Glasovalna številka: D104

Julija Logar

POVEZANI

BIC Ljubljana, Gimnazija in veterinarska šola

 

TIA

Ko sem odprla vrata laboratorija, mi je zastal dih. Strmela sem v razbitine, ki so ležale v mlaki zmešanih kemikalij, ki so bile prej na delovni površini. Na policah je bilo le še malo nedotaknjenih čaš, bučk in merilnih valjev. Tudi omare so na prvi pogled delovale v normalnem stanju, prav tako je bil digestorij še vedno cel. Razbito pa je bilo okno. In nekako je bila okoli okna največja zmešnjava. Moj pogled je skeniral škodo, ko se je ustavil na rdečkasti tekočini. Na okenski polici sem prepoznala kri. “Kaj hudiča se je zgodilo tu?” sem se vprašala in iz žepa snežno bele halje potegnila mobilnik. Z nekaj dotiki po njegovem zaslonu sem ga že prislonila na uho in na drugi strani se je oglasil zaspan glas, ki je se je pritoževal nekaj čez zgodnjo uro, vendar sem ga ignorirala in počakala, da utihne. Nato sem zajela sapo in rekla: “Alexei, v laboratorij je nekdo vlomil.”

 

Medtem ko je bil Alexei na poti, sem sama začela čistiti laboratorij. Pospravila sem razbitine, lotila sem se tudi mlakuže neznanih kemikalij, pri delu sem seveda nosila zaščitne rokavice. Oddahnila sem si, ko sem videla, da je računalnik nepoškodovan in da je deloval. Kmalu zatem je prišel Alexei. V njegovih zelenih očeh se je še vedno videla očitna zaspanost in tudi deloval je redkobeseden, a ko je zagledal razbito okno, se je razvedril. Sledila sem njegovemu pogledu, da bi dojela njegovo nenadno spremembo v razpoloženju. Na marmornati okenski polici je bila še vedno kri, saj tistega dela še nisem uspela počistiti. “Vzemiva vzorec,” je rekel. Postrani sem ga pogledala: “Čemu? Bi se rad šel detektiva? DNK vzorec ti ne bo koristil, če nimaš baze s podatki vseh teh ljudi po naših ulicah,” sem mu odvrnila, saj se mi je to res zdel popoln nesmisel. Veliko bolje bi bilo, če bi se posvetila delu, ki bi dejansko lahko obrodilo kakšne sadove. “Oh, daj no,” mi je prigovarjal, “sploh pa se moraš še veliko naučiti o strukturi DNK!” Gledala sem najprej njega, nato pa okensko polico, nato sem se vdala. “Naj ti bo … samo zato, ker je to tvoj laboratorij…” Zasmejal se je in začel brskati po predalih, da bi se lotil dela. Jaz pa sem še naprej pospravljala in razmišljala, zakaj bi kdo vlomil. Navadni ljudje nimajo tu kaj početi, niti se ne zavedajo, kaj utegne biti tu dragoceno in kaj ne. Kaj pa, če je bila nesreča? Zelo težko bi se nekdo po nesreči zaletel v okno, ki je v drugem nadstropju stavbe. Mogoče pa je bila žival?

 

“Tia, pridi pogledat tole,” je čez nekaj časa rekel Alexei. Dvignila sem pogled iznad zadnjih razbitin neke čaše in strmela v zaslon, kjer je bila prikazana dvojna vijačnica. Meni se ni zdelo nič nenavadnega, a iz Alexeievega razburjenega glasu sem sklepala, da se nekaj dogaja. Odvrgla sem razbitine v koš in odšla k njemu. “Ja?” sem rekla in čakala na pojasnilo. “Vidiš tale del?” me je vprašal in na zaslonu označil del dednine. Pokimala sem. “Takšne anomalije še nisem videl, pa sem v vsej svoji znanstveni karieri doživel že marsikaj. Ta človek … sploh ni človek. Ne bi smel obstajati.” Začudeno sem ga pogledala. “Kako to misliš?” Skomignil je z rameni nato pa se je nasmehnil. Njegove zelene oči so se zasvetile in rekel je: “Sva na dobri poti neverjetnega odkritja, ki bi uspela spremeniti temelje znanosti.”

 

TIA

Od tistega usodnega dne je minil en teden. Z Alexeiem sva garala na polno, da bi prišla skrivnosti do dna. Večinoma sem bila jaz tista, ki je samo občasno pomagala, saj sem morala hoditi v šolo, ki se je komaj začela. Sam Alexei pa je za raziskavo poklical tudi nekatere svoje prijatelje z različnih znanstvenih področij. Do zdaj nisva odkrila ničesar. Do zdaj. Zazvonil mi je telefon in na zaslonu se je izpisalo ime Alexei. Čakala sem na avtobusni postaji, moj avtobus naj bi prispel čez kakšno minuto. Zraven mene je stal tip z irokezo in pirsingi ter s cigareto v ustih. Pravzaprav ga sploh nisem opazila, dokler nisem zavohala ogabnega cigaretnega dima. Res nisem razumela ljudi, ki so kadili. Odmaknila sem se stran, oči pa sem še vedno imela uperjene na cesto, kdaj se bo prikazal avtobus. Oglasila sem se na telefon in pričakujoče izdavila pozdrav in upala na dobre novice. “Imaš danes čas?” me je vprašal Alexei in povedala sem mu, da lahko pridem. Sicer je bila to delno laž, imela sem cel kup naloge, ampak ko bodo v šoli izvedeli, da sem bila ključna oseba pri tako pomembnem odkritju, mi gotovo ne bodo težili z domačo nalogo. “Super, nekaj smo našli in…” prekinil ga je trušč, slišati je bilo, kot da se je v ozadju nekaj razbilo. “Alexei, je vse v redu?” sem ga vprašala zaskrbljeno. “Seveda!” je lagal, potem pa se je trušč ponovil in samo še zamomljal je: “Moram iti,” in prekinil. Zavzdihnila sem. “Slab lažnivec,” sem si mislila, ampak mu nisem zamerila. Alexei je bil zelo pomembna oseba v mojem življenju. Bil je moj tridesetletni stric, ki je prihajal iz Rusije, torej po mamini strani sem Rusinja, vendar za razliko od njiju nisem bila ‘ginger’, svoj videz sem podedovala po očetovi strani. Imela sem daljše temno rjave lase, ki sem jih večinoma časa imela spete v kito na strani. Moje oči so bile čokoladno rjave. Če bi lahko izbirala, bi si izbrala modre ali pa zelene, ampak človek tako ali tako nikoli ni zadovoljen s tem, kar ima. Drugače se s svojim videzom nisem obremenjevala. Bila sem tako rekoč povprečna in nikoli si nisem želela biti nekaj več, to nikoli ni bil moj cilj. Bila sem v tretjem letniku gimnazije in skoraj vse moje sošolke so nosile mejkap, jaz pa ne. Nekako se mi je zdelo to potrata časa. Moj videz ni bil nikoli na prvem mestu.

 

Pripeljal je avtobus in vstopila sem. Na prvi pogled sem opazila, da je zelo poln in začela sem iskati prazen sedež, kjer bi se lahko usedla. Končno sem ga našla, poleg neke punce, ki je zavzeto strmela v svoj telefon in divje tipkala. Svojo črno-belo torbo sem vzela v naročje in iz nje potegnila slušalke ter mp3 predvajalnik in se predala melodiji. Kmalu sem odplavala nekam daleč stran in se popolnoma izgubila v lastnih mislih. Bila sem odsotna do te mere, da sem skoraj zgrešila svojo postajo. V zadnjem hipu sem skočila skozi vrata in si skoraj zvila gleženj. Jezno sem potegnila slušalke iz ušes in začela hoditi proti mojemu drugemu domu, laboratoriju. Takoj ko sem prispela, mi je Alexei ponudil lonček kave, ki sem jo hvaležno sprejela. Po šoli sem bila vedno neznansko utrujena in ne vem kaj bi brez dobre doze kofeina. “Torej, kaj se dogaja?” sem vprašala, ko sem srknila prvi vroč požirek. Šele tedaj sem opazila, da nisva bila sama. Za računalnikom je sedel nekdo, ki ga do sedaj še nisem opazila. Videti je bil že starejši možakar, saj je imel v temnih laseh že nekaj sivih pramenov. Potem pa sem zagledala še nekoga, ki se je naslanjal na okensko polico. Bil je fant mojih let. Svetli, blond lasje so mu padali na oči in srepel je predse. Videti je bil jezen. Bila sem zgrožena. Le kako ju nisem opazila? Se mi blede? “To je doktor Horvat, mikrobiolog in biolog,” je rekel Alexei in pomignil proti gospodu, sedečim za računalnikom. Pokimala sem in dr. Horvat je vstal in mi podal roko. “Tia Kos,” sem se predstavila nekoliko živčno. Nisem bila dobra z ljudmi. Z neznanci sem bila sramežljiva in sovražila sem se zaradi pomanjkanja samozavesti. Potem sem pogledala fanta pri oknu. Alexei je videl, kam gledam in dodal:” To je njegov sin Luka.” Ampak Luka je še vedno gledal stran in se kujal. “Oprostite mu, samo otročji je,” je dodal dr. Horvat in se posvetil računalniku. “Torej, Tia, dr. Horvat trdi, da je v tem DNK-ju našel gene šakala in s tem potrdil sume drugih strokovnjakov, ki so ta DNK že videli.” Strmela sem vanju. Šakal? V človeški DNK? Kaj naj bi to pomenilo? “O, čestitke, našli ste volkodlaka!” je bil sarkastičen Luka. Mulec mi je počasi začel iti na živce. Njegov oče in Alexei sta ga preprosto ignorirala. “Tudi nama še ni vse jasno, ampak vse kaže, kot da bi imel dvojno dednino. Človeško in no … šakalovo,” je rekel Alexei. Usedla sem se na prost stol in še vedno strmela v svojega strica. “Kaj za…” sem začela, ko me je preknil gospod Horvat, oziroma doktor Horvat: “Žal moram iti, dr. Koshkin, vrnem se spet jutri.” Pomignil je Luki, da se mu pridruži. “Seveda,” je rekel Alexei: “Fanta pa le pusti doma … mislim, da ni ravno laboratorijski tip.” Ko je izrekel te beside, je ošinil koš, v katerem so bile nove razbitine. Torej to je bil vzrok tistega razbijanja. Kaj je sploh počel tukaj? Če se niti ne zna obnašati v laboratoriju. Kaj je sploh njegov problem? Hotela sem izvedeti, kako se je tista steklovina razbila, vendar nisem hotela drezati v osje gnezdo. “Torej, odkrili smo pol človeka in pol šakala?” sem vprašala, ko sta odšla. “Ne bi se ravno tako izrazil. Je šakal in človek. Oba zapisa sta popolna. Vendar se izmenjujeta. Enkrat je človek, enkrat žival.” Ošinila sem računalnik. “Je to sploh možno?” sem ga dvomeče vprašala. “Vse tako kaže, da je. Rekel bi preprosto to, da nismo sami. Odkrila sva novo vrsto. Meja med ljudmi in živalimi. Vrsta, ki so oboje. Mislim, da naju čaka tudi nekaj terenskega dela.” Zasmejala sem se: “Misliš vzeti vzorec DNK vsem šakalom?” Živčno se je nasmehnil. O, ne. Mislil je prav to. Zmajala sem z glavo: “Kam to sploh vodi, slab občutek imam … nočem težav.” Svojo roko je položil na mojo ramo: “Mogoče. Ampak pomisli, te nikoli kot otroka niso očarale pripovedke o nadnaravnih bitjih? To je to, Tia, poglej, kaj sva odkrila!” Njegov glas je bil vzhičen. Imel je prav. Očitno v sožitju z nami bivajo bitja, za katera sploh nismo vedeli, da obstajajo.

“Ampak zadeva ne sme priti v javnost … ne še … lahko bi imelo negativne posledice.”

Pokimal je: “Se popolnoma strinjam!”

 

LUKA

Hodil sem po mestni ulici. Bilo je oblačno in bila je tista ura, ko so vsi drveli iz služb domov in ulice so bile nabito polne. Gledal sem predse, preučeval siv asfalt pločnika. Počutil sem se prazno. Otopelo. Ničesar nisem čutil. Nič me ni ganilo. Potem sem se spomnil na včerajšnji dan, ko me je očim zvlekel v tisti usrani laboratorij. Vse je šlo narobe. Po nesreči sem razbil dve čaši, potem pa se je očim drl name, tisti Rus ali karkoli že je, pa se je delal ravnodušnega, čeprav sem lahko videl njegovo razočaranje v očeh. Potem pa se je prikazalo še tisto dekle. Videl sem njen pogled. Bil je tako obsojajoč, da je kar bolelo. “Kaj pa ona ve? Niti sanja se jima ne, v kaj se spuščata. Odkrila sta nas … Nekaj je potrebno ukreniti,” sem razmišljal, potem pa sem se vdal. Preprosto nisem imel volje niti za razmišljanje. Izklopil sem možgane, noge so delovale samo še na avtopilota in me prinesle do željenega avtobusa. Izbrskal sem kartico in vstopil. Bil je skoraj popolnoma prazen, a vedel sem, da se bo tekom poti še napolnil. Vrgel sem se na sedež in strmel skozi okno. Samo čakal sem. Minute so minevale kot sekunde. Moja duša je bila ujeta v trdni pasti, nekje v drugi dimenziji. Kot da bi me nekaj klicalo. Glasen in razločen klic, na katerega se nisem znal odzvati, čeprav je moje srce bilo le za to. Le, da bi sledil tistemu klicu neznano kam, pa naj bodo to puhasti nebeški oblaki ali pa črna pokrajina, polna režečih se senc.

Kar naenkrat je bus ustavil in zagledal sem, da sem pred svojo postajo. Sploh se nisem zavedal, kam je šlo pol ure. Izstopil sem in zagledal svojo hišo. Zame je bila le hiša in ne dom. Dom je bil nekje drugje. In prav tja sem šel.  Z asfalta sem prešel na makedamsko pot, z nje pa na majhno blatno pot, ki sem jo že uhodil in se je vila ob robu travnika. Vodila je globoko v gozd. Ko sem vstopil v gozd, je postalo nekoliko temneje in prav ugajalo mi je. Nato sem zaslišal prhutanje kril. Glavo sem vrgel vznak in videl letečo senco nad menoj, ki je letela tik nad drevesi. V svoji glavi sem zaslišal glas, ki je tiho odmeval:

“Pridi.”

Pognal sem se v tek in potem se skočil naprej z iztegnjenimi rokami, kot da bi želel pristati na njih. Začutil sem lahno bolečino, kateri sem se predal. Slišal sem škrtanje kosti in za trenutek sem zaprl oči. Čutil sem, kako se mi je koža raztegovala, kako so se moje mišice preoblikovale. Pristal sem na štirih tacah in nadaljeval s tekom. Sedaj je bilo lažje. Popolnoma drugače. Tek se mi je zdel lahkoten, nič bolj naporen kot hoja. Počutil sem se svobodnješega. Tudi moji čuti so se izostrili. Zavedal sem se svoje okolice. Čutil sem drevesa, kako nežno dihajo. Čutil sem, kako srce majhne rovke poganja kri po žilah. Čutil sem, kako se deževnik prebija skozi zemljo. Vedel sem natančno lokacijo vseh bitij okoli mene. Z naravo sem bil eno.

Bil sem povezan.

 

“Čuden si,” je rekla kanja, ki je pristala pred mano, ko sem dosegel majhno jaso. Nisem ji odgovoril. Kar naenkrat kanje ni bilo več, pred menoj je stalo dekle. Imela je skodrane goste lase, ki so bili svetlo rjave barve. Oči je imela prodorno modre. “Včasih je prav bedno, ko ne moremo lagati, kaj?” me je podražila. Tiho sem zarenčal. “No, no, kuža, pomiri se. Nič ti nočem. Ponavadi si bil vedno bolj energičen, ko si se lahko spremenil v volka. Zdaj si pa … eh … brez življenja,” je rekla in sedla na travo. Imela je prav. Bil sem brez življenja. Tudi jaz sem se spremenil nazaj v normalnega najstnika in sedel njej nasproti. “Pa ne reci mi, da še vedno nisi prebolel?” je nadaljevala. Še vedno nisem odgovoril, a tokrat je bil moj molk mišljen kot odgovor. Žalostno me je pogledala. Po kolenih se je splazila do mene in me objela. Pustil sem se ji. Vendar nisem čutil nič. Še vedno sem bil popolnoma otopel. “Maja, govoriti moram z Jako,” sem naposled le rekel. “Zakaj?” me je vprašala, svoje roke pa je vzela nazaj v svoje naročje. “Odkrili so nas. Sicer še ne vedo, za kaj točno gre, ampak mislim, da so našli njegov DNK.” Besedo ‘njegov’ sem poudaril in dobro je vedela, kaj sem mislil. Še vedno je bila videti žalostna, čeprav jaz žalosti nisem čutil. Nobenega čustva ni bilo v meni. “Našla ga bom,” je rekla in vstala. Gledal sem jo, kako je odkorakala na rob jase, spet postala kanja in odletela nad gozd, sam pa sem obsedel na travi.

 

Bil sem kakor plitka luža, ki skuša kljubovati vročemu soncu, čeprav ve, da bo slej kot prej izginila brez sledov.

 

TIA

Iz torbe sem izbrskala ključ in odklenila vrata. Vstopila sem v garažo in sezula superge, katere sem ves čas nosila in so praktično razpadale. Obula sem copate, ki so imeli znotraj topel puh. Potem sem šla po stopnicah v drugo nadstropje, kjer je bila moja soba. Tam sem odložila torbo in si zapisala, katere stvari moram opraviti ta dan. Bil je ponedeljek in ob ponedeljkih sem morala pospraviti kuhinjo. Zavzdihnila sem, ko sem ugotovila, da me čaka še cel kup domače naloge iz matematike. Matematike res nisem ravno ljubila, vendar mi je šla dokaj dobro. Ko sem pogledala, če je kaj novega na facebooku, sem odšla v prvo nadstropje, kjer me je čakalo kosilo, ki ga je skuhala mama, oče pa je že sedel za mizo. “Danes si prišla malo kasneje, ne?” je rekla mama, ko sem ju oba pozdravila. Pokimala sem in rekla: “Avtobus je zamujal … bila je gneča.” Usedla sem se in si postregla. Danes je bil na jedilniku piščanec z rižem in omako, zraven pa zelena solata. Po nekaj trenutkih tišine sem povedala, da nameravam popoldne v laboratorij. Videla sem, kako se je mamin obraz napel. “Moraš res vsak dan tja? Raje počni kaj za šolo,” je rekla. Z vilico sem žoknila v solato in si jo prenesla nekaj na krožnik. “Za šolo naredim več kot dovolj, odličnjakinja sem. Ne razumem, kaj te tako moti. To je moj hobi, edina stvar, ki me res zanima,” sem se branila. Mama je vzdihnila, vsekakor si ni želela tega pogovora. Oče pa je bil še vedno modro tiho in je vse prepuščal mami. “Ni problem v tebi, Tia.” Pogledala sem jo in vilica je obmirovala v moji roki. “Kaj pa je potem?” Njen pogled se je omehčal, kot da me ne želi prizadeti. “Alexeiju ne zaupam preveč. Z očetom sva se pogovarjala … o njem ne veva veliko. Kdo ve, zakaj je prišel iz Rusije sem?” Bila sem šokirana. Nista mu zaupala? V meni je začelo vreti, čeprav sem imela bes še vedno pod kontrolo. “Alexei je dober človek. Sem je prišel, ker je iskal svojo sestro,” sem začela. Mislila sem povedati še nekaj več, vendar sem iskala besede, poleg tega pa bi moje morebitno nadaljevanje tako ali tako prekinila mama: “Njegovo sestro pogrešajo že osem let. Se ti ne zdi to malo sumljivo? Nihče ne ve, kakšen človek je v resnici in kaj se je dogajalo v Rusiji. Tia, samo skrbi naju zate. Prosim, pazi nase.” Nisem ji mogla zameriti. Bila sta le skrbna starša. Kljub temu sem bila odločena, da bom v laboratoriju še vseeno preživela večino prostega časa.

 

Ostali del kosila smo več ali manj molčali, oče je le pripomnil nekaj o spreminjanju televizijskih programov. Televizije pa tako ali tako nisem uspela gledati, ni mi bila več pomembna. Zvlekla sem se v svojo sobo in se lotila naloge. Ko sem končala vse, kar je bilo za šolo, sem odšla pospravljat kuhinjo. Vzela sem mp3 predvajalnik in si mrmrala melodijo glasbe, ki sem jo poslušala med drgnjenjem kuhinjskih ploščic. Ko sem končala, sem poslala SMS-sporočilo Alexeiju, da prihajam. Pograbila sem svojo haljo ter mapo, v kateri sem imela vse potrebno, ter pisalo. Na hodniku sem zaklicala, da odhajam in rahlo me je zaskrbelo, da mi mama ne bo pustila, čeprav se to še ni zgodilo. Nato pa se je iz pisarne zaslišal zamolkel: “V redu.”

 

Alexeiju nisem omenjala pogovora pri kosilu. Res sem mu zaupala in z njim sem preživela že par let v laboratoriju in vedno je bil veder in karizmatičen. “Kako kaže s šakali?” sem ga vprašala, ko sem s pogledom premerila prižgan mikroskop na mizi. “Zelo dobro, pravzaprav. Ravnokar primerjam DNK-je. Mislim, da sem odkril žival, ki jo iščeva. Jutri se dobim s prijateljem, ki proučuje šakale in poskušala ga bova najti. Lahko prideš zraven, imaš čas ob treh?” Razmišljala sem. Jutri je torek. Ob treh ravno pridem domov. Ampak potem sledi še šolsko delo in sesanje po hiši. “Žal ne. Ampak obljubi, da mi boš sporočil, če bosta kaj odkrila,” sem mu odgovorila in nasmehnil se je: “Sem ti že kdaj kaj prikrival?” Ob tem sem se spomnila na kosilo. Bilo je res, da o njegovi preteklosti nisem vedela nič. Kaj je počel v Rusiji, mi je bilo neznano. Na misel mi je prišlo, da se samo dela, da je znanstvenik, v resnici pa je poklicni morilec. Te neumne misli sem se takoj otresla. Zmajala sem z glavo. “Upam, da ne,” sem odvrnila, a Alexei se je že posvetil delu. Opazovala sem njegove kratke lase, ki so bili res intenzivne oranžno rdeče barve. Prav take barve je bila tudi njegova skrbno oblikovana brada.

 

Splaknila sem še zadnje objektno stekelce in ga skrbno obrisala ter ga pospravila. Ura je bila že osem. “Odhajaš?” je vprašal Alexei in me pogledal. Pokimala sem. “Pazi nase,” je rekel in me objel. Res sem ga imela rada in v primerjavi z mojimi starši je imel popolnoma drugačno mišljenje. Bil je zelo odprt, vsaki stvari je dal priložnost, da se dokaže, rad je imel izzive in rad je tvegal, saj je vedno govoril, da brez tveganja ničesar ne dosežeš. Prav zaradi teh stvari sem bila rada z njim, njemu sem bila bolj podobna kot svojim staršem. Verjela sem, da mi bo vedno dal dober nasvet, ko ga bom potrebovala. Zaupala sem mu več kot komurkoli drugemu.

 

Stopila sem ven in vdihnila mrzel svež zrak in za trenutek zaprla oči. Zagledala sem se v zvezde in že sem videla ozvezdje Orion. Najlepše zimsko ozvezdje. Vedno me je spremljalo v zimskih nočeh na poti domov. Rada sem imela zvezde. Poleti sem jih pogosto opazovala in iskala utrinke. Nisem vedela veliko o njih, zato sem razmišljala, da bi se prijavila na kakšen astronomski tabor. Pogled sem nato usmerila v tla, na pločnik in začela hoditi proti domu.

 

LUKA

Premagoval sem utrujenost, ko sem ji tiho sledil, medtem pa pazil na varnostno razdaljo in neopaznost. Bil sem v svoji volčji obliki, ki mi je omogočala boljše čute in pa večjo previdnost. Vsako taco sem premišljeno postavil na željeno točko in samo najbolj pozorne živali bi lahko zaznale mojo prisotnost, zato me ni bilo strah, da bi me Tia odkrila. Čeprav sem sledil njej, sem večjo pozornost posvečal okolici, čeprav nerad, sem pazil nanjo, kakor angel varuh, kajti ta naloga mi je bila dodeljena. Spomnil sem se včerajšnjega dneva in se za nekaj trenutkov preselil v preteklost, kajti dobro sem se spominjal vsega, kar se je zgodilo.

 

Potem ko me je zapustila Maja, sem le obsedel v žgačkajoči travi in jo čakal. Nemo sem strmel v sivo nebo in se predajal melanholiji, ki sem jo nosil v sebi. Takrat sem se je spomnil. Njenih črnih oči, ki so bile takšne kakor moje, njenih svetlih, dolgih in ravnih las ter nasmeha, ki se ga nikoli ni bala pokazati. Takrat bi me moralo zaboleti srce, a čutil sem le neko oddaljeno bolečino. Tako mi je bilo bolje. Raje nisem čutil ničesar kot pa samo bolečino. Skrival sem se v zavetju svoje otopelosti in se počasi pripravljal, da bo enkrat njen zid prebit in da bodo vsa ta zadržana čustva izbruhnila v vsej svoji mogočnosti. Že dolgo sem razmišljal, kaj bom storil potem. Maščevanje je bilo edino, kar mi je padlo na pamet. Edino pravično. Čeprav sem vedel, da je to le dvorezen meč.

Ne da bi se zavedal, sem stisnil pesti in napel čeljust. Potem pa je pred menoj pristala Maja. Še preden je dosegla tla, se je že spremenila v dekle in nato urno po turško sedla na tla. “Prihaja,” je povedala in se nasmehnila, a njen nasmeh je hitro zbledel, saj ga ji jaz nisem vrnil. Zavedal sem se, da sem nekoliko neprijazen in sebičen, vendar mi je bilo na koncu vseeno. Kdo ve, koliko dolgo bom še tukaj? Ko se naslednjič srečam z njim, bo eden od naju gotovo umrl.

 

Obrnil sem se za zvoki tihega stopicanja po pomečkani travi. Za menoj je stal mogočen jelen, katerega rogovje se je mogočno dvigalo iznad njegove glave. Naslednji trenutek jelena že ni bilo več, na njegovem mestu je stal moški, katerega črne lase je že začela napadati sivina in v njegovih olivnih očeh so sijale mnoge izkušnje in modrosti.

“Jaka, dobili so Erikov DNK. Videli so, da ni normalen. Odkrili nas bodo,” sem takoj začel in Jaka je stopil do mene ter položil svojo roko na mojo ramo. 

“Pomiri se. Tudi sami bodo oklevali, preden bodo stvar javno predstavili kot novo odkritje. Imamo še čas. Večji problem je Erik. Čeprav želi v končni fazi javnosti predstaviti Povezane, želi imeti to pod nadzorom in mu tole gotovo ne bo všeč. Kdorkoli znanstveniki že so, moramo jih ščititi, sami ne vedo, v kaj se spuščajo. Poleg tega jim moramo učinkovito preprečiti delovanje. Povej, koliko jih je?” je na koncu vprašal Jaka, ki me je gledal s pomirjajočimi očmi. Zavzdihnil sem. Saj je imel prav. “Ne vem natančno. Moj oče in njegov prijatelj sta nekako glavna pri tem. Potem je tu še nekaj strokovnjakov in neka dijakinja,” sem povedal in strmel v tla. Nisem prenesel njegovega pogleda. Bil je tako samozavesten in odločen, sploh ga ni nič skrbelo!

“Dijakinja?” je vprašal začudeno. Pokimal sem: “Tretji letnik ali nekaj podobnega. Sodeluje z očetovim prijateljem.” Jaka je bil kar naenkrat videti nekoliko zamišljen, potem pa se je njegov obraz razjasnil in rekel: “V redu! Ti boš poskrbel za svojega očeta in to dekle, ostale pa bom razdelil med svoje pajdaše. In Maja, ti lahko paziš na laboratorij, katerega sta nedavno tako lepo razdejala.” Tokrat je pogledal oba, mene in Majo, nekoliko obtožujoče. Seveda sva se zavedala, da laboratorij ni ravno prikladen kraj za spopade, a takrat nisva imela veliko možnosti. “Erik je kriv. In po zaslugi vse tiste steklovine si najbrž še vedno liže rane,” sem rekel, Jaka pa je samo zavil z očmi. “In znanstveniki imajo njegov DNK. Mogoče, če ne bi bil tako osredotočen nanj in žejen po maščevanju, bi lahko kdaj bolje ocenil situacijo in razmišljal vnaprej. Maščevanje te naredi ozkogledega, Luka.” S temi besedami se je Jaka spremenil nazaj v jelena in stekel nazaj globoko v gozd. Maja me je pogledala, videti je bila zaskrbljena. Te zadnje besede so uspele nekoliko prebiti moj zid otopelosti. Mogoče pa ima prav. Mogoče bi res moral pozabiti na Erika. Ampak po vsem tem, kar je storil?

Nemogoče.

 

Ignoriral sem Majo in se spremenil v volka. Stekel sem nazaj v smer, iz katere sem prišel na gozdno jaso. “Kam greš?” je zadonel njen glas v moji glavi. Bila je res strašno zaskrbljena. “K laboratoriju,” sem rekel in nemudoma je odvrnila: “Zraven grem!”

Vedel sem, da bi moral biti Maji bolj hvaležen, da bi moral bolj ceniti najino prijateljstvo, a preprosto trenutno nisem bil sposoben za nič. To depresivno stanje mi je onemogočalo skoraj vsa čustva in po nekaj dnevih sem se tudi nehal truditi. Upal sem, da je Maja razumela. A vedeti gotovo nisem mogel. Ko bo zid otopelosti podrt, bom popravil svoje napake za nazaj, v to sem bil prepričan. “Razen, če ne bo prepozno.” Ta misel me je zbodla in zabolelo me je le za kakšno desetinko sekunde. Potem pa je bilo pozabljeno.

 

Osredotočil sem se na Tio, ki je stopala po pločniku in si začela tiho mrmrati melodijo neke pesmi, ki je nisem poznal. Za trenutek sem bil nepazljiv in stopil sem na nekaj, kar je počilo. Zmrznil sem na mestu, čeprav sem bil skrit v senci in kljub ulični svetilki, je bilo pretemno, da bi me videla. Vendar pa se je ustavila in zazrl naravnost v mojo smer. Najine oči so se srečale. Nekoliko je pokrčila noge, videti je bilo kako se je njeno telo napelo, kot da je pripravljena na boj. Na beg, bolj verjetno. A v tistem trenutku se je v meni nekaj prebudilo. Ko sem strmel v njene temno rjave oči, je nastala še ena razpoka v zidu otopelosti.

 

TIA

Strmela sem v senco med dvema stavbama, že naslednji trenutek pa sem stresla glavo, ko sem ugotovila, kako trapasto izgledam. Po vsej verjetnosti je bil le kak potepuški maček, ki je lovil miš ali pa užival v večernem sprehodu. Obrnila sem se in nadaljevala pot, karseda normalno. Skušala sem ignorirati občutek, da me nekdo opazuje, prav tako se nisem zmenila za adrenalin, ki mi je plal po žilah.

 

Vedela sem, da to ni normalno, ves čas sem si domišljala nemogoče stvari, glavo sem imela v oblakih, pogosto sem živela v fantaziji. Ampak sedaj smo odkrili nekega šakala, ki je hkrati človek. Je možno, da nismo sami? Je možno, da se nisem motila, ko sem kot otrok to ves čas trdila? Preprosto nisem več vedela, kaj naj si mislim. Po eni strani sem si vedno želela, da bi bilo moje življenje nekaj posebnega, nora dogodivščina z vsemi mogočimi bitji iz pravljic in risank. Po drugi strani pa, to je bil še vedno resničen svet in srečni konci so bili redkost. Nisem se želela vmešati v nekaj, kar bi ogrozilo mene ali mojo družino.

 

Vse te misli sem porinila na stran, saj sem vedela, da preveč razmišljanja škodi zdravju. Prispela sem do doma in za seboj zaklenila vrata. Nekako sem se sedaj počutila varneje, čeprav sem vedela, da se da tudi vrata sneti s tečajev ali pa pretentati ključavnico. Preobula sem se v copate in zaklicala: “Doma sem!” Zaslišala sem mamin odgovor, a ga nisem razumela in sklepala sem, da je samo pozdrav. Odšla sem v svojo sobo. Staršem sem naše veliko odkritje le omenila in sta tako mislila, da ne gre za nič posebnega, niti ju ni zanimalo. Nekako mi je bilo to veliko bolj všeč, kot da bi vrtala vame in želela vedeti vse podrobnosti.

 

Odprla sem zvezek za matematiko in pogledala, kaj je bilo za nalogo. Praktično je bila matematika eden redkih predmetov, kjer smo dobivali domačo nalogo. Zavzdihnila sem, ko sem videla tono polinomov, ki jih je bilo potrebno rešiti. V roke sem vzela mobilni telefon in prijateljici natipkala sporočilo, da bom jutri v šoli od nje prepisala domačo nalogo, saj danes ni bilo časa. Zvezek sem skupaj z drugimi pospravila v šolsko torbo in odšla pod tuš.

 

Prepustila sem se vroči vodi, ki je oblila moje telo in ga ogrela. Za kratek trenutek sem zaprla oči, ko sem jih spet odprla, sem se zastrmela v prste na mojih nogah. “Moje življenje se bo res spremenilo,” se mi je utrnila misel. Nisem imela tehtnega razloga ali dokaza za to, a preprosto čutila sem.

 

LUKA

Naslonil sem se na fasado njene hiše in se zastrmel navzgor, v nebo. Preko ustnic sem začutil topel, in dolg izdih, samo za trenutek sem si dovolil zapreti oči. Že naslednji trenutek sem jih panično odprl in se ozrl naokrog. Napel sem ušesa, a slišal nisem ničesar, razen bitja mojega srca.

“Nehaj sanjariti, osredotočen moraš biti,” sem si prigovarjal in vse bolj sem se zavedal, kako utrujen sem. Zadnje dni sem komaj kaj spal, če sem že zlezel v posteljo, sem se v njej le vrtel, kot bi bila narejena iz kamna. Noge so me še komaj držale, takrat pa sem nekaj zaslišal in uspel premagati trenutno utrujenost. Gledal sem okoli sebe, vendar v človeški obliki nisem videl ničesar. Vedel sem, da bi se moral spremeniti, a kdo ve zakaj, se mi to takrat ni zdela pametna ideja. V moji glavi se je veliko odvijalo prek občutkov in ne misli, imel sem razvit šesti čut, kateremu sem dobro zaupal.

 

Spet sem napel svoje oči, da bi kaj razločil v temi in ko sem pogled že mislil vrniti nazaj k mojim nogam, se mi je zadelo, da vidim premik. Otrpnil sem in strmel v temo.

Vame nazaj je zrl par šakaljih oči.

Vedel sem.

 

“Izgini, Erik,” sem zasikal šakalu, ki se je splazil iz sence. Pred menoj se je preobrazil v človeka.  Bil je črnolas fant s sivimi očmi, nič kaj starejši od mene.

Preteklost je iz naju naredila smrtna sovražnika in le še čakala sva, kdaj bo prišel dan, ko bo eden izmed naju končno klonil.

 

Nasmehnil se je in rekel: “Luka! Ali se tako pozdravi starega prijatelja?” Njegov nasmeh je bil čudno zlovešč in zahrbten. Dvomil sem, da je ta golazen sploh premogla kaj iskrenosti.

“Kaj sploh hočeš? Pusti dekle pri miru,” sem rekel, z roko pa segel v žep, kjer sem imel pripravljen nož. V meni se je zbudilo upanje, ko sem opazil dolgo rano na Erikovem licu. Bil je še vedno poškodovan, kar mi je puščalo lepo prednost. Ko je črnolasec stopil korak bližje, sem iz žepa potegnil nož in ga sproščeno držal ob stegnu. Njegove sive oči so šinile k svetlečemu se rezilu, nato pa nazaj proti meni. Videti je bilo, kakor da je ocenjeval svoje možnosti. Naposled je spregovoril.

“Kar hočem, je nadzor. In če nadzorujem to dekle, potem imam vajeti v svojih rokah. Lahko jo ščitiš, kolikor jo hočeš, a naslednjič bomo že trije. Če to ne bo dovolj, nas bo pet ali šest. Luka, premalo vas je. Nimate možnosti,” je rekel Erik, njegove oči so bile tokrat neverjetno mirne.

Nisem mu hotel dovoliti tega. Nima pravice biti sproščen. Lahko bi ga ubil vsak trenutek. Pravzaprav, zakaj sploh še čakam? Po tem, kar je on storil meni…

 

Nož sem s strašljivo natančnostjo zalučal v Erikov vrat. Ta se je zadnji trenutek izmaknil, pa še ni bil dovolj hiter. Rezilo ga je oplazilo po koži in na njegovem vratu se je zarisala rdeča črta. Kljub poškodbam je bil še vedno hiter. Vame je strmel z ostrim pogledom in vedel sem, kaj je mislil. Poznal sem ga. Ne bo se kar vdal, vsaj dokler ne poskusi. In imel sem prav. Spremenil se je v šakala, a njegov cilj nisem bil jaz, temveč okno za menoj, ki je bilo na pol priprto. Komaj mi ga je še uspelo brcniti, da se je zvalil stran. Zaslišal sem tih cvilež in že je bil spet na nogah, renčaje je zrl vame.

 

Takrat pa se je okno na stežaj odprlo in skoraj bi me zadelo v obraz. Izmaknil sem se in pri tem imel pogled prikovan na šakalu, saj bi lahko to priložnost izkoristil. Vendar je ta zrl v okno in kmalu sem zvedel, zakaj. Bila je Tia. Z odprtimi usti je strmela v naju, jaz pa sem se pognal k šakalu. Erik je bil dovolj hiter, da je odskočil stran, nato pa je izginil nazaj v temo. Stisnil je rep med noge, sila tipično zanj.

 

A še vedno je bil tu drugi problem. Tia.

 

TIA

Tisti trenutek je v meni vladala zmeda različnih čustev.

Ob pogledu na šakala sem takoj vedela. To ni bila žival, bil je človek. In to tisti, katerega DNK smo preučevali. Hotel me je napasti in bi me, če tu ne bi bil … Luka. Doktorjev sin. Tisti razvajeni mulec, ki ni pod nobenim pogojem smel več priti v laboratorij. Vsekakor je bil nekaj, česar ne pričakuješ pod oknom svoje sobe. Oddahnila sem si, da sem nosila dostojno pižamo, čeprav je bila misel popolnoma drugotnega pomena. Takoj sem začutila, kako se v meni dviga prezir, Luka je name že prej naredil slab vtis. Prav tako si ne bi mislila, da je bil kakorkoli povezan s primerom šakaljega DNK-ja, poleg tega, da je bil sin doktorja Horvata.

 

“Če boš kričala…” je začel, a takoj sem ga prekinila: “Izgledam kot nekdo, ki kriči?” Moj glas je bil oster in nepopustljiv. Nisem imela namena skrivati dejstva, da mi fant ni niti najmanj všeč. “Poleg tega mislim, da mi dolguješ razlago.” Tako ali tako sem bila v stvar že vpletena, pa če mi je bilo to všeč ali ne. Takrat sem šele dobro pogledala njegove oči. Bile so tako temne, da bi lahko kar rekla, da so kar črne. V njih je žarela skrita jeza in takrat me je spreletel srh. Nisem bila prepričana, ali je bil vir njegovega besa tisti šakal ali pa se je za tem skrivalo še kaj globljega. Takrat je odvrnil svoj pogled in zavzdihnil.

 

“Prav. Na lastno odgovornost,” je rekel in podala sem mu roko, da bi ga potegnila skozi okno. Ni je sprejel, temveč kakor mačka skočil na okensko polico in stopil v mojo sobo. “Zdaj se pa važiš pred menoj, kaj?” sem si mislila in prhnila v mislih. “Prosim, šepetaj,” sem rekla tiho, saj bi bila reakcija mojih staršev najverjetneje izjemno negativna, če bi odkrili fanta v moji sobi. Lahko bi jim hitela pojasnevati, da ga ne poznam, a to bi znalo le še priliti olje na ogenj.

 

“Te je strah, da bi si morda kdo ustvaril napačno predstavo o naju?” je rekel in prišel bližje. Zvito se je nasmehnil in čeprav je nasmeh razjasnil njegov obraz, to ni popravilo mojega mnenja o njem.  Ritensko sem se umaknila in sedla na posteljo. “Nisem vedela, da si tak perverznež,” sem mu rekla brezčutno. Nekaj časa ni odgovoril. Le oziral se je po moji sobi, preučeval polne police in lično pospravljeno pisalno mizo. Na koncu se je naslonil na le-to in me pogledal. V temi so bile njegove oči čisto črne, videla se je le beločnica, ki je žarela v soju ulične svetilke.

“Imenujemo se Povezani. Lahko se spremenimo v živali.”

 

Tiho sem s svojimi dlanmi nakazala ploskanje. Po strani me je pogledal in jaz sem vstala. “Zelo udarno. Manjkala bi le še strela, ki bi ob tem dramatičnem trenutku osvetlila tvoj obraz v grozljiv chiaroscuro in vsakemu slehernemu gledalcu bi se postavile kocine pokonci.”

Luka se je namrdnil ob mojem sarkazmu, bila sem zadovoljna, ko sem ugotovila, da to ni bil odziv, ki ga je pričakoval. Gotovo je bil vajen bolj ustrežljivih deklet. Oprosti, ker bom uničila tvoje sanje o dekletih, ki so vse krhke in prijazne. “Pozabljaš na dejstvo, da bi vsak človek z vsaj povprečnim IQ-jem to na mojem mestu že sam ugotovil,” sem dodala in nekaj cinizma se je porazgubilo zaradi šepetanja.

 

“Res te ne maram,” je rekel Luka in prekrižal roke na prsih.

“Sva že dva,” sem mu odvrnila z lahkim glasom in se zazrla v odprto okno. Postajalo je hladno.

 

LUKA
Po nekaj mučnih minutah tišine, ko sva vsak zase trmasto strmela v tla, sem končno začel. Povedal sem ji skoraj vse, kar sem vedel. Da se vsak Povezan lahko spremeni v neko žival. Da je naš osnovni namen ta, da ohranjamo stik z naravo oziroma ‘povezanost’. In kako so nekateri v tej moči videli večji potencial in ustvarili Črno Revolucijo, gibanje, kjer se pripravljajo, da Povezani zavladajo ljudem. Povedal sem ji o Eriku, šakalu, ki je eden glavnih pobudnikov Črne Revolucije v Sloveniji. “Moji starši so krivi za smrt njegovih. On pa je ubil mojo sestro,” sem rekel na koncu in se zastrmel v ulično svetilko, ki je oddajala oranžkast soj.

 

“Žal mi je za tvojo sestro,” je rekla Tia, v njenem glasu pa odkrito sočustvovanje. Čutil sem del sebe, ki je v meni zagorel v hladnem zadovoljstvu, ki je govoril: “Prav ti je, kaj si pa tako nesramna.” Preostali del se je spopadal z njeno odkritostjo, nisem vedel, kaj naj ji rečem, dokler nisem naposled le zamomljal tih ‘hvala’. V Tiini sobi se je spet naselila tišina, vendar ni bila nevdržna, pa tudi spokojna ne. Samo tišina.

 

“Torej, ti si bil tukaj, da bi me ščitil pred Erikom?” je naposled vprašala Tia, njene čokoladne rjave oči pa so strmele vame. Pokimal sem in rekel: “Če bom imel srečo, ga bom enkrat dokončno ubil.” Moj glas se je na koncu nekoliko zatresel, ko se je v meni spet naselila tista jeza, sovraštvo do morilca moje sestre. A Tia ni odvrnila pogleda, niti ni pokazala nobenega strahu. Kot da je sprejela to jezo kot del mene. Mogoče me je razumela. In ta misel je v meni sprožila do sedaj neznano vznemirjenje.

“Si že kdaj koga ubil?” je vprašala, njen glas je bil enakomeren, še vedno tih, a na nek način nepopustljiv, kakor da zahteva odgovor za vsako ceno. Odkimal sem: “Ne -“  Tia me je prekinila: “Misliš, da je tako lahko? Nekoga ubiti? Ne glede na to, kaj je storil.” V presenečenju mi je pogled obstal na njej in spet se je v meni naselil tisti občutek oziroma spoznanje: res je nisem maral.

Začel sem razmišljati o njenem vprašanju. Nikoli se nisem poglabljal v to, bilo je preprosto, moral sem maščevati sestrino smrt. Poleg tega sem vedel, da mi tudi Erik ne bi prizanašal.

Takrat je Tia prišla bližje ter spet spregovorila: “Obžaloval boš. Poleg tega je maščevanje za šibke ljudi.” Obrnila se je in odšla k okenski polici, na katero se je naslonila. Gledala je na ulico skozi okno, njen obraz pa je oranžkasto žarel.

“Praviš, da sem šibek?” sem rekel jezno. Nihče me ni tako zmerjal. “Sploh veš, kako je, ko ti ubijejo sestro? Se sploh zavedaš te izgube? Seveda se ne, tvoje življenje je popolno! Razvajena si, da veš -“  Utihnil sem, ko mi je v čelo priletela neka majhna stvar in se odbila na tla. Bila je bela in pravokotna. Radirka. Tia je bila obrnjena proti meni, bila je tema, a zdelo se mi je, kot da njene oči žarijo.

 

“Nisem elektron, pa kljub temu vem, da se okrog jedra vrti po elektronski ovojnici. Vem, da nisi preveč za znanost, ampak mislim, da razumeš,” je rekla in se nasmehnila. Bil je nekak zadovoljen nasmešek, ki je pravil: ‘Zmagala sem.’

 

“Če boš taka do mene, te bom pustil samo, da te Erik požre,” sem ji siknil. “Dvomim, da sem užitna,” se je tiho zasmejala. Čeprav sem bil še vedno jezen, sem se zvito nasmehnil in odvrnil: “Da, strupena si.” Tia se je nato odrinila od okenske police in prišla bližje k meni. Ker sem bil dobrih dvajset centimetrov večji, je morala nagniti glavo nekoliko nazaj, da me je lahko videla direktno v oči. Prav zato se je nisem bal. Karkoli že reče, fizično je nemočna.

“Tako slaba pa spet nisem, no,” je rekla. Kotički njenih ust so šinili navzgor in vame je zrla, tokrat s sproščenim pogledom. Ali pa je bil njen pogled celo … zapeljiv?!

Dvignil sem eno obrv in stopil korak bližje, da sva se že skoraj dotikala. Ni se umaknila.

 

Bilo je, kot da bi imelo moje telo svoje mišljenje. Desna roka je zdrsela prek Tiine rame, do komolca, čutil sem, kako je trznila ob dotiku. Ali sem jaz povzročil kurjo polt ali pa je bila že tam, nisem vedel. Leva roka pa je pogladila njene temno rjave lase, ki so bili na otip nenavadno žametni, dlan pa je nato objela njeno toplo lice. Sklonil sem se in svoje ustnice pritisnil na njene.

 

TIA

Zaprla sem oči in se prepustila. Pred očmi sem še vedno imela njegov pogled, ki se je spremenil iz jeznega v hudomušnega, nato pa kar naenkrat postal nenavadno zasanjan in topel. V meni se je prepiralo na tisoče različic, izbirala sem med večimi odzivi. Del mene je kričal, da ga odrinem stran, da zakričim, da se uprem z vso silo. Spet drugi delček je bil neizmerno zmeden, zahteval je odgovore. A izbrala sem potrpljenje. ‘Zakaj pa ne?’ je bila misel, ki je šinila skozme in oklenila sem se je, kdo ve, zakaj. Morda nisem želela zagnati panike, da ne bi zbudila staršev. Ali pa sem bila preveč radovedna, saj me ni še nihče poljubil. Možnost, da mi je Luka všeč, sem potisnila daleč na stran, o tem bom razmišljala kasneje. Morda je izbira izvirala tudi iz moje dolgoletne osamljenosti, iz mojega srca, ki je hrepenel po bližini. Vse te misli so se v moji glavi zvrstile v pičli sekundi, nato pa sem se osredotočila na Luko.

 

Občudovala sem močne roke, ovite okrog mene, dajale so mi občutek varnosti, saj tudi če bi se sesedla, bi me ujele, še preden bi se zgrudila na tla. Ko mi je uspelo najti trenutek, da sem skozi nos potegnila nekaj zraka v moja pljuča, sem nehote ujela njegov vonj. Nisem vedela, kam naj ga uvrstim, še nikoli nisem vonjala ljudi, razen tistih, katerih parfum se je vohal na pet metrov. Pa vendar mi je bil na nek način všeč, vonj, na katerega bi se lahko navadila. In nazadnje so bile tu še njegove ustnice. Tople in vabeče. Saj ne, da bi se spoznala.

 

Preko odprtega okna je zapihal hladen piš vetra in zmrazilo me je. Odprla sem oči, ko se je Luka ustavil in stopil korak stran, svoje roke pa potegnil k sebi. Zavedala sem se, kako mi gorijo lica in tudi pri njem sem zaznala znake zadrege. Pogledal je nekam vstran, z roko pa se pogladil po vratu.

 

Vse tiste misli, ki sem jih prej odrinila na stran, so se vrnile nazaj z vso silovitostjo. Nešteto vprašanj, ki so se začela z ‘zakaj’, nešteto misli, ki so bile zastrašujoče absurdne ali pa gola resnica. Nisem se uspela odločiti.

 

Stopila sem k Luki, uprla svoje roke v njegov hrbet in ga začela potiskati proti oknu. “Iti moraš,” sem zašepetala, ne samo zato, ker sem se trudila biti tiha, ampak tudi zato, ker sem sumila, da bi se mi glas izdajalsko tresel. Ni se upiral. Bil je po vsej verjetnosti tako zmeden kot jaz in jaz sem nujno potrebovala čas za razmislek. Opazovala sem ga, ko je spretno skočil skozi okno in elegantno pristal. Nato sem zaprla okno in zagrnila zavese. Niti nisem želela vedeti, ali je še vedno tu ali je odšel.

 

Globoko sem vdihnila in počasi spuščala zrak preko mojih nosnic. Nato sem se usedla na posteljo, ko sem ugotovila, da moja kolena iz neznanega razloga postajajo nestabilna. Med zmedo v moji glavi je prevladalo le eno vprašanje:

Je ta poljub kaj pomenil?

 

LUKA

Obrnil sem se in zavese so zaprle pogled v Tiino sobo. Obstal sem na trati pod njenim oknom in za kratek trenutek zaprl oči. Pa saj Tia ni bila tako napačna. Bila je prav lepa, a dvomil sem, da se je tega zavedala in če se je, ni pokazala. Njeni temno rjavi lasje, speti v kito, so imeli prav poseben sijaj in čutil sem željo, da bi jo videl s spuščenimi lasmi. A dekle je bilo delavno, gotovo je imela v navadi imeti spete lase, da je niso ovirali. Tudi njenih temno rjavih oči ni nikoli poudarjala maskara, eyeliner ali kakšna druga vrsta mejkapa. Bila je preprosta in to jo je v današnji družbi naredilo nekaj posebnega.

Prav tako je imela svojo voljo in čeprav me je znala razkuriti, to sploh ni bila tista prava jeza.

Prekleto, mi res postaja všeč?!

To misel sem porinil na stran in se odločil, da se počasi odpravim spat. Upal sem, da se Erik ne bo več vrnil, vsaj ne danes.

 

Spremenil sem se v volka ter stekel v neko uličico, stran od uličnih svetilk. Namenjen sem bil domov, čeprav bi najraje spal nekje v gozdu, v svoji volčji obliki, v kateri sem se nemalokrat počutil bolje. Poleg tega je bilo doma ozračje ves čas neverjetno napeto. Odkar med nami ni bilo več Leje, moje sestre, smo se ves čas prepirali ali pa se držali vsak zase. Vsak se je krivil na nek način in jezo tako ali drugače kazal, njene smrti nismo znali sprejeti. Zato sem bil še bolj odločen, da njeno smrt maščujem. Upal sem, da bo potem bolje, ko bo Erik mrtev. Upal sem, čeprav sem globoko v sebi dvomil. Vendar mi ni preostalo veliko, oklepal sem se tistega upanja, bilo je edino, kar sem še imel. Upanje ter želja po maščevanju.

 

A vmes je prišla Tia. Moral sem jo zaščititi pred Erikom in razumel sem, da je njeno življenje pomembnejše od mojega. Da, tudi na samomor sem že pomislil. Odkar Leje ni bilo več, sem igubil voljo do življenja. A prisegel sem si, da ubijem tistega šakala, nato pa bom videl. Če bo bolje, ostanem, drugače pa …

 

Misli sem prekinil, ko sem dosegel domačo hišo in odklenil vrata ter vstopil, brez da bi prižgal luč, čeprav je bilo temno in nisem videl ničesar. Ko se mi je uspelo preobuti, se mi je vid privadil do te mere, da sem razločil stopnice pred menoj. Šel sem naravnost v svojo sobo in se zgrudil v posteljo. Še tisto minuto sem zaspal.

 

TIA

Rjave oči so strmele vame, v njih se je iskrila svetloba in spreletel me je srh. Gobec je bil na pol razprt, ostri čekani so gledani izven rožnatih dlesni in zdelo se je, da se reži. Kar naenkrat so njegova ušesa zarezala nazaj in se sploščila ob lobanjo, zadnje noge pa so šakala pognale v zrak, naravnost proti meni z iztegnjenimi tacami in svetlečimi zobmi.

Želela sem stopiti korak nazaj, a za menoj je bila stena, tako kot tudi levo in desno. Sivi beton se je dvigal celo za šakalom. Bila sem ujeta.

 

Sanje je prekinila budilka in odprla sem oči. Ugasnila sem budilko in za trenutek pustila, da moji možgani dojamejo, da so bile le sanje. A kljub temu, tisti šakal je bil navsezadnje resničen in kdo ve, kdaj bi me napadel. Prav tako nisem želela, da mi Luka povsod sledi kakor telesni stražar neke pomembne osebe. Takrat me je zadelo spoznanje, da sem si želela znati braniti. Hotela sem biti dovolj samostojna in spretna, da bi se sama ubranila tega šakala. Poznala sem osnove samoobrambe iz šole, pa vendar sem vedela, da to ni dovolj.

 

Moje misli so še vedno brzele sem ter tja in skušala sem najti rešitev, medtem ko sem se odvlekla v kopalnico. Prišla nisem do nobenega pametnega zaključka, zato sem sklenila, da o tem govorim z Luko. Takrat sem se spomnila na včerajšnji večer. Pogovor, kateremu je sledil nepričakovan poljub. V trebuhu me je zbodel neprijeten občutek in celo pot do avtobusne postaje sem oprezala za Luko in pa morebitnimi volčjimi ali šakaljimi očmi, ki kukajo iz gozda.

 

Šele na avtobusu sem se počutila nekoliko bolj varno in nekoliko sem se umirila. Ugotovila sem, da se mi bliža test iz biologije, zato sem sklenila preleteti učbenik. Kaj kmalu sem obupala, ko mi je postalo slabo. To se je pogosto dogajalo, če sem med vožnjo brala, mi je postalo slabo. Na svoji postaji sem izstopila iz avtobusa in se skoraj zaletela v nikogar drugega kot Luko.

 

“Kaj za vraga ti počneš tukaj?” sem vprašala, moj glas je bil nekoliko bolj osoren kot sem sprva nameravala. Luka je nepresenečen nad mojo reakcijo odvrnil: “V šolo grem, seveda.”

Šola. Ja seveda. Logično, kaj sem pa mislila. “Kam sploh hodiš?” sem ga vprašala, ko sem ga zaobkrožila in se umaknila gruči na pločniku. “Prepisal sem se na tvojo šolo.”

Obstala sem in ga počasi pogledala. Njegove svetle lase je mršil veter, njegov obraz pa je razsvetlil nasmeh. “Hecam se. Daj no, bi bilo tako slabo, če bi bila sošolca?”

Zasmejala sem se ob njegovi zaigrani ogorčenosti in rekla: “Koliko si sploh star?”

“Toliko kot ti.”

“Kako veš?”

“Zaupni podatki.”

Namenila sem mu sumljiv pogled, potem pa odkorakala naprej proti moji šoli. In Luka je sledil.

Bila sem zmedena. Nisem vedela, kako naj reagiram nanj, na vse, kar reče ali naredi. Zato sem se odločila, da bom preprosto tiho. Da, to bo najbolje.

 

Kar naenkrat se mi je približal in mi v roke potisnil vizitko. “Sporoči, če bo karkoli narobe,” je rekel, nato pa zavil v stransko ulico. Nekaj časa sem strmela v postavo, ki je nosila črno usnjeno jakno, nad katero so štrleli svetli lasje in raztrgane kavbojke ter sive superge. Potem sem pogledala vizitko v roki in na njej videla njegovo telefonsko številko. Hitro sem jo potisnila v žep, da slučajno ne bi kdo videl. “Pa kaj, če bi kdo videl, saj nisva par,” sem si mislila in niti sama sebe nisem uspela prepričati.

 

LUKA

Celo uro matematike sem pogledoval proti zaslonu svojega telefona, ki je bil nameščen v moji puščici tako, da ga profesorica ni mogla videti.

Niti enkrat se zaslon ni prižgal z novim sporočilom ali klicem. Nisem vedel, kaj točno se je Tii podilo po glavi, jo je strah napisati sporočilo, preprosto noče iz gole trme ali pa se boji profesorja.

Med odmorom sem se usedel na klop pred naslednjo učilnico. Obkrožili so me sošolci, ki so se pogovarjali o neki nezanimivi temi.  Sam sem v roke vzel mobilni telefon in igral igrice, da bi čas hitreje minil. Nisem bil ravno družaben človek. Niti nisem čutil potrebe, da bi bil. Potrebe, da bi tem ljudem skušal popraviti napačno mnenje, ki si so ga povsem gotovo ustvarili o meni.

 

Ravno, ko mi je šlo dobro, ko sem že skoraj podrl rekord, se je zgoraj pokazal znakec, ki je pomenil novo sporočilo. Komaj sem uspel pritisniti na pavzo, da sem lahko pogledal kdo je. Neznana številka. Gotovo mora biti ona, sem si mislil.

 

‘Kako visoko je tvoje znanje samoobrambe?’ se je glasilo sporočilo. Čeprav mi to vprašanje ni potrdilo, da je zares ona, sem tvegal in odpisal: ‘Zelo. Človeka lahko onesposobim s kemičnim svinčnikom.’

 

Zazvonil je zvonec in odšel sem v razred. Spet sem celo uro čakal samo na njen odgovor, ki pa ga kar ni bilo. To dejstvo me je na nek način jezilo, po drugi strani sem se pa miril: mogoče preprosto ne more odpisati, morda pišejo test…

 

Svoj pametni telefon sem dal na vibriranje in ga zdrsnil v žep mojih kavbojk. Odpravil sem se po stopnicah navzdol, da bi se postavil v vrsto za malico, ki pa je bila že kar dolga. Zavzdihnil sem, ko mi je telefon zavibriral. Počasi sem segel v žep in pogledal sporočilo. ‘Po pouku me boš naučil. Dobiva se tam kot zjutraj.’ Zdaj sem bil že prepričan, da je ona. Prekleto, bila je res ukazovalna ženska. ‘Da, šef,’ sem ji odpisal, nato pa spet začel igrati mobilno igrico.

 

TIA

Priganjala sem svoje noge, da dajo več od sebe, da pospešijo korak, vendar me je upočasnjevala težka torba na hrbtu. Obžalovala sem, da sem vzela učbenika za angleščino in nemščino, četudi sta profesorici tako zahtevali. Večino časa sem se zanašala na tistega, ki je sedel poleg mene, da je prinesel učbenik za oba. Če bi bilo več klopi v razredu, bi najbrž sedela sama, saj nisem imela kakšnih posebnih prijateljev ali prijateljic. Nekako sem se razumela z nekaterimi, ostale pa sem prezirala. Nikoli sem nisem trudila poglobiti naših odnosov in ker zanimanja ni pokazal nihče drug, je pri tem ostalo. Lahko bi se reklo, da sem bila samotar. Moj najboljši prijatelj je bil pravzaprav stric, Alexei. Bilo mi je vseeno, če se je komu to zdelo čudno. Alexei je bil čudovita oseba, odprtih misli in nikoli me ni spravljal v neprijeten položaj. Pri njem me ni bilo nikoli strah, da bi me obsojal, če bi mu povedala kako težavo, vedela sem, da bo vedno našel prave besede.

 

Pogled sem s tal preusmerila naprej in videla, da se bližam postaji. Tam še ni bilo ne duha ne sluha o Luki. Če je imel ta mulec namen pobegniti, sem si prisegla, da ga bom našla in lastnoročno zadavila, še pred tem pa poskrbela, da v bližini ni kemičnih svinčnikov. Kmalu sem dosegla majhno temno streho, pod katero je bila klop. Okrog nje se je gnetla že gruča ostalih ljudi, ki so čakali avtobuse. Odšla sem nekoliko stran, saj nisem marala, da ljudje strmijo vame oziroma sploh nisem marala ljudi. Pogledovala sem okrog sebe, če bi morda kje uzrla svetlolasega fanta.

 

Po petnajstih minutah čakanja sem postala že res razkačena. Hkrati pa me je zaskrbelo. Kaj pa, če se mu je kaj zgodilo? Kaj, če ga je napadel Erik? Te misli sem odgnala stran, saj si nisem hotela priznati, da me za Luko dejansko skrbi. Tedaj so me za ramena zagrabile močne roke in obrnila sem glavo ter s kotičkom očesa videla, da je on. Luka je imel na izrazu zarisan nekakšen zadovoljen nasmešek, ki je pravil: ‘Imam te!’ Hotela sem se izviti iz njegovega prijema, a kmalu dojela, da je močnejši kot se mi je zdelo. Ob tem je v meni zavrela nejevolja in še enkrat sem se skušala osvoboditi. “Ne bo šlo tako zlahka,” je rekel za mojim hrbtom in videla sem, da so ljudje začeli strmeti v naju. Razumela sem, kakšen vtis sva dajala in mirno sem obstala v upanju, da je Luka dovolj pameten, da me izpusti. In res me je, medtem pa dejal: “Pridi, greva nekam na samo, kot kaže, potrebuješ veliko vaje.”

 

Ob tem sem jezno prhnila. Ni mi treba govoriti, da nimam pojma o samoobrambi. Kako naj bi jo imela, prekleto? Kaj ni očitno, da neko dekle nima možnosti proti mišičastemu fantu?

Luka je hodil pred menoj, jaz pa sem mu sledila in v mislih tiho klela njegove dolge noge. Komaj sem ga dohajala in ugotavljala, kako postajam zadihana. Tudi kondicije nisem imela čisto nič in športna vzgoja je bila  res eden strašnih predmetov, kjer sem se počutila skrajno nebogljeno.

 

Naposled se je Luka obrnil in se zastrmel vame. Očitno je zlahka prebral moje razpoloženje in nasmehnil se je. “Nehaj se mrščiti, nisem tukaj, da bi se ti posmehoval, temveč, da bi ti pomagal.” Sumljivo sem ga premerila, a on se je še vedno nedolžno smehljal.

“Če ti tako praviš,” sem odvrnila, a ohranila ton nezaupanja v mojem glasu.

 

Kaj bi mama rekla, če bi vedela, kje sem ravnokar?

 

Ta misel me je za trenutek vrgla iz tira. Seveda bi mi prepovedala vse, kar se da. Seveda bi naredila lekcijo o fantih in ljubezenskih zvezah. A z Luko nisva imela nič. Tisti poljub je bil … nič. Popolnoma nič. Tako ali tako nisem psihično pripravljena na kako resno zvezo. Tako ali tako ne verjamem v ljubezen. To je stvar romanov.

 

“Videti si zamišljena,” je pripomnil Luka, ki je sedaj prilagodil korak in hodil poleg mene. “In?” sem vprašala razdraženo. “Ah nič, samo vedi, znam brati misli.” Zastrmela sem se vanj. Njegove črne oči so se tokrat svetile nekoliko izzivalno. “Da ne bi slučajno,” sem rekla s predirnim in sila strupenim glasom, moj pogled pa bi ga lahko na mestu upepelil, če bi imela supermoči.

“Spoštujem človekovo zasebnost, ki mu jih nudi zavetje lastnih misli. Kakorkoli, tukaj sva,” je rekel Luka in razprl roke, kot bi se hotel pobahati z veličastno palačo za njim. V resnici sva bila v neki zakotni ulici, po stenah stavb so bili raznovrstni grafiti, nekaj smetnjakov je ležalo po tleh z vsebino, razstreseno po mastnih in umazanih tleh.

Sicer nisem pričakovala nikakršnega luksuza, a to je bilo res odvratno. Vendar se nisem mogla pritoževati, tukaj naju res ne bo nihče našel. Razen, če se kdo odloči preprodajati droge.

 

LUKA

Ignoriral sem Tiin očiten odpor, ki se je zarisal na njenemu obrazu. Nima se pravice pritoževati, konec koncev sem ji delal uslugo.

Stopil sem nekaj korakov naprej in se obrnil proti njej. Dvignil sem dlani in z njimi pomignil k meni. “Napadi me, s pestjo ciljaj moj obraz,” sem rekel, Tia pa je oklevala. Nagnil sem glavo vstran: “Kaj je?” Nisva imela ravno veliko časa in vsakršno zavlačevanje bi ga le še skrajšalo. Sicer pa, zakaj se sekiram? Jaz se znam braniti.

“Me bo bolelo?” je vprašala, pogled pa preusmerila nekam v tla. Ob spoznanju, da ji je nerodno in skrajno neprijetno v tej situaciji, sem se zahahljal. “Nežen bom,” sem ji zagotovil. Čeprav se je na njenem obrazu hkrati dalo videti olajšanje in nezaupanje, se je vrgla name, njena pest je, tako kot naročeno, bila le še pol metra od mojega obraza. Svojo desno roko sem ovil okrog njene, jo zagrabil in potegnil k sebi, z drugo roko sem jo prijel tik pod brado in jo s hrbtom tiščal k sebi. Nekaj časa se je upirala in zazdelo se mi je, da jo grabi panika. A bila je popolnoma nemočna in kmalu se je umirila ter negibno obstala. Izpustil sem jo in opazil, da ni bila preveč zadovoljna. “Je bolelo?” sem vprašal. Muhasto je odkimala in se skušala izogibati mojemu pogledu. Oh prekleto, ženske so bile tako zapletene!

 

“Pridi, zdaj ti bom pokazal, kako to narediš,” sem rekel in stopil k njej ter počasi ponovil pravkar izveden gib. Tia je opazovala in si skušala zapomniti moje napotke, videl sem, da si je to res želela, pa vendar se še vedno ni sprijaznila s situacijo in ni skrivala nelagodja. Tedaj sem jo pozval, naj poskusi na meni. “Šel bom čisto počasi in imela boš čas, da razmisliš,” sem rekel in začel iztegovati roko proti njej. Kakor sem jo naučil, je s svojo dlanjo zdrsnila okoli mojega komolca, njena druga roka pa je že kmalu tiščala mojo brado navzgor. To sva ponovila še nekajkrat, tako, da sem bil prepričan, da ji je prešlo v kri. Začel sem ji kazati še druge koristne prijeme, med drugimi tudi, kako nekoga spraviti v nezavest le s pritiskom na točko za ušesi. Mineval je čas in kmalu ji je uspelo, da me je vrgla na tla in zletela name, ko sem jo zagrabil prek trupa od zadaj. Zastokal sem, ko sem priletel na tla, ona pa name. Hitro je vstala in na njenem obrazu se je zarisalo zmagoslavje. “Dobro ti gre,” sem jo pohvalil, ko sem se pobral s tal: “Če je tvoj cilj le to, da napadalca onesposobiš za toliko časa, da lahko zbežiš, potem boš v redu. Ampak to velja le za ljudi, ki v tem niso izkušeni in so prepričani, da lahko brez težav premagajo žensko zgolj samo zato, ker so večji in močnejši. A nekdo, ki je bolj zvit in premeten, ki se je že velikokrat boril z golimi pestmi, nekdo kot Erik … proti njemu nimaš možnosti.”

Ko sem to izrekel, se je na Tiinem obrazu zarisalo ogorčenje. “Ampak-!” je začela: “Ravno njega se hočem znebiti in kdorkoli je še v njegovi ligi…”

“Morala se boš sprijazniti z dejstvom, da bom tvoj telesni stražar,” sem rekel nekoliko hladno.

Ideja ji očitno še vedno ni bila preveč pri srcu in takoj je začela ugovarjati: “Še vedno imava čas, še vedno me lahko izuriš!”

Zavzdihnil sem: “To bi nama vzelo vsaj dva meseca, če ne še več. In Erik se lahko spremeni v šakala. Kaj boš potem? Ne morem te naučiti, da se spremeniš v žival, če nimaš tega gena v sebi!”

Tedaj je Tia roke uprla v bok in vedel sem, da se ne bo še vdala: “Ne gen, ampak dodatna DNK.” Zavil sem z očmi. Spet ta njena znanost. “Ne moreš biti kar moj telesni stražar! Boš živel pri meni? Naj v svojo sobo prinesem še en dodaten jogi? Naj rečem mami, naj kuha zate? Oh, čakaj, saj sploh ne ve, da obstajaš! In če bi, si sploh predstavljaš, kakšna katastrofa bi to bila? Če moji starši izvejo za karkoli od tega, mi bodo prepovedali vse, za kar mi je mar. Si res to želiš?”

 

Dvignil sem dlani, kot bi jo hotel pomiriti. “Moja naloga je, da te varujem, če ti jo te všeč ali pa ne,” sem rekel preprosto.

“Tvoja naloga? Si prepričan, da nisi tukaj samo zato, da bi se znebil Erika?”

Njen zadnji stavek me je iz nekega neznanega razloga prizadel. Zbodlo me je v srcu in stopil sem korak nazaj.

 

TIA
Vrtala sem vanj s pogledom. Kaj sem pa sploh lahko pričakovala? V resnici mu sploh ni bilo mar zame, niti najmanj!

“Tia,” je rekel, njegov glas je bil nežen, a proti koncu se je nekoliko zatresel in v tem sem razločila nekakšno prizadetost. Mogoče sem bila res preveč nesramna. “Pomiri se. Seveda nočem, da se ti kaj zgodi.”

Lahko bi ga napadala še naprej. Lahko bi ga spravila v kot. Lahko bi, pa sem vedela, da bi ga le razjezila in pustil bi me samo. Da me požre tisti šakalji hudič. A ni šlo le za zaščito. V Luki sem videla nekaj več, potencial, da postane nekaj več. A bilo je še prezgodaj, da bi karkoli rekla, da bi skušala razvozlati pomen teh občutij. ‘Daj času čas,’ mi je mama pogosto govorila. Stopila sem k njemu in ga objela. “Oprosti,” sem zamrmrala, ko sem lice pritisnila ob usnje njegove črne jakne. Spet sem se zavedala njegovega vonja, ki pa ga je tokrat premagal smrad ulice. Nekaj trenutkov je bil čisto pri miru. Domnevala sem, da je presenečen. Nato je skuštral moje lase in rekel: “Je že v redu.” Spustila sem ga in pogledala na uro. Upala sem, da ni opazil, kako sem zardela. Sploh ni šlo za to, da bi moje zardevanje kaj pomenilo. To se mi je dogajalo preprosto ves čas. Že ko sem samo morala prebrati kaj na glas pred celim razredom.

“Pozno je že, domov moram. Me pospremiš?” sem ga pogledala.

“Jasna stvar, niti za minuto te ne bom pustil same.” Zasmejala sem se: “Te besede naj bi me pomirile, ampak v resnici sem samo še bolj zaskrbljena.” Luka se je nasmehnil in odpravila sva se iz ogabne uličice. Sprehajala sva se po mestu in zavedala sem se, da izgledava kot zaljubljen parček. Prav iz tega razloga sem strogo zavrnila majhen glasek v glavi, ki je predlagal, naj ga primem za roko. ‘Tia, nisi mentalno pripravljena na resno zvezo,’ sem si rekla. ‘Kakorkoli, prijatelj ne more škoditi.’

 

V žepu mi je nenadoma zavibriral telefon in pomislila sem, da je zaskrbljena mama, ki sprašuje, kdaj bom doma. Vendar sem se motila. Sporočilo je bilo od Alexeia.

‘Jutri me ne bo v laboratoriju, zato bo ta zaklenjen. Lahko prideš spet pojutrišnjem, če bo to možno.’ Nekaj časa sem premlevala besede, ki sem jih ravnokar prebrala z zaslona telefona. Čudno, da mi ni povedal že prej. In le kakšne opravke ima? In mi Alexei res ne zaupa ključev? Kolikor vem, sem bila v laboratoriju že nekajkrat sama. Vsa zadeva se mi je zdela skrajno sumljiva in odločila sem se, da strica pokličem, ko bom doma.

 

“Je kaj narobe?” me je vprašal zaskrbljen glas. Presenečeno sem se ozrla k Luki. Nikoli me ni spominjal na nekoga, ki bi lahko bil skrben in razumevajoč. Vedno se mi je zdel kot utelešena neukrotljiva divjina. Pravzaprav niti nisem vedela, če si raje želim nekoga, ob katerem bi se počutila varno ali nekoga, ki bi bil vedno pripravljen na nove avanture.

Ko sem se zbrala, sem odvrnila: “Ne, vse je v redu,” in se pri tem nasmehnila, da bi mu potrdila ravnokar izrečene besede. Pokimal je, nekoliko negotovo in v tem sem videla, da je bilo tisto zgolj vljudnostno vprašanje, ne pa del njegove narave.

 

“Pa sva tukaj,” sem rekla, ko sva dosegla postajo. “Ti greš na avtobus?” sem ga vprašala. Očitno ni živel tako daleč od mene, vendar ga nikoli nisem opazila na našem avtobusu. Odkimal je: “Ne, tekel bom.” Preden bi lahko odgovorila, se je že obrnil in odšel. Gledala sem za njim, a ni tekel, hodil je povsem normalno. Svojo zmedenost sem ignorirala, saj je prispel moj avtobus in že sem razmišljala, katere skladbe se bodo predvajale prek mojih slušalk danes.

 

LUKA

Odpravil sem se v zapuščen predel mesta, ki je vodil naravnost do gozda in neskončnih travnikov, ravno tam, kjer sem se najbolje znašel. Ko sem se prepričal, da ni nikogar naokoli, sem se pognal v tek in med njim preobrazil v volka.

 

In tekel sem, s šapami udarjajoč po trdem betonu,

mestni smrad mašil mi vlažne je nosnice,

skozi ulice sem dirjal sledeč nagonu,

srce hrepeneče je bílo po odkrivanju resnice.

 

In prebil sem se na svobodo,

kjer veter mršil mi je dlako sivo,

kjer je ni bilo moč zgrešiti lepoto,

ki narava jo je prikazovala igrivo.

 

Zelena polja so se razprostirala pred menoj,

gozdovi so prinašali svoj omamen zrak,

vedel sem in čutil, kje bil bi rad nocoj,

kje dočakal bi svilen tihi mrak.

 

A srce moje bílo je razdvojeno,

zaupati nisem več znal svojemu srcu,

včasih željo imel sem le v sebi eno,

sedaj predajal sem se bridkemu obupu.

 

Še zadnjič sem obrnil se proti mestu grešnem,

In že tekel sem naprej, da bi ubežal,

da bi le bila duša moja siva v miru večnem,

da bi le ne trepetal, kako mi bo vse veke žal.

 

TIA

Ko sem bila le še nekaj korakov od moje sobe, sem potegnila slušalke iz ušes in jih zložila ter potisnila v žep. Prijela sem kljuko in odprla vrata, nato pa mi je zastal dih. Na robu moje postelje je v klobčič zvit ležal volk. Pravi volk s sivo rjavo dlako, ki se je svetila v popoldanskem soncu, ki je svetilo skozi okno. Potrebovala sem trenutek, da so se moji možgani ponovno zagnali in razgledala sem se po sobi. Vse je bilo v takem stanju kot zjutraj, le na stolu je bila obešena črna usnjena jakna. Točno. Sedaj mi je bilo vse jasno, a kljub temu ne vidiš speče zveri v svoji postelji vsak dan.

 

Stopila sem bližje in svojo roko položila na njegov kožuh. Pogladila sem ga od začetka hrbta do repa. Njegovo desno uho je trznilo, nato pa je odprl oči. Bile so medeno rumene, prav nič podobne Lukovim črnim.  A kljub temu je bilo moč videti v njih nekaj človeškosti, če si le dobro pogledal. Ali pa sem si preprosto domišljala. Luka je razprl gobec in zazehal. Njegovi ostri čekani so vzbujali strahospoštovanje in lahko sem si predstavljala, kako na majhne drobce trga ujeto srno. “Dobro jutro,” sem rekla. “Torej, tekel si do sem, a kako si prišel v hišo?”

 

Luka se je naposled spremenil, transformacija je bila hitra in neverjetna, težko je bilo dojeti, da se je sploh zgodilo. Na moji postelji je sedaj sedel svetlolas fant v majici s kratkimi rokavi. Nikoli nisem razumela fantov. Bilo je že dokaj hladno, a kljub temu so lahko tekali naokrog v zgolj majicah, medtem ko sem se jaz zavijala v tople plašče in šale.

Prav tako nisem vedela, kako naj se počutim ob njegovih lepo razvitih mišičastih rokah. Povzročile so zavedanje moje skromne postave, kako nemočna sem bila.

 

“Ko sta tvoja starša odhajala, sem smuknil v garažo,” je pojasnil Luka s preprostim tonom glasu, kot da to ni bilo nič takega. Sama nisem bila prepričana, kaj naj si mislim o tem. Skrivati nekoga v svoji sobi je bilo proti vsem mojim načelom do sedaj. Seveda je bilo slišati vznemirljivo, a nekako sem s tem izgubila vso zasebnost. Za kratek trenutek sem obžalovala odkritje Erikove DNK.

“Nisi videti preveč navdušena,” se je zasmejal Luka.

 

Iz torbe sem vzela akto in jo položila na pisalno mizo. Iz predala sem vzela še skripto ter učbenik, nato pa mu rekla: “Učiti se moram. Prosim, ne moti me. Oziroma, bilo bi najbolje, če zaspiš nazaj.”

Nisem mogla tvegati mojih lepih ocen v šoli, navsezadnje je bil to tretji letnik, kjer se točke upoštevajo pri vpisu na fakulteto. Čeprav se nisem ozirala nazaj, sem čutila njegov pogled na meni. “Misliš, da se ne moreš učiti z menoj? Me imaš za preneumnega?” je rekel, zaigrano očitajoče. Skomignila sem z rameni in ga pogledala: “Kaj veš o mikrobiologiji?”

 

LUKA

“Ah, prav si imela,” sem rekel vdano: “Preneumen sem.” Tiin obraz se je razsvetlil, ko se je zahihitala: “To si sam rekel, veš.”

Tudi sam sem se nasmehnil in vzel sem njen vzglavnik ter ga postavil ob steno in se naslonil nanj. Zbrcal sem čevlje s svojih stopal in svoje noge potegnil na njeno posteljo. Pograbil sem plišasto žival na koncu postelje in se zazrl v njene oči. Bil je pravzaprav ris in to prav posrečen. V otroštvu nisem nikoli imel veliko igrač. Četudi sem zavidal otrokom iz ulice, sem se tolažil z dejstvom, da imam jaz nekaj veliko boljšega in edinstvenega: naravo.

Risa sem posadil na svoja kolena in ostal je tam, jaz pa sem rekel: “Pravzaprav se nisem nikoli preveč brigal za šolo. Kdo ve, morda bi bil odličnjak, če bi se učil.”

Tia ni bila videti pretirano presenečena, vendar sem lahko uganil, da razmišlja, kako bi bilo, če se ona ne bi nič učila. Kar predstavljal sem si, da jo je spreletel srh. Za človeka, kakršna je ona, mora biti to najhujša nočna mora. Vendar me ni obsojala, vsaj videti je bilo tako.

“Na kakšni srednji šoli pa si? Si padel kakšen letnik? Potemtakem nimaš namena študirati naprej?” je začela Tia. Ukrivil sem ustnice v nasmeh in rekel: “Se ne bi ti morala učiti mikrobiologije?” Ob tem se je rahlo namrščila, vendar je to ni vrglo iz tira: “Takoj, ko mi razkriješ zgodovino in načrte za prihodnost glede tvoje izobrazbe.”

Pokimal sem: “Naj ti bo. V osnovni šoli sem se še učil, ker so me starši silili, da se. Zanimalo me ni seveda prav nič in kljub temu, da mi ni bila ideja prav nič všeč, sem se vpisal na splošno gimnazijo. In padel še nisem, je pa šlo za las, s tremi popravci prvo leto in z dvema v drugem letniku. Vprašanje, če bom sploh končal tretji letnik. Tudi matura je popolnoma nesmiselna, če nimam namena iti naprej študirat. Izbral sem si drugačno življenje, tako, o katerem lahko ostali ljudje le sanjajo.”

 

Tia me je opazovala z zanimanjem. “Da, biti žival mora biti res nekaj posebnega.”

“Seveda nekateri to izkoriščajo za slabe namene,” sem rekel hladno in iznenada so me obdale mračne misli. Pogled sem uprl v okno, skozi katerega se zaradi belih zaves ni veliko videlo.

“Si še vedno prepričan, da bi Erikova smrt vse rešila?” je vprašala Tia previdno. Ni želela prilivati olja na ogenj, vendar je bila kljub temu radovedna. Zdelo se mi je, da bi moral biti jezen, pa nisem bil. Punca je imela prav.

“Ne vem,” sem rekel in jo spet pogledal: “Ubil je mojo sestro. Lahko ubije tudi tebe. Kdo ve, česa vsega je ta hudič sposoben.”

V sobo se je spet naselila tišina. Pogled se mi je ustavil na risku, ki je še vedno počival na mojih kolenih. Ko je Tia ponovno spregovorila, je nisem takoj pogledal, vendar sem jo slišal.

“Si bil zraven, ko je … “ Ni končala, a sem razumel. “Ne,” sem odvrnil kratko. Velikokrat sem že razmišljal o tem. Po eni strani je bilo bolje, da nisem videl njene grozne smrti, po drugi strani pa, moral bi biti z njo, jo bodriti in biti dober brat. Kako je morala biti prestrašena! Zdrznil sem se in skušal preusmeriti misli, pa mi Tia ni pustila. “Kako torej veš, da je bil Erik?”

Tokrat sem jo pogledal naravnost v njene globoko rjave oči. Bile so res lepo oblikovane, obrvi pa so jih le še poudarile. “No, sam se je pohvalil s tem. Seveda prasec ni bil tiho.”

“Kaj pa, če si je to izmislil?”

“Nemogoče, Lejo so našli, pokopali smo jo.”

“Kaj pa, če ni bil on morilec?”

“Zakaj bi lagal?”

Tia je skomignila z rameni in se očitno predala. Za trenutek se mi je zazdelo, da je na Erikovi strani, vendar sem si ta nesmisel hitro izbil iz glave. Tedaj sva oba zaslišala hrup v garaži. Tia je pogledala skozi okno in ko so se najine oči ponovno srečale, so bile njene napolnjene s paniko. Skočila je k omari in jo odprla ter pomignila proti meni. “Ni te, ne obstajaš, del omare si,” je rekla. Tudi meni se srečanje z njenimi starši ni zdela ravno najboljša ideja, vsaj ne na tak način. Lahko bi se predstavil kot njen prijatelj, sošolec ali celo fant, pa vendar, bolje, da sploh ne vedo zame. Hitro sem vstal s postelje in ji vrgel plišastega risa ter smuknil v omaro.

Oh, kako ponižujoče.

 

TIA

Sunkovito sem zaprla vrata omare in že sem slišala bližajoče se korake s stopnišča. Vrgla sem se na stol, risa postavila na rob mize in odprla zapiske nekje na sredini ter jih začela zavzeto brati. ‘Peptidoglikan poznamo tudi pod imenom murein. Je polimer, ki je sestavljen iz sladkorjev in aminokislin…’

“Potrebuješ kaj?” se je zaslišal glas izza vrat moje sobe. Obrnila sem glavo in zagledala mamo, kako stoji med vrati in strmi vame z utrujenim nasmehom na obrazu. Njeni dolgi lasje so bili speti v čop in na rami ji je visela torbica iz jeansa, ki se je ujemala z njenimi hlačami. “Ah, ne, hvala, samo učim se,” sem odvrnila. “Kaj pa?” jo je zanimalo. “Mikrobiologijo.” Čutila sem, kako napetost raste in želela sem si le, da odide stran, četudi se je del mene žrl zaradi tega, navsezadnje je moja mama. Ne smem ji pokazati niti najmanjše neprijaznosti. “A tako,” je rekla in se že na pol obrnila, kot da bo odšla. Skoraj sem si oddahnila, vendar mi je zastal dih, ko sem se spomnila, da je Lukova jakna še vedno obešena na moj stol. Sicer sem tudi sama imela neko usnjeno jakno, ki pa sem jo le redko nosila in moja mama je take stvari pogosto opazila. Že se je v njenem pogledu nekaj spremenilo, ošinila je sobo, kot da bi res nekaj iskala, dokaz, da se navsezadnje ne učim. ‘Prosim, pojdi že!’ sem si mislila obupano in vrnila svoj pogled na zapiske, da bi delovala naravno in ji skušala pokazati, da potrebujem mir. Na koncu je le odšla brez besed in bila sem rešena. Zaenkrat.

 

Počasi in previdno sem stopila do omare in jo odprla. Postavila sem prst pred usta. Zdaj, ko sta oba starša doma, bova morala biti popolnoma tiho. Zagledala sem Luko, utesnjenega med mojimi bundami, raznoraznimi plašči in vetrovkami. Dala sem mu prostor, da je ta z vzvišenim korakom stopil iz omare in njegov strog pogled mi je dajal vedeti, da skuša ohraniti še nekaj malega dostojanstva in da ne bom smela nikoli več omeniti, kako sem ga strpala v omaro. “Oprosti,” sem zašepetala in komaj zadržala smeh. Tega mi seveda ni uspelo prikriti. Luka se je obrnil k meni in stopil čisto blizu, tako da sva se skoraj dotikala. Morala sem nagniti glavo čisto nazaj, da sem ga lahko videla v oči. Njegov pogled je bil morilsko hladen in smrtno resen. Pa vendar je morda samo igral. Četudi se je pretvarjal, sem trznila, ko se je zganil on, namreč, levo roko je stegnil k mizi, brez da bi odvrnil pogled, pograbil plišastega risa, nato pa se odmaknil in se vrgel na posteljo. Zagrabil je odejo in se pokril, tako da je bilo videti le še nekaj konic njegovih svetlih las.

Užaljen otrok, ki leži v postelji in k sebi stiska plišasto igračko. Kako prikupno!

 

Opazila sem, kako me je navdal nenavaden občutek sočutja do Luke. Ali pa je bilo kaj drugega? Napela sem vse svoje miselne sile, da sem se spet posvetila učenju. Ko sem pogledala na uro in videla, da je že skoraj šest, me je zagrabila panika. Jutri pišem test, pa še nič ne znam! In kdaj se bo ta volkodlak spravil iz moje hiše? V svoji postelji bom spala jaz, on pa naj gre kar domov! Moja vselej zaskrbljena in preveč skrbna mama, vsakič ko gre v službo, preveri, kako je z menoj in se poslovi, čeprav spim. Včasih sem imela občutek, da imam pet let. Biti edinec je tudi prekletstvo. Poleg tega, da si blagoslovljen z izjemno veliko količino dolgčasa in prečudovitimi počitnicami s starši, zate skrbijo, kot da si steklena vaza.

‘Samo še eno leto,’ sem si prigovarjala. Potem bom lahko staršem zabrusila nazaj, da sem polnoletna in odgovorna zase. Ko pa bom imela izpit za avto, me nihče več ne bo mogel nadzorovati. Zavzdihnila sem in ošinila svoje zapiske. ‘Pa saj to pravzaprav znam,’ sem ugotovila. Naravoslovje mi je vedno šlo odlično od rok in ni se mi bilo težko zapomniti težke snovi. Prav tako sem jo zelo rada razlagala sošolcem, če niso kaj razumeli, vendar pa me niso pogosto prosili za pomoč. Ošinila sem urnik in pogledala, katero uro bomo pisali jutri in kaj vse me še čaka. Ugotovila sem, da nimamo prve ure, zato si lahko takrat še enkrat preberem snov. Vstala sem in pripravila šolsko torbo za naslednji dan. Potem sem odšla do postelje in previdno prijela za rob odeje in jo nežno potegnila dol. Srečala sem se s črnimi očmi, ki so strmele vame. “Kako dolgo misliš biti tukaj?” sem ga vprašala.

“Kako to misliš? Jaz zdaj tukaj živim.”

 

LUKA

Otrpnila je, medtem ko so se njene oči razširile v presenečenju. Ali pa je bil šok. Vsekakor pa je bil njen izraz neprecenljiv in moral sem se zasmejati. “Vsaka normalna punca bi morala biti prav vzhičena nad temi besedami,” sem ji rekel in njen obraz se je potemnil, ko je ugotovila, da sem se le šalil. Odmaknila se je od mene in se vzravnala. Roke je prekrižala na prsih, a ni delovala preveč jezno. Oddahnil sem si, ko je spregovorila z normalnim tonom. Sovražil sem ljudi, ki niso znali sprejeti šale ali pa se ji kdaj nasmehniti. “Očitno nisem normalna. Za fante mi preprosto ni mar. Morda pa sem istospolno usmerjena,” je skomignila z rameni, glavo pa je imela vzvišeno obrnjeno stran. Vstal sem s postelje in se postavil pred njo. “Si prepričana, da ti ni mar za fante?” sem jo vprašal z nagajivim nasmeškom. Takoj je zasukala pogled k meni in zardela ali vsaj tako se mi je zdelo. Kot bi jo moja bližina vse bolj dušila, je stopila korak nazaj in rekla: “Ne. Nisem.”

Nagnil sem glavo vstran in se zadovoljno nasmehnil. “Sem ve-del,” sem rekel melodično.

 

Tia je zavzdihnila in se namenila k oknu. Njena soba mi je bila kar všeč. Prav tako celotna hiša in njena lokacija. Bila je umaknjena čisto na rob mesta in del nje je bil pravzaprav zgrajen v vzpetini za hišo. Zato je lahko kdorkoli dosegel njeno okno, pa čeprav njena soba ni bila v pritličju, temveč v drugem nadstropju. Vse je bilo tudi smiselno dekorirano in verjel sem, da je za tem stal izbran ženski okus. A Tiina soba je bila lično pospravljena in ni bilo sledu prahu. Tudi sama je bila urejena, čeprav ni bila nič posebnega, je imela lase vedno spete v brezhibno kito, njena oblačila pa so bila lepo zlikana.

 

Tia je odprla okno, najverjetneje z namenom, da prezrači sobo. Bilo je že dokaj temno in skozi okno se je videlo ulico pred hišo, če si stopil dovolj blizu. Tišino so hitro presekali glasovi od zunaj. To sosesko sem imel za dokaj mirno, zato pa se mi je ta hrup zdel sumljiv. Tia je pokukala skozi okno in jaz sem to storil takoj za njo. Opazil sem gručo postav ob robu asfalta. Pet mladih moških je obkolilo nekega najstnika. Že sem se pripravil, da skočim na pomoč, dokler nisem opazil za koga gre.

Erik.

 

Nagonsko so se vse moje mišice napele in že se je moja duša napolnila z besom. “Mu boš pomagal?” me je vprašala Tia. Preden bi lahko odgovoril, sem slišal neznanega moškega reči: “Prekleto, boš že dal denar ali ne?!” Cinično sem se zasmejal: “Saj ne vem, kdo od njih si bolj zasluži smrt.” Tisti prasec ali navadni izmečki. Moje dihanje je postalo globlje, moje roke pa so se stisnile v pesti. Nekaj časa je Tia začudeno strmela vame, potem pa se ji je posvetilo. “Erik?”

 

TIA

Hotela sem ga videti bolje. Hotela sem videti, kako izgleda Lukov smrtni sovražnik. Nekaj na njem je bilo strašno privlačno. Morda sevajoča temačna avra, način, kako je nepremično stal in ocenjeval svoje napadalce, medtem ko je v njegovi desnici počival nož, ki bo slej kot prej zarezal v meso in se napojil s krvjo. Želela sem videti njegove oči, spraševala sem se, kakšne barve so. Ali so res tako hudobne, kot misli Luka? Je ta fant, ki bi bil lahko celo osnovnošolec, res hladnokrven morilec?

 

Luka si je čez rame zavihtel jakno in stopil skozi okno, počasi in previdno, da ga nihče na ulici ne bi opazil. Sledila sem mu in ob tem se je zasukal k meni in ostro zašepetal: “Pojdi nazaj notri!” Odkimala sem: “Ne, danes ne boš moja mami.” Zavil je z očmi in se vdal v usodo. Stisnil se je k steni hiše in stopil nekaj korakov naprej, da bi bolje videl dogajanje na cesti. Sama še vedno nisem imela idealnega pogleda na Erika. Ulična svetilka za njim je na njegov obraz metala senco in razločila nisem ne oči ne nosu ali ust.

 

Čutila sem napetost, ki jo je oddajal Luka ob meni. Njegov pogled je bil presneto mračen in vsakdo bi ugotovil, da tistega človeka tam res sovraži iz dna duše. Pozornost sem preusmerila na cesto, kjer so moški postajali vse glasnejši, eden izmed njih je v rokah držal celo neko železno cev, ki bi lahko vsakomur s hudim udarcem razbila lobanjo. A Erik je bil miren, vsaj tako je bilo videti. “Kolikokrat vam moram še povedati, dragi gospodje, nimam denarja. Izberite si novo žrtev,” je spregovoril s popolnoma normalnim tonom, kot bi ogovoril prijatelja. “Lažeš!” je zakričal eden izmed uličnih roparjev. “Očitno se ti res mudi umreti,” je zasikal tisti z železno cevjo. Še ostali so na plano potegnili svoje nože, a Erik se ni zganil. Sama sem vedela, da bi v taki situaciji najverjetneje omedlela od vsega hudega in niti sanjalo se mi ni, kako si je lahko Erik domišljal, da je kos vsem petim moškim, večjim in močnejšim od njega.

 

Napetost je kmalu dosegla vrhunec, ko se je eden izmed moških vrgel na Erika z iztegnjeno levico, ki je oklepala nož. Erik je elegantno zdrsnil vstran ter spotaknil moškega na njegovi desni ter odskočil nazaj, ko se ga je lotil tretji. Medtem ko sta se prva dva pobirala s tal, so se za Erikom pognali ostali trije. Tudi črnolasec se je podal v tek in namreč tekel je naravnost do sosednje hiše in ni se ustavljal, čeprav je bila ta vedno bližje. Roparji so mu bili tik za petami in nisem verjela svojim očem, ko je Erik kakor nindža stekel na steno hiše ter naredil obrat v zraku ter pristal za njihovimi hrbti. Sklonil se je in z nekaj zamahi vsem zarezal globoko v meča, tako da niso več mogli prenašati svoje lastne teže in so se zrušili na tla. Še vedno pa sta ostala druga dva, ki sta prišla k sebi in bila sta jezna kot še nikoli. Erik je obstal na mestu, ko sta se pognala proti njemu z bleščečimi se noži. Ko sta ga dosegla, se je spet želel izmakniti, a tokrat je bil prepozen. Ali pa ga je moški sedaj prebral. Zagrabil je njegovo zapestje in ga potegnil k sebi, kjer je že imel pripravljen nož. Tokrat je tista ulična svetilka popolnoma osvetlila njegov obraz in lahko sem videla njegove svetle oči, napolnjene s presenečenjem. In morda tudi s strahom. Pa vendar ga to ni ustavilo, zavedal se je, da mora hitro ukrepati. Iztegnil je nogo in se še sam potegnil bližje k roparju, da je zadel njegov trebuh. Moški ga je takoj spustil, se skrčil in začel kašljati. Erik tudi tokrat ni imel sreče, saj je bil drugi moški dovolj hiter, da mu je nož zasadil v stegno. Fant je zavpil in skušal odskočiti stran, vendar ga je bolečina onesposobila in padel je po tleh. Ropar se je dvignil nadenj, a njegovo orožje je še vedno tičalo v Erikovem stegnu. In ta se je hitro spravil v sedeč položaj ter pokazal na moškega s svojim nožem.

“Vrgel ga bom,” je rekel in slišati je bilo, da je zadihan: “In verjemi, da ne bom zgrešil.” Njegov glas je bil tokrat neverjetno oster in preteč. Gotovo je govoril resnico. Tokrat pa se je premaknil Luka. Sklonil se je in pobral kamen. Zalučal ga je roparju v glavo in ta je brez glasu padel na tla zraven Erika. Nisem vedela ali je bil mrtev ali ne, vedela pa sem, da Luka tega ni storil, da bi pomagal Eriku.

 

Temnolasec je pogledal proti nama in očitno naju do sedaj še ni opazil. Luka je stopil naprej in Erik je zamrmral kletvico. Bil je vidno utrujen od spopada, temni podočnjaki okrog njegovih oči pa so nakazovali na slab spanec. Tedaj me je prešinilo strašno spoznanje. Pohitela sem naprej in prijela Luko za ramo, da bi ga ustavila. Obrnil se je in me pogledal. Njegov pogled je bil skoraj brezizrazen. “Luka, saj ga ne boš ubil, ne? Ne boš naredil tega pred menoj. Ne smeš, ne bom ti dovolila!”

“Saj sem ti rekel, da ostani notri,” se je glasil njegov odgovor.

 

LUKA

Tia je od groze obnemela, pa vendar mi tokrat ni bilo mar. Erik je bil tam, ranjen, lahka tarča. Ko je videl, da prihajam k njemu, se je z muko pobral s tal, vso svojo težo pa je nosil le na nepoškodovani nogi. Nož je še vedno tičal v njegovem stegnu. “Luka, ne moreš se sedaj z mano tako nečastno spopasti! Poškodovan sem in tvoja zmaga bi bila prelahka. Ali to sploh kaj šteje?” je začel Erik v upanju, da se bo nekako izmazal iz tega. “Ti nisi tega pravila nikoli upošteval. In prav vseeno mi je, kako boš umrl, važno je le, da pride smrt od moje roke,” sem rekel hladno. “Kaj sploh počneš tukaj? Si me hotel zalotiti nepripravljenega? Hočeš njo? Tio? Kaj ti bo? Pusti jo pri miru!” sem ga nadiral, medtem ko je on le strmel vame s široko odprtimi očmi.

“Samo na večerni sprehod sem šel!” se je branil z več kot očitno lažjo. Večerni sprehod, seveda. Čisto po naključju ga je pot peljala tod mimo. Pravzaprav bi se moral zahvaliti tistim roparjem, naredili so mi uslugo.

“Luka!” se je zaslišal zgrožen krik za menoj in z nekaj urnimi koraki se je Tia postavila med naju z Erikom. Občutil sem, kako se sedaj moj bes usmerja tudi proti njej. Preprosto mora se vmešavati, kaj?

“Tia, umakni se,” sem rekel smrtno resno, moje oči pa so bile še vedno na Eriku, ki je strmel nazaj vame. Jezilo me je, ko je strah zapustil njegove oči, sedaj je samo z zanimanjem opazoval situacijo in vedel sem, da ima nekaj za bregom. “Ne, Luka, ne stori tega. Obžaloval boš!” je govorila Tia, ki je pogumno stala pred menoj in samozavestno zrla vame. “Si po novem ti moja vest?” sem jo vprašal. “Nekdo mora biti, če je ti nimaš več!” je rekla glasno, skoraj zakričala v obupu, pravzaprav. Bilo je dovolj, da sem jo končno pogledal. “Nihče si ne zasluži smrti! Nobene pravice nimaš vzeti življenja!” Ne, motila se je. Ni razumela, nikoli ne bo razumela. Že sem jo hotel odriniti stran, ko se je njen obraz s strastnimi solzami spremenil. Njene oči so se presenečeno razširile in obnemela je. Strmela je nekam v moj vrat, ali pa za menoj. Vse mi je postalo jasno šele, ko se je hladna kovina dotaknila mojega tilnika. Pogledal sem naprej in tudi za Erikom je stal v črno oblečen moški, ki je vame meril pištolo. Črna Revolucija, ki je imela ta posel za zelo resnega. Stisnil sem zobe in ko bi le lahko, bi jih vse pobil, le Tii bi prizanesel.

 

“Ne premikajta se,” je rekel moški za menoj z nenavadnim naglasom, katerega nisem prepoznal. Tisti, ki je stal za Erikom, je zataknil pištolo za pas in pomagal Eriku, ki ni mogel hoditi. Ta je nekajkrat zastokal od bolečine in vsaj ob tem sem začutil nekaj zadovoljstva. Ko je črnolasec s težavo hodil in se pri tem opiral na moškega, je čez ramo pogledal Tio in videl sem, da so se njune oči srečale. Potem je pogledal mene in imelo me je, da bi se vrgel na njega. Vendar mi je pištola na tilniku to dejanje prepovedovala.

 

Izza ovinka je pripeljal črn terenec in Erik nama je pomahal: “ ‘Dijo!” potem pa mu je kolega pomagal v avto, medtem ko se je moški za nama tudi zganil in začel hoditi proti avtu, a pištola je bila še vedno usmerjena v naju s Tio. “Ju ubijem?” je vprašal s tistim svojim naglasom Erika.

 

TIA

Čez Erikov obraz je šinilo nekaj čisto mimobežnega, a bila sem prepričana, da si nisem domišljala. Čeprav je bilo oklevanje skoraj neznatno majhno, je bilo tam. “Ne,” je odvrnil preprosto in vrata avtomobila so se zaprla. Nazadnje je na sovoznikov sedež sedel še zadnji od njih in odpeljali so se.

 

Ta dogodek je name pustil velik vtis. Veliko stvari sem želela povedati Luki, vendar sem vedela, da to ne bo šlo tako zlahka. Že sem se obrnila k njemu, ko se je ta začel dreti: “Bil sem čisto blizu! Če ne bi bilo tebe, bi bil že mrtev! Prekleto, Tia! Kaj misliš, da bo on tebi prizanesel?! Brezsrčno te bo zaklal kot mojo sestro!” A ostala sem mirna. Vedela sem, da je njegova jeza hud problem in da ga je popolnoma zaslepila. V bližnji prihodnosti bo potreboval pravo pomoč. Čeprav je tudi mene skrbelo, da se to ne bo nehalo, vse dokler se ne bo maščeval.

 

“Njegov naglas, Luka,” sem spregovorila tiho, a dovolj odločno, da je utihnil. “Kaj je z njim?” je vprašal nejevoljno.

“Ruski je,” sem odvrnila. Ker Luka ni dojel, kaj sem mu skušala povedati, sem nadaljevala: “Alexei, moj stric, je nekako vpleten v to. Ali pa je bil. Vem, da prihaja iz Rusije in o njegovi preteklosti ne vem ničesar. Prej mi je poslal sporočilo, da ne smem v laboratorij. Vem, da je to nekako povezano! Morava k njemu!”

 

Luka je strmel vame. Mogoče je bilo to preveč zanj. Ravnokar mu je maščevanje ponovno spolzelo iz rok in to je bil najverjetneje hud udarec. “Poglej,” sem začela: “Morda nisem nek strokovnjak, ki bi odlično bral ljudi, ampak Erik mi ne deluje kot morilec. Saj je še otrok, koliko je sploh star?”

“Petnajst,” je odvrnil Luka in pogledal stran, kot da se kuja. Petnajst, to je dve leti manj od mene ali Luke. Petnajst je bilo premalo za morilca. Sicer leta ne igrajo vloge, ampak…

“Si ga sploh pogledal kdaj v oči, zares v oči?” Kasneje, ko sem skušala določiti barvo, sem ugotovila, da so bile sive. Sprva sem mislila, da so sinje modre, a bile so povsem sive.

“Pa kaj ti je? Kar nekaj si domišljaš! Bil sem tam, ko je čepel ob sestrinem truplu, s krvavimi rokami!” je rekel Luka in glas se mu je začel lomiti od bolečine. Vedela sem, da je hudo trpel, pa kljub temu to ni bil dovolj dober izgovor, da ubije petnajstletnika, pa če je kriv ali nedolžen.

“V njegovih očeh je bila prav tako bolečina, Luka. Ničesar ne vem o njem, vem pa, da trpi, tako kot ti,” sem rekla in se dotaknila rokava njegove jakne. “Nič čudnega, če je pa v njegovi nogi tičal nož,” je rekel mrko, vendar sem videla, da so navsezadnje moje besede imele nekaj malega vpliva nanj.

In tudi sama sem ugotovila, da me privlačijo zlomljeni ljudje, da se mi tako smilijo in da bi na vsak način rada nazaj sestavila njihova razbita srca. In Erik je bil na nek način enak kakor Luka. Nekaj ju je povezovalo. Začela sem čutiti razsežnosti stvari, ki jih nisem vedela, pa so bile tako blizu, skoraj na dosegu rok.

Ta zgodba ima morda lahko srečen konec.

 

LUKA

Pogledal sem okrog sebe. Nekaj roparjev se je že splazilo stran, tisti, katerega sem zadel s kamnom, pa je še vedno negibno ležal na tleh. Zavzdihnil sem in se odpravil k njemu. Jezo sem začenjal jemati kot nekaj normalnega, del mene. Nisem opazil, kako me je zasvojila kakor droga, kako je postala izgovor za vsa moja dejanja. Nisem opazil, kako prekleto sebičen sem bil. Tia se je trudila na vse kriplje, da bi mi zbila maščevanje iz glave, a jaz ji nisem dovolil. Razmišljal sem, ali ji dolgujem opravičilo. Morda sem jo prestrašil, a to bi lahko že sama predvidela. Saj sem tudi sam vedel, da to ni dober način življenja, a maščevanje je bilo edina rešitev. Ali pa sem samo jaz želel, da je edina rešitev?

 

Počepnil sem in pristavil dva prsta na njegov vrat, da bi preveril utrip. Srce je še bílo. Takrat preprosto nisem razmišljal. In če bi ga ubil, bi bil potem zločinec? Po vsej verjetnosti si je smrt zaslužil, iz njega tako ali tako ne bi bilo nič. A kljub temu, ima Tia prav? Vsakdo ima pravico do življenja?

 

“Pojdiva nazaj notri, ti pa pokliči strica. Očitno ti dolguje pojasnilo,” sem rekel naposled, ne da bi jo pogledal in se odpravil k oknu njene sobe. Tia mi je sledila, njeni koraki so bili tihi, a urni. Del mene je želel, da jo pogledam, jo vprašam, če je v redu, a si nisem upal. Saj sem navsezadnje tudi jaz kriv. Da, kriv sem. Ustavil sem se na trati ob njeni hiši in Tia je odšla naprej. Ko je dosegla svoje okno, se je ustavila in se obrnila k meni. Nič ni rekla, samo strmela je vame, jaz pa v tla.

 

Naposled sem le zbral pogum in dvignil pogled. “Oprosti. Mislim, da nisem nič boljši kot Erik. Nočem priznati, ker me je strah resnice, da sem globoko v sebi prav tako navaden morilec.” Čutil sem, kako me je začelo v prsih dušiti in oči so me začele peči, ko sem na vse kriplje skušal zadržati solze. Tia pa je skočila k meni in me z vso silo objela. “Oh, Luka,” je rekla: “Vsi imamo pošasti v sebi. To še ne pomeni, da jih ne moremo obladovati.”

Njene besede so me prevzele in nekaj časa sem samo strmel v zeleno trato, v tesnem objemu s Tio. Bila je res pravi prijatelj in odločil sem se, da bo odslej drugače. Moram se spremeniti. Ne samo zase, temveč tudi zanjo. Moj cilj je postala Tiina varnost in ne več moje maščevanje. Navsezadnje je bila pomembnejša od mene. Jaz sem bil brezupen primer.

ERIK

Prekleto, boli!!!

Kar pogreznil sem se v sedež avtomobila in nisem se drznil premakniti, kot da bi vsak gib lahko povzročil še večjo bolečino. A premikanje ni bilo odvisno samo od mene in na vsakem ostrejšem ovinku sem se moral hudičevo potruditi, da nisem zakričal, ko se je moja noga premaknila. Bil sem presenečen sam nad seboj, da sem pred Luko izpadel skoraj popolnoma v redu, čeprav sem zares umiral od bolečine.

 

Ženska na moji desni se je obrnila proti meni in rekla: “Zdrži še malo, kmalu bomo prispeli do bolnišnice.” Sabina je bila pravzaprav trenutno edina oseba, ki ji je bilo mar zame. In zato sem ji bil globoko hvaležen, saj sem včasih čutil, da bom kmalu utonil v norosti, ki se je prebijala iz dna moje duše. Narahlo sem pokimal in zaprl oči. Ignoriranje bolečine mi ni šlo nikoli dobro od rok. Imel sem svoj način spopadanja z bolečino. Če sem se dovolj poglobil v njo, je ta v nekem trenutku izzvenela do te mere, da je bilo znosno. A prvih nekaj sekund je bilo za to še bolj mučnih.

 

Ko mi je končno uspelo v pljuča spraviti nekaj več zraka od prejšnjih plitkih vdihov, me je za ramo nežno stresla delikatna roka. Odprl sem oči in Sabina je že odpirala vrata avtomobila in mi pomignila naj pridem bližje. Z njeno pomočjo sem prišel ven iz avta, a še vedno sem bil delno paraliziran zaradi bolečine in stopiti na poškodovano nogo je bil moj največji strah. Sabina je iz žepa potegnila telefon in začela z nekom govoriti. Nisem niti skušal razumeti, za kaj je šlo, le opiral sem se nanjo in se nekoliko medlo zavedal, da je avto za nama že odpeljal stran.

“Ne pozabi, tvoja sestra sem,” mi je rekla Sabina, ko je svoj prst podstavila pod mojo brado in jo rahlo dvignila. V redkih primerih, kadar nisem bil sam, je bila z menoj Sabina in je nastopala kot moja starejša sestra. Ljudje niso dvomili o najinem sorodstvu, saj sva oba imela črne lase, Sabinine oči pa so bile modre. “Ja,” je bilo vse, kar sem ji odvrnil, potem pa sem zagledal, da proti nama hodita dva moška v reševalskih oblačilih s praznim nosilom.

Kako pozorno od Sabine! Kakšnih stopnic zdajle res ne bi preživel.

 

Naslednjih nekaj ur je v mojem spominu ostalo kot le nekaj nejasnih slik. Že nekaj dni nisem dobro spal in bil sem na smrt utrujen, tako da sem ali na pol spal ali pa samo mižal in poslušal trapaste in popolnoma nevmesne pogovore zdravnikov, ki so operirali na moji nogi. Dokončno me je zbudila šele Sabina, ko je prišla k meni, ko sem že ležal v postelji po posegu. V rokah je imela bergle, ki jih je naslonila na posteljo. “Kako dolgo naj bi bil tukaj?” sem jo vprašal hripavo, nato pa se odkašljal. “Pravijo, da dokler si ne opomoreš. Kakšen dan še vsaj.” Njen glas je bil kot vedno mil in nežen kakor njen nasmeh. Preprosto nisem mogel verjeti, kako se je lahko tako nedolžna oseba gibala v takih vodah. Odgovor je bil preprost, zaljubila se je v barabo.

Njen fant je imel v Črni Revoluciji kar velik vpliv in dober sloves. Seveda Sabina ni mogla nič, da bi ga prepričala, da je vse nesmisel, zato se je preprosto predala usodi in ga sprejela takega kot je. Kljub temu je najbrž še vedno upala, da bosta nekoč pozabila na vse skupaj, se odselila v ljubko hiško in si ustvarila čudovito družino. Takšna je pač bila, človek bi rekel, da celo naivna. A jaz je nisem obsojal, saj tudi ona mene ni.

 

“En dan? Ne, ne, oditi morava, čimprej!” sem ji rekel in se dvignil pokonci. V stegnu me je neprijetno zapeklo in v mislih sem zaklel. Kdaj me bo nehalo boleti? Sabina se je zasmejala in odvrnila: “Tukaj si varnejši, veš. Luka te ne bo prišel ubit v bolnišnico. Preveč ljudi je tukaj.”

Sabina je bila druga oseba v mojem življenju, kateri sem veliko zaupal in me je zares poznala. O meni je vedela skoraj vse. A tudi pri njej sem moral biti previden. Situacija je bila pač taka, da se lahko celo prijatelj vsak hip spreobrne v sovražnika. Celo ljudje, s katerimi deliš isto bridko bolečino, se tega ne zavedajo.

“Imam občutek, da me sovraži že do te mere, da ga prav malo briga, kje me dobi in kdaj,” sem rekel tiho. “Če vztrajaš, te lahko peljem domov,” je rekla Sabina, ki je vedno hotela vsem ustreči.

“Da, prosim. Hrana tukaj je grozna. Ne vem, kaj bolj smrdi, razkužilo ali plenice starca zraven mene. Ne bom več dolgo zdržal.” Oddahnil sem si, ko sem si spet postajal podoben.