Družina
Volk je velika družina, ki živi v simpatični
hiški po imenu Volknica. To vem, ker mi je povedala
njihova soseda, Klepetava Veverica. Volknica stoji na
sončni jasi, polni pisanega cvetja. Zato ni čudno,
da se je zgodilo to, kar vam bom zdajle povedala.
Najprej
vam moram predstaviti družino Volk. Volkoata je zelo
učen in zaposlen očka, veliko časa preživi na
službenih poteh po celem svetu, kjer uči volkove
vzgajati njihovo mladež. Tudi Volkomama je večkrat
službeno zdoma, tako da so njuni otroci veliko
časa sami doma.
Tisti
petek se je začel, kot vsi ostali. Volkomama je
vstala zgodaj zjutraj, se lepo uredila in preverila,
ali je v hiši vse kot je treba. Na polici je uzrla
družinsko fotografijo, jo vzela v roke in pomislila
na svoje otroke.
Volkored
je najstarejši in, kot že ime pove, ima zelo rad
red, še posebno ga moti, če kje v hiši ni vse
poravnano ali na točno določenem mestu, navpično,
vodoravno, po parih itd. Na hitro je pogledala po
sobi, če je vse popredalčkano in si oddahnila, ko
je ugotovila, da je vse, kot je treba. Drugi je
Volkozobec. Če kdo ve, kaj so čisti zobje, je to
on. Vedno nosi pribor za čiščenje zob s seboj in
zobe si umiva vsako soboto in še v nedeljo, včasih
celo med prazniki. Tretji volčič je Volkonjam. Mama
pravi, da še ni srečala volka, ki bi se
prehranjeval bolj zdravo. Pomfri, hamburgerji,
sladkani sokov in sladkarije so njegova najljubša
hrana. Kot pravi mama, je najpametnejši Volkobrihta,
ne boste ga videli brez mobilnega telefona in
tabličnega računalnika in ves čas nekaj tuhta.
Volkobralček je peti izmed sedmih otrok, mama je
prepričana, da je prebral vse knjige, kar jih
obstaja, se pravi vse tri. Volkoflora je nežna
volkulja, ki obožuje cvetje. Je tudi zelo skrbna,
saj svoje rožice zalije vsakih deset minut. Mamo
najbolj skrbi za sedmega volkca, Volkomigca. Ko se ob
glasbi zvija in podi po hiši, se boji, da se bo
»razšraufal«, kot pravi mama.
Volkomama
je odložila fotografijo, pogledala na uro, se hitro
odpravila proti vratom, rekoč sama sebi: »Še
dobro, da so moji otroci tako bistri in samostojni,
povsem jim lahko zaupam, in vem, da bo vse v redu, ko
bom zdoma.« Zaklenila je vrata in odhitela po
opravkih.
Volkored
se je prvi prebudil in prišel pogledat v dnevno sobo
ali je mama že odšla. Kar streslo ga je, ko je
opazil, da je fotografija premaknjena. Hitro jo je
poravnal in se od razburjenja sesedel na fotelj.
Volkozobec je ob vstopu v dnevno sobo pozdravil
svojega brata, pogledal koledar in slovesno izjavil:
»Ja ja, jutri je dan za umivanje zob.« Volkored je
samo skomignil in nadaljeval z opazovanjem prostora,
če slučajno ni kaj spregledal in kaj ni poravnano.
»A je kje kakšen burger, ful sem lačen?« je vprašal
Volkonjam. Ker mu brata nista odgovorila, je odšel v
kuhinjo. Hkrati sta v dnevno sobo prišla Volobrihta
in Volkobralček ter razpravljala ali je bolj
pomembno, da nosiš v roki knjigo ali tablico. Vsak
izmed njiju je bil prepričan v svoj prav.
»Volkonjam, prosim prinesi mi krpo iz kuhinje, rožica
ni mogla popiti vode, zdaj pa moči tla,« je bilo
slišati iz spalnice. Volkoflora je namreč že
petič to jutro zalila svojo orhidejo. Vsi pa so kar
poskočili, ko se je prebudil Volkomigec. Glasna
glasba in Migcovo poskakovanje jih je popolnoma
prebudilo. Po zelo »zdravem« zajtrku, ki jim ga je
pripravil Volkonjam so razmišljali, kaj bi se
igrali. Ravno ko je bilo dogovarjanje najbolj burno,
so zaslišali trkanje po vratih.
»Mama!!!«
so vzkliknili vsi hkrati.
Pred vrati
pa ni bila mama. Omamni vonj cvetja na jasi pred
Volknico je privabil mladega Kozlička, ki je pohajal
naokoli in iskal ravno takšen travnik. Navdušen nad
najdbo se je prepustil uživanju v sočni paši.
Mulil je zeleno travo in pisano cvetje ter mljaskal
in cmokal. A glej ga zlomka, ravno je našel najbolj
slastno rastlinje, ko ga je pritisnilo lulat. Saj bi
lulal kar tam na travniku, ampak saj ne more lulati
tam, kjer je tako odlična paša, to je tako, kot bi
lulal v svoje kosilo. In mama vedno pravi: »Lulaj v
stranišču! Nikoli namreč ne veš, kdaj se boš ti
ali kdo drug pasel ali igral na travniku.« Na robu
travnika je zagledal hiško in pomislil: »Krasno!
Prosil bom, če lahko lulam pri njih.« Stekel je do
vrat in potrkal. Pošteno ga je tiščalo. Kar zvijal
se je in poskakoval pred vrati.
Najstarejši
je pohitel k vratom in skozi kukalo pogledal, če je
pred vrati mama. »No?« so rekli ostali volčiči.
»Je mama?« Volkored si ob opazovanju pomane roke in
reče: »Ne, ni mama. Nekaj brhkega, poskakujočega
je.« Ni še končal stavka, ko se mu je pri vratih
pridružil Volkozobec. Radovedno je pokukal in se
obliznil: »Jp, s temle si bo pa splačalo zobe
umazati.« »Kaj je torej?« reče Volkonjam in se
odpravi proti vratom. Pokuka skozi odprtino na vratih
in veselo vzklikne: »Ooo, kozliček za v
kotliček!!!« ko vidi, kdo poskakuje pred vrati.
»Ej, ej, bom poiskal recept v knjigi!« se je
ponudil Volkobralček. Volkobrihta je ugotavljal:
»Malo ga bo treba še porediti.« »Z rožmarinčkom
pa baziliko z mojega vrta bo odličen!« je
svetovala Volkoflora. »Uuu, ta se bo pa tresel v
žolci!« je še dodal Volkomigec, ter priganjal:
»Volkored, pojdi mu že enkrat odpret!«
Volkored
odpre vrata in kozliček na hitro, a vljudno vpraša:
»A lahko, prosim, pri vas grem lulat? Zelo, zelo me
tišči. A mi pokažete, prosim kje je stranišče?
Prosim hitro, zelo hitro?!« in že zbezlja mimo vseh
volkov, ki mu s tacami kažejo smer proti
stranišču. Kozliček sede na školjko in se vanjo
polula. A takrat se zgrozi: »Joj, saj sem med samimi
volkovi! Joj, kaj naj naredim? Kdo mi bo pomagal? Ej,
poklical bom Ben Tena, a ne, ne, rajši Wingsice, a
ne, Kekca, je bliže. Joj, hitro se moram kaj
domisliti!«
Med tem
časom pa volkovi pripravljajo vse potrebno za kozjo
pojedino. Iščejo lonec, kuhalnico, začimbe ter se
prerivajo in kregajo pred straniščnimi vrati,
kakšen kozliček bo najboljši.
Ker
kozlička dolgo časa ni, ga ogovarjajo: »Hej kozliček,
si že gotov, kaj počneš tako dolgo, a moraš še
kakati?« Volkored ga opomni: »Parkeljce si ne
pozabi umiti!« Kozliček odgovori: » Saj sem si
umil. Kam pa naj si jih obrišem?« Volkored mu pove,
da je ob umivalniku brisača. Kozličku postane kar
slabo ob pogledu na cunjo ob umivalniku. Ta je polna
dlak in vsa umazana. »Ne, v to umazano, smrdljivo
cunjo si pa že ne bom brisal svojih belih
parkeljcev!« odgovori in pogumno odpre vrata.
Volkovi se
presenečeno spogledajo in vprašajo: »Kako to misliš,
umazano? Saj lepo pokonci stoji ob umivalniku.«
»Ja! Saj! Stoji! Morala bi pa viseti in dišati.
Moja mami vedno lepo opere in odišavi perilo!« »Aaa«,
so zazijali volkovi. Kozliček pa nadaljuje: »Pa zvečer
me okopa. Pa zobe si umijem. Ja, ja!« Volkozobec
stopi naprej, se izprsi in glasno pohvali: »O zobeh
pa jaz vem več kot ti. Umivam si jih vsako soboto in
nedeljo, pa še ob praznikih, da veš!«. Kozliček
stopi malo nazaj, da zajame sapo, ker ga zadah iz
Volkozobčevih ust skoraj vrže na rito. »Uf, zobe
si je treba umivati vsak dan! Večkrat! Ne pa samo ob
sobotah in nedeljah, še posebno kadar ješ kaj
sladkega in za zobe je dobro, če grizeš surovo
zelenjavo.« »O hrani mi pa ne boš govoril!« se
upre Volkonjam. »Kaj je zdrava hrana, vem bolje kot
ti. Hamburger, pomfri, koka kola, to je okusno in
zdravo!« je navdušen nad svojim znanjem. Kozliček
bruhne v smeh in reče »Nikakor ne! Kar vprašaj
mojo mamo ali pa poglej malo na splet in preberi kaj
o tem!« Volkobrihta postane pozoren ob besedi splet
in se takoj odzove: »No, tu sem pa jaz strokovnjak,
ves čas nosim s seboj tablični računalnik, no
poglej.« Volkobrihta pomoli tablico Kozličku pred
nos: »Če ga nosiš, še ne pomeni, da si
strokovnjak. Moraš ga vklopiti in uporabljati.«
Volkobrihti se zasvetijo oči prav tako kot ekran
tablice, ko mu ga Kozliček vklopi »Eeej, saj dela!
Ja, ja! Glej, glej! Zdaj bom pa malo raziskoval!«
»Saj lahko raziskuješ tudi v knjigi,« ga prekine
Volkobralček. Kozliček pristopi in mu obrne knjigo
v tacah in se pošali: »Če želiš brati in
raziskovati, moraš knjigo prav držati.« Volkobralček
obrne stran v knjigi in se začudi: »Volkoflora,
glej, tale rožica je podobna tvoji, ampak tale ni
tako rjava in povešena.« Volkoflora poskoči:
»Joj, rožico moram zaliti, saj je nisem že več
kot pol ure zalila.« Kozliček se obrne k njej in
reče: »Kaj? Uboga rožica, saj je vsa gnila. Saj si
jo utopila. Zaliti jo moraš samo enkrat na teden ali
pa še to ne.« Volkoflora se začudi:»A res? A bo
potem takšna, kot je v knjigi?« »Seveda, Rožici
je všeč tudi, da jo nežno pobožaš. Lahko pa ji
še zapoješ.« svetuje Kozliček. »Petje in ples pa
prepusti meni!« samozavestno pristopi in pove
Volkomigec. »Lahko ti pokažem moj čisto nov ples,
ki sem ga poimenoval Njamnjam stile. No, Volkoflora
vklopi glasbo!«
Vsi se
malo umaknejo in Volkoflora vklopi glasbo. Volkomigec
začne divje poskakovati, noreti, se zvijati in vmes
tuliti. Kozliček nekaj časa opazuje nato pa se
začne smejati, dlje kot traja ples, bolj se
Kozliček smeji in zvija od smeha ter se pri tem
drži za trebuh. Ko Volkomigec konča, mu vsi bratje
in sestra zaploskajo. Kozliček pa se še vedno smeje
in reče: »To, da je ples? Saj si skoraj hišo
podrl. Naj ti jaz pokažem, kako se pleše?«
Volkomigec je užaljen, a radoveden: »No pa daj, če
misliš, da znaš boljše kot jaz.«
Volkoflora
ponovno vklopi glasbo. Kozliček zapleše in sledi
ritmu glasbe. Volkovi ga opazujejo in strmijo,
njihovi gobci se od začudenja kar sami odpirajo.
»No, to pa je ples!« so po končani Kozličkovi
predstavi ugotovili vsi volkovi. »Daj, nauči še
nas!« ga prosijo. Kar takoj se lotijo plesa.
Ponavljajo in ponavljajo ter pri tem neznansko uživajo.
Ravno so
desetič zaplesali, ko zaslišijo trkanje. »MAMA!«
zakričijo vsi v en glas in skrijejo Kozlička,
prepričani, da bi ga mama nemara hotela pohrustati,
če ga najde. Mamica vstopi, odloži torbico jih
veselo pozdravi in objame, ob tem pa sprašuje, kako
so preživeli dan. Naenkrat pa jo zmoti znan vonj.
Strogo pogleda in vpraša volčiče: »Kaj pa je to?
Ali vonjam kozlička?« Volčiči se skušajo
izgovoriti: »Ne, ne mami to je vonj malice, ki smo
jo imeli danes.« Mama pa je vztrajna in za njihovimi
hrbti odkrije skritega kozlička. Ko ga že hoče
zgrabiti, jo volčiči ustavijo in ji hitijo
razlagati in hvaliti Kozlička in njegovo znanje.
Vsak posebej ji pove, kaj ga je naučil. In ko ji kot
zadnji Vokomigec pove, kakšen ples jih je nauči, se
mama spomni, da je hotela za konec tedna z Volkoatom
na ples. Ker bi ga rada presenetila z novim plesom,
prosi Kozlička, da še njo nauči ples, ki so ji ga
pokazali njeni volčiči. Volkomama razmišlja, da bi
bilo dobro izkoristiti njegovo znanje in si misli, da
bo že kasneje poskrbela za to, da bo Kozliček
njihova večerja. Kozliček se takoj strinja, saj
Volkomami ne zaupa in bi rad pridobil na času. Med
plesom, ko je Volkomama zaposlena s plesom, pa mu ob
pomoči volčičev uspe pobegniti iz Volknice. Jasi
in Volknici se je od tega dne raje izogibal in takole
razmišljal: »Še sreča, da sem tako radoveden in
se rad učim. Tale pravljica bi lahko bila čisto
drugačna.«
Tako je
razmišljal Kozliček, kaj pa menite vi?
