Glasovalna številka: M104

Karmen Plavec

NASILNI MIŠEK MIŠ IN NESAMOZAVESTEN MAČEK MAČKO

OŠ Mladika Ptuj

 

…sta se nekega dne srečala v družinski lopi ob hiši. Že več dni sta se kregala, si nagajala, se slikala, objavljala slike na facebooku, snapchatu in mačku je bilo tega dovolj, skoraj je že tekla kri.

Prepir se je začel, ko je mimo gospodarjeve hiše priskakljala na visokih petkah, z odprtimi gumbi in sedmimi pirsingi, gospodična miška Miša. Mišek je brž stekel k njej, misleč, da je namenjena k njemu. Mačko si je nadel zimske škornje in se podrsal po stezi do nje, misleč, da mimo hiše beži njegovo slastno kosilo.

Nekako tako bi naj bilo, mačke jedo miši, miš in mišek sta par, ki bi naj spadala skupaj. A tokrat ni bilo tako. Na tem svetu, v tem času, je vse mogoče, skoraj vse dopustno. Miš se ni zmenila za nobenega od njiju, saj je že več dni ždela nad hišo, v topli sirni luknji in poslušala njune prepire, ki so bili tako glasni in nečimrni, da je poklicala mediatorja, saj vse pristojne službe niso poprej mogle rešiti vseh žaljivk in pritiska psihe. Mediator Medo je končno naredil red. Resda je bil velik, maščoben, ogromen, a znal se je pogovarjati, poslušati in prisluhniti, bil je strpen, predvsem pa neobremenjen in razsoden. Ko je poslušal zgodbe obeh in vsakega posebej, Miša in Mačka, je dobil mozaike dogodkov, ki jih je kar nekaj dni spravljal v sliko. Ni imel telefona, ne tabličnega računalnika, ne interneta, saj se je raje posvetil med živalskim odnosom, naravi, branju knjig za osebnostno rast in bil je veliko med in z živalmi. Več let je tako živel in poznalo se je, da je drugačen, zato tudi bolj razsoden.

Nekako je umiril prepir in skupaj so naredili načrt nadaljnjega sodelovanja, preživljanja prostega časa in druženja. Sklenili so, da bodo več brcali žogo, plezali po drevesih, se kotalkali, smučali in sankali ter si povedali vsak dan kakšno lepo misel, kar tako, iz glave. Dolgo je trajalo njihovo prijateljstvo in mišek je uvidel, da je lahko tudi kdaj brez miške, ko ona hodi po nakupih, po otroke v šolo, vrtec, jih vozi na balet in v glasbeno ter na vse mogoče športne treninge. Tudi maček je spoznal, da ne rabi jesti vsaki dve uri, da nič ni narobe, če je kdaj lačen, saj lahko praznino zapolni z delom in s prijatelji ter pozitivnim razmišljanjem.

Res so se veliko igrali na prostem in spoznali, da zrak krepi srce in duha. Postajali so močnejši in bistrejši, predvsem pa spoznali veliko novih prijateljev. Prav ti prijatelji so pripomogli, da je čas hitreje mineval in da ni bilo časa za prepire.

Miška se je vrnila iz mesta, z vsemi tremi otroki, polnimi rokami vrečk in torb, kričečimi in veselimi najstniki. Mišek je spoznal, da mame res imajo ogromno skrbi in obvez, maček pa je sklenil, da ne bo hlastal za miško, čeprav je bil lačen, saj ni hotel razdreti končno srečne družine. Odpravil se je na pot po vasi, kjer ga je na toplem pragu neke hiše zapeljivo gledala samska mačka Sivka. Seveda sta si bila takoj všeč. In prav ona je bila pravšnja zanj.

Uredila sta si družino in sedaj velikokrat obiščejo Miškove ter vsi skupaj gredo na igrišče, v park, ob prostih dnevih pa imajo družinska srečanja, kjer otroci igrajo družabne igre, starši pa pečejo pecivo in pripravljajo sadne napitke. Niso pozabili niti na Meda, ki s svojimi prigodami in izkušnjami podkrepi srečanje in spravlja prisotne v dobro voljo in poskrbi za veliko smeha. Medvedi imajo vendarle radi sladko in prav čakajo, kje bo zadišalo.

Ne boste verjeli, kako so vsi še danes srečni, brez kreganja in glasnih besed, saj so spoznali, da zunanja moč ni enaka notranji. Če pogledate skozi okno jih lahko vidite, kako so nasmejani, kar zavidamo jim lahko in se od njih učimo. Nikoli ni prepozno za sožitje in življenje v miru, ki si ga vsi želimo.

Kadar nasilje rešujemo s pravimi instrumenti, lahko nanje igramo sanjsko melodijo, ki seže še v tako neuslišana ušesa.