaviti novim profesorjem ter poslušati snov, ki sta jo z očetom predelala že pred šestimi meseci, sicer pa se je Mihej precej zabaval v vlogi Mateja.

Vsi profesorji so mu že rekli, naj se pripravi, da bo lahko dobil še nekaj ocen, ki so jih drugi že imeli. Na tej gimnaziji imajo malenkost drugačen protokol in s tem tudi nekaj dodatnih ocen, ki jih učitelji, ki so Miheja učili, niso zahtevali. Morda je pozabil omeniti, da je imel samo enega učitelja , vse od osnovne šole dalje, a to ni bilo pomembno.  Pomembno je bilo, da bo sedaj to moral nadoknaditi.

Prva ura je bila biologija. Seveda je profesorica vse strašila z maturo ter z dejstvom, da so biologijo pri njej že 12 let naredili vsi, ki so se vpisali. Morda je pozabila povedati, da drugih kot odličnjakov sploh ni želela na maturi, a to je bila manjša podobnost. Do mature je bilo samo še nekaj mesecev in vsi dijaki so bili živčni, čeprav so imeli še skoraj polovico šolskega leta.

Mihej je sedel v zadnji klopi ob sošolcu Tilnu, ki ga nihče v razredu ni posebno maral. Bil je bolan – imel je astmo, zato si je moral nekajkrat na dan pihniti zdravilo Ventolin. O tem je bil obveščen vsak njegov sošolec, ki je sedel zraven njega, da bi mu lahko pomagal, če bi slučajno dobil napad. Seveda je Tilen o vsem tem povedal tudi novemu sosedu, Miheju, oziroma Mateju.

»Če  bom začel kašljati, me moraš nujno vprašati, če sem dobro in če mi lahko kako pomagaš. Si razumel?«

Novi sošolec je potlačil smeh in skušal smrtno resno pokimati. Mihej se je spet skušal posvetiti razlagi, ko je nenadoma nekdo potrkal na vrata učilnice.

Profesorica je nehala razlagati in se nejeverno obrnila k vratom. V mislih si je gotovo rekla: »Kdo si drzne motiti moje predavanje?«

V resnici pa je samo rekla: »Vstopi.«

V učilnico sta vstopila dva moška, oblečena v elegantno črno. Ostala sta pred vrati, ki sta jih za seboj zaprla in  s tem onemogočila edini izhod iz razreda.

»Dober dan. Ste v pravi učilnici? Kaj želite? «

Pokimala sta profesorici, nato pa dodala: »Dober dan in se opravičujeva, da sva kar tako udrla k vam. Iščeva Mateja Kutnarja? Rečeno je bilo, da ga bova našla tukaj. Zanj imava  nekaj vprašanj.«

Mihej je takoj vedel, za kaj se gre. Našli so ga! In izbrali so si prostor, poln očividcev ter prič. Morda pa sta jih mislila uporabiti kot vabe, nedolžne žrtve. Mihejevi možgani so delali in pretehtali vsako možnost, našli vsako možno pot iz kota, v katerega je bil potisnjen. Seveda ni bilo druge možnosti, kot pa ta, da si pot na svobodo pribori s pretepom. Mihej je lahko samo izbral prizorišče, kje se bo to zgodilo. Lahko tukaj, med toliko civilisti, ali pa na hodniku, parkirišču, avtomobilu … vse je odvisno od tega, koliko bosta plačanca prepustila neprevidnosti in naključju.

Mihej je vzdrhtel. Vedel, kaj se je začelo dogajati z njegovim telesom. Srce mu je pospešeno bilo in povečalo pretok krvi. Krvni tlak se mu je dvignil.

Skorajda  je lahko začutil tudi druge spremembe: iz vranice se je sprostilo več rdečih krvnih telesc, ki so prenašale kisik po krvi. Glikogen iz jeter se je začel pretvarjati v krvni sladkor, mišice so tako dobile več hrane. Postale so napete in pripravljene na takojšnjo akcijo. Zato se je telo začelo  pregrevati in da bi se ohladil, se je Mihej začel potiti. Zenice so  se mu razširile. Znižali so se mu absolutni čutni pragi, zato je Mihej lahko bolje zaznaval.

Žile pod površino kože so se zožile, da krvavitev ne bi bila premočna, če bi se slučajno ranil. Zato je bila koža na videz hladna in bleda.

V kri se je izločilo tudi več fibrinogena, ki strjuje kri, da bi se morebitna rana čim prej zacelila. Po krvi je začelo krožiti več levkocitov, protitelesa  so čakala na morebitni vdor mikroorganizmov. Povečala se je vzburjenost možganske skorje.

Dolgoročni  telesni procesi so se upočasnili, da ne bi Mihejev organizem po nepotrebnem porabljal energije. Zato se je upočasnila prebava, jezik se mu je osušil.

Iz endokrinih žlez se je v krvni obtok začelo sproščati več adrenalina, ki vzdržuje trajanje omenjenih  sprememb in Mihej je vedel, da je njegovo telo pripravljeno na napad s takšno mero, kot je bil pripravljen sam. 

Ozrl se je okoli sebe in končno opazil, da cel razred strmi vanj. Super, so ga res morali tako hitri izdati? Ceni, to res ceni. Torej, prehod iz teoretične v praktično fazo.

»Da? To sem jaz. Je vse v redu? Je z očetom v redu? Saj ni imel nesreče, kajne? Prosim, recite, da je v redu. Samo še njega imam!«

»Tema pogovora je zaupna. Prosim, pusti vse stvari in mirno pojdi z nama.«

»Mar nimata samo nekaj vprašanj? Če ni o očetu, o čem je potem? Prosim, potrebujem odgovore.«

»Če želiš odgovore, pojdi z nama.« eden od prišlekov je stopil k njemu, da bi ga lahko prijel, če bo potrebno.

»Ne, dokler mi ne poveste, za kaj gre.«

Mihej je želel narediti čim več scene. Tu je imel očividce, ki bi lahko potrdili, da je bil odpeljan proti svoji volji oziroma, bi lahko rekli, da mu niso dali dovolj tehtnega razloga, da ni šel z njimi.

»Vprašanja imamo o vlomu v stanovanjski objekt, ki sta ga pred približno tednom dni nazaj zagrešila Mihej Morešečan in njegov sin.«

»Saj ne mislite, da sem jaz imel kaj pri tem, mar ne? Takrat sem bil z očetom še na Dunaju, oče službeno. Lahko preverite, če želite.«

»Radi bi ti postavili par vprašanj na postaji. Sedaj.«

»Torej sta policista? Zakaj nista takoj povedala?«

»Sva predstavnika posebne enote, ki je posebej zadolžena za incident, ki se je …«

»Dobro, dobro. Saj grem z vama.« Mihej je naredil korak v stran, da si je lahko v roke neopazno dal Tilnov ventolin. Če ga bo kdo vprašal, lahko mirno reče, da ima astmo. Sošolci verjetno ne bi nič rekli, tudi če bi vedeli, da astme nima. Po njihovih obrazih sodeč še kakšen dan ne bodo govorili, temveč samo poslušali in gledali s sovjimi očmi.

Napadalec bližje Miheju je izza pasu potegnil …

ni bila pištola in Mihej si je oddahnil. Težje bi bilo s pištolo – ne zanj, vendar lahko pride do streljanja in metek lahko brez težav zadane koga od sošolcev ali sošolk.

Izza pasu je napadalec potegnil injekcijsko iglo.

Mihej je poznal vsebino injekcije, a od Mateja se tega ni pričakovalo.

»Kaj je to?« uporabil je prestrašen glas, ki se je tresel. To bi bila gotovo Matejeva reakcija.

»To? Nič, samo nekaj, da ti pomiri živce. Vidiš, kako si prestrašen.«

»Aha. Torej v roki ne držiš kakšnega intravenoznega splošnega anestetika, ki mi bo pomiril živce tako, da me bo spravil v nezavest?«

Očitno je bilo, da ju je Mihej presenetil. Morda res nista z gotovostjo vedela, da sta ga našla in je bil to zgolj rutinski pregled, vendar bi ga gotovo odpeljala do RAJ-a.

»Kaj pa je? Mar RAJ sedaj na teren pošilja kadete? Res so padli nizko.«

S tem jima je Mihej  dal vedeti, kdo je.

Eden od napadalcev je ostal zadaj in čuval izhod, drugi pa je stopil še korak bližje k Miheju. V slednjega je Mihej nameril  vetolin ter pritisnil na sprožilec. Oblak prahu je napadalcu šinil v oči in usta, tako oslabljen je bil lahka tarča. Spustil je injekcijsko iglo na tla in se prijel za oči. Mihej ga je z rokami močno udaril ob ušesa, da je postal zmeden, nato pa še v grlo in ciljal  Adamovo jabolko, da se je začel dušiti. Mihej se je obrnil okoli svoje osi, iztegnil nogo in napadalca zadel v trebuh, da je poletel  dva metra nazaj in se ustavil z presenečenim obrazom in kratkim izdihom ob zidu. Ni bil sicer Mihejev  kodeks, da se spravlja na že onemogle in premagane, a potreboval je več manevrskega prostora, da bi lahko opravil še z drugim nezaželenim prišlekom. Mihej je imel nekaj trenutkov prednosti, saj je drugi moški le strmel vanj. Zato se je pognal, dva metra pred drugim moškim visoko skočil in v skoku ovil noge okoli njegovega vratu. V sekundi se je upognil in vrgel nazaj, na tla. Ker se ga  je oklepal z nogami, mu je plačanec nič kaj elegantno sledil. Tik pred tlemi se je zvil in naredil preval. Zasukal se je na hrbtu in mu noge na vratu še bolj stisnil, da je neznanec začel hropsti. Ni imel časa, da bi ga spravil v nezavest, saj se je drugi med tem časom že pobral in prihajal nad Miheja. Zato je razprl noge, jih dvignil in z vso močjo usekal po glavi. Nekaj je škrtnilo. Napadalec je od bolečine močno zatulil in se prijel za nos. Še vedno je malce hropel od Mihejevega dušenja.

»To bo zlomljen nos.« si je Mihej ponosno dejal. Kri se je ulila in plačancu čisto premočila obraz.

Mladi alfomo je naredil preval nazaj, da je dosegel iglo, ki je prvemu napadalcu padla iz rok. Nato je vstal, da sta si s prvim napadalcem zrla v oči. Nihče ni želel storiti prvega koraka. To je Miheja vedno jezilo – čakanje. Zato mu je oče rekel, naj pač prvi napade. In je.

Napadalec je bil pripravljen na napad in videti je bilo, da je zelo redko držal obrambo, zato je bilo za Miheja precej lahko. Z levo roko je Mihej udarec poslal v trebuh, a je plačanec udarec ubranil z rokami. Ko je imel obe roki na Mihejevi levici, je Alfomo z desno roko, v kateri je držal injekcijo, brez težav apliciral anestetik  v ramo.

Ko je ocenjeval sadove svojega dela in  pakiral vse stvari, saj se v šolo ni nameraval več vrniti, se je na lepem zaslišalo trkanje po vratih. V učilnici, kjer so dijaki še vedno nejeverno gledali mesto zločina ter se borili z normalnim ritmom srca in dihanjem, je bilo tako razbijanje prav oglušujoče. Vsi so trznili in poskočili, tudi Mihej. Jih je še več? Koliko pa jih bom lahko premagal? Na srečo ta dva nista imela pištol, kaj pa ostali? Kaj naj naredi? Naj skoči skozi okno? Dve nadstropji? Ne, gotovo bi si zvil gleženj. Razen, če je zunaj drevo, na katerega bi skočil, splezal dol. Kaj če imajo spodaj patruljo?

Po ponovnem trkanju so se vrata odprla.

 V istem trenutku je Mihej začel izginjati kakor jutranja megla, ki jo sonce razkropi. V učilnico je pokukala socialna delavka.

 

Spet sem bil sam v dolgočasnem svetu, brez Miheja, torej v omejenem fizičnem svetu. Zakaj mora biti v resničnem svetu tako dolgočasno?

Čudno. Zadnja stvar, ki se je spominjam, je bila vožnja z očetom v šolo, sedaj pa je že pouk. Kako hitro mine čas!

»Miha? Miha, si me slišal? Pridi z mano.«

Brez volje sem sledil Mamiti. Vzdevek se jo je prijel takoj, ko je začela delati, saj se je po velikosti lahko kosala z mamutom, a njeno materinsko srce je bilo gotovo večje kot mamutovo.

»Imam nekaj vprašanj zate.«

Pokimal sem ji. Malce sem bil jezen, ker me je zmotila pri tako napetem delu, a ker sem jo imel rad, se je jeza hitro polegla.

»Kako si? Si se pozdravil?« spet sem pokimal.

»Si spil dovolj čaja? Oče ti ga je skuhal, kajne?« spet sem pokimal. Pa ne, ker bi to bilo res, temveč zato, ker se mi ni ljubilo razlagati.

»Joj, kaj se je zgodilo na tvojem obrazu? Lica imaš čisto rdeča … so to modrice?«

Skomignil sem z rameni. Prišla sva v njeno pisarno in ponudila mi je stol. Ko sem sedel, me je nemo opazovala.

»Miha, prosim, povej mi. Meni lahko poveš čisto vse, veš?«

Spet sem pokimal. Nikoli nisem rad govoril z ljudmi, zato sem vedno kimal in odkimaval, nikoli govoril. Če bom komu kaj rekel in ga s tem razočaral, bom kaznovan. Če ne bom govoril, si ne bom zaslužil kazni. Tako preprosto je to. In jaz nočem, da me Mamita kaznuje, ker jo imam rad. Težko je, če te kaznuje nekdo, ki ga imaš rad.

»Miha, prosim, da mi odgovarjaš s celimi besedami. Se razumeva?«

Pokimal sem.

»Ampak moral boš začeti govoriti. Se razumeva?«

»Ja.« Mamita je prijazna. Ona me ne bo kaznovala tako boleče kot moj oče.

»Poglej, za pogumne fante imam v predalu posebno darilo. A si pogumen fant?«

»Ja, sem.« sedaj me je že zanimalo. Rekla je, da sem pogumen! Pogumen sem! Mislim, da je Mamita prva, ki mi je rekla, da sem pogumen! Mar je to res mislila? Sem pogumen?

»Poglej, zate imam tole čokoladico. Imaš rad čokolado?«

»O, ja!« oči so se mi zasvetile. Oče ni nikoli kupil čokolade, tako da sem jo jedel samo takrat, ko jo je prinesla Zara.

»Izvoli, tvoja je. Kar lahko začneš jesti. A bi mi lahko vmes odgovoril na nekaj vprašanj?«

Pokimal sem, saj sem imel usta polna čokolade.

»Kako si dobil te modrice na licih?«

Pogoltnil sem čokolado in dejal: »Bil sem poreden. Naredil sem veliko napako, zato sem bil kaznovan. Prav mi je bilo. Vedel sem, da ne smem tega narediti, ampak sem vseeno «

»Česa nisi smel narediti?« Mamita se je naenkrat vzravnala in pozorno prisluhnila.

»Ko sem bil v šoli bolan. Oče je zelo jezen, če ga kličem v službo. Rekel je, da je zaradi mene posel propadel. Rekel je, da sem jaz kriv.«

»Miha, nisi bil ti kriv. Bolan si bil. Te je oče kaznoval tako, da te je udaril v lice?«

Pokimal sem. Spet sem ugriznil košček čokolade.

»Kolikokrat? Kolikokrat te je udaril?« glas je ji je tresel, ko mi je poskušala lahkotno postaviti vprašanje.

Skomignil sem. Pogoltnil sem čokolado in dodal:

»Nisem štel. Ampak sem si bil sam kriv. Ne bom ga več razočaral in ne bo me več kaznoval.«

Mamita je bila vsa iz sebe. Otrok sploh ne ve, da je zlorabljen! Tako ne bi reagiral na udarce, če bi to bili njegovi prvi. Kar pomeni, da …

»Miha, si bil že velikokrat tako kaznovan?«

»Ja. Oče pravi … oče pravi, da … da …«

»Hej, Miha. Ne boj, se, ne bom te kaznovala. Morda ti bom dala še eno čokoladico, če boš priden in mi povedal vse, kar te bom vprašala. Nič ti ne bom naredila. Saj si želiš še eno čokoladico, kajne? Poglej, tukaj jo imam.« in je postavila še eno čokoladico na mizo.

Miha se je umiril takoj, ko mu je Mamita obljubila, da ga ne bo kaznovala. Ko mu je pokazala še eno čokoladico, pa so se mu oči spet zasvetile.

»Moj oče pravi, da sem lenuh nemarni in da iz mene ničesar ne bo. In da sem eno veliko razočaranje. Včasih, če naredim kaj, kar je narobe me kaznuje.«

»A te vedno kaznuje tako, da te udari?«

»Aha. Ampak saj zdaj ne boli več toliko kot je na začetku.«

»Kako pa je bilo na začetku?«

Miha se je obotavljal. Kaj, če bo oče izvedel, da je Mamiti vse povedal? Bo jezen? Oče nikoli ni rekel, da ne sme govoriti o tem,  kako ga kaznuje. Verjetno zato, ker  je oče vedel, da Miha z nikomer ne govori.

»Ko sem bil še majhen in nisem znal še lulati  na školjko, sem se … no …«

»Miha, tudi jaz sem se polulala, ko sem bila majhna punčka. To ni nič sramotnega. A te je oče kaznoval, ker si se polulal?«

Mamiti sem pokimal. Sedaj, ko sem ji povedal, mi je bilo notri, pri srčku veliko lažje. Počutil sem se, kot da malo manj tehtam.

»Takrat je zelo bolelo. Ampak potem … no, nikoli več ni tako bolelo kot takrat, zato je kar v redu.«

»Mislim, da se bom morala s tvojim očetom malo pogovoriti o tem.«

»NE! Prosim, ne! ne, ne, ne delajte tega! Saj je že v redu, čisto v redu sem. Če bo izvedel, da sem vam povedal, bom spet kaznovan!«

Socialna delavka je modro pokimala in potolažila Miho.

»Prav, prav. V redu Miha. Ne bom nič povedala, obljubim. Tole bo najina mala skrivnost, v redu?«

Njene besede so me pomirile. Spet sem zagrizel v čokolado.

»Kar vzemi še to.« je dejala socialna delavka, ko je videla, da je Miha že pojedel prvo čokoladico.

Miha se je stegnil, da bi vzel čokoladico in razgalil ramo. Socialna delavka je lahko na rami videla moder odtis prsta.

»Miha, kaj je to na tvoji rami?« in pomignila.

Ko je Miha videl, na kaj kaže, si  je takoj popravil kratek rokav, sklonil glavo in tiho dejal:

»Danes zjutraj sem bil zelo počasen. Očetu se je mudilo v službo, zato me je prijel, da sem šel hitreje do avta. Ampak saj to ni nič, samo prijel me je. Res ni nič.«

»Aha, tako. No, mislim, da sem te že dovolj dolgo zadržala. Bolje, da greš nazaj v razred. Povej učiteljici, da sem te jaz tako dolgo zadržala.«

»Hvala za čokoladici.« hotel sem že reči za pogovor, a sem si v zadnjem hipu premislil. Za seboj sem zaprl vrata in se vrnil k pouku.

Za zaprtimi vrati pa je socialna delavka objela svojo glavo. Kaj naj stori? Protokol ji veleva, naj pokliče policijo. Vest ji govori, naj se pogovori z očetom in mu  zagrozi s policijo. Sama pa bi najraje vzela Miho in ga nikoli več spustila v bližino njegovega očeta. Ali pa bi nanj naščuvala sosedove pse. Morda bi se po nesreči z avtom zabila v … ne, ne, ne. Ni mogla verjeti, da je res na to pomislila. 

Sama ne sme iskati pravice. Poklicala bo policijo. A brez otipljivih dokazov ne morejo narediti nič. V očeh javnosti je Brane Mejaš ugleden poslovnež,  samohranilec in vdovec, ki skrbi za svojega sina. Roka se ji je tresla, ko je dvignila telefonsko slušalko in vtipkala 113. Nikoli si ni predstavljala, da bo morala klicati policijo. Čuden občutek je bil pritisniti številke za nujno pomoč. Kakor da bi šele potem, ko čakaš na glas na drugi strani, ugotovil resnost situacije, v katero si se zapletel.

»Dober dan. Dobili ste policijsko postajo. Obveščamo vas, da se celoten pogovor snema. Prosim, počakajte trenutek, da dobite operaterja. Zaslišali boste pisk.« robotski glas je povedal svoje in nato se je zaslišal pisk ter dvig slušalke.

»Dober da, tu policist Zakrajšek iz operativno-komunikacijskega centra Kranj.«

»Dober dan, rada bi prijavila utemeljeni sum kaznivega dejanja nad mladoletno osebo. Sem socialna delavka v mestni osnovni šoli.«

Mihej je bil živčen, ko je po šoli stopal v očetov avto. Ne samo da ga je Mamita skrbno opazovala iz svojega avtomobila, tudi oče je bil v primerjavi z jutrom grozljivo tiho. Obraz je imel kot smrt – bil je bled, s trdno stisnjenimi ustnicami. Zgledalo je, kot bi se komaj zadrževal, da ne izvleče sina iz avta in ga tam, na šolskem parkirišču, dobro pretepe.

Kaj sem spet storil? Ni mogoče, da bi izvedel kaj od Mamite. Obljubila mi je, da bo to ostala skrivnost. Verjamem, da ne bo nikomur povedala.

Med vožnjo se nisem mogel sprostiti, ves čas sem opazoval očeta. Ko sva prispela domov, mi ni govoril nič  poniževalnega, kot  je to delal ponavadi. Nobene pripombe, kako počasen sem, nič. To je bilo slabo znamenje. Doma je zaklenil vhodna vrata, nato pa mi sledil v kuhinjo. Medtem ko sem jedel kosilo, je oče odprl steklenico smrdeče pijače in začel piti. Res piti. Naenkrat nisem bil več lačen. Hitro sem pospravil za seboj ter že stopil na stopnice, saj sem vedel, da bom v sobi varen.

»Hej, ti! Kam pa misliš, da greš?«

Ustavil sem se na stopnici, vendar nisem stopil koraka nazaj.

»Pridi sem, če ti rečem!«

A bilo me je strah, zato sem bil še vedno zmrznjen na stopnicah, nesposoben koraka naprej ali nazaj.

»Ti … ti si … že od vsega začetka sem vedel, da si prekletstvo, to si! Prva stvar, ki si jo storil, je bila, da si umoril  lastno mati! Kaj ti je hudega naredila? Veš koliko težav in komplikacij je imela? Kako sva se trudila? In potem si jo ti ubil! Ubil si Andrejo! In sedaj boš končno plačal! Ni mi mar, kaj rečejo sosedje! Ni mi mar, kaj bo storila policija! Tako ali tako so neuporabni!

Kaj si še storil? Poleg tega, da si mi uničil življenje? «

Oče se je narejeno zamislil, nagnil steklenico ter skoraj polovico spil na dušek. Sedaj sva se gledala – jaz sem ga gledal iz stopnic dol, čez ograjo, on pa mene izza kuhinjske mize.

Mar ima prav? Sem res ubil svojo mamico? Vedno so mi rekli, da je umrla ob porodu, ne pa da sem jo ubil, ko me je rodila. Kaj, če sem res  morilec?

»Uničil si mi posel, nakopal tvojo učiteljico na vrat in še najnovejše … zaradi tebe sem izgubil službo! Ja, danes so me vrgli ven! In vse to zaradi tebe! Kakšna sramota si mi! Moj lastni otrok, pa mi uniči vse, za kar sem garal celo življenje. Kdo ti da pravico, pamž? Kdo ti da pravico, da kar pohodiš vsako lepo, dobro stvar za katero sem se trudil?! Brez tebe bi sedaj z Andrejo skupaj mirno živela, srečna! Če le ne bi bilo tebe. Ko bi vsaj ti takrat umrl namesto nje!«

Besede so me zadele s tako težo, da sem se zamajal na nogah. Saj tega ni mislil resno, on je moj oče in še vedno me ima rad, vsaj malo me ima rad.

»Sovražim te! Želim si, da ne bi obstajal!«

In razumel sem. Razumel sem, da me nikoli v življenju ni imel rad in me tudi nikoli ne bo imel rad. Sem res jaz kriv za vse njegove slabe stvari?  Če je izgubil službo, kako sem potem lahko za to jaz kriv? Gotovo je njegov šef ugotovil, da pije. Saj je v službo večkrat prišel s takim smrdljivim vonjem. Zakaj sem potem jaz kriv?

»Sedaj boš končno plačal za vse!«

Ob teh besedah sem planil po stopnicah. Dovolj sem bil prestrašen, da ne bi v njegovi bližini ostal niti minute dlje. Tudi oče je hitro vstal, ko je videl, da sem začel bežati. Ker je spil že veliko pijače, se je naprej malo zamajal na nogah, nato pa si je pomagal z roko, da ni padel po stopnicah, do katerih je že prišel. Sam sem bil hitrejši. Stekel sem v svojo sobo ter pod vrata pomaknil stol. Ga bo to zadržalo? Upam da ja, mislim da ne. pogledal sem po sobi. Kam bi se lahko skril? Ne morem iti čez okno ven, padel bi. Lahko bi poskusil doseči drevo, ki  raste ob oknu in po njem splezal dol. A nikoli nisem imel dobrega ravnotežja. Strah me je še bolj ohromil, ko je oče prijel za kljuko in jo obrnil. Sedaj je ugotovil, da sem sobo zaprl in postaj je jezen. Ne jezen, bolj … razjarjen.

»Ti prekleti hudič ti! Da mi takoj odpreš vrata, zgaga! Ker če jih bom jaz ...« stavka ni dokončal.

Umikal sem se, iskal skrivališče  začel  jokati. Sam sem, brez vsake pomoči. To bo bolelo, že vem, da bo. Strah me je. Čutim srce, čutim kri, ki mi buta ob žile.

»Odpri okno in skoči pod posteljo!« je bil to slučajno Mihejev glas? Mi je prišel pomagat?

»Pohiti, Miha!« premaknil sem se in odprl okno. Ob vsakem udarcu, ko se je oče zaletel v vrata, sem poskočil. Nato sem se skobacal pod posteljo in čakal.

»Hvala, Mihej. Ker nisem sam.« topleje mi je postalo pri srcu, pa čeprav sem se pogovarjal samo z glasom v moji glavi.

V naslednjih nekaj udarcih se je stol vdal pod očetovo silo in poletel stran. Oče je prišel v sobo. Videl je odprto okno in šel do njega ter pogledal ven.

»Aha, si se ustrašil in skočil dol? Kje si? Kje si, ti smrkavec, ti pamž? Pokaži se!«

Mihejev glas  v glavi mi je svetoval: »Pojdi sedaj! Pojdi čez vrata, po stopnicah dol, mimo kuhinje in ven! Teci do sosede in tam počakaj. Naj ona pokliče policijo. Pojdi, sedaj, ko je oče še zaposlen!«

A se nisem mogel premakniti. Želel sem se, a bilo me je preveč strah. Oče je bil ne nekaj korakov stran od mene in jaz si nisem upal narediti koraka. Ne bi bil dovolj hiter. Ujel bi me. Gotovo bi me ujel.

Oče se je razgledal po sobi in opazoval. Čeprav se je malenkost majal, je bil videti čisto pri sebi.

»Miha? Miha, kje si? Našel te bom. Lahko se skrivaš, a s tem te bo le še bolj strah. Vedi, da te bom našel!«

»AHHHHH!« začutil sem, kako so me velike roke prijele za  noge in začele vleči izpod postelje.

»NE! Ne, ahhhh! Ne, pusti me, pusti me, pusti me!!!« prijema se nisem mogel otresti.

»Mihej, Mihej! Pomagaj mi! Kaj naj storim?!«

V sebi sem spet zaslišal glas: »Brcni ga! S prosto nogo ga brcni!«

In res. Mihej me je opogumil. Vso svojo moč sem prenesel v nogo, jo skrčil, da sem dobil zalet in brcnil v roko, ki je držala mojo drugo nogo.

»AH! Prekleti pes, ti!« je oče zavpil od bolečin. »Sedaj jih boš pa dobil! Sam si prosil za to!«

Naenkrat so dve roki zagrabili mojo nogo ter roko. Oče me je v sekundi zvlekel izpod postelje. Ker me je bolj vlekel za roko, je v rami nekaj škrtnilo.

»Auuu!« nagonsko sem zatulil. Bolečina, ki se je širila iz rame je bila res huda. Roke nisem mogel več premikati, čutil sem, kot da bi mi po roki lezli nevidni mravljinci.

A očeta to ni ustavilo. »Tako je prav, kar kriči! Bom vsaj vedel, da je kazen zalegla!«

Miha je ležal sredi sobe in se držal za bolečo ramo, oče pa še ni konča.

»Ni lepo, če te nekdo udari, kajne? Si boš zapomnil?«

Hitro sem pokimal. »Žal mi je, da sem te brcnil. Ne bom več!« sem dejal med solzami.

»Dobro. Ker tole je bilo samo vračilo za brco. Sedaj ti bom dal kazen.«

Oče se je približal, Miha pa se je nemočno poskušal umakniti. Naenkrat se je na vratih zaslišalo trkanje.

»Pa kaj je zdaj to?!« oče je bil besen.  Če si to spet ti, soseda Breda, ti povem, da nimam časa za tvoje recepte!«

Še enkrat se je zaslišalo trkanje, nekdo se je predstavil, a besed se ni razumelo. Nato ni nihče več potrkal na vrata. In tako je odšel Mihov zadnji rešitelj.

Oče pa je nadaljeval, kjer je ostal. Približal se mi je, me prijel za zdravo roko in dvignil na noge. Nato je očetova pest poletela v moj  trebuh. Udarec mi je zbil vso sapo iz telesa, tako da sem nemočno poskušal zajeti zrak.

Če me oče ne bi držal, bi me sila udarca gotovo poslala v steno sobe.  Z bolečimi očmi sem se zazrl v očeta. Videti je bilo, da še ne bo končal. Alkohol mu je dal še več moči, kot jo je imel običajno. Očetova roka je še enkrat vzela zalet in se ustavila v mojem trebuhu. Popolnoma sem bil prepričan, da me je očetova pest preluknjala, tako zelo je bolelo.

Oba sva zaslišala zvok škrtanja, ki je prišlo  iz mojega telesa. Nato sem začutil ostro, zbadajočo bolečino, ki je bila skoraj hujša kot tista v rami. Nisem mogel več dihati, lovil sem sapo in hripal. Oče je videl, da je nekaj narobe, a je samo rekel: »Ne delaj se mučenika sedaj! Dobro veš, da si si to zaslužil.«

Odkimal sem, saj nisem mogle govoriti. Solze so mi tekle in prav gotovo bi hlipal in jokal, če bi lahko. Bolečina se je samo stopnjevala.

»Kaj si misli s tem, ko si odkimal? Da si nisi zaslužil kazni?«

Prikimal sem.

»Prav imaš. Res si nisi zaslužil takšne kazni. Poglej se! Saj si še čisto zdrav! Stojiš na lastnih nogah!«

Pravzaprav me je oče držal na nogah. Če bi me izpustil, bi padel.

»Obljubil sem ti kazen! Ne pa tele solze!«

Še vedno me je držal za roko, ko me je odvedel iz sobe proti stopnišču. Le kako bom lahko stopal po stopnicah? Oče me bo moral nesti dol. Sam sem se le napol zavedal dogajanja okoli sebe. Se to res dogaja ali pa samo  spim in sem pravzaprav v Mihejevem svetu? Bolečina se res čuti kot resnična.

Nato se je na vratih ponovno zaslišalo trkanje. Sedaj, ko sva bila bližje vhodu, sva lahko slišala, kako so se obiskovalci predstavili.

»Gospod Brane Mejaš? Tu policist Zinec in policistka Ravnikar iz mestne policijske postaje. Za vas imava nekaj vprašanj.«

Oče se je ob teh besedah prestrašil, me spustil in stekel v sobo. V trenutku, ko me je izpustil, sem izgubil ravnotežje in padel. Padel po prvi, drugi stopnici, preskočil tretjo, se obračal, sukal in vrtel ter se na koncu ustavil v kuhinji.

»Ali je vse v redu? Zaslišala sva ropot. Potrdite, je z vami vse  v redu? Policistka Ravnikar, imava utemeljeni sum, da je nekdo v  nevarnosti. Pokliči okrepitve! Vdrl bom notri!«

Policist Zinec je ob vstopu v hišo takoj zavohal vonj po žganih pijačah.

»Tole pa ni dober znak.« si je mislil. Ko je stopil v kuhinjo, mu je pištola skoraj padla iz rok.

Kri, kri, povsod sama kri, ki je še tekla in se širila … pod njo pa nepremično truplo.

»Tukaj policist Zinec. Takoj potrebujem reševalno ekipo na naslovu Ulica Martina Goleta, številka 11. Takoj!«

 

Mihej je tekel po stopnicah. Tekel je, da bi rešil sebe in druge. Kako je bil naiven! Verjetno so RAJ-evci samo čakali, kdaj se bo prikazal na plan. Gotovo so iz napada v gozdu imeli dovolj čisto sliko, da so jo lahko sedaj uporabili za prepoznavo. To je edini razlog, zakaj so ga lahko našli tako hitro.

Mihej si je med tekom po avli odstranil leče in jih vrgel v koš. Sedaj so tako ali tako neuporabne. Odprl je vhodna vrata in stekel na cesto. Sedaj se mora nujno vrniti v penzion in vzeti svoje stvari. Imel je občutek, da ga opazujejo. Vendar  ni imel časa, da bi razglabljal o tem. Mudilo se mu je, sicer je pa vedel, da ga opazujejo. Verjetno tudi vedo, da je nastanjen v hotelu. Gotovo imajo tam svojega agenta. Morda tisti novi gost, Hal Arih. Ali pa tista mlada receptorka Maruša. Ali pa novi kuhar, čistilka … kdorkoli.

Miheju se je zdelo prelahko. RAJ je bil po navadi temeljit. Zakaj pred šolo ni postavil dodatne patrulje? Že je dosegel parkirišče penziona, res je hitro tekel.  Pred vstopom v hotel se je pregledal, če bi na sebi slučajno videl znake pretepa, morda krvi. Nič, bil je čist.

Receptorka Maruša se mu je nasmehnila, vendar ji Mihej nasmeha ni vrnil. S hitrimi koraki ji prišel do stopnišča in preskakoval po tri, štiri stopnice. Koliko časa še ima?

Odklenil je sobo, pograbil nahrbtnik – sedaj je bil vesel, da je stvari vedno imel že spakirane,  in zaklenil vrata. Ključ mora vrniti na recepcijo, vendar je boljše, če uporabi zadnji in ne glavni vhod. Šel je mimo sob, ko so se naenkrat ena od vrat odprla. Poskočil je in prevzel obrambni položaj. Mihejeve oči so že iskale tarčo.

»O, Matej! Kako lepo presenečenje. Kaj pa počneš?« je Vprašal Hal, ko je videl, da je Mihej pripravljen za odhod. Mihej ni pomišljal.

»Umakni se mi iz poti!«

Gosta je očitno prestrašilo Mihejevo nenadno sovraštvo v glasu in stopil je korak nazaj.

»Hej, fant. Morda ti lahko pomagam. Imam poznanstva in veze povsod. Ne vem, o čem se gre, ampak nisi sam.«

»Oprosti, ampak nihče mi ne more pomagati. Sedaj pa, če se mi ne umakneš, bom naredil nekaj, za kar bova potem oba obžalovala.«

Gost je dvignil roke v znamenje predaje in se umaknil.

»Hvala.« Mihej je nadaljeval pot proti stopnišču, ko je Hal glasno dejal:

»Hej, ali je tvoje nenadno sovraštvo povezano s tistimi črnimi avtomobili in ljudmi na parkirišču?«

Mihej je otrpnil. So mar res že tukaj? Moral se je prepričati. Če so res tu, potem si bo izbral nek tretji izhod. Vsa vrata imajo že pokrita.

Mihej se je vrnil do Hala in pogledal skozi okno na parkirišče. Bilo je skoraj prazno.

»Kaj za …«

»Oprosti, Mihej. Potreboval sem izgovor, da si se vrnil. Ampak ne skrbi, to parkirišče bo v nekaj minutah preplavljeno z terenskimi vozili.«

Hal, ki je stal za Mihejem, je potegnil pištolo in ustrelil v alfomov hrbet.

Mihej je vedel, kaj se bo zgodilo in če bi imel čas, bi z glavo začel butati v steno. Kakšen bedak! Kakšen bedak je! Ker za to ni imel časa, se je samo vrgel na tla in se tako izognil uspavalni puščici. Nato se je na hrbtu zasukal, brcnil z nogo v Halovo roko z pištolo in nato elegantno počepnil.

Hala je udarec presenetil, da je v hipu izpustil pištolo, ki je zaropotala po tleh. Nato se je prijel za zbrcano roko in jo trenutek pestoval.

Oba nasprotnika sta se opazovala.

»Kako si vedel moje pravo ime?« Mihej ni vedel še nič. Morda je ta agent poznal očeta, morda je vedel, kje ga imajo zaprtega. In morda bo pač moral pomagati pri vdiranju v RAJ-eve prostore. Seveda pod prisilo.

»Te mar moj brat ni naučil, da v dvoboju zmagaš takrat, ko se mu izogneš? Res bi ga moral bolj zavzeto poslušati, nečak. Moral bi iti, ko si imel še priložnost. Ampak ne, ti si naiven in si slepo verjel osebi, ki so jo poznal koliko časa? Dva dni? Ne razumi me narobe. Pač nimaš izkušenj in prvič, ko si bil neodvisen ter svoboden, si mislil, da lahko pozabiš na to, kar si.«

»Ti? Ti si očetov izdajalski brat?!« Mihej ni mogel verjeti. Stričev glas je namreč že slišal v gozdu, ko mu je govoril, naj se preda. Glas bi si moral zapomniti in ga prepoznati..

»Lepo, da sva se končno spoznala. Res nesramno od tvojega očeta, da naju ni nikoli predstavil, se ti ne zdi?«

Oba, stric in nečak sta med seboj imela dovolj prostora, nikogaršnje zemlje.  Resda je bil Hal bližje pištoli, a Mihej  je bil bližje stopnicam. Preden bi Hal lahko streljal, bi Mihej že lahko tekel čez avlo. Mladi Alfomo je tudi vedel, da ga stric namenoma ne napade – čaka okrepitve, saj je vedel, česa je zmožen njegov nečak.

»Kje je moj oče?« Mihej je želel vedeti. To je bil razlog, da je sploh šel v gimnazijo.

»Kako smo pa neučakani danes. Takole se zmeniva. Lahko te peljem k njemu.«

»Ja, to pa je res načrt in pol. Poglej, predlagam tretjo možnost.« Mihej je vedel, da mora iti. Ko bodo prišle okrepitve, bo nemogoče pobegniti. Sedaj mora zbežati.

»In kakšna je tretja možn…« Mihael oziroma Hael ali Hal – kakorkoli se že kliče, stavka ni dokončal, saj je Mihej začel napad. A je podcenjeval svojega strica. Mihael je bil deležen enakega treninga kot Mihejev oče, le da je Mihael svoje znanje pri RAJ-u še izpopolnil. Z lahkoto je obranil nečakov napad in obenem zadal tudi udarec v trebuh. Mihej je zavzdihnil, sicer pa ni z nobenim drugim znakom pokazal, da je poškodovan. Alfomo si je vzel dodaten korak, da si je zagotovil več manevrskega prostora, čeprav je dvomil, da mu bo to pomagalo. Vedel je, da je Mihael boljši, močnejši, večji in izkušenejši od njega. Morda, če bi prišel do pištole, bi lahko … a sedaj se je že spopadal z stričevim napadom. Bil je zelo hiter in okreten. Poznal je več borilnih veščin in uporabljal je kombinacije. Mihej nekaterih potez sploh še ni videl in ta borba ni bila poštena. Torej Mihej ne bo pošteno igral. Medtem ko je poskušal ublažiti udarce pesti in nog, je prijel za vazo, ki je bila postavljena na okenski polici in jo vrgel v strica. Ta jo je v zadnjem trenutki prijel, da se ni razletela na njegovi glavi. Mihej ni premišljeval. Z velikim številom zaporednih brc obeh nog in udarjanjem pesti je obsul svojega strica. To je bila zadnja priložnost za uspeh. Mihael tega res ni pričakoval in sedaj je bil on tisti, ki se je moral umikati. Mihej je bil utrujen, vendar je vedel, da ne sme nehati napadati, saj potem ne bo imel dovolj moči za dobro obrambo. Stric je začel delati korake nazaj, saj ga je nečak s svojo močno voljo prisil v umik. Spet sta se gledala in oba lovila sapo. Napad je Miheja bolj izčrpal, a vedel je, da mora zdržati. In bo zdržal. Stricu bo dokazal, da je naredil napako, ko je izbral RAJ namesto družine. Družina je močnejša od vsega, če so členi v njej močni. Stric se med lovljenjem sape nasmehnil ter dvignil roke in pokleknil na tla.

»Bravo, zmagal si.«

Mihej je vedel, da je to past. Stric je bil bolj pri močeh kot pa Mihej, imel je prednost. Zakaj bi sedaj pokleknil?

»O, sranje!« Vendar je bilo prepozno. Stric Mihael je kleče brez težav dosegel pištolo, ki mu je prej padla iz rok. Večkrat je streljal, pa ne v Mihejev prsni koš, saj je vedel, da bo v tem času nečak že na tleh. Zato je ciljal v tla. In … zadel.

Mihael se je na široko nasmejal in odšel ter preveril, s koliko puščicami ga je zadel. Ena je bila zapičena v rami, druga pa na podlahti. Navadno je že ena puščica onesposobila odraslega moža, zato se je Mihael bal, da je nečak dobil preveliko dozo. Kaj, če se ne zbudi več? Preveril mu je pulz in dihanje. Zaenkrat je bilo še vse normalno. 19 vdihov na minuto ter 94 utripov na minuto. Nečaka je položil na bok, da se slučajno ne bi zadušil, nato pa poiskal prenosni mobitel. Vtipkal je številko ter čakal. Nato je na drugi strani nekdo dvignil slušalko.

»Da?«

»Imam ga. Ne potrebujem okrepitev. Lahko jih odpokličete.«

»To je pa lepo slišati.«

»Prihod čez 50 minut.«

»Dobro. Bom sporočil.«

Mihael se je že obrnil, da bi v sobi vzel vse stvari, ki jih potrebuje, ko je zaslišal hropenje. Mihej ni več normalno dihal, postajal je moder. Neučinkovito je hropel, zato stric ni izgubljal časa. Stekel je v svojo sobo ter pograbil injekcijo adrenalina. Šel je do nečaka in mu takoj v stegno zapičil injekcijo. Srčni utrip mu je podivjal in kmalu se je Mihej zmeden zbudil. Vrtelo se mu je, bil je brez orientacije in ravnotežja, glava ga je bolela in imel je dvojni vid.

»Oprosti, Mihej ampak moral te bom zvezati. Vem, da sedaj ne čutiš še nič moči, vendar jo boš kmalu dobil nazaj in takrat ne bi rad tvegal.«

Mihej ga je zmedeno gledal. Kdo je on? Kako pozna njegovo ime? Alfomo je raje zaprl oči  in poskušal zaspati, to ga bo umirilo. Ko je odprl oči, je ob njem še vedno sedel Hal, njegov sosed. Ne, njegov stric Mihael! Sedaj se je Mihej spomnil vsega. Poskušal je vstati in premakniti roke, vendar je ugotovil, da ga nekaj zadržuje. Bil je zvezan.

»Kako se počutiš?« je bil to res zaskrbljen ton v stričevem glasu? Zvenelo je že tako.

Mihej je rekel: »Izgini!« a glas, ki je prišel iz njegovih ust je bil nizek in globok – vse prej kot njegov.

 »Tudi tako lahko pozdraviš svojega strica, predvidevam. Veš, spet si mi uničil načrte. Rekel sem, da bova prišla v 50-ih minutah, vendar so bo stvar zaradi tebe zavlekla. Tak očitno ne moreš potovati, zato bova tu še nekaj minut, dokler si povsem ne opomoreš.«

»In kaj bova počela do takrat?« se je iz Mihejevega grla izvil bas.

»No, lahko razjasniva nekatere stvari. Zakaj moraš priti do RAJ-a? Poglej, zelo enostavno. Če v roku treh dni ne prideš do nas, tvojega očeta ne potrebujemo več.«

»Saj veš, da bi moj oče raje umrl, kot pa izdal svoje prepričanje.«

 »Ah, Mihej, dragi nečak. Mar res ne veš, zakaj si nam tako koristen in pomemben? Tvoj oče ima neke stare ideale, ki danes niso več v modi.  Seveda ste bili včasih Alfomi voditelji ljudi, a zadnje čase to skrb opuščajo in se raje posvečajo sebi. Kateri človek bi rad zavrgel svoje življenje za druge? Zakaj ne bi ti smel živeti tako lahkotno življenje, kot ga vsi tisti, za katere si se odločil, da boš skrbel in jih vodil? Zakaj ravno ti? Si mar storil kakšno veliko krivico in jo moraš zato celo življenje odplačevati, tako da sploh ne boš živel? Ti ne boš živel, ti boš služil drugim!« Hal je naredil dramatično pavzo, da bi Mihej doumel pomen njegovih besed.

»Ali ti je oče kdaj povedal, zakaj ste sploh drugačni od nas? Evolucijsko gledano? Naj te razsvetlim, dragi fante. Od nas, ostalih grešnih smrtnikov …«

»Uau, nisem vedel, da te še vedno bolijo zamere iz tvojih otroških let. Človek bi pomislil, da imaš sedaj dovolj pozornosti, da se lahko nehaš biti taka trma, ker te pač vesolje, usoda ali Bog – kar pač želiš verjeti – ni izbral za Alfoma. «

» … imate bolj razvit frontalni del možganskega cortexa – zaradi tega imate višji IQ, in ljudje bi lahko rekli, da ste zaradi tega bolj pametni. Včasih, nekateri so še vedno tega mnenja, so Alphomi  s pomočjo vaše drage evolucije uporabljali  več procentov možganov, a to ni res, saj vsi ljudje, tudi mi, navadni smrtniki, uporabljamo vse dele možganov, ne uporabljamo pa vseh funkcij naenkrat. Vsi  uporabljamo celotno kapaciteto možganov, ampak razumemo jih le 10%. Če ne bi uporabljali vseh 100% možganov, bi nam jih tistih ostalih 90% zakrnelo ali bi odmrli.«

»Hvala ti za še eno uro predavanja, ker tega pač res še nisem imel dovolj.« Mihej je upal, da stric jasno sliši sarkazem v glasu.

»Ampak eno stvar pa mi res lahko pomagaš razsvetliti, ker mi ni jasna.« Mladi Alfomo je začutil, da mora pogovor čim bolj zavleči, da si bo lahko pridobil več časa ter s tem več moči nad lastnim telesom.

»Kdo je sploh RAJ? In zakaj bi si nekateri ljudje tako močno želeli podjarmiti Alfome? Sam si rekel, da nismo sedaj več  v modi. «

»Torej želiš lastne besede uporabiti zoper mene? Pa saj te bom še česa naučil, nečak.«

Hal se je nasmehnil, nato se je oklevajoče nasmehnil tudi njegov nečak in mu pomignil, naj mu razloži vprašanje.

»Torej, kako naj ti to razložim. V tem trenutku je po celem svetu razpršenih okoli 50 do 60 Alfomov? Nekateri sploh ne vedo, kdo in kaj so, samo vedo, da so bolj … intelektualno razvitejši … od drugih. Spet drugi Alfomi imajo malce preveč, kako bi rekel, so malce preveč temeljiti. Rečeno je bilo, da se bo zgodovina spominjala vsakega Alfoma. Ni pa bilo rečeno kako. Če ti razložim na primeru: Hitler je to moč zlorabil in zato ga je vesolje, usoda ali pa Bog kaznovalo. Zato je sedaj Hitlerja  spominjamo kot množičnega morilca in psihopata.  Einstein pa je po drugi strani kot šolar in otrok bil zelo podpovprečen. Ko je začel slediti glasu Alfoma v sebi, pa je naredil ogromno izumov, ki so spremenili človeštvo.«

»To že vem, vprašal sem te o RAJ-u, ne pa o celotni zgodovini Alfomov.« je bil Mihej neučakan.

»Joj, kako smo pa danes neuglajeni, nečak. Počakaj, prišel bom do tam. Kot sem dejal: nekateri Alfomi so drugačni od drugih, saj ste  vseeno ljudje in imate svojo osebnost, svoje ideale in svoje mišljenje ter seveda svobodno voljo. Voditelj organizacije RAJ je pravzaprav eden od okoli 60-ih Alfomov, ki je v sebi začutil poseben glas. Ta mu narekuje, naj konča z vso to korupcijo v svetu. In verjemi mi, ko ti pravim, da je to domala nemogoča naloga. Politike, voditelje ter direktorje je poskusil razsvetliti, a nekateri ljudje so preprosto preveč mahnjeni na denar. Nato se je spomnil nove rešitve. Odgovor  vidi le v tem, da si te ljudi podjarmi, saj je le tako zagotovo prepričan, da ne bodo delali za njegovim hrbtom in spet bogateli na račun revnih ljudi. Saj si tega ne želiš, kajne? Ali si pristaš tega?«

»Ne, seveda ne.  Ampak tu se pojavi vprašanje. Mar namen opravičuje sredstva? Ali govoriš o pranju možganov? Ker verjamem, da je to nemogoče, zagotovo pa neetično.«

»Kot sem govoril … NE PREKINJAJ ME!« Mihej je hitro ugotovil, da si z očetom delita vroč temperament.

»Hvala. Ne, ne govorim samo o pranju možganov. Delujemo po modrosti: kdor ni z nami, je proti nam.«

»In kaj storite s tistimi, ki so proti vam?« se Mihej ni mogel zadržati. Stric je samo zaprl oči, da bi se pomiril, nato pa nadaljeval.

»Take ljudi obravnavamo kot grožnjo, zato jih moramo eliminirati, odstraniti iz slike.«

 Mihej je vedel odgovor, še predenj je postavil vprašanje, a moral se je prepričati.

»In zakaj potem lovite mene? In mojega očeta?«

»To pa je druga tema.«

»Imam čas, veš. Na pretek časa. In res bi rad razumel.« čeprav je Mihej o tem že imel precej dobro sliko. Vsa zahvala pa je šla očetovemu dnevniku.

Mihael je pogledal nečaka, nato pa mu odgovoril.

»Ker te potrebujemo, mladi Alfomo. Sicer pa RAJ-u dolguješ nekaj denarja. Veš za tisti bančni račun, ki ga imate vsi Alfomi? Kje pa misliš, da si ga dobil? Čas je, da poravnaš račune.

Veš kakšno nalogo ima direktor RAJ-a? Saj vendar ne misliš, da jo lahko opravi sam. Potrebuje vas, druge Alfome, da mu pomagate. Saj veš, več glav, več zelja.«

»Nisem prepričan, da je to prav. Mar ni več glav, več ve?« Mihej se je zabaval, a samo malo. Morda pa je tako govoril od dveh uspavalnih puščic. Še vedno ni bil pri sebi. Vedel je, da situacija še zdaleč ni smešna.

»Kaj, če rečem ne? Kaj, če mi ni do tega, da bi pomagal RAJ-u?«

»Potem se lahko posloviš od svojega očeta. On je tvoja šibka točka, zato smo se odločili, da ga zaenkrat še pustimo živega. Če nam pomagaš, tvoj oče živi. Tako preprosto je to.«

»Stric. Predvidevam, da veš, kako sem bil vzgojen. Če me spomin ne vara, si bil podobno vzgojen tudi ti. Veš, da sem bil naučen, da raje umrem in raje pustim druge umreti, kot pa da se pustim.«

» Vem, vse vem. Zaradi tega je vse to še bolj zabavno. To pomeni, da bom vseeno ubil svojega brata in boš ti kriv za njegovo smrt. Prav tako vem, kako te prepričati, kako nam boš pomagal. Pranje možganov.«

»Kaj ko bi povedal svojemu šefu, da ideja o svetu brez korupcije ni slaba, ampak rešitev za ta problem je pa zgrešena. Se mar ne zaveda, da na tak način ni nič boljši od teh politikov in uradnikov?«

Mihael je skomignil z rameni, se dvignil in vprašujoče pogledal Miheja.

»Boš lahko hodil? Ne mislim te nositi vso pot do džipa.«

Mihej je že imel vso moč v mišicah, vendar ni želel, da to ve tudi stric. Zato je kratko pokimal ter pustil stricu, da mu je pomagal vstati. Skupaj sta odšla skozi zadnji vhod, da sta se lahko izognila receptorki ter kameri na vhodu.

»Niti pomisli ne na beg, fante!« je bil strog Mihael.

»Prosim, razsvetli me. Kako naj zbežim?«

Mihael se je nasmehnil in rekel: »Tako, da me zaposliš, da nekaj zamoti mojo pozornost, ki je fiksirana nate. Ko se bom ubadal z motnjo, boš imel čas, da zbežiš.«

Kako je vedel?

»Ne slepi se, nečak. Vzgojena sva bila na isti način.«

Nato so na parkirišče pripeljali trije policijski avtomobili.

»Kaj praviš na tako odvrnitev? Bo dovolj velika za moj spektakularen pobeg?«

Sicer sta oba policijske avtomobile opazovala z začudenjem, vendar je Mihej to dobro skril. Ni sicer vedel, zakaj so tukaj, vendar je predvideval, da zaradi incidenta v šoli.

»Kaj si naredil? Kdaj si jih poklical?« stric je bil šokiran.

»Nisem jih poklical. Morda pa je to povezano s šolo? Mogoče sem v šoli ob 30-ih očividcih premagal dva napadalca, ki sta me izsiljevala. Predvidevam, da se je komu zdelo modro, da bi poklical policiste. Za tista dva RAJ-evca vem, da je bilo potrebno poklicati rešilca.«

»Ti …« stric ni našel pravih besed.

»… vendar ti ne morejo pomagati. Si pozabil, da sem član oziroma vodja posebne specialne enote? Samo pokažem jim značko in pustili me bodo pri miru.«

»Kakor želiš. Kako misliš da bodo reagirali, ko me bodo videli zvezanega? Ne moreš dokazati, da sem jaz sin Miheja Morešečana, saj so moji dokumenti na ime Mateja Kutnarja, ki je bil danes napaden v šoli.« Mihej je že imel načrt, kako pobegniti.

»Kar smej se, ne boš se več dolgo.« Prišla sta do džipa, ki ga je imel parkiranega zadaj. Odprl je zadnja vrata in Miheja potisnil v prtljažnik. Nato je iz žepa potegnil injekcijo ter mu jo previdno zapičil v ramo.

»Ne skrbi, tole ni nevarno. Postal boš samo utrujen, da ti na misel ne bo prišel kakšen pevski koncert iz prtljažnika. Toliko da veš: če se bo kateri od policistov približal avtu, ga bom moral ustreliti. In kri bo na tvojih rokah.«

S temi besedami je zaprl prtljažnik in odšel do policistov. Na Miheja pa je padla tema. Bil je tako utrujen, kot da že več dni zapored ni spal. Zaspal je, ko so se vrata prtljažnika odprla. Mihej se je prebudil, čeprav je hotel naprej spati. Mislil je, da bo zagledal strica, a postava je bila veliko premajhna in preveč ženstvena, da bi bila lahko Mihael. Kaj če je to eden od policistov? Mihej je začel odkimavati z glavo.

»Ne, beži stran! Ni varno tukaj!« a iz njegovih ust ni prišel noben glas. Edino, kar je lahko delal je odkimaval z glavo. A postava se očitno ni zmenila za to. Dvignila ga je, si ga posadila na ramena ter ga odnesla v drug avtomobil ter hitro odpeljala na cesto.

 

»Vozi hitreje! Pohiti!«

»Pa saj se trudim. Nič nam ne bo koristilo, če se vsi nekam zaletimo.«

»Izgubljamo ga!« je reševalec govoril vozniku.

»Prispeli smo. Je operacijska dvorana pripravljena?« je reševalec vprašal zdravnika, ki je pritekel iz bolnišnice.

»Da, sedaj moramo pohiteti. Kaj vse ste ugotovili?«

Reševalec je med postavljanjem nosil s zložljivim podvozjem iz reševalnega vozila začel naštevati:

»Pacient je star okoli 6, morda 7 let. Ima izpahnjeno ramo, zlomljena rebra, ki so najverjetneje poškodovala pljuča ter globoko rano na glavi. Izgubil je res veliko krvi.«

»Kako se je lahko to zgodilo?« zdravnik je bil šokiran.

»Policisti so aretirali njegovega očeta. Nekdo je podal izjavo o nasilju v družini. Predvidevajo, da mu je to storil njegov oče.«

»Kaj takega!« zdravnik, ki je imel tudi sam družino, si kaj takega ni mogel predstavljati.

»Pohitite sedaj, prosim.«

»Naredili bomo vse, kar je v naši moči. Več kot to pa ne moremo storiti. Povejte policistom, naj odgovorni za tole drago plača.«

Reševalec je pokimal ter pustil, da so se vrata operacijske sobe zaprla.

»Mali, močan si. Bojuj se še naprej.«

 

Policisti, ki so našli Miho, so takoj zatem aretirali očeta, ki se je zaklenil v sobo. Preden jim je uspelo vdreti v spalnico, je Brane Mejaš že spal na postelji s prazno steklenico viskija v roki. Najprej so ga morali peljati v bolnišnico na čiščenje želodca, šele nato pa na policijsko postajo v pripor. Policistki Ravnikar se je zdelo prav, da o dogodku poroča tudi socialni delavki, ki je prijavila nasilje v družini.

»Ko se vsaj ne bi tako dolgo obirali! Morda bi prišli še pravočasno! Ampak otrok se bo rešil, ker drugače ne bi bilo prav. Malemu bo uspelo!«

O tem je razmišljala policistka Ravnikar, ko je čakala, da bo gospa Marta dvignila slušalko.

»Dober dan, Marta Mital pri telefonu. Želite?«

»Dober dan, gospa Marta. Policistka  Ravnikar pri telefonu. Za vas imam nekaj novic. Zdelo se mi je prav, da veste, saj ste bili vi, ki ste nas obvestili o nasilju nad mladoletno osebo. Poleg tega pa nismo našli nobenih drugih sorodnikov Mihe Mejaša. Morda imate v šoli kakšne dokumente o njegovih bližnjih?«

»Ne, imel je samo očeta. Zakaj pa potrebujete te informacije? Je vse v redu? Prosim, povejte mi. Lahko pridem k vam, če želite.«

»To je dober predlog. Lahko pridete na policijsko postajo?«

»Seveda, sem že na poti. Tam bom v petih minutah.«

Ni še minilo pet  minut, ko je gospa, ki se je predstavila kot Marta Mital, na policijski postaji pri informacijah z besedami ubijala pripravnika.

»Kako ne veste, kje je policistka Ravnikar? Nujno je! Takoj moram govoriti z njo! In ne mislim čakati vaših neumnih protokolov ter izpolnjevati vaših brezpomenskih obrazcev!«

»Gospa, verjamem da je pomembno, ampak ne vem, če se je policistka sploh že vrnila iz terena! Mislim, da je šla v mestno bolnišnico. Z nekim otrokom. Ali je ne morete poklicati?«

»V bolnišnico? Z otrokom?«

Mamita se je že obrnila in začela teči proti izhodu ter v torbici že iskala ključe avtomobila. Ker ni gledala, kod teče, se je zaletela v policista.

»Oprostite, mudi se mi!«

»Gospa Marta, kako ste hitri!« bila je policistka Ravnikar.

Mamita jo je pogledala in prijela za roke.

»Miha je, kajne? On je v bolnišnici, vem, da je. Kako je z njim?«

»Gospa Marta, kaj, ko …«

»Prosim, kličite me Mamita. Tako me kličejo vsi otroci v šoli in ta vzdevek se me je trdno prijel.«

»Torej, Mamita. Pojdiva nekaj na samo. Stvar je zapletena.  Miha je hudo poškodovan. Morda bi se lahko pogovorili na poti v bolnišnico? Verjamem, da bi ga radi videli. Pridite, bom jaz vozila.«

»Hvala, policistka Ravnikar. Cenim to, kar počnete. Prosim, povejte mi vse od začetka. Želim biti na tekočem.« Mamitin pogled je bil resen in odločen.

 

Mihej se je prebujal in spet padal v spanec. Zakaj je tako utrujen? Je mar bolan? Poškodovan? Čudno. Nič ga ne boli, pa vendar je tako utrujen, kot da že cel teden ne bi zatisnil očesa. Zakaj se ne more spominjati dogodkov? Zakaj čuti, da se premika? Je mar v avtomobilu? Se vozijo?

»Mihej, drži se. Skoraj sva že tam.«

In ta ženski glas. Ga je že kdaj prej slišal? Poznal ga je, vendar je odraščal samo z očetom. Morda pa je to osebo spoznal tukaj, v mestu. Glas je bil podoben tisti ženski, ki mu je prodajala čokoladne rogljičke. Ampak če dobro premisli, glas ni enak. Podoben, ampak ne isti.

Spet je zaspal.

 

Miha je bil spet nezavesten. Včasih se je iz nje napol prebudil, nato je zaslišal piskanje in začutil strahovito bolečino. Tako bolečino, da bi najraje kar umrl, vse bi bilo boljše od tega.

Ali spim ali sem se zbudil?

Ne morem trezno in jasno razmišljati, misli mi bežijo. Sem v temini, v ničemer in obenem je nekaj okoli mene.

Včasih pred seboj vidim Mihejev obraz. Pri njem se dogaja nekaj pomembnega! A kaj?

Nato zasliši glas, ki ga pri Miheju še ni slišal. Je to morda glas moje matere? Ampak ona ne more biti tukaj, kajne?

»Prosim, povejte mi resnico. Nekaj mi je že povedala policistka Ravnikar, sedaj bi rada slišala še vaše mnenje. Ne ovinkarite, samo tega ne.«

»Gospa. Prvo operacijo je preživel. Ves čas mu dajemo transfuzije ter sredstva proti bolečinam. Kmalu bomo imeli sestanek, na katerem se bomo odločali, ali je varno tvegati in ga dati v umetno komo. Bomo videli. Če ne, bo umrl zaradi poškodb, ki niso združljive z življenjem ali zaradi masivne krvavitve. Njegovo telo je še vedno v šoku in to je druga stvar, ki ga lahko ubije – kmalu bomo izvedeli, danes ali pa jutri. Ko bo stabilnejši -če bo- bo potrebno uspešno opraviti še vsaj dve ali tri operacije. V roku dveh tednov ali morda že prej pa lahko tudi izgubi bitko zaradi več organske odpovedi.«

»Kakšne so njegove možnosti?«

»Res ne vem, gospa. Že to, da je preživel vožnjo v rešilcu, meji na čudež. Za tako mlado telo, poleg tega je bil šibkega zdravja, še en velik negativ. Na vašem mestu ne bi upal preveč. Morda bi bilo bolje, da se pripravite na najhuje.«

»Razumem, hvala doktor ... Prosim, oprostite!« in Mamita je stekla do stranišča ter se tam dokončno razjokala.

Ta glas! Nekje sem ga že slišal. A ne morem se osredotočiti, spet je moj um odplaval stran. Hočem slišati, kaj sprašuje ta prijazen ženski glas. Gotovo je nekaj pomembnega!

Ne glede na to, kaj sem želel, plaval sem stran. Vrtelo se mi je, bolelo me je in nato je bolečina izginila.

 

Mihej je odprl oči. Nič več ni bil utrujen, popolnoma je bil zbujen. Ugotovil je, da ni več zvezan ter da leži na neznani postelji. Torej, tako zgleda pri RAJ-u. Čudno. Mislil je, da so bo zbudil v celici, tehnološko izpopolnjeni s kamerami okoli sebe. A soba je bila majhna, slabo opremljena. Na nočni omarici je bila nočna lučka, sveto pismo ter rožni venec.

»Kje pa sem?«

Kakor, da bi ga nekdo slišal, so se vrata odprl in v prostor je stopila oseba. Majhna, pobožna nuna. Nuna? Kaj pa ona dela tukaj? 

»Povej mi, kje sem. Kje je moj oče? Kdo si? Si RAJ-eva agentka?«

»Počasi, Mihej. Korak za korakom.«

»Kako veš moje ime?! Kje je moj oče? Vem, da veš! Povej mi!«

»Poglej, tu ne smeš vpiti. To je samostan in nihče ne ve, da si tu. Zato prosim, ne želim, da sestra prednica izve o tem. Potem bi oba imela težave.«

»Ti bi jih zagotovo imela. Če bi bilo res karkoli od tega, kar si rekla. Naj ti kar verjamem?«

»Poglej. Pomembno je samo to, da si na varnem. RAJ te tu ne bo iskal.«

»In kako naj vem, da me ne boš izdala njim?«

»Če bi te hotela izdati, te sploh ne bi rešila  iz njihovega vozila.«

»Tisto si bila torej ti! Očitno ti dolgujem opravičilo in zahvalo.« Mihej jo je pogledal, ji pokimal in se ji zahvalil.

»Kdo sploh si? In kako veš za vse to? Si tudi ti Alfomo? Ne morem verjeti, da sem srečal še enega Alfoma! In kako si me sploh našla?«

»Razmišljala sem kakor ti. Kako bi se najbolje skril 17-letnik?«

»Kako veš? Na osebnem dokumentu piše, da sem star 18. Kako bi potem ti vedela moja pravo starost?«

»Že dalj časa sem te opazovala, odkar sta bila ti in tvoj oče  omenjena po poročilih, pa sem te vzela pod drobnogled. Nekaj o tem, da sta oropala …«

»Nič nisva oropala. Tisto je bila laž, zato da bi me lahko lažje našli.«

»Saj vem, Mihej. Meni ni potrebno razlagati. Na tvoji strani sem. Videla sem, da so te v šoli napadli, a nisem se smela javno vmešati. Na srečo si se rešil sam. Oče te je res dobro izuril. Sledila sem ti iz šole in v penzion. Ker te dolgo ni bilo, sem sklepala, da si bil  onesposobljen. Zato sem poklicala policijo in jim namignila nekaj o tem, da skuša moški ugrabiti Mateja Kutnarja, gimnazijca, ki je bil napaden v šoli. V avtu sem čakala in nato sta prišla ven z Mihaelom. Bila sem presenečena, ker sem ga srečala. Menila sem, da bodo nadte poslali kakšnega nepomembnega agenta, ne pa vodje posebne enote. Ko sem ga videla, je v meni vkipel tak bes… še danes bom morala iti k spovedi zaradi tega. Kakorkoli, Na srečo so policisti ravno prišli, zato sem te lahko rešila. Dober načrt, kaj?«

Mihej je ostal brez besed. »Uau. Pa sem jaz mislil, da sem genij. Sedaj pa res. Kako poznaš Mihaela? Ali Hala, vseeno? Kako si vedela, da sem Alfomo? Torej si tudi ti Alfomo, kajne? Druge možnosti itak ni.«

»Mihej, poglej me, dobro me poglej. Me ne prepoznaš?«

Mihej se ji je zazrl v obraz, vendar ni vedel, kaj naj bi iskal.

»Oprosti, še nikoli te nisem videl. Veš, celo življenje sem bil z očetom.«

»Pa ne celo življenje, sin moj. Nikoli si nisem mislila, da te bom še kdaj videla!«

»Kdo si?« Mihejev glas se je tresel.

»Moje ime je  Rebeka Marija Ešečan.«

Mihej je pogoltnil slino in tiho dejal: »Je Ešečan skrajšano za Morešečan?«

Nuna je samo pokimala.

»Mami?«

In nuna je ponovno pokimala. Solza ji je stekla po licu, ko je objela svojega sina in rekla:

»Vsak dan sem se spomnila nate, Mihej! Vsak dan sem molila v namen, da bi te še kdaj videla. Tako rada te imam! Tako sem te pogrešala!«

»Mami, mami, mami« je Mihej hlipal besede, kakor da bi bile svete.

»Kako je to mogoče?«

 

»Kako je to mogoče?« Mamiti so dovolili vstop v sobo, kjer je počival Miha. Osebje v bolnišnici ji je razložilo, da zaradi zdravil in pomirjeval spi ter da se ne bo zbudil, vendar ga lahko vseeno obišče. Morda bo Mihu pomagalo, če sliši Mamitin glas.

Socialna delavka se je počutila tako nemočno. Ko ji je zdravnik govoril o možnostih, ki jih ima Miha za preživetje, in to v njegovi sobi, pred njegovo posteljo! Mamita je samo upala, da Miha tega ni slišal, saj se je bala, da bo zaradi besed o smrti težje okreval. Vendar ji je zdravnik zagotovil, da jih Miha ne more slišati.

»Miha, oprosti, izneverila sem se ti. Prepozna sem bila, oklevala sem. Prosim, odpusti mi. Ne daj se, ne vdaj se! Življenje bo lepo, lahko je lepo. Sama bom poskrbela, da bo. Tvoj hudobni oče bo plačal za to! Pa čeprav nobena kazen ni dovolj velika. Ko bi ti le lahko kako pomagala!« malenkost je smrknila, nato pa si obrisala nos in nadaljevala.

»Vem, da nisi imel nikogar drugega in žal mi je, da sem to prepozno ugotovila. Zelo si pogumen, veš to? Če boš preživel tole, boš junak! Že sedaj si tako pogumen, Miha. Tukaj in sedaj ti obljubim, da bom na sodišču pričala proti tvojemu očetu! Poslala ga bom v zapor, če ga že v pekel ne smem! Ne skrbi, tukaj bom s teboj, nisi sam. Prvič v življenju nisi sam. In ne bom te zapustila!«

 

 

»Res je, Mihej. Tu sem, živa sem in vedno sem bila s teboj. Morda sem te res zapustila, a to je bilo zato, ker je bilo to najboljše zate. Ne skrbi, vse ti bom razložila. Sedaj pa naju čaka tema, ki je veliko bolj pomembna od vsega skupaj. Morda ti ne bo všeč, ampak …«

»Mami, kar povej. Pripravljen sem.«

»Dobro, upam, da si res … Le kaj si mislil?! Se skrivati do smrti? Kaj ti je bilo, da si se tako izpostavil?! Mislim, šola!? Mar te oče ni ničesar naučil?«

»Hej, mami ali nisi ti nuna?« Mihej je bil zmeden.

»Ja, in?«

»Ali ne morala biti pobožna, mirna in hladnokrvna?«

»Nihče se ne rodi nuna.«

»Saj. Morda bi me lahko malenkost razsvetlila. Kako si mi lahko to naredila?! Kako sta mi lahko to naredila?!«

»To sem naredila zate. Ne veš, kako te imam rada. Zate bi naredila vse. Zato pa sem tudi tako jezna. Skoraj bi uničil vse, za kar sva se z očetom trudila in žrtvovala.«

»Moram pa res reči, da si me lepo vzgajala. No, morda si kdaj pa kdaj predolgo ostala v službi, mi pozabila omeniti, da si živa, sicer pa si bila vedno ob meni, ko sem te potreboval … bila si mrtva! Razumeš? Ni te bilo, nisi obstajala! Zakaj?! Zaslužim razlago.«

»Tvoj stric Mihael je vedel zame. Vedel je tudi, da s tvojim očetom pričakujeva otroka. In Mihael je bil prepričan, da boš postal Alfomo. Tako sem te imela rada, da sem očetu pustila, da te je odpeljal. Sam Bog ve, da je bila to najtežja stvar, ki sem jo naredila v svojem življenju, a bi jo ponovila. Ponosna sem nate in na to, kar si postal.«

»O čem vendar govoriš?  Ti si očetu pustila, da me je vzel? Celo življenje sem bil z očetom, če bi te kdaj videl, bi se spomnil. In kdo misliš, da si, da se lahko odločaš, kaj je najboljše zame?«

»Odšla sem, ker sem te tako lahko najbolje zaščitila! Vsak RAJ-evi agent je bil pozoren na tričlansko družino. Zato je tvoj oče razširil govorico, da sem imela prometno nesrečno. V tistem času sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti in tako se je razvedelo, da tudi otrok ni preživel. Bal se je zame in zate. Vedel je, da sem jaz njegova najšibkejša točka. Če bi me ujeli, si nikoli ne bi odpustil. Tako sva se z očetom ločila. Na skrivnem sem te rodila in odšla sva v materinski dom, tam sva živela eno leto. Seveda se ničesar ne spominjaš, bil si še premajhen. Tam sem te dojila in vzgajala. Tisto leto se oče ni skrival, saj je želel, da RAJ misli, da je res ostal sam. Ko si dopolnil leto in pol, te je oče prišel iskat. Rekel je, da so mu končno verjeli in da je dovolj varno, da te sam začne vzgajati. Zavedala sem se, da ti mora podati znanja in prakso, ki je jaz nisem nikoli znala. Moral si se naučiti živeti samostojno, moral si se naučiti boriti. Jaz te tega ne bi mogla naučiti. Kakor koli, od takrat naprej si bil z njim. Jaz pa sem odšla v samostan, saj sem želela nov začetek.«

»Zakaj se potem nisi vrnila?«

»Ko naredimo zaobljube in postanemo nune, se ponovno rodimo. Od takrat naprej nimamo več  svoje preteklosti, saj nam je Bog dal novo priložnost, novo rojstvo, novo življenje. Vendar ne misli, da sem te pozabila. Minilo je 16 let, vendar sem te v trenutku prepoznala. Tvoje oči, tako me spominjajo na očetove. Res si nekaj posebnega, Mihej moj.«

Nastal je neprijeten trenutek tišine, ki ga je Mihej skušal končati: »Te lahko nekaj vprašam?«

Mami je pokimala in radovedno pogledala svojega sina.

»Zakaj Rebeka Marija? Kako si si izbrala novo ime?«

»Lepo vprašanje. Odgovor je seveda večplastnen, a če te res zanima … « Rebeka se je zamislila.

»Očitno je Marija najbolje ponazarjala moje življenje. Njeno življenje je bilo polno preizkušenj. Marija je takoj po rojstvu sina Jezusa morala bežati, saj so vojaki želeli ubiti njenega otroka. Tudi mi trije smo se morali skrivati. Poleg tega je Mariji Brezmadežni uspelo nemogoče. Tako se opominjam, da je v življenju možno doseči nemogoče, če imaš vero in če ne obupaš.«

»Ali lahko te svetopisemske besede prevedeš, prosim?«

»Bila je brezmadežna, a je spočela Jezusa.«

»Mati, saj veš, da jaz …«

»Poglej. Sedaj misliš, da je nemogoče rešiti tvojega očeta. To pa zato, ker nimaš vere v sebe. Če že pred misijo verjameš, da boš neuspešen, kakšne so potem tvoje možnosti za uspeh? Zaupati moraš vase, v svoje sposobnosti, predvsem pa …«

»Ampak to ni dovolj! Ne moreš samo zmoliti Zdrava Marija in upati na strele z neba! Potrebuješ načrt, dobro dodelan načrt s tremi rezervnimi načrti, preučiti moraš vsak scenarij, vsako stvar, ki se lahko zgodi, upoštevati moraš dejavnike, ki se ti zdijo čisto nepomembni.«

»Včasih pa samo potrebuješ svetovalca. Vem, da je težko, če si sam. Zato sem tukaj, da ti pomagam. Skupaj lahko izdelava načrt. Skupaj lahko rešiva tvojega očeta.«

»In tvojega moža.« sem dodal.

»Mihej, minilo je 16 let. On ima svoje življenje, jaz pa sem naredila zaobljube in postala nuna.«

»Nikoli te ni pozabil. Z nobeno drugo ni bil. Mislim, da te še vedno ljubi. Sedaj končno vem, koliko je žrtvoval zame. In sedaj tudi vem, koliko si se ti žrtvovala zame. Mama, hvala ti.«

Nič ni rekla, samo objela je svojega dolgo izgubljenega sina.

»Lotiva se dela. Za uspešen načrt je najpomembnejše, da se dogodki razvijejo natanko tako, kot si to načrtoval. Zelo zaželen je tudi element presenečenja.« Mihej je začel naštevati, mati pa ga je pozorno opazovala.

»Kaj praviš na vabo?«

»Kot motnjo? Ali kot človeško vabo?« Miheju ni bilo jasno, na kaj mati cilja.

»Nekaj podobnega. Navadno je to zelo tvegan korak, saj ne moreš vedno pravilno sklepati, kako bo nasprotnik reagiral. Ampak prej morava narediti še eno stvar. Trenutno pomembnejšo, saj boš v nasprotnem primeru sam reševal očeta.«

»In kaj je ta stvar, ki je tako pomembna?«

»Sestri prednici moram povedati za stanje, v katerem sem, in jo prositi za nasvet. Morda bom morala zapustiti sestrski red. Bom videla, kako mi bo svetovala.«

»Oprosti, mami. Spet vse žrtvuješ zame.«

»To je moja dolžnost. Sedaj pa ostani tukaj, medtem ko se bom jaz pogovorila s prednico. Morda ti ne bi škodilo še malo spanca. Zaspi, potreboval boš moč.«

Sestra Rebeka Marija je vstala iz postelje ter zapustila sobo.

 

Mamita je vstala iz stola in zapustila sobo. Ni hotela, ampak jo je morala. Z Miho je bilo slabše in sobo so zasedli zdravniki in medicinske sestre. Zanjo ni bilo prostora.

»Ubogi Miha! Upam, da ne čuti bolečin. Naj mu bo vsaj to prihranjeno.« Mamita je prvič v življenju sklenila roke in nemo rotila ter molila za Mihovo življenje. Opazovala je zdravnike, ki so skakali okoli njega.

»Izgubljamo ga!«

»Srčni utrip je 54 in naglo pada!«

»Prav tako krvni tlak! 70/43! Še vedno pada!«

»Dajte mu …«

Miha se je spet na pol prebudil iz sna. Ali pa sem ravno padel v spanec. Nisem vedel, kaj je res in kaj ne, ves čas sem hodil po robu prepada. Želim samo, da se bolečina ustavi.

Bolečina je strahovita! Ne verjamem, da je kakšen človek lahko že preživel toliko bolečine. Naenkrat se je njegovo telo dvignilo proti njegovi volji.

»Ponovno polnim! Vsi stran!«

In Mihovo telo je ponovno skočilo proti stropu. Vse ga je samo še bolj bolelo. Zakaj ga še tukaj pretepajo? Mar ni glas, ki mu je prej govoril rekel, da naj ne skrbi, da prvič v življenju ni sam in da ne bo zapustil Mihe? Kje je sedaj ta glas? Zakaj dovoli, da me pretepajo?

Kaos. Vpitje. Stresanje. Piskanje. Bolečina.

Vse to je bilo okoli mene in me dušilo.

»Pusti. Odnehaj, lažje ti bo.« glas v meni je bil tako prijazen in sočuten, da mu besed sploh ne bi bilo potrebno izgovoriti, tako ali tako nisem imel več moči, da bi bojeval izgubljeno bitko. Izdihnil sem težak zrak.

Končno sem popustil. In ko sem, je tudi bolečina popustila. Tako lepo! Nič več bolečin. Oči so bile težke in zaprte, a naenkrat sem bil prerojen, čisto zdrav. Brez težav sem odprl oči. Nisem videl predora z lučjo na koncu, niti nisem videl čiste, angelske svetlobe ali pa morda ognja pekla. Ko sem odprl oči, sem videl! Bil sem večji, starejši in modrejši. Bil sem … ne, nisem bil. SEM Mihej! Postal sem Mihej. Odšel sem v boljši svet. Tja, kjer sonce žari.

 

»Živjo, Mihej. Si dobro spal? Revno sem prišla od sestre prednice in je s teboj vse v redu?«

Pokimal sem ji, a še vedno sem imel pogled uprt v svoje dlani. Občutek imam, da sem druga oseba. Sedaj se končno počutim živega, kakor, da imam končno oblast nad lastnim telesom. Kako je mogoče, da kar na lepem bolje čutim sebe, svoje telo in svet okoli mene? Kakor da bi bil vse življenje slaboviden in naglušen, sedaj pa sem končno popolnoma ozdravljen!

»Nikoli bolje, res. Tako vesel sem, da te imam! Mislil sem, da sem bil jaz kriv za tvojo smrt, in sedaj, ko vem, da si živa.  Rad te imam, mami!«

»Mihej, tudi jaz te imam rada, ampak sedaj morava  rešiti tvojega očeta.«

»Prav imaš. Rešiti ga morava. « moj um je začel mleti vse informacije, vse možnosti, ki jih imava.

»Imam rešitev za prvi del reševalne misije. Včasih najmanj pričakujejo čisto osnovne stvari, take, za katere bi RAJ sprva mislil, da sva neprevidna.«

»Ne razumem te.«

»Prva težava je, da nimava pojma, kje bi lahko bil sedež RAJ-a. Zato morava tja nekako priti, se ti ne zdi?«

Nuna je pokimala.

»Ampak preden se lotiva vsega tega, moram iti nazaj v penzion po moj nahrbtnik. V njem je polno stvari, ki jih bova potrebovala. Mislim, da je ostal v prvem nadstropju.«

»Res moraš iti? Lahko grem jaz, bolj varno bo. Tam bodo RAJ-evi agentje, prav verjetno pa je, da so ga že odnesli.«

»Sam se moram prepričati. Medtem ko me ne bo, pa boš morala ti pripraviti drugi del načrta. Razumeš?«

Mati je pokimala. »Težko bo, ampak mislim, da mi lahko uspe narediti  dovolj rezervnih načrtov. Pazi nase. Res bodi previden. Nočem, da te RAJ še enkrat ugrabi.«

»Ne, tega pa res nočem.« nasmehnil sem se, vstal iz postelje in odšel proti vratom.

»Kako pridem ven, ne da bi me kdo opazil?«

»Skozi vrata, nato na desno po stopnicah dol in še enkrat desno. Pred seboj boš videl vhodna vrata. Poleg tega ne bo nič hudega, če te kdo vidi. Vse sestre vedo, da imam sina.«

»Res? Mar ni potrebno to skrivati?«

»Popolnoma jim zaupam.«

»Dobro. Jaz pa še lep čas ne bom zaupal drugim ljudem.«

»Mihej, moraš pozabiti na  neprijeten dogodek s tvojim stricem. Vsak naredi napako, tudi tvoj oče je naredil kakšno. Ni človeka brez napake.«

»Zato smo ljudje tako posebni.« nasmehnil sem se. Očitno sva oba poznala vrstice, ki jih je uporabljal Mihej Morešečan starejši.

»Nočem sama reševati svojih dveh fantov.«

»Ne skrbi, vse bo šlo po načrtu. Se vidiva! In takrat bodi pripravljena.«

»Zbogom, Mihej.«

 

»Zbogom, Miha. Žal mi je za vse. Ni bilo prav, da si tako trpel. Ni bilo prav. Ni prav.«

Mamita se je lahko poslovila od Mihe. Osebju je rekla, da tako ali tako nima drugih sorodnikov. Ko je stopila iz  bolnišnice, še vedno ni mogla dojeti.

Čez nekaj ur so pred vhodom bolnišnice že bili novinarji in reporterji iz skoraj vseh televizijskih kanalov.

»Po neuradnih informacijah naj bi 7-letni deček utrpel izpah rame ter zlom reber. Odlomljeni deli reber so nato poškodovali pljuča. A usodna naj bi bila poškodba lobanje. Zdravniki naj bi poleg tega odkrili tudi stare poškodbe, ki se niso primerno zacelile. Po celotnem telesu so videne modrice in udarnine, nekatere sveže, spet druge stare tudi teden dni in več. Predvidevajo, da je bil deček deležen nasilja, odkar je shodil, saj naj bi ga oče krivil za smrt njegove žene, ki je tragično umrla pri porodu. Odvetnik se pogaja s tožilcem ter sodnikom in jih opominja, naj upoštevajo olajševalne okoliščine za očeta ter naj premislijo o možnosti psihične bolezni. Sodišče bo svoj odgovor po vsej verjetnosti posredovalo jutri. Vsi pa smo pretreseni, šokirani in zgroženi, da naša država ne prepreči takih in podobnih tragedij, da za take žrtve ne naredi več. Včasih očitno potrebuje dovolj veliko spodbudo, da začne korenite spremembe. Pa je bilo vredno? Je bila smrt tega otroka neizogibna? Je mar moral umreti, da bi naši politiki končno kaj naredili? Smo res morali iti tako daleč? Kako se lahko po taki tragediji še vedno imenujemo civilizirana družba? To je žalosten dan za celoten narod. Upajmo, da bomo v prihodnje take grozote lahko preprečili.«

Mamita je ugasnila ekran in končala z likanjem črne srajce. Bila je jezna na ljudi, ki bodo smrt Mihe uporabili kot izgovor. Že tri dni je to edina medijska senzacija. Novinarji so trkali po njenih vratih in jo spraševali, če jim lahko zaupa kakšno stvar o Mihi v šoli. Resnično so bili kakor mrhovinarji. Vsaj danes ji bodo dali mir. Čeprav je slutila, da jih bo polno med pogrebom. Temu se ne da izogniti. Skoraj cela šola bo tam, vsi zaposleni in skoraj vsi otroci s svojimi starši. Ter skoraj polovica mesta, zaradi radovednosti. Vzela je še paket robčkov, nato pa se odpeljala na pokopališče. Mihovo ime so že vpisali pod ime njegove matere Andreje. Pogreb je bil  lep in zelo čustven. Pel je otroški pevski zbor iz šole. To je bilo nekaj povsem novega in ljudi so pesmi resnično ganile, prav tako pa se jih je dotaknil duhovnikov nagovor:

»Miha. Pomagal si nam ugotoviti, da ima vsak človek svojo pot v življenju, ki ji mora slediti, pa čeprav morda nekdo misli, da je njegova neznatna, nepomembna. Tvoja je bila ena najpomembnejših. S tvojim življenjem in smrtjo si nam spremenil pogled na življenje, morda ga komu celo korenito spremenil. Danes nam tukaj  nemo govoriš, da se moramo zavedati, kako je vsaka pot na svoj način pomembna. Verjamemo, da si sedaj varen. Verjamemo, da si sedaj tam, kjer sonce žari.«

Mamita se je ozrla okoli sebe in nedaleč naprej je lahko videla Zaro, Mihovo prjateljico. Mamita je vedela, da sta bila z Miho prijatelja. Za Zaro bo to zelo težko. Najprej njen brat, sedaj njen najboljši prijatelj, ne bo ji lahko. Ampak punca je močna! Mamita je videla, kako Zara trdno stiska materino roko. Videla je, kako se sedemletni punčki premikajo ustnice, ko je govorila sama s seboj.

»Zakaj?! Miha?! Zakaj si me pustil! Zakaj me vsi zapuščate? Najprej brat, nato ti! Tudi jaz bi bila rada z vama! Zakaj si me pustil samo? Zakaj si me zapustil?!« Zara je smrknila, nato pa se s prosto roko obrisala okoli oči in nosu.

»Boli! Ne veš, kako boli. Ni te več in vse, kar si mi pustil, je ta grda bolečina. V srčku me tako boli! Nič ne pomaga! Kako naj živim? Zakaj naj sama živim? To ni pošteno! Vrni se! Vrni se!«

Zaro je spet preglasil duhovnikov poslovilni govor, za katerega se je Zara delala, da ga ne sliši.

»Danes smo se tukaj zbrali, da se poslovimo od našega predragega Mihca. Prezgodaj je ugasnila njegova iskra in v trenutkih obupa ne vidimo poti naprej. Sprašujemo se, zakaj. Zakaj je Bog to dovolil? Nikoli ne bomo imeli odgovora na to vprašanje. Morda se je  odločil, da si Miha zasluži nekaj več, nekaj lepšega, toplejšega od tega življenja tu na Zemlji. Mogoče ga je zato tudi vzel k sebi. Da bo končno ljubljen in srečen.«

Zara ni razumela vseh besed, ki jih je govoril duhovnik, a jih tudi ni hotela slišati. Polovico pogreba si je z ročicami mašila ušesa in si poskusila dopovedati, da se to ne dogaja. Da je to samo še ena tistih nočnih mor, ki so jo strašile po smrti njenega brata. Miha ji je pomagal, da jih je prebrodila. Kdo ji bo pomagal sedaj?

Mati jo je vzela v naročje in jo začela božati po laseh. Oče je objel svoji lepi dekleti in jima mrmral: »Šššt, vse bo še dobro, vse bo dobro. Tudi kaj hujšega smo že doživeli.«

Mati je pokimala. Samo dve leti sta minili, odkar so se mogli soočiti s smrtjo komaj polnoletnega sina.

»Veš, pikica. Sedaj je Miha pri Vidu in skupaj igrata nogomet. Ali pa ravno ližeta sladoled.«

Zara je nehala hlipati in se zazrla v mater.

»Misliš, da je Miha govoril resnico takrat, ko mi je to govoril?«

»Seveda, Zara. Veš, ko si pred spanjem prosila Boga, naj ne pusti, da bi bil Vid sam? Sedaj ni sam. Miha in Vid sta skupaj in prav lepo se zabavata.«

»Ampak sedaj sem pa jaz sama! Miha me je zapustil! Hočem ga nazaj! Vid bo že zdržal brez Mihca! Ker jaz ne morem! Nobenega prijatelja nimam več. Zakaj me vsi ljudje zapuščajo?«

»Saj te ne srček, saj te ne. Tako je pač življenje. Ko je čas, moraš iti. Nihče ne ostane večno na Zemlji.«

»Mar ne umirajo samo stari ljudje? Za Mihata še ni bil čas! Zakaj je potem že šel? In zakaj sem potem jaz še tukaj? Saj Miha ni nič starejši od mene! Skupaj bi morala biti!«

»Ko boš starejša, boš razumela. Do takrat pa se kar zjoči, srčece. V redu je, če se zjokaš. Pusti, naj gre ven iz tebe. Naj gre ven.«

»Neee! Neee! Hočem Mihca, hočem Vida! Daj me ... daj … dol ... dol me daj! Jaz … gre … grem po … svoj… svojega … pri-pri … prijatelja!« Zadnjo besedo je mala Zara zatulila kakor ranjen volk. Mati je ni mogla pomiriti, in tudi oče ne. Ljudje okoli so jo je žalostni gledali. Niso se jezili, ker je delala tak hrup. Morda so nekje globoko v sebi tudi sami kričali od žalosti.

»Pridi, pojdimo domov. Tu se ne bo nikoli pomirila. Saj lahko pridemo kdaj drugič.« ati je vzel Zaro v svoje naročje, ženi pa dal ključe avtomobila.

Ko je bilo pogreba konec, so se posamezni ljudje še zaustavili in položili lastne sveče in cvetje na mali grob.

»Sedaj si na lepšem kraju.« so se tolažili drugi.

»Oprosti nam, ker smo se ti izneverili.« so se oproščali nekateri. Na pogreb so prišli tudi policistka Ravnikar, reševalca, ki sta ga pripeljala do bolnišnice ter trije zdravniki, ki so bili veliko časa z Mihatom.

Ta skupina ljudi  se od Mihe ni poslovila z  besedami, pogledi so bili dovolj zgovorni:

»Oprosti.«

 

Vedel sem, da bo penzion zavarovan s strani policije, prav tako pa iz strani RAJ-a.

Stavbo sem opazoval z druge strani ceste. Policisti so sedaj iskali domnevno ugrabljenega Mateja Kutnarja, ki je bil prijavljen v tem hotelu. Vendar  RAJ nadzoruje vse, tudi policijo. Bi me potem sploh iskali? Formalno verjetno, kaj več od tega pa ne. morda je bil to razlog, da nikjer ni bilo niti enega policijskega avtomobila. To mi bo vsaj olajšalo vstop.

Stopil sem skozi zadnji vhod, saj nisem bil tako neumen, da bi se pokazal pred receptorko ali  drugim človekom, ki bi poklical policijo ali celo RAJ.

Vedel sem, kje so kamere. Samo upal sem lahko, da niso postavili novih. Varno sem prišel po stopnicah v prvo nadstropje. Kje je ostal nahrbtnik med pretepom? Ozrl sem se okoli sebe in prečesal hodnik. »Tam!« moje oči so ga našle pod majhno mizico v kotu. Stopil sem do njega, ga odprl in preveril vsebino. Vse je bilo na svojem mestu. Prijel sem za pametni telefon in vključil …

»Stoj! Odmakni se stran od nahrbtnika, roke položi na glavo.« bil je nizek, starejši moški glas.

»Hej! Izpusti tisto stvar, ki jo imaš v rokah! Ali pa bom primoran streljati.«  se je oglasil njegov mlajši partner.

Torej so me videli. Verjetno so na vse vhode postavili kamere. Prekleto! Predvideli so, da se bom vrnil po nahrbtnik, zato so ga tudi pustili pri miru.

»Prosim, ne streljaj. Sem neoborožen.« počasi sem vstajal in roke dvignil nad glavo. Moral bi se jima nekako približati, še predenj bosta streljala. Od blizu lahko pospravim pištolo, vendar na daljavo ne morem storiti nič.

»Vse veva o tvojem norem brcanju naokoli. Oprosti, res ni nič osebnega, ampak to je nov standardni protokol, narejen samo zate.«

Stal sem z dvignjenimi rokami, ko me je v prsni koš zadela uspavalna puščica.

»Pa ne že spet!«

»Ne skrbi. Tokrat smo v količino uspavala tudi upoštevali tvojo telesno težo, tako da ne bo nobenih komplikacij, kakor je to bilo zadnjič.«

Padel sem na tla in zaspal.

»Poberi tudi njegov nahrbtnik. Le kdo ve, kaj je bilo tako pomembno, da se je vrnil po to.«

»Še dobro, da ga Hal tako pozorno pozna.«

»Sedaj pa si daj že na rame ta nahrbtnik in mi raje pomagal s tem fantom. Šele, ko bomo varno v kombiju, bom klical centralo.«

»Ti že veš, partner.«

Mihejevo negibno telo sta  odnesla mimo glavnega vhoda, kjer ni bilo nikogar,  RAJ je poskrbel za to, in potem ven, na parkirišče, kjer ju je čakal bel kombi, ki ga uporabljajo

kmetje za prevoz konjev.

»Pridita že! Kako dolgo vaju bom moral še čakati?«

Voznik, ki je prišel sem na njun poziv, je že bil oblečen v  opravo kmeta.

»Pa saj se hecaš, kajne? Konji?! Veš kako smrdijo!?« je bil mlajši agent  ves iz sebe.

»Kako ti bo šele všeč tvoja nova uniforma.« se je na njegov račun pošalil voznik in jima vrgel kavbojke z naramnicami ter dve karirasti srajci.

»Ne bodi taka mevža! Kombi je popolnoma nov, prav tako pa tudi oblačila.« se je jezil njegov starejši partner, ko je položil Miheja zadaj v boks in zaprl vrata, na katerih je pisalo: »Pozor! Prevoz živih živali.«

»Moral se boš tudi naučiti stisniti zobe, ko ne bo vse po tvoje. Sedaj pa bodi uporaben in pokliči namesto mene v centralo. Povej jim, da pridemo čez 45 minut. Tale voznik tukaj včasih rad malo dirka.«

Voznik je zaradi teh spodbudnih besed še bolj stopil na plin  in že so izginili na cesti.

Čeprav je bilo včasih najmlajšemu agentu slabo, se druga dva za to nista zmenila in sta se samo še bolj divje zasmejala.

Ko so prispeli, jih je zunaj pričakalo solidno število agentov s Halom na čelu. Nekateri so imeli sončna očala, pa čeprav zaradi dreves in vej sonce mi moglo priti do njih. Bili so v gozdu, nekje, kjer ne bi bilo čudno videti prikolice za konje. Vsak, ki bi pomotoma zašel sem, bi si rekel, da tu živi nek bogataš, ki ima pač konje. In veliko število telesnih stražarjev. Nič strašljivega pri tem.

»Kje je? Pokaži, naj vidim!« Halov glas se je tresel zaradi razburjenja.

Ko je videl svojega nečaka, ležati na tleh prikolice, mu je zaigralo srce.

»Vaju ni potolkel?«

»Ne. Uporabila sva nov protokol, ki dovoljuje ustreliti tudi neoboroženega.«

»Se še ni prebudil? Čudno. Upajmo, da je vse v redu.«

»Seveda je. Med vožnjo sem večkrat ošinil pogled nanj in dihal je normalno.«

»Dobro sta opravila. Ne skrbita, sporočil bom direktorju o vajinem uspehu. Sedaj pa, vidva!« Mihael je pokazal na dva agenta. »Pridita sem in primita tega Alfoma. Nesita ga za menoj.«

Ostali agentje so se počasi razkropili ter odšli nazaj na svoje delo.

»Odnesita ga v celico, sam bom nesel besedo o tem direktorju. Kasneje se bom vrnil in našemu gostu osebno izrazil dobrodošlico.«

Agenta sta pokimala, odprl celico in vanjo vrgla mladega Alfoma. Udarec ob tla je povzročil, da se je Mihej pričel prebujati iz sna. Sprva je bil omotičen, a po nekaj trenutkih zbranosti je vedel za vse, kar se je zgodilo.

»Kako bo sedaj uspelo materi? Izneveril sem se ji. Pustil sem jo na cedilu.«

Pregledal sem celico, v kateri sem bil. Bila je betonirana, nato pa obdana s plastiko. Imel sem dvižno posteljo, lijak ter straniščno školjko. Vsaj ni bila srednjeveška celica, zgrajena iz kamenja, nikjer ni bilo okovov ali podgan. Ključavnica je bila elektronska. Tudi v slabših situacijah sem se znašel. Sedaj je  naredil ravno tisto, za kar mu je mati govorila, da je vse žrtvovala. Pustil se je ujeti. No, ne ravno pustil, a moral bi storiti več, da ga ne bi ujeli. Skoraj si lahko predstavljam materino grozo, ko je sprevidela, da se ne bom vrnil k njej. Rekla je, da sama noče reševati svojih dveh fantov. In jaz držim svojo besedo! Ne bom ji dovolil, da me bo reševala. Sam se bom rešil, nato pa bova skupaj rešila še očeta. Najprej potrebujem nekoga, ki bo tukaj s kartico, ki dovoljuje odprtje te celice. Kartico bom moral ukrasti na prikrit način, nato počakati, da …

Vrata hodnika so se odprla in zaprla. Torej je nekdo stopil v sobo s celicami. Tole se odvija celo hitreje, kot sem pričakoval. Koraki so se ustavili pred mojo celico. Obrnil sem se in zagledal…

»Pozdravljen, Mihael.«

»Lepo te je videti, Mihej. Izgledaš dobro.«

»Tudi bolje sem že bil. Ampak hvala za kompliment.«

Stric je modro pokimal, nato pa nadaljeval: »Ravno sem se vrnil iz direktorjeve pisarne. Zelo je vesel, da si končno z nami. Morda bo kasneje, ko bo imel čas, prišel sem osebno in te pozdravil.«

»Mihael. Imela sva dogovor. V roku treh dni se moram predati RAJ-u in potem izpustite mojega očeta. Obljubil si.«

Hal je nekaj časa razmišljal, nato pa se nasmehnil in me ogovoril: »Torej si vse to načrtoval? Želel si, da te ujamemo?«

» Želel sem samo, da izpustite mojega očeta.«

»In s tem, da si se pustil ujeti, naj bi ti ustregel. Povej mi, kako pa si se mislil sam rešiti?«

»Nisem se mislil. Ne bom se rešil. Lahko sedaj prosim izpustiš očeta? On je razlog, zakaj sem tu.«

»Bom videl, kaj lahko naredil, RAJ je zelo neizprosen do svojih sovražnikov, veš?«

»Da, vem. A preden greš, imam zate še eno vprašanje.« želel sem ga čim bolj zaposliti, izvedeti čim več o RAJ-u, saj mi bo morda to znanje na koncu pomagalo pobegniti.

»Zakaj ravno RAJ? Menim, da bi si lahko našli tudi ime, ki bi bilo bolj primerno za vas.«

»Ti res nikoli ne utihneš, kajne?«

»So mi že rekli, ja. O izvoru imena sem iskal informacije, a povsod, v vseh virih o tem molčite. Zakaj? Vas je sram?«

»Nikoli. RAJ pravzaprav ni dolgo, odkar uporabljamo to kratico. Pred tem smo imeli številna druga imena, a to ime se nas je nekako prijelo. RAJ je bil naslov ene od  operacij, ki smo jih razvili za iskanje Alfomov. Če me spomin ne vara, je bil prvi poskus uspešnosti programa izveden v neki diskoteki, imenovani Rajski vrt. Rečem lahko samo to, da je bila ideja zelo napredna in inovativna, a operacija ni uspela.«

»Lahko mi poveš? Nikamor se mi ne mudi. Dovolj časa imam še za eno zgodbo in verjemi mi, ko ti pravim, da ne bom nikomur izdal vaše skrivnosti o propadu.«

»Če te že tako zanima. Morda nas boš po tem končno razumel.  Naši znanstveniki so ustvarili psihoaktivno snov, ki bi ji laiki lahko rekli kar droga. Njeno delovanje je bilo dvojno. Posebej deluje na Alfome in posebej na ljudi.  Njen namen je bil, da se malo poigra s tvojim živčnim sistemom. Seveda pa ne deluje na vse ljudi enako. Lahko bi rekel, da inteligentnejši, kot je človek, večji učinek droge bo občutil. Naredili smo algoritem o ljudeh, ki bi v prihodnosti lahko bili potencialna grožnja RAJ-u. Za take ljudi ter seveda za vas Alfome, je učinek droge malenkost bol agresiven. Drogo smo poimenovali Prepovedani sadež in mislili smo, da smo odkrili ključ do naših težav. Pomisli! Predstavljaj si, da imamo vsakega človeka, vsakega Alfoma pod nadzorom od trenutka, ko se rodi! A kot sem rekel. Ideja je bila dobra, briljantna, ko pa smo to praktično poskusili, smo si naredili samo še več težav. Zato smo projekt končali. A ime se je prijelo in ostalo.«

Pokimal sem in s tem pokazal, da ga razumem. V sebi pa sem odkimal in si dokazal, da se ne strinjam.

»Sedaj pa, če me nočeš več zadrževati, se bom odpravil in poskusil prepričati še koga, naj izpustijo tvojega očeta.«

»Ne bom sodeloval, če ne boste izpustili mojega očeta.«

»Kot da imaš izbiro. Ne potrebujemo tvojega soglasja, nečak.«

»Bomo videli.« sem rekel že zaprtim vratom.

Vedel sem, da bom moral biti potrpežljiv. Počakati moram na pravo priložnost, sicer načrt ne bo uspel. Do takrat pa je najbolje, če malo spim, saj ne smem pokazati, da se nekaj pripravlja.

Agentje, ki so spremljali Miheja preko kamer, so kmalu videli, kako je mladi Alfomo zaspal. Dihanje se mu je umirilo, prav tako srčni utrip.

Na lepem pa so vsi alarmi začeli piskati. Po celotni stavbi se je po zvočnikih izvil ženski glas.

»Prišlo je do vdora. To ni vaja, ponavljam, to ni vaja. Prišlo je do vdora. Tarča ravno vstopa v prostor z celicami. Ne vemo še, v kateri bunker, zato bodite na preži! Vsi agentje v bunker št. 7, zavarujte zapornika! To je neposredni ukaz! Zavarujte zapornika. Vsi operativni pa naj se zglasijo v sejni sobi za dodatna navodila.«

Mihej se je prebudil in nasmehnil.

»Začenja se!«

Kmalu se je prostor pred njegovo celico napolnil z agenti, ki so se nemirno prestopali, me opazovali in se  tiho pogovarjali med seboj.

» Oprostite, a mi lahko kdo pojasni, kaj se dogaja?« igral sem  se nedolžnega.

»Prekleto dobro veš, kaj se dogaja. Ne norčuj se iz nas!« je rekel eden izmed agentov.

»Hej, resen sem. Kaj se dogaja, nekdo je vdrl, kajne? Kako je to mogoče? Ste postali leni in neprevidni? Ali si tak samo ti?« svojo žaljivko sem namenil agentu, za katerega sem presodil, da ima slab temperament in da ima neomejen dostop. Pogledal me je ter stopil korak bližje k meni. Nisem se umaknil.

»Želiš še kaj dodati, fant?« uporabil je počasen in nizek glas, ki bi me moral prestrašiti.

Pomislil sem. Kaj bi mu lahko še rekel, da bi ga razbesnel?

»Ja, pravzaprav ti imam še nekaj povedati. Si tukaj zaposlen preko javnih del? Ker drugače res ne vem, kako so te sprejeli v to službo.«

»Nekam velika usta imaš, Alfomo.«

»Ja, to jih veliko reče. Ampak ker za to ni nihče še poskrbel, ne vem, zakaj bi bila to slaba stvar.«

»Ti bom jaz povedal, zakaj je to slaba stvar.«

Stopil je še korak bližje, prislonil svojo kartico in odprl vrata moje celice.

»Agent Koblar, kaj pa delate?« ga je vprašala ena od mlajših agentk.

»Veste, da ne smeta vzpostavljati stika z zapornikom.«

»Da, vem. « stopil je v celico. Nisem se premaknil, saj me ni bilo strah. Kaj pa mi lahko naredi?  Okoli je polno agentov, poleg tega so tu kamere. In če gredo vse stvari po načrtu, bodo kmalu imeli drugo, pomembnejšo nalogo kot pa da so moje varuške. So resno verjeli, da bi me kdo poskusil rešiti?

Agent, ki je bil še vedno v moji celici, je kljub ugovarjanju drugih agentov stopil do mene in me narahlo prijel za ovratnik.

»Bi rad še kaj povedal?«

To naj bi bilo grozljivo? Še malo, pa bi se mu nasmehnil in se začel brezkončno režati. Vendar sem moral odigrati svoj del.

»Ne, ne. Vse je v redu, oprosti. Nič nimam  povedati, razen tega, da vzamem nazaj svoje besede.«

»Dobro. Zapomni si to, ker …«

Stavka ni dokončal, ker ga je prekinilo novo sporočilo: »Vsi operativci, tarča je pobegnila in osvobodila jetnika. Imate dovoljeno uporabo ognja. Streljajte brez oklevanja. Prva tarča je ženska, srednjih 30. Jetnik je moški, star okoli 40 let. Ponavljam, imate dovoljeno uporabo ognja. Operativci, takoj se zglasite v orožarnici.«

 Agent  me je izpustil in šel iz celice ter za seboj zaprl vrata. Ostali agentje so že začeli teči skozi vrata po nove ukaze. In sedaj sem bil spet čisto sam, samcat. No, skoraj sam. Družbo mi je delal agent Koblar Matjaž, oziroma njegova identifikacijska kartica. Verjetno bo kmalu ugotovil, da je nima in takrat bo šel sem preverit, če je kje padla na tla. A mene takrat tu ne bo več. Prislonil sem kartico, odprl vrata in stekel na hodnik, tam še enkrat prislonil na vrata ter jih odprl. Pred njim je bil varnostnik, ki je varoval bunker št. 7.

»Hej, ti niso povedali? Praznega bunkerja ti ni potrebno varovati.«

Pogledal me je in za kaj drugega ni imel časa. Razorožil sem ga ter ga z glavo zabil v steno, da se je onesvestil. Ko se bo zbudil, bo imel veliko modrico na glavi, drugače pa bo v redu.

Nato sem se zaustavil in zaprl oči. Ko so me pripeljali sem, sem imel oči na pol odprte. Samo delal sem se, da spim, zato, da mi ne bi zavezali oči. Sedaj sem poznal vso pot do izhoda. In kako pripravno, da so vsi operativni in agentje zunaj, kjer lovijo mojo mami in očeta.

Pohitel sem. Agent Koblar je sedaj gotovo ugotovil, da mu manjka kartica, prav tako pa so se na svoja mesta vrnili agentje, ki so me v celici opazovali preko kamer. Jasno jim je, da je celica prazna. Zato moram pohiteti. Tekel sem po stopnicah dol, zavil dvakrat levo in nato desno ter še enkrat levo. Pred menoj je bil izhod! Lepo je, ko gre vse po načrtu. Nato se je po zvočnikih ponovno zaslišal glas: »Pozor! Zapornik je pobegnil, ponavljam: zapornik je pobegnil. Vsi prosti agentje ter operativci, poiščite ga. Tarča je moški, star 17 let. Za dodatno pomoč prosite agente na terenu. To je naša prioriteta!«

»Veliko sreče pri iskanju!« nasmehnil sem se in prestopil vhod stavbe RAJ-a. Sedaj sem bil ponovno svoboden, skoraj. Agentje bodo sedaj iskali mene, zato jih moram spraviti na napačno sled. Še dobro, da je okoli gozd. Pa se igrajmo malo skrivalnice! Stekel sem severno od stavbe in se kmalu izgubil med drevesi. Še dobro, da sem imel odlično orientacijo. Za seboj sem namensko puščal zlomljene veje ter odtise na tleh. Kmalu sem za seboj zaslišal korake.

»To bo prvi.« sem pomislil. Skril sem se za drevo ter počakal, da je šel mimo mene naprej. Skočil sem za njegov hrbet, z nogo brcnil v pištolo, da jo je odneslo stran, daleč iz njegovega dosega, nato pa sem ga z rokami prijel za vrat. Začel se je dušiti, zato me je želel spraviti dol iz hrbta. Padel je na tla, vendar sem to pričakoval in prijema nisem popustil. Kmalu je bil v nezavesti. Sedaj sem prijem popustil in preveril pulz in dihanje. Vse je bilo normalno. Še nekaj minut in se bo prebudil.

Splezal sem na drevo in spremenil smer iz severa na zahod. Rad sem imel, ko sem skakal iz drevesa na drevo. Dalo mi je občutek, da živim skupaj z naravo.  Tako sem skakal še dobre pol ure, morda dlje. Na nikogar nisem naletel. Verjetno so sedaj na severu, saj sem bil namenjen tja. Poleg tega so tam našli agenta, ki jim je povedal, da hodim vztrajno na sever.

Iz drevesa sem lahko že videl gozdno pot, ki je vodila iz gozda. Na lepem sem zaslišal skovikanje sove. Nasmehnil sme se. Vse je šlo po načrtu! V odgovor sem tudi sam zaskovikal v dlani. Tega me je naučil oče in to je bila ena najbolj normalnih stvari, kar me je naučil.

Skočil sem na še nekaj dreves, nato pa ob cesti zagledal avtomobil. Splezal sem z drevesa in stekel do avtomobila. Mami me je čakala zunaj, oče pa je sedel na sovoznikovem sedežu. Videti  je bil zdelan, utrujen, morda celo poškodovan.

»Uspelo je! Bravo, ponosna sem nate.« mi je dejala mati.

Objel sem jo, nato pa ogovoril: »Rekel sem ti, da bo uspelo.«

Zamislil sem se. Vedel sem, da me bodo ujeli, če se približam penzionu. Vendar je bil to moj namen. Nisva namreč vedela, kje se nahaja RAJ. Zato sem na pametnem telefonu vključil GPS, da me je lahko mami potem našla. Jaz sem bil vaba in odvrnitev pozornosti. Mami je rešila očeta, s tem da je vsem dala misliti, da je reševala mene. In ko so bile vse oči uprte v njiju, mi je dala možnost, da jaz pobegnem.

»Kako je oče?« sem dejal po trenutku tišine.

 »Oče bo v redu. Naletel je na Hala, ampak je močan.« še vedno je bila oblečena v uniformo varnostnika, saj se je tako lahko neopazno prikradla do Miheja starejšega.

Pokimal sem. »Od kje pa imaš ti tako obtolčene roke? In kaj je ta modrica na obrazu?«

»Ah, saj ni važno.« skušala je prikriti bolečino, ki jo je občutila vsakič, ko je premaknila glavo.

»Ne, povej mi. Takoj.« postajal sem zaskrbljen.

»Oh, no. Bil je Hal. Nisem mogla samo stati tam in gledati, kako mi ubija moža.«

Skupaj sva se ozrla k Miheju starejšemu in ga zaskrbljeno gledala. Naenkrat je oče za malenkost premaknil glavo in odprl ustnice: »Pojdi, oditi, Mihej.«

Vendar je iz njegovih ust prišlo le:

»Pdi, odi, Mih…«

»Oče? Ne razumem te, kaj govoriš? Raje počivaj, sedaj si na varnem.«

»Nee ...«

»Mami? A ti veš kaj skuša povedati?«

»Ne, bojim se da se mu blede. In mislim da ima zlomljeno čeljust. Tako nekoristno se počutim! Ko bi vsaj lahko naredila kaj več, ga zaščitila pred Halom ...«

»Ne, nisi ti kriva. Srečo imamo, da nam je uspelo vsem pobegniti. Take posledice so bile pričakovane. Ne bi nas izpustili brez boja.«

Mama je možu namenila pogled, nato pa se obrnila k meni.

»Naj počiva. Na srečo si v tistem trenutku ravno pobegnil in Hal je odšel, da bi te poiskal. Če ne bi odšel, se bojim, da bi jo tvoj oče slabše odnesel.« pogledala je svojega moža in že hotela nadaljevati, ko jo je prekinil zvok nabite pištole izza Miheja.

»Kako si se pa prepričala, da sem res odšel, Rebeka?«

Videl sem, kako je mami otrpnila in kako je oče za hip odprl oči, vendar je bil že tak napor zanj preveč. Sam sem dvignil roke v zrak, saj sem naenkrat začutil hlad cevi, prislonjene na moj hrbet. Po obliki cevi sem presodil, da to ne gre za pištolo z uspavalnimi puščicami. To je bila gotovo pol avtomatska pištola, morda kalibra 9x19.

»Ste mar res mislili, da ste tako pametni? Priznam, načrt mi je bil dokaj všeč, lepo ste ga izpeljali. Vendar ste pozabili na eno ključno napako; mene. Takoj, ko sem dobil obvestilo, da je Mihej ušel, se mi je posvetilo, da ga bosta vidva nekje počakala. Nato me je čakal lažji del – sledil sem vama, saj sem vedel, da bo Mihej prišel k vama. To je vaša napaka, pri družini. Močni ste toliko, kot je močan vaš najšibkejši člen. S tem, da ste se počakali, ste naredili zadnjo napako.«

V istem trenutku je izza dreves pritekel mlad operativec, ki je bil verjetno prvi, ki je izsledil Hala.

»Aha, končno si tukaj.« Na Halovem obrazu ni bilo sledi zmagoslavja, ker je končno ujel Miheja.

»Kod si hodil tako dolgo?«

»Oprostite gospod, v tem gozdu sem malo zašel in …«

»Veš kaj? Me sploh ne zanima. Povej mi, kje so okrepitve? Ali je bil kdo s teboj? Si mar sam?«

»Da, gospod. Prvi sem našel vašo sled. Naj pokličem okrepitve? Čeprav je videti, da imate že vse pod nadzorom.« operativec je z glavo pomignil na Miheja.

»Da, hočem, da takoj pokličeš okrepitve.«

Vojak je obrnil hrbet Miheju in Halu ter segel po svojem voki tokiju, ki ga je imel pripetega za pasom.

Hal, ki je še vedno imel svojo pištolo prislonjeno na Mihejev hrbet, je spustil varovalo na pištoli in nameril.

Skozi gozd je zarezal glasen pok potujoče kovine. V istem trenutku so iz vseh bližnjih dreves poletele jate ptic. Telo mrtvega agenta je počasi padalo proti tlom. Ni vedel, kaj ga je doletelo.

 »Hal! O moj Bog! Kaj si storil! Hal! Je bilo to res potrebno? Zakaj … zakaj si ga ubil!?«

»Nisem smel dovoliti, da bi poklical okrepitve. Bil je ob napačnem času na napačnem mestu. Poleg vsega pa tega nisem storil jaz. Ubil ga je Mihej, ko mi je ušel.«

»Kaj? Kaj, kaj se tu dogaja?!« toda pogovor ni resničen, vse je samo v moji glavi … a onadva sta se obnašala, kakor da me nista videla. Zrl sem v negibno telo in čas se je ustavil.

»Spraševala sem se, če si nas res izdal... Če si mene izdal.« mati je bila na robu solz.

»Ko sem izvedel o tvoji smrti, sem... Sem res malo zašel. Brata sem krivil za tvojo smrt in nisem mu mogel odpustiti. Žal mi je. Razočaral sem te.«

»Oh, Mihael. Ne, dokazal si mi, da ti ni vseeno. Da ti nikoli ni bilo. Po tvoji zaslugi smo rešili Miheja, kajne? Hvala ti.«

»Ja. Težko je pomagati, če je okoli tebe polno zvestih operativcev. A mi je uspelo.«

Mati mu je odgovorila s prikimom. »Sedaj se pojavi druga težava.«

Hal je z zanimanjem poslušal Rebeko.

»Kako bos razložil, da ti je moj sin pobegnil? Zahtevali bodo dokaz.«

»Da, zavedam se tega. Bojim se namreč, da so že poslali okrepitve. Gotovo so slišali strel in samo vprašanje časa je, kdaj nas bodo izsledili. Morda bi lahko uprizorili kratko sceno …«

»Sceno? Morda kaj podobnega kot ...«

 Rebeka je ošinila avto, v katerem je se vedno počival Mihej starejši.

»Natanko tako! Misli mi bereš.«

»Ampak to je tako nevarno! Brez težav te lahko ubijem!«

»Psst! Tu so. Slišim dva, ki se nam približujeta s severa. Ni časa za razlaganje!«

Hal je zgrabil Miheja, ki je bil še vedno v šoku, ter mu ponovno prislonil pištolo na sence.

To dejanje je zbudilo Miheja iz otopelosti, a je vedel, da se ne sme premikati, sicer bo tvegal svoje življenje. Vedel je, da jih agentje sedaj verjetno že lahko slišijo in pomembno je, da odigra svojo vlogo v tej drami.

»Kaj čakaš, Mihael? Ustreli me in končaj s tem. Sam dobro veš, da se ne bom vrnil živ s teboj k RAJ-u.« ni me bilo strah, pa čeprav je meter ob meni ležalo truplo. Zazrl sem se v materine oči in dobil sem nov pogum. Želel sem, da me vidi močnega in pogumnega. Tako ji bo lažje.

»Poznaš še eno slabo stran glede družine? Naj ti pokažem.« Mihael je pištolo, ki jo je do tega trenutka držal na Miheju, dvignil in preusmeril na Rebeko.

»Če ne greš z menoj, bom ubil tvojo mamo. In nato še očeta.«

Sedaj sem že jaz lahko zaslišal lomljenje vejic v bližini.

»Kako bo, nečak? Tvoja odločitev, ti si odgovoren za njuni življenji.«

»Kaj hočeš od mene?« sem jezen vprašal skozi zobe.

»Vrni se z menoj v RAJ in poskrbi, da te nihče več ne bo skušal rešiti. Nočemo, da bi ju res morali eliminirati, kajne?«

Prikimal sem. Pogledal sem mami in s pogledom mi je odgovorila na neizrečeno prošnjo.

»Prav, prav. S teboj grem. A kako naj ti verjamem, da ju ne boš vseeno … ?«

»Mojo besedo imaš.«

»Oprosti, ampak to ne bo dovolj. Želim dokaz.«

Mihael je zavzdihnil in zdolgočaseno pokimal.

»Naj ti bo. Torej …« s pištolo je pokimal Rebeki: »Pojdi v avtomobil in odidita. Ne bomo vama sledili.«

»Koliko časa?« bil sem razjarjen.

»Kaj, koliko časa?« Halu ni bilo nič jasno, ali pa je bilo vse to samo del predstave. Ponovno sem se poskusil vživeti v svojo vlogo.

»Koliko časa jima ne boste sledili? 5 minut? Pol ure? Skoraj nemogoče je, da bi ju pustili pri miru  celih 24 ur!«

»Ne bomo vama sledili, če vidva ne bosta brskala po preteklosti. Prisežem, da če vaju vidim ali samo slišim o vama ter o tem, kako spet nekaj skupaj načrtujeta, prisežem, da …«

»Saj veš, da govoriš samo moji mami, kajne? Oče te ne sliši.« Za to si poskrbel ti!

Sem še dodal v mislih. Le kako lahko nekdo tako pretepe lastno kri?

»Utihni. Nihče te ni vprašal za tvoje komentarje. Rebeka, se razumeva?«

Mami je pokimala, mi namenila še en pogled, nato pa se je  usedla v avto in prižgala motor.

Gledal sem, kako se je avto začel počasi premikati.

»Povej mi, Mihej. O čem si ravnokar razmišljal?«

Ozrl sem se na Hala in mu zviška odgovoril: »Razmišljal sem o tem, da če si res dober, kot praviš, da si … zakaj me potem v hotelu nisi izpustil? Zakaj si me napadel?«

Hal se je nagnil k mojemu obrazu in mi odgovor povedal na uho, saj se je bal, da bi ga operativci slišali: »Saj sem ti povedal že takrat; agentje so bili že na poti, poleg tega pa sem bil ozvočen. Slišali so vse, kar sem rekel. V hotelu ti nisem mogel pomagati. Na srečo se mi je danes  med pretepom ozvočevalni sistem poškodoval in je sedaj neuporaben. Ne pozabi, nisem smel samo igrati svoje vloge, to sem moral biti.«

Nato je Hal skušal sprostiti vse napete mišice, saj je vedel, da bo utrpel manjše poškodbe, če bo voljan in sproščen. Zasukal se je in tako preprečil, da bi bil nečak neposredno v stiku s prihajajočim avtom.

»Si pripravljen?« v njegovem glasu je bilo začutiti pridih  pričakovanja in neučakanosti.

Čeprav nisem razumel vseh koščkov sestavljanke, si v tem trenutku nisem želel, da bi Hal umrl. Ozrl sem se ter poiskal njegov obraz. Bil je tako podoben očetu!

Avto, ki je zbil Hala, je za las zgrešil mene.

»Mihej! Mihej, si v redu? Si poškodovan? Sem te zadela?« mami je v tem času že stopila iz avtomobila ter me ocenjevala s pogledom.

»V redu sem. Odlična vožnja, mimogrede. Kje si se že naučila voziti?« nasmehnil sem se ji.

»Kaj naj naredimo z njim?Nočem ga pustiti tukaj …« Rebeka je z glavo pomignila na stokajočega Hala.

»Tako ali tako ga bodo kmalu našli. Mislim, da so že tu, zato raje ne zapravljajva časa zanj. Sicer celo izdajstvo ne bo imelo pomena.«

»Prav imaš. Takoj moramo oditi. Tukaj ni varno.«

»In kam bomo šli? Povsod nas lahko odkrijejo!«

»Poznam varno mesto.«

Pogledal sem jo. »Bi bila lahko bolj natančna?«

Zavzdihnila je in mi odgovorila: »Moji starši. Pri njima bomo za lep čas na varnem.«

Bil bi šokiran, vendar se mi je  v preteklih dneh zgodilo preveč vsega, da bi me kašna stvar sploh še lahko vrgla iz tira.

»Torej imam stare starše?«

Rebeka mi je pokimala.

»In ti se ne boš vrnila k nunam?« na obraz se mi je prikradel nasmešek.

»Ne. Vidva sta moja družina. Sestri prednici sem vse pojasnila. Razume me in rekla je tudi, da smo pri njih vedno dobrodošli.«

»To pa je dobro vedeti. Še eni novi zavezniki.«

Obrnil sem se in pogledal očeta. Obraz je imel krvav, oblačila umazana in popackana s krvjo. Njegov obraz je bil videti upadel in izgubil je držo avtoritete ter discipline. Prijel sem ga za roko in odprl je oči. Šibko se mi je nasmehnil in stisnil mojo roko. Nasmehnil sem se. Mami me je prijela za drugo prosto roko in svet je bil spet lep.

 

Za razliko od zgodb, ki imajo nešteto različnih zaključkov, ima življenje vedno isti zaključek.

Vendar  ta zaključek ni žalosten.

V zgodbah ni nikoli žalostnega konca. In tudi v tej zgodbi ga ni.

Miha se je nasmehnil, saj je končno dobil vse, kar si je vedno želel. Z eno roko je držal dolgo izgubljeno mami, za drugo pa skrbnega očeta. Končno so vse stvari imele svoj smisel. Končno je bil vesel! Tako vesel, da ni znal opisati. Bil je zadovoljen, čutil je, da ima končno celo srce.

A Mihej je vendarle vedel, da to ni  njegov srečni konec – ne še. Pred seboj ima pomembno nalogo, nalogo Alphoma in pri tem bo potreboval tako očetovo kot materino pomoč. In vedel je, da se je njegov stric motil: družina nima šibkih členov. Družina lahko skupaj naredi nemogoče. Skupaj.

 

Mami je brez razloga z vso močjo ustavila avto. Sila me je vrgla naprej in ker nisem bil privezan, sem se prav boleče sploščil z sedežem pred menoj.

»Kaj se je zgodilo? Kaj je narobe?« iskal sem informacije, moj um je potreboval odgovore. Pogledal sem Rebeko in ji z očmi sledil ter videl oviro, ki je stala pred avtomobilom. Če mami ne bi takoj ustavila, bi jeznega Hala gotovo povozila – in to že drugič v nekaj minutah.

Stric je pred seboj držal nabito pištolo.

»Pridi ven! Ne preizkušaj me! Takoj zapusti avtomobil!«

»Kaj za…« počasi sva z mami zapustila avto in z dvignjenimi rokami stopila pred Hala.

»Mihael, kaj je narobe? Kaj se greš?« Rebeka je bila prestrašena, tudi njen glas se je zaznavno tresel, ko ga je spraševala.

»Oh, utihni, ti … prekleta… morilka!«

»Mihel? Prosim, spustu nas. Prosim, dovoli, da odideta vsaj moj mož in Mihej.«

»Oh, od kdaj pa si ti tako požrtvovalna, Anatalija?«

»Hal, kam sem te zadela? Si se udaril v glavo? Se ti vrti? O bog, kaj sem naredila?!«

»Hal, dovolj te imam. Nehaj ta nesmisel in naju spusti, ali pa se že odloči, kaj boš naredil z nami.«

Neverjetno. Ko sem mu ravno začel zaupati, pa takole …

»Kako ti je uspelo, Anatalija? Plastična operacija? Koliko Rebekinih slik si potrebovala, da so te lahko tako natančno spremenili? Tudi barva oči, vidim. Barvne leče?«

Rebeka je še vedno zgrožena stala in lovila sapo. »Kdo je Anatalija? Mihael, kaj se greš? Dovolj je, strašiš me.«

»Prekleto, kako sem bil slep!« Hal je izgubljal živce.

»Kako si lahko to storila?! Sploh ne veš, kako zelo si želim, da te sam ubijem! Kako težko se premagujem!«

»Kaj se dogaja? Prosim, naj mi kdo pove, kaj se dogaja. Kdo je ta oseba Anatalija?« gledal sem mamo in iskal razlago. Vendar je bila ona prav tako zmedena kot jaz. Očitno je bil edini tukaj, ki je vedel vse Hal.

»Brat mi je torej govoril resnico, kajne? Avtomobilska nesreče se je res zgodila in Rebeka je umrla, kajne? Torej je ves ta čas Mihej starejši govoril resnico!«

»Hal, nobene nesreče ni bilo. Z možem sva naredila le lažno predstavo, zato, da smo lahko končno živeli, ne da bi se ves čas ozirali nazaj in pričakovali koga od vas. Veš, kako visoko ceno smo plačali? Razdelili smo se, in to za 17 let! Sploh veš, kaj je to?«

»O, vem, kaj je to, ko ti ljubljena oseba obrne hrbet in ti začne moriti prijatelje! Vem, kako je to.«

Sedaj sem imel dovolj. Stopil sem korak naprej, ko je Hal nepričakovano dejal: »Ustavi se, Mihej. Nekaj moraš izvedeti.«

»Mislim, da vem že dovolj, najlepša hvala.«

»Ta … ženska… ki se ti je predstavila kot tvoja mama Rebeka … to ni ona. To je Anatalija Varga, nekdanja članica RAJ-a in tudi operativka na terenu.«

»Nakladaš. Ne vem, kaj se igraš, ampak mi nimamo časa za to. Agentje prihajajo.«

»Popravek; tukaj so. In to so moji agentje, ki poročajo neposredno meni.« Hal je dvignil pogled in z očmi ošinil tri prišleke, ki so se neopazno odlepili od senc bližnjih dreves.  V nekaj korakih so jih obkolili in pripravili orožje.

»Agent As, aretiraj dezerterko Anatalijo Vargo.«

Operativec je povesil orožje, vzel lisice in se približal Rebeki.

»Ne! Nehaj, takoj!« bil sem besen in skočil sem na agenta, vendar sta me druga dva onesposobila in podrla na tla. Bolj kot udarec me je bolel ponos.

Rebeka me je videla na tleh in še zadnjič poskusila: »Hal, kaj se greš? Hal, takoj prenehaj s to neumnostjo. Prosim, pusti Miheja pri miru, vsaj njega pusti.«

Agent As ji je dal roke za hrbet in ji začel natikati lisice.

»Mihej, vse bo še v redu, ne skrbi, vse bo v redu.« tolažila me je, čeprav je bila ona v slabšem položaju.

»Seveda bo. Morda ne danes ali jutri, vendar ga bo tvoja izdaja nehala boleti, Anatalija. Povedal mu bom resnico.«

»Ti si nor! Roke stran od mojega sina!«

Agent As je prisili Rebeko, da je pokleknila na tla, nato se je Hal počasi obrnil k njej in jo dolgo časa gledal v oči.

»Mu boš ti povedala ali naj jaz?«

»Ne drzni si …« Rebeka mu je pljunila v obraz. Še vedno je bila besna in ogorčena.

Haj se je obrisal, nato pa hladnokrvno nadaljeval: »Prav, torej bom jaz.«

Obrnil se je k meni, me pogledal v oči ter začel: »Mihej, vem, da bo tole veliko za sprejeti, vendar moraš vedeti. To je Anatalija Vargo. Dolgo časa nazaj, ko je še delala za RAJ, sva bila par. Do nje nisem čutil prave ljubezni, ker … sem bil zaljubljen v drugo, a meni nedosegljivo dekle. Ko je Anatalija o tem izvedela, je bila zelo ljubosumna. Že prej je bila čustveno nestabilna, preveč okrutna in zaradi tega je bila nečastno odpuščena iz RAJ-a. Proces zoper njo sem vodil jaz, saj sem jo najbolje poznal in vedel, česa je bila sposobna. Ali vsaj tako sem se slepil. Pobegnila je iz pripora ter mi prisegla maščevanje. Menil sem, da me bo poskušala ubiti, vendar je vedela, kaj me najbolj boli. Zaradi tega je … ubila Rebeko, tvojo pravo mamo. Žal mi je, Mihej.«

»To ni res, Mihej. Jaz sem tvoja mami, jaz sem Rebeka. Hoče te obrniti proti meni, želi poiskati najšibkejši člen v naši družini. Mihej, reci, da Hal ni ponovno uničil naše družine, Mihej, držati moramo skupaj. Veš, da bi zate umrla, vse bi naredila zate. Tukaj sem, živa sem in vedno te bom varovala.«

Neumno sem pogledoval sedaj k mami, sedaj k Halu. Kdo me je večkrat izdal? To ni bilo težko vprašanje.

Ko je stric videl, da me ni prepričal, je nadaljeval:

»Laže. Tvoja prava mama je umrla v 9. mesecu nosečnosti v avtomobilski nesreči, ki jo je pripravila ta … morilka … tukaj. Vem, da je oče pritekel na mesto nesreče, kjer je našel še komaj živo Rebeko. Menil je, da bo zdržala do bolnišnice, vendar jo je srce izdalo že dolgo pred prihodom reševalcev. Vedel je, da mora hitro ukrepati. Zaradi tega je moral razparati svojo ženo in te rešiti pred gotovo smrtjo. Čeprav je Mihej starejši vedel, da je to edina logična rešitev, si nikoli ni odpustil. Tvoj oče mi je povedal o tej zgodbi, čeprav je izpustil eno zelo pomembno informacijo – da si ti preživel.«

»Zakaj bi bilo kaj od tega res? Zakaj bi potem ta Anatalija imela plastično operacijo, da bi izgledala kot moja prava mami?«

Želel sem biti popolnoma prepričan, da Hal laže. Kako dobro se je naučil tole zgodbico? Kdaj ga bom ujel na laži?

»Ne vem. Morda je mislila, da jo bom v takem primeru lahko ljubil, vendar mislim, da je bilo vse to del načrta, v katerem bi te sama pripeljala pred RAJ  in se spet dokazala, da je vredna biti naša članica. Vedela je, da bi ti zaupal le svoji materi in nikomur drugem. Prav tako je vedela, da če hoče pridobiti tvoje popolno zaupanje, ti bo morala to dokazati. Zaradi tega se je ona domislila načrta, kako rešiti tvojega očeta. Vse samo za to, da bi ji ti potem zaupal. Kako misliš, da se  je tvoj oče tako hudo poškodoval?«

»Ti si ga pretepel! Povedala mi je, kako sta se tepla  in …«

»Si videl, kakšno modrico ima na obrazu? Si mislim, da sem ji to povzročil jaz? Dekletu, ki sem ga na skrivaj ljubil že od kar sem jo videl?«

»Pa saj si ti sam rekel, da to ni ona, temveč neka Anatalija …«

»Da, ampak takrat tega še nisem vedel. Ko me je prej  zbila z avtomobilom, pa mi je postalo kristalno jasno. Dolgo časa nazaj, me je Anatalija prav tako zbila, in ne veš, kako presenečen sem bil, da je tvoja mami, ki naj bi bila nuna, vedela pod katerim kotom naj me zbije, da mi ne bo povzročila hujših poškodb.«

»Od kje pa naj bi potem dobila te modrice in poškodbe? Če ne od tebe?«

»Od tvojega očeta. Ko ga je rešila iz celice, je nosila uniformo, zato je ni prepoznal. Ko pa je v gozdu svojemu rešitelju Mihej odmaknil kapo in videl, da je njegova rešiteljica pravzaprav mrtva žena, ki jo je sam videl umreti … stepla sta se in verjemi mi, ko ti povem, da je Anatalija izjemna v borilnih veščinah.«

»Zakaj? Zakaj ves ta trud z mojim očetom, če je želela le mene?«

»Tvojega očeta je potrebovala, da ji boš zaupal. Ti ne bi nikoli šel sam z Rebeko ter pustil svojega očeta tu. Zaradi tega ga je onesposobila ter privlekla s seboj. Kam je pravzaprav dejala, da vaju pelje?«

»K … k svojim  staršem.«

»Kako prikladno. Koliko vem, staršev ni imela, bila naj bi sirota.«

»Tudi, če je vse to res, zakaj bi se izdaja, da je nuna? Zakaj ne raje ne vem, morda učiteljica v srednji šoli, na katero sem hodil?«

»Ne vem. Verjetno je predvidevala, da boš ti menil, da nune ne lažejo, temveč so pobožne, vedno držijo besedo … igrala se je s tvojo glavo, nečak.«

»In zakaj bi me pri hotelu vzela iz tvojega avtomobila? Mar nista imela skupnih interesov?«

»Da. Vendar je poleg tega, da te je sama hotela privesti pred RAJ tu še dejstvo, da me je rešila. Videla je, da je bila zaradi tistih policistov na parkirišču misija ogrožena. Zaradi tega je zelo prikladno bil prtljažnik prazen, ko sta policista pregledala vsebino mojega avtomobila.«

»Ampak … ampak vse je vedela, znala je celo citirati mojega očeta … «

»Mihej, si pozabil, da tudi jaz znam citate? Učil naju je iti človek in gotovo sem povedal nekaj modrosti tudi Anataliji.«

»Ne, to ni res. Lažeš, moja mami je živa, čutim, da je …«

»Da je kaj? Prijazna, ljubezniva, vse, kar si si sam predstavljal? Naj te razsvetlim, nečak. Na tem svetu živijo ljudje, ki znajo izpolniti tvoja pričakovanja, znajo zaigrati na strune, ki jih želiš slišati. Ona je profesionalka.«

Trmasto sem odkimal z glavo. To ni res, to ni res. Moja mami je živa, mora biti živa.

»Poglej. Če sem se jaz tepel z tvojim očetom, zakaj potem nisem poškodovan? Veš, da bi mi vrnil nazaj, kajne? In iz kje misliš, da so Anatalijine …«

»Rebekine!«

»Prav, Rebekine poškodbe? Kako je dobila te poškodbe? Tvoj oče te je hotel zaščititi pred njo, zaradi tega se je stepel. V trenutku je ugotovil, kaj se dogaja in želel te je rešiti pred njo. Če mi ne verjameš, vprašaj očeta.«

Pogledal sem na sovoznikov sedež in opazil, kako je oče komaj opazno prikimal. Je prikimal Halu? Je potrdil njegovo zgodbo?

»Mihej, ubila ti je mamo! Iz samega ljubosumja ti je umorila mamo in se potem še pretvarjala, da je Rebeka. Vem, da ti je težko, ampak to je resnica.«

Obrnil sem se stran in skril solze.

»Če želiš še dodaten dokaz, si poglej kožo za njenimi ušesi. Videl boš gube, ki so ostale od lepotne operacije.«

»Dovolj sem videl.« moj glas je bil jeklen. Vstal sem iz tal in se usedel na voznikov sedež. Agentje me niso poskušali ustaviti. Prijel sem za volan in gledal naprej. Bal sem se, da če bi le za hip oči premaknil na Anatalijo, izgubil nadzor nad seboj. Hal je očitno dal znak, saj so agentje prijeli Anatalijo, se obrnili in odšli. Sedaj smo bili sami- skoraj nezavesten oče ter Hal in jaz.

Stric se je obrnil in mi rekel z nežnim tonom v glasu:

»Poglej. Vem da misliš, da sem neusmiljen morilec, a ni tako. Pridružil sem se, ker sem videl, kako pokvarjen je svet. Saj sam veš, da sta celo ti in tvoj oče uporabljala naš denar. Morda, ko boš videl svet izven vate, v kateri te je vzgajal tvoj oče, boš videl. In morda se nam boš pridružil. A če se boš, bo to prostovoljno, ne pod prisilo. To je moja obljuba.«

»Ne bodi tako prepričan, stric. Si mar pozabil da si ravnokar aretiral enega od svojih? Tudi vi imate očitno težave in niste brezmadežni. Da ne govorim, koliko ljudi ste ubili. Tega res ne morem sprejeti.«

»Morda pa lahko to spremeniš? Vem, da bi naš direktor rad drugo mnenje, morda bi mu lahko pokazal pravo pot? Ustregel bi tvoji želji.«

»Bom premislil. Sedaj moram poskrbeti za očeta.«

»Potrebuješ pomoč? Imamo odlično ambulanto.«

»Ne, rekel sem, da bom jaz poskrbel za njega. Oprosti, ampak sam si rekel, da sem naiven in da prehitro zaupam ljudem.«

»Ampak …«

»Iti morava. Kakorkoli, očitno se ti moram zahvaliti.«

»Mihej, oprosti, ker sem vaju …«

»Me sploh ne zanima. Poglej, tole boš od mene slišal samo enkrat. Hvala.«

Hal je utihnil in prikimal nečaku, ko je ta zaprl vozniška vrata, pogledal očeta in speljal neznano kam.

»Pojdi, nečak. Pojdi nekam, daleč od tukaj. Pojdi nekam, kjer sonce žari.«

In Hal je ugotovil, da se je motil. Prava družina nima šibkih členov.

 

Posvečeno moji ožji družini …

… in širši.