Glasovalna številka: M105

Dea Susič

KDAJ? KJE?

OŠ Solkan

 

Nataša sem, drugošolka. Pravijo, da sem posebna deklica, saj sem zelo občutljiva. V prvi razred sem vstopila s še dvema deklicama, Nino in Nastjo. Skupaj smo se v vrtcu veliko igrale, skupaj praznovale rojstne dneve. Prave prijateljice. Vse tri smo tudi obiskovale  plesne vaje.

V začetku drugega razreda smo v razred dobili deklico  Eniso. Z velikimi črnimi očmi je begala od obraza do obraza. Videla sem, kako je zgubljena, osamljena. Na začetku smo jo ostali sošolci gledali bolj od daleč in ker smo vedeli, da ne razume našega jezika, smo se ji bali približati.

Tudi jaz nisem ravno pogumna deklica in se ne rada »mečem naprej«, toda nekako sva se z deklico dobili in vsak odmor sva skupaj preživeli več časa. Prav v tistem času pa se je začela ena od obeh vrtčevskih prijateljic  »spotikati« ob mene. Po njeni presoji  nisem znala risati, ne računati, ne telovaditi ... skratka nič nisem znala. Besede so bolele, zato sem se začela umikati pred nekom, ki je v vsem super. Med odmori sem sama posedala pod drevesom.  Nina in Nastja sta se še bolj povezali, se mi posmehovali in tiho rovarili.

Tako sem v podaljšanem bivanju ostajala sama, ostali dve pa sta se veselo igrali in se zabavali.

Nekega popoldneva, ko sem bila v podaljšanem bivanju, sta Nina in Nastja pritegnili k sebi še Eniso. Tako so se vse tri igrale pod drevesi, jaz pa sem tavala oz. iskala družbo pri sošolcih. Enisa je pogledovala proti meni, toda bila je tiho. Ni si upala poklicati še mene, da bi se jim pridružila. Vse tri so ležale med visoko travo za šolo, me gledale izpod čela, se smejale. Še danes slišim hihitanje in smeh, ki se plaval med oljkami.

Tri proti eni, to res ni pošteno. Zavedla sem se, da so me premišljeno osamile. In hudo mi je bilo. Saj se je Enisa čez nekaj dni spet vrnila k meni, toda spraševala sem se, kaj se dogaja med nami, med sošolkami in sošolci. Vprašala sem se, če se »razlikovanje« v kakršnemkoli smislu začne že med sedemletniki. Med otroki, ki  bi  morali biti res iskreni prijatelji.

Doma mamici nisem  nič povedala. Gotovo bi bila žalostna zaradi vsega. Biti zavrnjen in osamljen enkrat, dvakrat boli.

Še najbolj pa je zabolelo, ko smo vse tri odšle na tekmovanje in je iz ust »prijateljice« zletelo: »Ti si kriva, da nismo dobile medalje!«

Zasedle smo namreč četrto mesto. To pikro pripombo je seveda slišala moja mamica, tudi njej ni bilo vseeno za obtožbo, saj nas je bilo v skupini vsaj deset, krivda pa je padla kar na moja ramena. Navsezadnje smo šele male deklice, kjer medalja ne odloča o ničemer. Saj pravijo: » Pomembno je sodelovati!«

Ponosna sem bila na mamico, ki se je postavila zame. Jezikavi deklici je povedala, da smo bile vse tri enako pridne in da je četrto mesto tudi dobro za tak drobižek, kot smo bile me.

Zbadanje in pripombe pa kar niso prenehale. Tako sem v tistem trenutku sklenila, da k plesu ne bom hodila več. Tako se bom izognila pripombam o tem, da je medalja zdrsnila skozi prste samo zaradi mene. Mogoče jo bosta dobili naslednjič? Ali pa bosta spet poiskali  novega krivca?

Čas bom porabila, da  se bom lahko še več časa ukvarjala s konjem. Zanj trdno vem, da mi je naklonjen. Čaka me vsak teden in prav prijazno zahrza, ko se mu približam. Ve namreč, da bo dobil sladko korenje. Ve, da bova preživela urico v maneži.

Mogoče pa čez čas spoznam še kakšno  iskreno deklico, ki bo postala prava Prijateljica. Kdo ve?

Jaz vem le, kdaj in kje so je začelo izzivanje pri meni.