Tistega poznega pomladnega jutra
je deževalo kot za stavo, ko je Lila stopila iz
avtobusa. V naglici je dežnik pozabila doma, zato je
tekla proti šoli, kakor hitro je mogla, da je dež
ne bi premočil do kože. »Še nebo se je zarotilo
proti meni,« si je mislila, ko so ji mrzle dežne
kaplje rosile obraz. Veselila se je zadnjih dni
pouka, čeprav so ji misli zapolnjevali dogodki, ki
so ji za vedno zaznamovali življenje.
Bil je sončen septembrski dan in
razposajeni otroci so v spremstvu staršev prvič
prestopili šolski prag. Šola je odprla šolska
vrata za vse male in velike nadobudneže. Prvi
september je bil, še posebno za prvošolce, ki so
prvič sedli v šolske klopi, prav poseben dan. V
garderobi so se preobuli in vstopili v razred, kjer
sta jih že nestrpno pričakovali njihovi
učiteljici. Vrvež na šolskem hodniku je kmalu
ponehal, saj je šolski zvonec naznanil začetek
učne ure.
Otroci so poiskali svoj prostor v
učilnici. Bolj nabriti so želeli sedeti zadaj,
učenjaki pa so iskali svoje mesto v prvih vrstah.
Zadnja je v razred, stiskajoč se za roko svoje mame,
vstopila Lila, drobna deklica svetlih las.
Prestrašeno se je ozirala naokoli, kajti videti je
bilo, da so bile že vse klopi zasedene. Manja, njena
velika prijateljica iz vrtca, ki je sama sedela pri
oknu, jo je takoj opazila in ji pomahala. Lila je
spustila materino roko in pogumno stekla k njej ter
prisedla na prazen stol poleg nje. Deklici sta se
druga druge iskreno razveselili in se objeli. S
kotičkom očesa pa je Lila opazila, da za njima sedi
Peter, velik in močan deček, s katerim sta skupaj
hodili v vrtec. Otrokom je v vrtcu rad nagajal.
Tekla je in tekla, kolikor so jo
nesle noge. Nič je ni ustavilo. Dež se je krepil,
zato si je poveznila kapuco čez glavo. Pritekla je
do vrtca, ki je bil poleg šole, da se je skrila pod
nadstrešek, saj se je ulilo kot iz škafa. Nič.
Nekaj časa bo pač morala počakati tam. Saj je bila
zgodnja.
Vrtec. Koliko spominov jo je
vezalo nanj. Pokukala je skozi okno. Videla je nekaj
otrok, ki so se igrali v kotičku pod oknom.
Vzgojiteljica je sedela pri mizi, s škarjami strigla
blago na majhne koščke in pogledovala k otrokom.
Deček se je na vratih ravnokar oklepal svoje mame.
Spominjala se je, kako se je tudi sama držala mame
kot klop in v igralnico vstopila le ob maminem
ljubečem prigovarjanju.
Lila je sprva z veseljem hodila v
vrtec. V vrtcu je imela prijateljice. Skupaj so se
najraje igrale v kotičku. Varovale so »dojenčke«,
jim kuhale in jih z vozičkom vozile po igralnici.
Rada je tudi risala. Najraje je risala sonce, travo
in rožice. Vzgojiteljica je bila zelo prijazna. Vsak
dan jim je prebrala pravljico. Kasneje pa jo je mama
le s težavo potisnila v igralnico. Že na hodniku se
je oklepala mamine roke in jokala. Mama je takoj
posumila, da se v vrtcu nekaj dogaja, kar hčerko
vznemirja, zato se je o slutnjah odkrito pogovorila z
vzgojiteljico. Vzgojiteljica je bila na otroke v
skupini bolj pozorna. Z njimi se je pogovarjala o
prijaznosti ter o tem, kako se počutijo, če je kdo
izmed njih poreden in njegovo početje drugim ni
všeč. Ugotovili so, da jim takrat ni lepo in
vzgojiteljica je pripomnila, da jim slabo vedenje
lahko trajno škoduje. Peter, debelušen deček,
vzgojiteljice ni poslušal. Vrtel se je na svojem
stolu in z nemirnostjo pokazal, da ga pogovor niti
najmanj ne zanima. Takoj, ko je le imel priliko, je
otroke ščipal, brcal, boksal in jim skrival njihove
igračke. Včasih je koga tudi ugriznil.
Vzgojiteljica je bila večkrat jezna, a nad njim ni
nikoli izgubila upanja. Vsakič, ko je nekaj slabega
»ušpičil«, ga je s prigovarjanjem usmerjala na
pravo pot. Vedela je, da Peter preživlja težke
čase, saj mu je pred kratkim preminila babica, na
katero je bil neizmerno navezan. Njegovo majhno srce
ni razumelo, da je babica dokončno mrtva. Bila je
edina oseba, ki je imela Petra resnično rada.
Boleče je vsak dan pogledoval k vratom in čakal, da
ga bo prišla iskat v vrtec. Vzgojiteljica ga je
učila, kako naj se spoprime s svojo žalostjo, a
Peter je svojo bolečino izražal tako, da je nagajal
šibkejšim, čeprav je vedel, kaj sme in česa ne.
Izrabljal je nemoč mlajših otrok. Med otroci ni bil
prav posebno priljubljen.
Čistilka je pravkar stopila na
prag in na tla položila krpo, ki bi prestregla
mokroto na čevljih obiskovalcev. Videla je Lilo, ki
je stala pod nadstreškom. Takoj jo je prepoznala. V
vrtcu je bila najbolj ljubek otrok. Tisto njeno
jecljanje je bilo tako simpatično. »Stopi noter. Da
ne boš še bolj mokra!« jo je povabila. A Lila jo
je le prijazno pozdravila in se ji zahvalila. Dež je
malo pojenjal, a še vedno ne dovolj, da bi Lila
nadaljevala pot. »Kar tu-tukaj bom počakala.
Ze-zelo ste prijazni.« je zajecljala.
Lila se je v vrtcu Petra zelo
bala. Včasih jo je povlekel za lase, ji skril copate
ali pa igračko, ki jo je za tolažbo prinesla s
seboj. Zmagoslavno se je režal na vse grlo. Preden
je učiteljica opazila njegovo predrznost, je Lila
že jokala in ga v joku prosila, naj ji igračko
vrne. Nekoč je v vrtec prišla z novimi zelenimi
hlačami na pikice. Takoj, ko je stopila v igralnico,
je k njej priteklo nekaj deklic in Peter. »Fuj, kako
grde hlače imaš!« je pripomnil, se obrnil in
stekel proč. Deklice so se spogledale in zahihitale.
Tistega dne je Lila zadnjič oblekla zelene hlače na
pikice.
Pričelo je rositi in Lila je s
hitrimi koraki odhitela dalje. Pritekla je do šole,
odprla težka šolska vrata in vstopila. Že na
šolskem pragu je tiho pozdravila otroke, ki so v
šolo prišli pred njo. Učenci, ki so s slušalkami
v ušesih čakali na pouk na hodniku pred avlo, so
zaspano dvignili pogled in ji pokimali. Bolj živahni
so se pogovarjali in smejali v garderobi. Nekaj jih
je sedelo na tleh in pisalo domačo nalogo.
Učiteljici sta opazili majhno
drobno deklico, ki je zadnja vstopila v razred. S
pogledom sta ji sledili do klopi. V razredu je bilo
čutiti še počitniško razigranost, saj so učenci
klepetali drug čez drugega. Marta in Sabina sta se
nasmehnili njihovi otroški klepetavosti. Med
počitnicami se je zgodilo veliko dogodkov, ki so jih
želeli v eni sapi povedati sošolcem. Dovolili sta
jim, da si nekaj trenutkov vzamejo za klepet.
Opazila je, da je za šolo pravkar
ustavil šolski avtobus. Učenci so počasi prihajali
proti šoli. Med njimi je stopala tudi Manja, njena
dobra debelušna prijateljica iz vrtca. Z Manjo sta
se venomer igrali skupaj in bili zaveznici druga
drugi. Bila je edina, ki je vedela za vihar, ki je
že vsa leta besnel v njej. Spodbudno jo je prijela
za roko in se ji nasmehnila. Na njenem vratu je
opazila srček, ki ga je prijateljici poklonila v
prvem razredu osnovne šole. Lila je v stisku roke
začutila Manjino čustveno oporo in pri duši ji je
postalo lažje.
Manja je pogledala prijateljico in
se ji nasmehnila. Prisrčno sta se prijeli za roke in
se po dolgih poletnih počitnicah močno objeli in
razveselili druga druge. Manja je iz torbice vzela
majhen srček, obesek za verižico, ki ga je kupila
na morju prijateljici s privarčevanim denarjem. Tudi
Lila je imela zanjo darilo. Iz žepa je sramežljivo
vzela kamenček, ki ga je našla na pločniku za
njenim blokom.
Tistega toplega avgustovskega
večera, ko se je s starši peš vračala z obiska
pri družinskih prijateljih, je ob pločniku opazila
kamenček v obliki srčka. Na kamenčku sta sedeli
pikapolonici. Stekla je naprej in počepnila pred
njim. Z zanimanjem ju je opazovala, kako sta uživali
na toploti kamenčka in se trudili, da bi poleteli v
svet. Zdelo se ji je, da sta pikapolonici ona in
njena prijateljica Manja, ki sta se imeli zelo radi.
Lila ni imela sorojencev, zato se je na prijateljico
še posebej navezala. Manja je kot dojenček prišla
v Slovenijo s starši iz druge države. »S trebuhom
za kruhom,« je večkrat dejal njen oče, ki je znal
nekaj slovenskih besed. Stanovala je v sosednjem
bloku. Vsako poletje se je družina vračala domov k
starim staršem v Albanijo. Manjo je babica, tako kot
brata in sestri, oboževala, saj je vnuke videla
poredko. Manja je bila ljubljen četrti otrok. Njeni
albanski starši so imeli Lilo radi tako kot svoje
otroke.
Objela je prijateljico in jo
poljubila na lice. S težkimi koraki sta odšli proti
pisarni nove šolske psihologinje. Stara psihologinja
je odšla v zaslužen pokoj in njeno mesto je v
devetem razredu zasedla mlada gospodična, ki se je
že na začetku priljubila vsem osnovnošolcem. Bila
je vedno na voljo učencem in staršem, ko so
potrebovali njeno pomoč ali samo svetovanje. Nikoli
ni nikomur odrekla pomoči in učenci so takoj
začutili, da jih razume. Lila je stala pred njeno
pisarno. Manja jo je s tihim glasom bodrila. Iz
pisarne se je zaslišala nežna glasba, saj je bila
prijazna psihologinja mnenja, da glasba pozitivno
vpliva na naše življenje. Čez pol ure se bo
pričel pouk.
Učiteljici Marta in Sabina sta z
nasmehom pozdravili otroke, ki so se počasi umirili.
Vedoželjno in ponosno so sedeli v šolskih klopeh.
Prijazno sta pozdravili tudi njihove starše, ki so
od zadaj tiho opazovali svoje »velike« malčke. V
razredu se je zaslišala nežna glasba, ki je bila
glasbena podlaga pravljici O volku, ki je iskal
prijatelje. Učiteljici sta jo pripovedovali in vanjo
vključili pogumneže, ki so jo zaigrali. Miha, ki je
bil vedno nasmejan deček, je bil veveriček, Metka
je bila Rdeča kapica in Jana muca Copatarica. Peter
si je izbral glavno vlogo, ki mu je bila prav pisana
na kožo. Volka je zaigral tako doživeto, da je
požel velik aplavz od staršev in otrok. Učiteljici
sta se zahvalili nastopajočim in jim čestitali.
Srce ji je močno bilo, ko je
prijela kljuko, potrkala na vrata in vstopila v
pisarno. »I-imate čas?« je tiho vprašala Lila na
vratih. »Seveda, le vstopi. Pričakovala sem te.«
Lila si je oddahnila. Obrisala si je moker obraz,
slekla premočeno vetrovko in se usedla na stol
nasproti psihologinje. Skozi okno je videla, da je
spet začelo močneje deževati in turobno megleno
vreme je napovedovalo nevihto. Dežju se je
pridružil močan veter. Nekaj trenutkov je
premišljevala, potem je SPREGOVORILA.
Veselje v razredu je naraščalo
in učiteljica Marta jim je po prebrani pravljici
postregla s tortico. Potem je napočil veliki
trenutek. Vsakemu otroku je okoli vratu zavezala
rumeno rutico in mu s stiskom roke zaželela mirno
novo šolsko leto. Lila je opazila, da se ji je Peter
nesramno režal, ko ji je učiteljica Sabina, tako
kot drugim otrokom, izročila majhno darilce v spomin
na prvi šolski dan. Lila je pogledala k staršem, ki
so jo v zadnjem delu učilnice s ponosom opazovali.
Mama se ji je nasmehnila in ji pomahala, očka pa jo
je fotografiral. Lila je bila zelo ponosna, ko je z
rumeno rutico okoli vratu spet sedla v šolsko klop.
Videla je, da je poleg njene mame stala Petrova mama.
Stikala je po mobilnem telefonu, pošiljala sms
sporočila in bežno pogledovala na dogajanje v
razredu. Njegov oče je bil na službenem potovanju.
Peter je bil jezen, ker očeta ni bilo. Ko je šel
mimo Lile, jo je povlekel za lase. Nihče ni opazil,
saj je to naredil zelo spretno. Bil je zelo
ljubosumen, saj so vsi otroci imeli mamo in očeta,
le on ne. Spet je pozvonilo in učiteljici sta
prvošolcem zaželeli, da bi se imeli v šoli kar se
da najlepše.
Nova psihologinja je že na
začetku šolskega leta z učenci izvedla nekaj
preventivnih delavnic na temo medvrstniškega
nasilja. Njen cilj je bil, da bi mladi postali bolj
občutljivi za različne oblike nasilja, ki so se
pojavljale med njimi. S prevzemanjem odgovornosti za
svoje vedenje bi spoznali, da so nepravilno ravnali
in vrstnika prizadeli. Učencem je ponudila
individualne razgovore, kajti žrtve nasilja o tem
pogosto ne spregovorijo. Zavedala se je, da je
nasilje na šoli velik problem, o katerem se premalo
govori.
Šolski zvonec je naznanil konec
pouka in klepetavi učenci so drug za drugim počasi
zapuščali razred. Peter se je prvi izmuznil iz
razreda in se na hodniku postavil za Lilo. Deklico je
sunil v hrbet, tako da je kar poskočila in ga
prestrašeno pogledala. Zmagoslavno se je zasmejal in
ji pokazal jezik. Manja je to videla in je takoj
povedala učiteljici. Učiteljica je pristopila k
Petru in ga okregala. Opozorila ga je, da se mora do
sošolke lepo obnašati. Po opravičilu je siknil
proti njej: »Samo povej mami in očetu, pa jo boš
občutila na sebi!« in ji pomolil pest pod nos.
Z razredničarko sta se
dogovorili, da bo pogovor z Lilo opravila prvo
šolsko uro. V zbornici je psihologinja učitelje
obvestila o pomembnem pogovoru z devetošolko, da je
kolege opozorila pred vpadanjem v pisarno. Izklopila
je telefon, saj je želela deklici zagotoviti
intimnost razgovora. »Vedi,« ji je dejala v
prijetnem in podpirajočem tonu »pri meni si varna,
lahko se mi zaupaš.« Lila jo je pogledala in močni
spomini so se ji pred očmi odvrteli kot v najbolj
žalostnem filmu.
Čeprav je bil prvi šolski dan
najlepši dan v njenem življenju, na ta dogodek ni
nikoli pozabila. Ko se je z mamo in očetom z
avtomobilom vračala domov, je gledala skozi okno.
Videla je, kako se šola vse bolj oddaljuje.
Premišljevala je o sošolcih, o Manji, o prijaznih
učiteljicah Marti in Sabini ter o Petru. Njeno
drobno telo je še vedno čutilo bolečino. »Morda
pa je bil Peter jezen, ker sem zamudila pouk,« ga je
po tihem opravičevala. A vedela je, da ni tako.
Peter je iskal spore in če jih ni našel, jih je
zaigral.
Iz torbice je vzela Manjino
skromno darilce. Trdno ga je stisnila v pest in
mislila na prijateljico. Manja se je s starši domov
odpeljala z avtobusom. Tudi ona je mislila na
prijateljico. Vesela je bila, ker sta se po dveh
mesecih zopet našli. A zabolelo jo je, ker jo je
Peter brez izziva povlekel za lase in jo sunil pod
rebra. Bila je jezna nanj. Od vrtca dalje se ni
spremenil! Roke je potisnila globoko v žep. V desnem
žepu je začutila kamenček. Vzela ga je iz žepa in
si ga ogledovala z vseh strani. Bil je zelo lep. Ob
njem je začutila prijateljstvo z Lilo. Poljubila ga
je in spravila v torbico. Zopet se je zazrla skozi
okno.
Lila je občutke nemoči, krivde
in sramu dolgo nosila v sebi, dokler se nemoč ni
začela odražati v njenem vsakdanjem življenju.
Njena samopodoba je bila vse slabša. Strah jo je
hromil, saj ni zmogla več sama ukrepati zoper
nasilje, ki ga je trpela že od mladih nog naprej.
Ustrahovalci, s Petrom na čelu, so jo nadlegovali
večji del njenih šolskih let. Niti starši ji niso
mogli več pomagati, čeprav so bili zelo skrbni.
Popoldan sta jo starša odpeljala
na sladoled in Lila je na Petra pozabila. Vrvež
okrog slaščičarne je zbrane navdajal z novo
energijo. Brezskrbni počitniški dnevi so se počasi
iztekli in začelo se je novo šolsko leto.
Pripravljeni na nove izzive so starši in otroci v
senci košatega drevesa pred slaščičarno veselo
klepetali. Otrokom so ob srkanju dobre kavice in
sladkanju s sladoledom dopovedovali, da v šoli ne bo
vedno lepo. Ampak s pridnostjo in odgovornostjo bodo
dobre odnose in učne uspehe nizali drug za drugim.
Oče je Lilo, ki je opazil, da je
tiho lizala svoj čokoladni sladoled, vprašal: »Je
kaj narobe? Nisi vesela? Z mamo sva mislila, da ti je
bilo v šoli lepo. Prvi šolski dan je res nekaj
posebnega.« Lila je bila nekaj trenutkov tiho, nato
pa je dejala: »Na-navdušena sem bila.« A njeno
navdušenje ni bilo iskreno, saj je še vedno
premišljevala, zakaj jo je Peter udaril. »Manje sem
se ze-zelo razveselila,« je mislila resno. »Videla
sem, da ti je nekaj stisnila v roko. Mi pokažeš?«
je vprašala mama. »Oh, seveda, o-obesek! Poglej,
kako je le-lep.« Lila je vzela obesek, v obliki srčka,
iz torbice. Mama si ga je previdno ogledovala in ji
povedala nekaj zelo pomembnega: »Ta obesek ima
neprecenljivo vrednost. Iz srca ti ga je dala
prijateljica.« Obesek je dala na verižico in
hčerki okoli vratu. Lila se od srčka ni nikoli več
ločila.
»Kakšen odnos imaš s starši?«
je zanimalo psihologinjo. »S starši smo si ze-zelo
blizu in med nami je ve-veliko ljubezni. Spodbujata
me in mi zna-znata prisluhniti.« je dejala Lila.
»Mama in oče sta ob vsa-vsakodnevnih problemih
razumevajoča in imata rada mo-mojo prijateljico.«
Lilini mami je bila Manja všeč,
saj je vsak problem znala obrniti na hec. Bila je
živahna punca, prijazna in vesele narave. Oboževala
je slaščice in že na daleč se je opazilo, da je
bolj »okrogla«. Zaradi debelosti je bila velikokrat
tarča posmehljivih izrazov. Sošolci so ji pravili
Bajsa. A Manja se na to ni ozirala. Včasih se je s
preglasnim sošolcem skregala, a to je bilo tudi vse.
Sošolki Lili je bila dobra prijateljica in je znala
skrivnosti obdržati zase.
Šolski zvonec je oznanil začetek
pouka. Lilino krčevito telo se je malo sprostilo. V
sosednji pisarni je zazvonil telefon. Po hodniku je
bilo slišati pridušene korake. Učitelji so hiteli
v razrede. Avla je bila polna klepetavih učencev, ki
so počasi odhajali k pouku. Tudi Manja, ki je
prijateljico pospremila k psihologinji, je odšla k
matematiki. Umirilo se je in v prostoru je zavladala
tišina. »Nadaljuj,« jo je prijazno opogumila
psihologinja.
Zjutraj, ko se je zbudila, je bila
prva misel Peter. Z mamo sta sami sedeli pri zajtrku,
ker je oče že odšel v službo. »Mama, Pe-Petra se
bojim!« se ji je potožila. »Včeraj me je u-udaril
in mi pokazal jezik.« Mama je vedela, da ji deček
že od vrtca naprej nagaja, in tudi včeraj je
videla, da se je grdo obnašal do nje. Vedela je, da
je otrokom v vrtcu rad nagajal, a upala je, da se bo
z vstopom v šolo spremenil. Zadovoljna je bila, da
se ji je hčerka zaupala. »Ne boj se. Če te bo še
dražil, povej učiteljici,« ji je svetovala in ji
nalila še malo kakava. »Poglej jo,« je pokazala na
smešno maskoto, ki je krasila Lilino jutranjo
skodelico: »Na življenje moraš gledati pozitivno,
o tem ni dvoma. Ozri se okoli sebe in poišči
stvari, ki ti bodo polepšale dan. Morda bo to
prijazna beseda, ki jo boš slišala in bo namenjena
tebi. Žal pa se boš srečala tudi z dejanji, ki se
ti bodo zdela nepremagljiva.« Mama je srknila požirek
tople kave in nadaljevala: »Ampak nikoli v
življenju ne kloni, SPREGOVORI o svojih čustvih.«
Pogledala jo je globoko v njene sinje modre oči:
»Poišči nekoga, ki mu zaupaš in mu povej, če se
ti bo godila krivica!« Pomislila je še in
nadaljevala: »Kadarkoli nama z očetom lahko zaupaš
tvoje skrbi. Skupaj bomo poiskali pomoč. V šoli pa
se ne boj povedati učiteljici, če ti bodo sošolci
nagajali.« Drobna deklica jo je pozorno poslušala,
ji prikimala, srknila požirek toplega kakava in z
mamino pomočjo pozabila na neljubi dogodek. Ko je s
šolsko torbo čakala mamo na dovozu, da pripelje
avto iz garaže, je opazila mravljico, ki se je
mučila s težkim tovorom preseči samo sebe, da bi
ga odnesla v njeno varno mravljišče. Lila jo je
nekaj časa opazovala, potem pa ji je, ker je bila
dobrega srca, s posušeno travnato bilko olajšala
pot čez kamenčke. Zdelo se ji je, da se je
mravljica za trenutek ustavila in ji pomežiknila,
preden se je podala na nevarno pot naprej. Lila je
zaslišala hupanje. Mravljici je pomahala, potem pa
stekla proti maminemu avtomobilu.
Leta čustvenih pretresov so na
njej pustila globoke sledi. »Kaj se je zgodilo
potem?« je rahločutno vprašala psihologinja, ki jo
je zbrano poslušala. Lila je začutila, da ji mora
vse zaupati, saj bo le tako dobila potrditev, da ni
prepuščena sama sebi. Mama ji je vedno govorila in
jo prepričevala, naj o problemih spregovori, saj
bodo le tako postali rešljivi. »Nadaljuj,« jo je
mirno spodbudila in ji ponudila kozarec vode.
Mama jo je pravočasno pripeljala
v šolo. Ko je izstopila iz avtomobila, je Petra že
od daleč zagledala na šolskem igrišču. S
sošolcem sta pred poukom metala žogo na koš. Ko
sta šli z mamo mimo njiju, jo je Peter takoj opazil.
Mama, ki se je čutila odgovorna za varnost svoje
hčere, je pristopila k njemu in ga opozorila na
včerajšnji dogodek, Lila pa se je skrila za njeno
krilo. Še tesneje je prijela mamino roko in sram jo
je bilo, da mama tako odkrito govori s Petrom.
Pomislila je, da se ji bo Peter v razredu maščeval,
vendar temne misli mami ni zaupala. Bila je že v
razredu, ko je Peter končno prisopihal k svoji mizi.
Zunaj se je zadrževal več časa, saj je
razmišljal, kako naj se sošolki maščuje. Ko je
pogledala k njemu, je začutila njegov jezen pogled
na sebi. Sošolcem, ki so se zbrali okoli njega, je
nekaj povedal. Lila ni vedela kaj, saj ni dobro
slišala, in pokazal je z roko nanjo. Sošolci so se
glasno zasmejali in Lila bi se najraje skrila. Videla
je, da ji je Peter zažugal s pestjo. Manja, ki je
vse to opazovala, in je bila bolj korajžna kot Lila,
je pogumno stopila Lili v bran.
Tisti dan se ga je izogibala, saj
se je bala, da ne bo zaradi maščevanja na njenem
drobnem telesu občutila pesti. Peter se ni dal.
Naslednjo uro je bila likovna umetnost. Lilo je s
tremi prijatelji počakal pri likovni omarici, ko je
prišla po likovne potrebščine. Presenetil jo je in
jo dvakrat udaril. »Budala! Samo črhni komu!« je
še zaklical in s prijatelji odšel stran. Manja jo
je tam dobila objokano. Za dogodek nista nikomur
povedali, saj sta se ga resnično bali.
Lila je srknila požirek vode. »Še
danes imam zaradi na-nasilja, ki sem ga občutila,
no-nočne more.« Pogledala je skozi okno. Zunaj se
je zabliskalo in glasno zagrmelo. Temni oblaki so
zagrnili nebo. Zdrznila se je in njeno telo je
drhtelo v neizmerni bolesti. Popila je še dva
požirka vode, nato pa kozarec previdno odložila na
mizo in nadaljevala s pripovedovanjem.
Naslednji dan ji je pri športu,
ko je tekla mimo njega, nastavil nogo, da je padla.
Manja je videla, da je bilo zanalašč, čeprav je
kasneje učiteljici trdil, da se je Lila zaletela
vanj. Na tla je priletela tako nerodno, da se ji je
pri padcu odlomil mlečni zob. Že nekaj časa se ji
je majal in je komaj čakala, da se ji bo odlomil.
Vendar ne v takih okoliščinah! Morda doma, ko bi
ugriznila v kruh, ki ga je mama s skrbnostjo pekla
vsak dan. Tako je namreč izgubila prvi zob.
Pa tako se je veselila, da jo bo
spet obiskala zobna miška in ji v zameno za zob
prinesla majhno darilo ali ji pustila kovanec. Tako
je bilo vedno, ko je zobek skrila pod blazino ter ga
nastavila zobni miški. Niti sama ni vedela, zakaj je
jokala, ali zaradi nastavljene noge in bolečine ob
padcu ali zaradi zobka, ki ga ni več našla.
Nekateri sošolci so se smejali, ker je bila brez
prednjih zobkov resnično smešna, nekatere sošolke
pa so sočutno pristopile k njej in ji pomagale
iskati zobek. Manja jo je objela in tolažila.
Učiteljica je bila zelo huda. Prekinila je telovadbo
in se z otroci pogovorila o posledicah spotikanja.
Petra je kaznovala, tako da je namesto telovadbe
sedel na klopi. In kako se je kujal celo uro! Sploh
ni pokazal sočutja do sošolke, ampak se je smilil
samemu sebi, ker ni smel telovaditi.
»Ni-nikoli ne bom pozabila na moj
zo-zobek.« Lili so privrele solze v oči. Nemirno se
je presedla na stolu. »Zelo mi je žal, da to
slišim. Ali je bil Peter kaznovan?« je sočutno
vprašala psihologinja. »Peter je dobil o-opomin. Oče
ga je potem, ko je i-izvedel, kaj je storil,
na-natepel in mu je vzel žepnino. Po tem dogodku me
je ne-nekaj časa pustil pri miru.«
V drugem razredu so spoznali vse
male tiskane črke. Učiteljica je naznanila, da bodo
pisali narek. Lila je vsa preznojena sedela v prvi
šolski klopi in čakala, da bo učiteljica začela
narekovati. Ura na steni je tiho tiktakala. S potnimi
prstki je prijela pisalo in zapisala prve črke. Niso
bile najlepše, vendar Lila se je pri pisanju zelo
potrudila. Naslednjo uro je učiteljica preverjala
branje. Lilin strah, da jo izbere za branje, je
prekinil sošolec, ki se je sam javil. Lila je
sledila branju, a črke so pred njenimi očmi
poplesavale kot vesele plesalke. Upala je, da jo bo
šolski zvonec rešil branja in posmeha sošolcev.
Zadnjič, ko so sošolci poslušali njeno jecljanje,
so se smejali in jo zmerjali, da je zaostala in
neumna. »Do-dojenček, dojenček!« so se ji smejali
in ponavljali besede za njo. Ampak Lila je znala
brati. Le njena govorna motnja se je takrat, v
stiski, povečala. Zašumelo ji je v glavi in srce ji
je hitreje bilo. Mislila je, da se bodo njene slutnje
uresničile tik pred koncem ure, ko je učiteljica
pogledala najprej po razredu, nato pa proti njej in
rekla sošolki, ki je sedela poleg nje: »Liza,
prosim, nadaljuj.« »Oh, danes sem imela pa srečo,«
se je kljub strahu razveselila konca šolske ure.
A veselila se ni dolgo, saj so ji
sošolci med odmorom vzeli zvezek in si ga pričeli
podajati. Peter ga je vrgel Mateju in Matej Janu. Ko
ga je Jan hotel zalučati proti Vidu, je zvezek padel
na tla. Nekaj otrok, ki so stali poleg, so ga začeli
brcati. Lila je z grozo v očeh hitela od enega do
drugega, a zvezka ni mogla prestreči. Zazvonilo je
in Manja je pobrala zmečkan in raztrgan zvezek s
tal. S solzo v očeh ga je dala prijateljici. Lila ga
je prijela s tresočo roko, ga stisnila k sebi in
povesila pogled. Nekaj trenutkov se ni zavedala sveta
okoli sebe, ki je bil tako krut in preveč nasilen za
njeno dobro srce. Vse bi naredila, da bi se trpljenje
končalo, a nič ni pomagalo. Peter in njegovi
prijatelji so šli celo tako daleč, da so zbirali
podpise, kdo je njen prijatelj in kdo ne. Seveda se
je večina sošolcev, razen nekaterih najbolj
pogumnih, ki so vseeno tvegali, podpisalo, da niso,
saj nihče ni želel okusiti pesti nasilnežev.
Njena samopodoba je bila zelo
nizka. »Sram me je, po-počutim se krivo,« so bile
besede, ki jih je Lila med pogovorom večkrat izrekla
psihologinji.
Sošolka Blažka je konec zime
praznovala deset let. Na rojstni dan, ki ga je imela
v soboto, je povabila vse sošolke, razen Lile in
Manje. Ampak tudi onidve sta v garderobni omarici
našli vabilo, na katerem je pisalo: »Vabljena na
moj rojstni dan v petek. Blažka.« Vabila sta se
zelo razveselili. Za darilo sta ji kupili majhnega
plišastega psička, ki je, če si mu pritisnil
tačko, prav prisrčno zalajal, saj sta vedeli, da
Blažka zbira plišaste igrače.
Manja se je v petek popoldan slabo
počutila. Vročična je poklicala prijateljico in ji
povedala, da je zbolela. »Po-pozdravi se in spij
ve-veliko čaja! Po zabavi te pridem po-pozdravit,«
ji je rekla Lila. Ob štirih jo je mama odložila
pred Blažkino hišo. »Pokliči me! Ko bo konec
zabave, te pridem iskat,« ji je rekla in odpeljala.
Mama je bila zadovoljna, ker jo je prijateljica
povabila na rojstni dan, saj se je v skrbi zanjo
vedno bala, da hčerka ne bo dobila prijateljic.
Lila se je povzpela po stopnicah v
prvo nadstropje. Pozvonila je in si popravila krilce
pred novimi hišnimi vrati Blažkine hiše. Čakala
je in čakala, a odpreti ji ni prišel nihče. Še
enkrat je pozvonila, a vrata so ostala zaprta. Ko se
je z žalostnim srcem in z darilcem v roki spuščala
po stopnicah navzdol, je izza hiše stopila Blažkina
babica, ki je v vrtu sadila zelenjavo in je slišala
hišni zvonec. Umazane roke si je obrisala v
predpasnik in jo vprašala: »Kdo si in koga iščeš?«
»Bla-Blažkina sošolka sem.« se jo je razveselila
Lila. »Prišla sem na njen ro-rojstni dan!«
»Rojstni dan?« se je začudila babica. »Blažka
praznuje rojstni dan jutri. Danes sta šli z mamo po
torto in v trgovino, kjer bosta nakupili vse potrebno
za jutrišnjo zabavo.« »Hva-hvala le-lepa,« je
zajecljala Lila, kot vedno, ko je bila v stiski in
pogledala stran. Babico je še pozdravila in s
solznimi očmi po mobilnem telefonu poklicala mamo,
naj jo pride iskat. V avtomobilu je jokala, saj so se
sošolke grdo pošalile na njen račun. Mama je takoj
poklicala Blažkino mamo, a ta ji je razložila, da
je v trgovini in se ne more pogovarjati po telefonu.
»Naj pride Lila jutri, ko bo zabava.« jo je še
prijazno povabila in odložila. »Najina hči,« se
je zvečer potožila možu, ko se je vrnil s službe
in mu je povedala za dogodek, »ne bi nikoli nikomur
storila nič žalega!« V ponedeljek so za potegavščino
izvedeli tudi sošolci s paralelke. Lila je s
povešenim pogledom sedela v šolski klopi.
Ponižanje se je iskrilo v njenih sinje modrih očeh.
Dušo je tiščalo k tlom. Manja se je zgrozila, ko
je izvedela za to nesramnost. Kregala se je z njimi,
a Blažka je trdila, da je bil samo hec. Ni ji
verjela. Nekateri sošolci so se postavili v bran
Blažki, nekateri pa so držali z Manjo in Lilo. Za
dogodek je izvedela tudi učiteljica. Čeprav
premirja ni dosegla, so se ji sošolke le
opravičile.
Po predahu se je Lila zazrla v
tople modre oči prijazne šolske psihologinje.
Sogovornica se je na njeno zgodbo odzvala z
razumevanjem in sočutjem. Lila ji je doživeto še
naprej pripovedovala o stvareh, za katere je mislila,
da jih je že pozabila. Pri njej se je počutila
varno in sprejeto.
Dnevi so sledili dnevu in zima se
je počasi umikala pomladi. Narava se je prebudila iz
zimskega spanja. Prve pomladne cvetlice so pokukale
iz zemlje in zadehtele. Na bližnjih drevesih so
ptičice veselo prepevale.
V podaljšanem bivanju so učenci
izkoristili tople pomladne dni na šolskem igrišču.
Lila in Manja sta se igrali s sošolkama Selmo in
Nastjo. K njim so pristopili štirje fantje.
Aleksander, ki je bil leto dni mlajši, je začel
siliti vanje. Najprej so se dekleta smejala, potem pa
je igra postajala vedno bolj predrzna. Naenkrat si
je, tako za hec, do slekel hlače, da se je videlo
nekaj gole kože. Sošolki sta se obrnili proti Lili,
jo trdno prijeli za roke in jo začeli porivati proti
njemu. Lila se je ustrašila in je Selmo močno
ugriznila v prst. Nastja je zbežala, Manja pa je
tekla po učiteljico. Lilina mama, ki je izvedela za
dogajanje na šolskem igrišču, se je naslednji dan
pogovorila z učiteljico. Lila je bila zelo
presenečena, saj je bila kaznovala tudi ona, čeprav
je sošolko ugriznila v prst, ko se je branila. Selma
ji je prinesla pismo z opravičilom, a to le zato,
ker je tako ukazala njena mama.
Zunaj je spet zabliskalo in glasno
zagrmelo. Začelo je močno pihati. Lila se je
stresla. Drgetala je po vsem telesu. Občutki tesnobe
so oklepali njeno visoko suhljato telo. Zadnje čase
je slabo spala in tudi jedla ni dovolj. »Šo-šola
je prava mora zame,« je zavzdihnila, »Peter, sošolke,
sošolci … ne da-dajo mi miru.« Pomislila je na
Manjo. Uboga prijateljica. Tudi njej ni bilo vedno
lahko v šoli.
Bil je velikonočni čas in
učenci so pri malici dobili čokoladno jajčke.
Sladkosnedi Manji so se zasvetile oči, ko je videla
toliko čokoladnih jajčk na kupu. Stekla je proti
pladnju, da ne bi ostala brez jajčka, se spotaknila
ob rob mize in padla. Sošolci so se režali, Peter
pa je na ves glas zakričal: »Poglejte, Bajsa teče
in sopiha kot stara lokomotiva! Pa še iztirila je.«
»Ha, ha, ha …« so se vsi zasmejali, Manja pa je
osramočena vstala. V takih trenutkih je bila
žalostna, a Lila jo je znala
potolažiti. Bili sta pravi prijateljici v dobrem in
slabem. V bolečih trenutkih sta našli oporo druga
ob drugi.
Tisti ponedeljek zjutraj je pri
psihologinji obujala boleče spomine, ki so ji trajno
zaznamovali življenje. Ob pripovedovanju je večkrat
pogledala sogovornico, ki ji je iskreno zaupala. V
njenih pogledih je čutila, da ji daje čustveno
oporo in vero, da se bodo stvari obrnile na bolje. Spet
je zbrala misli in nadaljevala s pripovedovanjem.
Zadnje dni pouka v petem razredu
je bilo zelo soparno. Z Manjo sta hiteli v šolsko
jedilnico, da bi čim prej pojedli kosilo, saj se
jima je mudilo v Glasbeno šolo na podelitev
spričeval. Vse leto sta pridno vadili violino in
uspehov sta se iskreno veselili. Bili sta zgledni
učenki tako v šoli kot pri urah violine. Mama ju je
že nestrpno čakala v avtomobilu pred šolo.
Lilo je nad igranjem violine
navdušil oče. Z violino v rokah se je počutila
izpopolnjeno. Ob breztežnih zvokih v barvi vetra, ki
se jih je naučila za zaključni nastop, je pozabila
na Petra, sošolce in vse težave, s katerimi se je
srečevala dan za dnem. Instrument se je svobodno
odzval na njene občutke, hrepenenja in zanos.
Spoznala je lepoto zvokov, ki jih je izvabila iz nje,
čeprav je včasih prav nerodno škripala, da so
mamo, ko jo je pri likanju poslušala, bolela ušesa.
Lila je prisluhnila nežni
melodiji. Šele sedaj se je zavedla, da prostor
zapolnjuje glasba. Takoj je prepoznala violino, ki je
med drugimi instrumenti prav posebno izstopala.
Čeprav je bil glas nastavljen na najmanjšo še
slišno enoto, pojočih strun violine, ki privabljajo
v pesmi milino nežnih zvokov do naše duše, ne bi
nikoli prezrla. Iz zamišljenega stanja jo je spet v
resničnost vrnila sogovornica: »Kaj se je zgodilo
pri kosilu?«
Lila se je najbolj razveselila
sladoleda, saj je bil danes njen najljubši -
čokoladni. Ko je s pladnjem v roki hitela proti
jedilni mizi, je Peter, ki je sedel čisto na koncu
vrste in se nemarno mastil s piščancem, hitro
vstal, čeprav je sprva razmišljal, da bi jo
spotaknil, in ji izmaknil sladoled. Bliskovito ga je
odprl, mastni prst vtaknil vanj in pljunil v jamico.
Takega, s pljunkom, ji je vrgel nazaj na pladenj.
Lila je obstala kot vkopana. Take predrznosti pa res
ni pričakovala od sošolca! Nikoli mu ni oporekala,
saj se ga je bala. A danes? Danes ne bo tiho! Danes
mu bo povedala svoje! Odložila je pladenj na prvo
bližnjo prazno mizo in tresoč se stopila do njega.
Spomnila se je maminih besed: »Nikoli ne kloni,
spregovori, spregovori o svojih čustvih …« Mamine
besede so odzvanjale v njeni glavi kot zvonovi v
daljavi, ki so naznanjali bližajočo katastrofo.
»Pe-Peter, je-jezna sem! Ni o-opravičila, za kar si
sto-storil.« mu je prestrašeno dejala upajoč, da
se ne bo smejal njenemu jecljanju pred vsemi
prisotnimi v jedilnici. »Saj se ti ne bi opravičil.
Si morda pričakovala moje opravičilo? Ha, ha, ha,«
se je hahljal na vse pretege. Sošolca, ki sta sedela
poleg njega, sta se ob tem zabavala. Lila se je
obrnila na peti kolikor hitro se je dalo in stekla iz
jedilnice. Kosilo je pustila kar na mizi, saj po tem
srečanju s Petrom ne bi spravila niti grižljaja
vase. Manja je stekla za njo. Našla jo je na
stranišču, ko je sedeč na školjki hlipala v
papirnato brisačo. »Pusti ga,« ji je svetovala
prijateljica. »On ni vreden tvoje pozornosti.« Lila
je prikimala, smrknila v papir in si umila obraz. Z
Manjo sta vzeli šolski torbi in lačni odšli k
maminemu avtomobilu.
»Ze-zelo me je prizadelo!« so
Lili privrele solze v oči. Rada bi se smilila sama
sebi, vendar ni imela moči. »Razumem, da te je
prizadelo.« ji je dejala psihologinja: »Te je Peter
potem pustil pri miru?« se je še zanimala. »Po
kosilu je dežurna učiteljica, ki je dogodek
opazila, Petra odpeljala k ravnateljici.« Pomislila
je: »Upala sem, da me bo, a žal ni bilo tako.«
Sklonila je glavo in premišljevala naprej. »Manja
je imela prav. Peter je bedak! Le kako, da tega nisem
že prej spoznala.«
Mama ju je pustila pred Glasbeno
šolo. Dogovorile so se, da ponju pride čez eno uro.
Podeljevanje spričeval je potekalo po abecednem
redu. Deklici sta bili pri zadnjih. Prva je v
učilnico vstopila Manja. Čez nekaj trenutkov se ji
je pridružila Lila. Obe sta bili pohvaljeni in
dobili sta dobre ocene. Vsi navzoči so ploskali.
Bili sta srečni. Dobrim rezultatom sta pripisovali
srčni želji po igranju instrumenta, ki jima je
dajal zadovoljstvo. Učiteljica je bila z njunim
znanjem in delom zadovoljna. Zaželela jima je lepe
počitnice.
Lila je zavzdihnila. Pogledala je
skozi okno. Še vedno je deževalo. Opazovala je
dežne kapljice, ki so počasi polzele po šipi
navzdol. Strah jo je bilo nasilja, ki ga je trpela
več let. Niti starši ji niso mogli več pomagati.
Iskali so pomoč pri razredničarki. Včasih so bili
vsi skupaj bolj, včasih pa manj uspešni. »Si se o
tem s kom pogovorila?« je previdno vprašala
psihologinja. Lila je globoko zajela sapo in
pomislila …
Poletne počitnice so minile kot
bi trenil. Razred se je septembra povečal za še
enega sošolca. K njim je prišel Nace. Bil je močan
fant in nevajen dela v šolski skupini. Z mamo in
očetom je namreč veliko potoval, zato se je nekaj
let šolal doma. Ko se je družina ustalila, so se
njegovi starši odločili, da Naceta vpišejo v
najbližjo osnovno šolo. V razredu je takoj navezal
stike s sošolci. Največja »faca« se mu je zdel
Peter. Postala sta dobra prijatelja in Nace se je
hitro navzel vseh Petrovih slabih navad.
Nekega dne je Peter prinesel v
šolo dva zavojčka žvečilnih gumijev. Fantje so
takoj pristopili k njemu in ga prosili zanje. Peter
jih je brezbrižno razdelil. Ni ga brigalo, da bo
ostal brez enega, saj je vedel, da bo doma dobil
nove. Starši so mu kupili vse, kar si je zaželel,
saj so mu s tem načinom izkazovali ljubezen. Peter
je imel vsega preveč, zato je priboljške rad delil
s sošolci. S tem si je podkupoval njihovo ljubezen.
Dve žvečilki si je stlačil v usta in žvečil, ko
so se odpravljali na šolsko igrišče. Čakajoč na
učiteljico, so se otroci lovili. Peter je lovil
Lilo, a Lila se mu je izmuznila in ušla. Na pomoč
je poklical Naceta. Združila sta moči in jo
ulovila. Nace je Lilo držal za roke, Peter pa ji je
zapletel žvečilko v lase. Smejala sta se zaradi
njenega videza, saj si žvečilke sama ni mogla
odstraniti. Njeni lasje so postajali vedno bolj
prepleteni s prežvečeno nesnago, ko jo je sama
želela z roko odstraniti z njih. Doma ji je mama
rešila lase, tako da ji je s škarjami ostrigla del,
kjer se je še vedno držal žvečilni gumi. Njeni
dolgi lasje so sedaj imeli eno pomanjkljivost. Niso
bili namreč vsi enako dolgi. Naslednji dan so se
njenemu videzu sošolci posmehovali, Lila pa je ušla
na stranišče. Nekaj časa se je skrivala na
stranišču, potem pa je previdno stopila na hodnik.
»Domov, domov,« ji je odzvanjalo v glavi. Druga ura
se je že zdavnaj začela, ko jo je v garderobi
prestregla ravnateljica. Osamljeno deklico, ki ji je
zaupala, zakaj želi domov, je pospremila v razred.
Obljubila ji je, da bo Naceta in Petra poklicala v
njeno pisarno in se z njima o tem dogodku resno
pogovorila.
»Ali je bil Peter nasilen tudi do
sošolcev?« je zanimalo psihologinjo. Lila je brez
pomisleka pritrdila, saj se je spomnila na dogodek,
ki se je zgodil v pustnem času.
V šestem razredu so se učenci
zmenili, da pridejo v šolo v maškarah. Večina
učencev je bila le malo našemljena, Peter pa se je
našemil v hudiča. Lase si je pobarval rdeče in na
glavo si je nataknil dva rogova. Januš, bežeč pred
sošolcem, je nerodno pritekel mimo Petrove klopi, in
po nesreči zadel njegovo peresnico. Peresnica je
padla na tla in svinčniki so ležali razmetani okoli
nje. Peter se je tako močno razjezil, da ga je
prijel in porinil. Januš je padel med dva stola in
na tla. Stopil je k njemu in ga začel brcati in
zmerjati. Januša so pred Petrovim besnim izpadom
rešili sošolci, ki so sprva bili navijači.
»Vsakdo ima pra-pravico biti
varen na šoli. Nihče si ne zasluži, da ga
pre-pretepajo ali psihično maltretirajo.« je dejala
Lila in psihologinja ji je prikimala. Verjela je v te
besede, a večkrat so se ji zdele neuresničljive.
»So te še kako nadlegovali?« jo je tiho vprašala,
ker je začutila, da se ji je Lila povsem odprla.
Nekega dne so si jo pošteno
privoščili. Bila je dobra športnica. V
kotalkarskem klubu je nizala uspeh za uspehom.
Pravkar se je vrnila z državnega tekmovanja in
učiteljici prinesla pokazat zlato medaljo. Sošolko
Marjeto je razganjal bes od ljubosumja, saj je bila
na tem tekmovanju le četrta. Jezna je prepričala
Petra in Naceta, da sta jo po pouku, ko je odhajala
domov, prestregla. Zmenili so se, da jo bodo
pljuvali. Najzaslužnejša sta bila pri tem dejanju
prav onadva. Nekateri otroci so v znak zadovoljstva
začeli ploskati. Nekateri pa so zmajevali z glavami.
Nihče ji ni pomagal. Najraje bi jih na kolenih
prosila, naj jo ne pljuvajo, žalijo in se ji
smejejo. Ona tega ne bi naredila nikomur. Niti v
sanjah ne! Bila je lepo vzgojeno dekle. Včasih še
preveč. Takrat se ji je zazdelo, da so to otroci iz
drugega sveta in ne njeni sošolci. Da je nekaj
narobe z njimi in ne z njo, kot je do takrat mislila,
polna občutkov krivde. Ko jim je utekla, se je
umaknila stran, saj jo je bilo neizmerno sram. Tega
dne je jokajoč vstopila v stanovanje z velikimi
mastnimi pljunki na hrbtu. Njena jopica je bila mokra
od pljunkov in solz, ki so ji lile v potokih po
licih. Mama je jokala z njo. Ko je bila pod tušem,
in je s sebe spirala vse sledi ponižanja, vse
pljunke, vse žaljivke, vse posmehe, se je mama
usedla v avto in se odpeljala na Nacetov dom. Nikogar
ni bilo doma. Potem se je odpeljala še k Petru.
Zvonila je in zvonila in njegova mama ji je čez čas
z nestrpnostjo odprla. Kregali sta se na vratih, saj
je ni spustila v hišo. Zagovarjala je njegovo
početje, ker je bila prepričana, da ga je sošolka
izzvala, saj je bil vendar njen otrok vedno priden,
drugi pa so bili poredni.
Preden je mama prišla domov, se
je Lila pod tušem drgnila skoraj eno uro, potem se
je na postelji pod odejo zvila v klopčič in v
solzah zaspala.
Lilo je v prsih dušilo. Z grozo v
očeh je podoživljala spomin na ta dogodek. Nikoli
več ne bo taka, kot je bila. Vedela je, da je
pljunek nespoštljiv in osramoti tvojo osebno čast.
»Le kako naj se znebim negativnih misli, ki me
obdajajo?« je spraševala psihologinjo. Ta ji je
odgovorila: »Negativne misli zamenjaj s pozitivnimi.
To zahteva vajo, čas in potrpljenje. Verjamem, da
boš zmogla.«
Sledilo je obdobje, ko je bila za
vse kriva. Dežurni krivec. Nekatere razredničarke
so se zavzele zanjo, a rezultatov ni bilo. Mama se je
z njimi redno pogovarjala, a nasilja nikomur ni
uspelo zaustaviti. Bili so trenutki, ko so bili
sošolci prisiljeno prijazni z njo, če pa jih ni
nič vprašala, se zanjo niso niti zmenili.
Dogodka v sedmem razredu ne bo
nikoli pozabila. Mama ji je kupila nove škornje,
drugačne, kot so jih nosile sošolke. Njej so bile
zelo všeč, a le do naslednjega dne, ko je z njimi
prišla v šolo. Že na igrišču so kazali za njo s
prstom in se ji posmehovali. Komaj je čakala, da
pride v garderobo in se preobuje v copate. Med
odmorom so jo posmehljivo spraševali, če ima nove
škornje. Kaplja čez rob pa je bila ura likovne
umetnosti, ko so med uro skozi vrata prileteli njeni
škornji v razred. Vsi so se začeli smejati in jo
žaliti: »Oooo, le čigavi so ti lepi škornji? Saj
res, od Lile so! Ha, ha, ha!« Takoj po uri je stekla
k mami, ki je delala v bližini šole. Še dobro, da
jo je mama pregovorila in je Lila prišla v šolo,
preden so njeno izginotje opazili učitelji. A
škornjev od tistega dne ni nikoli več obula.
Lila se je nagnila naprej, vzela
kozarec v roke in popila požirek vode. Nenehne
žalitve so v njej pustile globoke rane. Povzročale
so ji duševno bolečino. Ni smela pomisliti,
kolikokrat so jo ponižali. »Posmeha se ne moreš
rešiti. Ne da se ga izbrisati.« ji je dejala
psihologinja in jo objela: »Lahko pa ga prepoznaš
in se soočiš z njim. To je pot do ozdravitve,«
Pred zaključkom sedmega razreda
so se pri športu fantje pomerili z dekleti v
nogometu. Lila je že takoj na začetku dala gol.
Peter se je tako razjezil, da je začel ponavljati
jecljanje in jo žalil. »Ko-konj je da-dal go-ool!
Pa še traktor se bolje premika kot ona!« je dodal.
Lila je v tem času zrasla in o majhnem suhljatem
dekliču ni bilo več sledi. Nič ni rekla, le
zlomila se je in v joku stekla v garderobo. Za njo
sta prišli učiteljica športa in Manja in jo
pomirjali. Učiteljica je poslala Manjo po Petra in
mu ukazala, da se ji opraviči. Peter je nekaj
zamomljal, a Lila je vedela, da njegovo opravičilo
ni bilo iskreno.
Srce ji je močno bilo. V prsih je
čutila vsak utrip. Najraje bi odprla vrata in stekla
stran. Ali pa poletela skozi okno, v svet, ki bi bil
samo njen, pošten in pravičen. S papirnatim
robčkom si je obrisala solzo, ki ji je polzela po
licu. »Zakaj se dogaja vse to meni?« se je spraševala,
odložila robec in sklenila roke v naročju. Spoznala
je, da se bo morala do odgovora dokopati sama.
Bili so v osmem razredu. Peter je
bil je za eno glavo višji od nje. Konec maja so
pisali zadnji preizkus znanja pri matematiki. Dva dni
pred preizkusom jo je ustavil na šolskem hodniku in
zahteval, da mu napiše »plonk« in tako pomaga
goljufati pri matematiki. Grozil mu je namreč
»popravc« in bil je prepričan, da mu bodo zaradi
popravnega izpita starši prepovedali izhode med
počitnicami. Lila je bila vzorna učenka in nikoli v
življenju ni goljufala. Peter, ki mu je voda že
pošteno tekla v grlo, je menil, da jo bo zlahka
prepričal. Ker je bil strašno razvajen in
prepričan v svojo moč, je pričakoval, da bo kljub
ne-učenju osmi razred končal brez popravnega izpita
pri matematiki. Lila z matematiko ni imela večjih
težav, lahko bi mu pomagala, a le, če bi bil bolj
prijazen do nje. »Pe-Peter, tega ne-ne moreš
zahtevati od me-mene!« »Zakaj pa ne?« je bil
nesramen in siknil skozi zobe nekaj sočnih besed na
njen račun. »Prosim, pu-pusti me pri mi-miru!« je
še dejala in odšla. Zazvonilo je. Na urniku je bila
matematika. Učenci so se posedli in Peter jo je z
zadnje klopi gledal, kar se da grdo. Jeza je v njem
naraščala in učiteljica je opazila, da je nemiren.
Poklicala ga je k tabli in ustno vprašala. Dobil je
negativno oceno. Prisegel si je, da jo bo počakal za
šolo in jo nabunkal. Na nekoga se je pač moral
znesti, da bi umiril notranjo jezo.
Lila pri pouku ni bila več
zbrana. Razmišljala je le o Petrovem maščevanju.
Vedela je, da jo lahko fizično napade. Bil je
nepredvidljiv. Po šoli se mu je izogibala, kolikor
je mogla. Ponoči je slabo spala in zjutraj se je
zbudila z glavobolom. Naslednji dan je izvedela, da
je o njej začel razširjati lažne govorice in po
zidovih pisati žaljivke. Izmislil si je tisti
nesramni vzdevek, zaradi katerega so se jo nekatere
sošolke začele izogibati.
»Kateri vzdevek?« je zanimalo
psihologinjo. Lila je nekaj trenutkov molčala, potem
pa se prazno zazrla v psihologinjo: »Sem la-lahko
iskrena?« »Seveda.« jo je bodrila. «Ku-kurba!«
je trpko izstrelila kot iz topa. »Zakaj?« je bila
zaprepadena sogovornica. Zmrazilo jo je, ko je
pomislila na Petra, ki je rad vdiral v žensko
garderobo, ko so se punce pred ali po športu
preoblačile. Od zadaj se je do punce pretihotapil in
jo pošlatal po njenih intimnih predelih. »Jaz mu
nisem nikoli dovolila, da bi se me do-dotaknil. Zato
si je izmislil ta vzdevek, ker je vedel, da me bo s
tem pri-prizadel.« Lila je utihnila. »O čem
razmišljaš?« jo je vprašala psihologinja. »Razmišljam,
da sem sto-storila prav, ker sem se mu uprla.
Otipavanje je spo-spolno nasilje. Moje telo pa je
nedotakljivo.«
Spomladi ji je Peter z mobilnega
telefona pošiljal opolzka sporočila in jo
nadlegoval po elektronski pošti. Obrekoval jo je na
Facebook strani. Žalil jo je, da je konj, grda in
ima ogabne lase. Pisal ji je nesramne komentarje.
Lila je s strahom odpirala spletni portal in štela,
koliko »všečkov« je dobila na te žaljive
komentarje in od koga. Ugotovila je, da so bili to
večinoma Petrovi in Nacetovi prijatelji.
Nekega dne je Lila obiskala Manjo,
da bi skupaj napisale seminarsko nalogo pri
geografiji. Za seminarsko nalogo o Albaniji sta se
odločili, ker sta o tej državi želeli izvedeti
čim več. Po opravljeni nalogi sta se za razvedrilo,
da bi od doma malo poklepetale s prijateljicami,
prijavili na Facebook. Takoj sta opazili, da je Peter
na Manjin »zid« napisal, da so Albanci teroristi in
da njena družina tudi spada mednje. Komentar je »všečkalo«
pol razreda. Manja je prvič iskreno zajokala. Bilo
ji je neizmerno težko, da so jih primerjali s
teroristi. To je bila čista laž! Njen oče je
namreč opravljal najtežja gradbena dela, da je
lahko preživljal številno družino. Vsak dan se je
utrujen vračal pozno zvečer domov. Mama pa je bila
skrbna gospodinja in svojim otrokom najboljša mama.
Manja je bila prizadeta. Sprva je to skrivala pred
domačimi, a Lila jo je prepričala, da se zaupa
bratu, saj je bilo žaljiv vse več. Brat je znal
slovensko in se je v šoli pogovoril z
razredničarko. Za naslednjo razredno uro je
učiteljica pripravila gradivo o kaznivem spletnem
nadlegovanju. Ogledali so si več kratkih filmov in
se pogovarjali, kako ga lahko preprečimo.
Strah, ki je prežel srčiko
Liline duše, je počasi popuščal. Zazrla se je v
sliko na steni. Čas je, da se sooči s svojimi
problemi in končno zaživi. »Strah bom u-uporabila
sebi v prid. Postala bom bolj po-pozorna na dogodke
okoli sebe. Sem dober človek in z mano ni nič
na-narobe.« je dejala. Psihologinja je bila z njeno
ugotovitvijo zadovoljna. Lila se je spomnila na
Manjo. Danes je učiteljica matematike ustno
spraševala. Manja se bo javila. Upala je, da bo
prijateljica dobila dobro oceno. Držala bo pesti.
Manja je bila uspešna učenka. S
slovenskim jezikom ni imela težav, čeprav so doma
govorili albansko. Bila je odprte glave in se je
hitro učila. Njen najljubši predmet je bil
matematika. Žal ji je bilo, da sošolci niso
izkoristili njenega znanja, saj ne bi nikomur
odklonila pomoči.
Čeprav je bila debelušna, se je
rada lepo oblekla. Nikoli ni imela težav, da bi se
kdo obregnil ob njene obleke, razen do dneva, ko je
bilo v šoli napovedano fotografiranje.
Bližal se je konec šolskega
leta. V začetku maja je šola poskrbela za
fotografiranje, da bi učenci ohranili spomin na
razred, ki so ga obiskovali. Učiteljica jih je
pozvala, naj pridejo k pouku lepo oblečeni in
urejeni. Fotografiranje je bilo namreč vsako leto
velik dogodek za vse učence. Vsak otrok si je
želel, da bi ga sošolci ohranili v najlepšem
spominu. Lili je mama kupila novo obleko. Manja pa si
je oblekla zeleno ohlapno majico, da bi ji nekoliko
prekrila obline in moderno potrgane kavbojke ter
ponosno vstopila v razred. A namesto občudovanja so
se nekateri fantje zadrli: »Shrek! Shrek!« in se
zasmejali. »Poglej, kako je grda!« je Meti šepnila
Sandri in s kazalcem pokazala nanjo. »Najbolje, da
se slikamo brez nje!« je predlagal Peter in zamahnil
z roko. Čeprav so se vsi strinjali, se je vseeno
fotografirala s sošolci, saj je prijazen fotograf
pred fotografski objektiv povabil vse učence. Manja
je prišla domov z rdečimi očmi od joka. Lila jo je
tolažila in ji prigovarjala, kajti v tistem trenutku
se je zbala, da lahko njena prijateljica izgubi vero
v ljudi in vase.
Lila je pomislila na Timoteja.
Spoznala ga je letošnjo jesen. S starši se je pred
kratkim preselil v njen blok in bil je sošolec s
paralelke. Na Facebook strani sta bila prijatelja.
Timotej je bil lep in prijazen fant. Rada se je z
njim pogovarjala v spletni klepetalnici. Zaupala mu
je zgodbo s fotografiranjem. Timotej se ni zgražal,
zato mu je zaupala še več zgodb, ki so jo
pripeljale do čustvene izčrpanosti. Razumel jo je
in ji pametno svetoval.
Pogovor deklet se je v obdobju
odraščanja, ko so medvrstniški odnosi zelo
pomembni, spletal okoli simpatij, ljubezni in
prijateljstva. V dekliški reviji, ki je izhajala
enkrat mesečno, so našle pomembne odgovore na
njihova mladostna vprašanja. Revijo je z zanimanjem
prebirala tudi Lila, saj ji je vlivala občutek
zaupanja. Dala ji je potrditev, da je enkratna,
idealna in da se bo lahko soočala z vsemi nalogami v
življenju. Najraje je prebirala objavljanje
sporočil v različnih rubrikah – Flirt, Simpatije,
Frendi … Nekega dne pa je v rubriki Simpatije
zasledila sporočilo v njenem imenu. Objavile so ga
sošolke, češ da ji je všeč sošolec Jan.
Napisale so, kako mu izpoveduje čustva. Lilo je zelo
prizadelo, saj je bila to ena velika debela laž.
Njej je bil namreč všeč Timotej.
Lila je vstala in se sprehodila po
prostoru. Bala se je svojih čustev, zaradi katerih
je bila nemočna, žalostna in prizadeta. »Ne poznam
o-občutka sprejetosti in nimam o-občutka, da sem
razumljena, razen pri starših, Manji in Timoteju.«
je dejala in se zopet usedla. Psihologinja si je
nekaj zapisovala v svoj zvezek. Lili se je zazdelo,
da se vreme umirja. Začutila je, da se bo tudi njeno
življenje obrnilo na bolje. S pomočjo psihologinje
se je sama dokopala do pomembnih spoznanj, kajti
čarobne palčke, ki bi z enim dotikom rešila vse
njene življenjske probleme, ni.
Vsa leta šolanja je pretrpela
veliko poniževanj in zmerjanj na račun nesramnih
sošolcev. Vedno se je počutila drugačno, ker je
jecljala. Zaradi ponavljajočih žalitev je bilo
njeno jecljanje bolj opazno. Bala se je hoditi v
šolo in pri učnih urah je popustila. Postala je
depresivna. Čustveno je bila povsem na dnu,
odklanjala je hrano in večkrat izostala od pouka. V
tihih večerih se je iz njene sobe slišal pridušen
jok. Preveč gorja se je zgrnilo na njeno mlado srce.
Psihološka travma je v njej pustila globoke
posledice. Starša sta ji vedno stala ob strani, ji
pomagala in sočustvovala z njo. Sprva sta menila, da
so vse težave rešljive v družinskem krogu, a potem
sta ugotovila, da bo treba poiskati strokovno pomoč.
Tudi Manja je bila zaskrbljena. Vedela je, da zaradi
tega prijateljica zelo trpi. Tudi sama je trpela, a
njeno trpljenje je bilo veliko manjše od
prijateljičinega. Svetovala ji je, naj se odkrito
pogovori z novo psihologinjo. Za prijateljico se je
bala, da si kaj hudega naredi. Iskala je
priložnosti, da bi se začela Lila bolj ceniti. Vsak
človek je vreden spoštovanja.
»Kar se dogaja tebi, ni prav.«
ji je dejala psihologinja. »Nihče si tega ne
zasluži. Ponosna sem nate, da si o nasilju
SPREGOVORILA.« Lila je spoznala, da je pravilno
izbrala, ko se je odločila za pogovor s
psihologinjo, čeprav to sprva ni bila njena izbira.
Ampak Manja, ki jo je edina najbolj poznala, in je
vedela za njeno samouničevanje, jo je končno le
pregovorila, da to stori.
Nekega dne je mama, ki se ji je
mudilo v službo, na hitro vstopila v njeno sobo.
Prišla ji je povedat, da jo bo kosilo čakalo v
pečici. Že ko je vstopila v spalnico, se ji je
zdelo čudno, da Lila sedi na tleh. Ko je videla, kaj
tam počne, je mislila, da jo bo kap. Lila je sedela
pri radiatorju in v roki je držala britvico. Bila je
okrvavljena, saj si je pred tem v roko zarezala nekaj
dolgih črt. Lila mame ni pričakovala, zato se je,
ko so se vrata sunkovito odprla, zdrznila. S solznimi
očmi sta se zazrli druga v drugo. Mami je bilo takoj
jasno, da s samopoškodovanjem hčerka izraža hudo
stisko, ki je bilo spodbujena in prežeta z močnimi
čustvi. Nič je ni vprašala, ampak je le sedla na
tla poleg nje in jo močno objela. Lila je začela
neutolažljivo jokati. Njena duša in telo sta bila
prežeta z obupanostjo in hrepenenjem po begu pred
bolečimi občutji. Bila je pod hudim stresom. Po
nekaj trenutkih se je v maminem objemu umirila in
začutila, da se je njeno telo nekoliko sprostilo.
Niti pomislila ni, kaj bi se lahko zgodilo, če bi
mama odšla v službo. Saj je vedno potrkala, a
danes, ker se ji je zelo mudilo, ni. Lila je tako
čudno držala tisto britvico v svoji roki …, da je
šel mami, ob pogledu na hčerko, srh po telesu.
Zdelo se ji je, kot bi tisoč angelov preletelo
njihovo domovanje in prineslo sporočilo: Varnost.
Zaupanje. Ljubezen. Poklicala je v službo in
odpovedala sestanek. V dnevni sobi je Lilo na kavču
pokrila s toplo odejo, skuhala čaj in se usedla
poleg nje. Ob srkanju toplega čaja so besede kar
vrele iz ust njene hčerke in boleče zarezale v
mamino dušo. Povedala ji je, da se že nekaj časa
reže po stegnih in rokah. Sedaj je mama razumela,
zakaj je imela povite roke s trakovi za šport, od
katerih se ni želela ločiti. Lila ji je pokazala
zaceljene rane, pravzaprav brazgotine, ki bodo
ostale, prav tako kot brazgotine v njeni ranjeni
duši, za celo življenje. Enostavno ni več zdržala
občutka ponižanja. Ni razumela, da nihče ne vidi
njenega trpljenja in ni vedela, kako dolgo bo še
vzdržala. Bolečino je držala v sebi in jo
prekrivala z nasmehom. Jokala je v maminem objemu kot
majhna deklica, ko je padla in si potolkla kolena. A
tista bolečina ni bila nič v primerjavi s to, ki jo
je dušila. »No-nočem se rezat, hočem samo, da gre
bo-bolečina ven iz mene. Ampak če se režem,
gledam, kako počasi lije kri iz mene in z njo gre
moja bo-bolečina ven …« je hlipala v maminem
objemu.
V njej je divjal vihar jeze, besa,
razdraženosti, razdvojenosti, strahu, nemoči in
brezupa. Sovražila se je. Njen položaj je bil
brezizhoden. Ni se več spoštovala in izgubila je
ljubezen do same sebe. Mama je ostala brez besed in
si brisala solze, ki so ji lile po licih. Sedaj ji je
bilo jasno, da je napočil pravi trenutek. Problem
nasilja se je nevarno razplamtel kot ogenj, čeprav
se ga je sproti gasilo. Ni bil več rešljiv znotraj
zidov družine, ampak pomoč in rešitev bo potrebno
poiskali pri strokovno usposobljenih ljudeh.
Mama jo je ta dan opravičila
pouka. Ostali sta doma in v miru razmišljali o
možnostih, ki bodo zacelile hčerkino ranjeno dušo.
Zvečer je očetu, ki se je vrnil iz službe,
povedala o pretresljivem odkritju. Oče je bil vidno
ganjen. Ni se zavedal, da so razmere tako hude.
Stopil je do hčerke, ki je bila še vedno na kavču.
Spodbudnih besed ni našel, a njegov objem je
sporočal več kot tisoč besed.
Dež je počasi pojenjal in veter
se je umirjal. Z neba so se umikali temni oblaki in
pokazali so se plahi sončni žarki. Lila je
pretehtala, da mora obvarovat tisto, kar je dobrega v
njej in se čustveno odmaknit od stresnih trenutkov,
neuspehov in razočaranj. Pomislila je na ljudi, ki
so jo imeli resnično radi. »Življenje je kljub
vsemu lepo in veličastno.« je zaključila svoje
razmišljanje in bila zadovoljna.
Starši so se naslednji dan
pogovorili z razredničarko. Pogovoru sta
prisostvovala ravnateljica in šolska psihologinja.
Učiteljica se je s Petrom in nekaterimi sošolci
pogovorila na samem. Priznali so, da so se do Lile
vsa leta grdo vedli. Ko je povabila na razgovor še
njihove starše, je izvedela, da jih starši doma
težko obvladajo. Petrov oče je bil velikokrat na
službenih potovanjih, mama pa je vse dni v tednu
delala. Deček ni imel ne brata ne sestre. Imel pa je
veliko slabih prijateljev. Starša sta z denarjem in
darili podkupovala njegovo ljubezen. Velikokrat je
bil kaznovan. Tako se je izkazalo, da so bili
ustrahovalci v bistvu zanemarjeni otroci, ki so
hrepeneli po starševski iskreni ljubezni. Od
staršev niso bili opaženi in niso dobili pozitivne
pozornosti. S slabimi dejanji so iskali negativno
pozornost. Na besedne napade in fizično agresivnost
niso gledali kot na ustrahovanje, ampak so mislili,
da je njihovo vedenje normalno in sprejemljivo, saj
so bili ustrahovanja in nasilja deležni tudi sami
doma. Bolje so se počutili, če so nekoga prizadeli
in ponižali. Negativna čustva, ki so v njih
prevladovala, so del človeške narave, ampak niso
jih znali izraziti tako, da z njimi ne bi škodovali
drugim.
Šolski zvonec je oznanil konec
šolske ure. Psihologinja je zaključila: »Spoznala
si, da so sošolci, ki so te ustrahovali, odraščali
v slabem okolju in si zaradi njih, in ne zaradi sebe,
veliko pretrpela. Tvoja govorna napaka je pripomogla,
da si vzbudila zanimanje pri njih. Kar se ti je
zgodilo, ni tvoja krivda.« Malo je pomislila, potem
pa zaključila: »Kadarkoli boš potrebovala pomoč,
jo poišči, saj boš le tako imela močne spomine
pod nadzorom.«
Lilinega trpljenja še ni konec.
Je le vrh ledene gore, ki jo bo spremljalo vse
življenje. Kmalu se bo vpisala na srednjo šolo.
Upa, da bo tam sprejeta in da bo spoznala pravo
prijateljstvo. S pisanjem dnevnika si zdravi ranjeno
dušo. Zadnje besede, ki jih je vanj zapisala, so
bile: »Vsaka stvar ima svoj konec: knjiga, četudi
ima 2000 strani, dan, življenje ... Na koncu naše
poti bo vse prazno. Ko bomo umrli, ne bomo vzeli s
seboj ne šminke, ne obleke, niti najljubše osebe in
ne bogastva. Edino bogastvo bo naša duša. In če si
na tem svetu brez duše, si mrtev že vse življenje.
Kajti če nimaš duše, nimaš čustev in se ne znaš
vživeti v kožo drugega in ga razumeti. Nisi
človek, si satan!«
Dež je končno ponehal. Lila se
je s pogledom zazrla skozi okno na travnik. Posijalo
je sonce in prijetna svetloba je obsijala prostor.
Nasmehnila se je. Mračnih misli, ki so ji še pred
kratkim hromile telo, je bilo veliko manj, saj je
prišla do pomembnega spoznanja: O nasilju je treba
SPREGOVORITI! In mu odločno reči NE! Le tako ga
bomo ustavili! Šola je kraj, kjer se učimo in ne
trpinčimo.
Vstala je, vzela šolsko torbo in
premočeno vetrovko, se zahvalila psihologinji za
pogovor in stekla k Manji, ki jo je že nestrpno
čakala za vrati, da ji pove za petico.
