Glasovalna številka: M106

Sabina Ozmec

MAKSOVA ŽELJA

OŠ Rače

 

Pokukal je izza vrat stranišča. Prepričati se je hotel, ali ga še išče Janova banda. Ne odnehajo kar tako. »Kaj si bodo izmislili danes? Bo odnesel brez batin?« je razmišljal. Navadil se je že na zbadanje, žaljivke, frcanje, brcanje, boksanje, suvanje… Ko to doživljaš dalj časa, se nekako navadiš, čeprav boli. Duša boli. Veliko bolj kot telo. In to samo zaradi tega, ker je drugačen.

Nihče mu ne pomaga. V šoli je samo enkrat zaupal učitelju matematike. Pa je bil cel hudič. Učitelj je poklical Jana in ga soočil z Maksom. Jan je Maksu namenil zelo prezirljiv pogled,  Maksa je kar streslo. Vedel je, kaj mu je hotel povedati Jan. Zakaj je bil tako neumen in je povedal učitelju? Ampak, nekomu pa vendar mora zaupati svojo stisko. Res ni na svetu nikogar, ki bi mu lahko pomagal in ga obvaroval pred Janom in njegovimi zavezniki?

Seveda je Jan vse zanikal, češ da je mevža in ne razume heca. Maksu se je moral opravičiti in obljubiti, da ga bodo pustili na miru. Opravičilo je Janu šlo s težavo z ust in s figo v žepu. To je Maks vedel. Le zakaj tega ni sprevidel učitelj? Nemogoče, da delavci šole ne vedo za te agresivne fante, ki ustrahujejo mlajše učence, se norčujejo iz sošolcev, delajo škodo na šoli in v kraju.

Po pogovoru so Maksa počakali pred šolo. Vsi, ki so bili prisotni, so vedeli, kaj se bo zgodilo, a nihče mu ni pomagal. So mu privoščili? So uživali? So se bali?

Janova banda (tako so jo vsi imenovali in fantom bande se je to zdelo odlično) je bila že nekaj časa strah in trepet. Če so se zapičili v nekoga, ga niso pustili na miru, dokler niso našli nove žrtve. Pet devetošolcev, ki jih je vodil Jan, razvajeni mladostnik, ki je imel vse, le starševske ljubezni in naklonjenosti ne. Bil je edinec, sin zelo zaposlenih staršev z bleščečo kariero in zelo malo prostega časa, ki pa ga prav tako nista preživljala s sinom. Za Jana je skrbela babica, ki že dolgo ni bila kos vnukovemu obnašanju. Starša sta kupovala sinovo ljubezen z denarjem, zato je bil Jan v očeh svojih prijateljev, ki si je dovolil groziti, poniževati, pravi as. Imel je vse in smel je vse. Njegov telefon je bil daleč najbolj »hud«, njegova oblačila prestižnih znamk si je marsikdo na skrivaj želel, imel je vespo in polno oboževalk. Imel pa je slab značaj. Zaradi vsega naštetega si je dovolil groziti in poniževati, fizično pa so z žrtvijo obračunavali ostali člani bande, saj Jan ni ravno sodil med velike in močne fante. A je njegov jezik bičal huje kot pest ostalih v bandi.

Maks je bil zaradi svoje šibkosti in skromnosti prava tarča Janove bande. Prvič so se ga lotili že pred začetkom novega šolskega leta, ko se jim ni pravočasno umaknil s klopi pred šolo. Pa še ugovarjal jim je. Od takrat dalje ga ne pustijo na miru.

Maks je sedmošolec, odličen učenec, mali znanstvenik, ki svoje proste ure in odmore preživi v šolski knjižnici. Rad bere in lista leksikone, znanstvene knjige in revije. Zaradi tega se mu tudi sošolci posmehujejo. Pa ga to niti ne moti. Kot večni »piflar« je trn v peti sošolcem, ki se jim učenje zdi sramota, znanje pa nekaj slabega. Njihova vrednota je denar in z njim navidezna moč, ki ti jo daje. A nevoščljivost jim vseeno ne da miru. Maks ima zato občutek,  da mu večina privošči težave z Janovo bando.

Maks je svoje težave želel zaupati tudi svojemu očetu, a ga je ta že na začetku odpravil tako, da je trkal na Maksovo vest: »Ne izzivaj in bodi bolj pameten kot so oni.« Kaj pa ta oče sploh ve! Čas, ko so se fantje borili s fračami je mimo.

Kaj pa mama? Bolje, da ne ve. Saj mu tako ne bi verjela. Zanjo je Maks čudak, ki lista po knjigah, namesto da bi brcal žogo.

Maks je hitro stekel po hodniku. Vse je bilo tiho. Začela se je zadnja šolska ura. Upal je, da devetošolci še niso končali s poukom. Danes mora hitro domov. Babica iz Ljubljane pride na obisk. Gotovo mu bo prinesla kakšno novo knjigo. Babica je njegova zaveznica.

V avli se je hitro preobul, si oblekel bundo, vzel torbo, pozdravil gospoda informatorja in stekel skozi šolska vrata. Juhu, na svobodi je. Danes ga ne bodo dobili. Včeraj so od njega hoteli denar. Moral je obljubiti, da ga bo prinesel. Doma ga je vzel iz predala, kjer ga je mama spravljala za gospodinjstvo. Zjutraj so ga pred šolo počakali. Brez besed jim je dal 10 evrov.  » Mali, vidimo se po pouku,« so mu zagrozili. Jutri bodo preizkušali njegov bolečinski prag, ker jih danes ni počakal.

Na poti domov se je odločil, da bo obiskal še Kaja, starejšega psa, ki je že vse življenje privezan na verigo. Kaj se ga vedno zelo razveseli, saj ve, da ga bo Maks pobožal skozi ograjo in mu dal kaj za pod zob, kar je pritihotapil iz šole. To počneta že leta. Mešanček Kaj je manjše rasti in živi v zanemarjenem okolju, pogosto brez sveže vode in pasje hrane. Dobi, kar v kuhinji ostane in če se spomni gospodar nanj. Njegov lastnik je krajevni nergač, ki ga ljudje ne marajo, ker je grob in neolikan. Na majhnem posestvu je sam. Pes mu služi za čuvaja. Maksa boli, da ga lastnik velikokrat brca in tepe s palico. » Kaj, najino življenje je zelo podobno. Želim si, da bi te lahko rešil te verige. Želim si, da bi bil moj,« mu je govoril, medtem ko ga je božal. Kaj je hvaležno mahal z repom in se oblizoval po zaužitem kruhu s klobaso, ki ga je dobil od Maksa.

Maks je že hotel oditi, ko je zaslišal za seboj zelo znan glas: »A tukaj si, znanstvenik! Zakaj nas nisi počakal? Si pozabil, kdo je tukaj glavni!« Kaj je začel čisto tiho renčati, Maksa pa je streslo. Pa je mislil, da jim je ušel. Obrnil se je in zagledal Jana. Bil je sam. Maksu je nekako odleglo. Upal je, da ima sedaj več možnosti. »Zakaj me ne pustiš na miru? Nič ti nisem naredil, » se je Maks ojunačil. Jan se je začel smejati:« Malček, ti si pa veliko upaš. Sprijazni se s tem, da ste eni rojeni, da jih drugi izkoriščamo.« Obrnil se je k psu in ga začel grdo dražiti. »Nehaj, Kaj te bo napadel,« ga je Maks rotil. Jan je še bolj glasno izzival psa. Kaj je začel glasno renčati. Maks je Jana povlekel za bundo, a se je Jan obrnil in zbil Maksa na tla. »Drži gobec, mali!« je kričal Jan. Kaj je začel lajati in vleči za verigo. Zaganjal se je v ograjo. Maks in Jan sta se začela ruvati. Maks je ugotovil, da Jan ni tako močan in ko je sam, ni tako nevaren. Jan je bruhal jezo in grdo preklinjal. Začel je brcati okoli sebe. Naenkrat je Jan zakričal. Kaj ga je držal za ramo. Ko je Jan vstal, se je hotel otresti psa, a je ugotovil, da ga je ta ugriznil in mu strgal bundo. »Kaj, spusti!« je zakričal Maks. Kaj je ubogal. Kričanje so slišali tudi sosedje in lastnik psa. Privihral je iz hiše, vzel palico in začel mahati po Kaju. Maks ga je prosil, naj neha. Hotel mu je dopovedati, da ni kriv pes, a ni pomagalo. Ko je zamahnil še po Maksu, pa je Kaj podivjal. Začel se je zaganjati v lastnika in mu strgal obe hlačnici. Maks je Kaja potegnil k sebi. Nekdo je pomagal Janu in poklical njegove starše.

Jan je moral v bolnico na šivanje, Kaj pa na opazovanje. Lastnik se mu je odrekel in je zahteval, da ga usmrtijo.

Maks je bil res žalosten. Kaj bo s Kajem? Ko so ga odpeljali, so njegove oči prosile Maksa, naj ga reši. Maks je prosil, naj mu povedo, kam ga peljejo in kdaj ga lahko obišče, a odgovora ni dobil. Maks je imel občutek, da je pustil Kaja na cedilu. Kaj ga je ščitil, on pa je dopustil, da so ga tuji ljudje odpeljali kot največjega zločinca. Morda ga bodo res usmrtili? Ne, tega Maks res ni mogel dopustiti.

Doma je Maks poskušal prepričati starše, da bi mu pomagali rešiti psa. Mama ni želela niti slišati, oče pa mu je razložil, da bo Kaj v vsakem primeru kaznovan, sploh če bodo Janovi starši oddali prijavo. Lastnik Kaja bo moral plačati kazen in če se ugotovi, da je pes napadalen, ga bodo usmrtili. Maks je neutolažljivo jokal. Kaj pa oni vedo. Kaj je najbolj ljubeč pes, kar jih je na svetu.

Babica, ki je med tem prišla na obisk, je le nemo poslušala prerekanje. Vnuk se ji je smilil. Smilil pa se ji je tudi pes, ki ga sicer še ni videla, a mora biti nekaj posebnega, če Maks tako lepo govori o njem in zaradi njega joka. »Pridi, Maks, obleci se, greva k Janu,« je odločno stopila pred Maksa. »Ampak, babi, saj sva vendar smrtna sovražnika!« je presenečeno zahlipal Maks. » Kljub temu ga lahko samo Jan reši,« je vztrajala. Maks je počasi vstal. V hodniku sta se toplo oblekla in odšla v mrak. Maks se je tresel od strahu. »Kaj bodo rekli njegovi starši?« je vprašal babico. »Ne vem. Če imajo srce, bodo pomagali,« je bila odločna. »Strah me je,« je priznal. »Mene tudi,« je zašepetala babica. Pred hišo z visoko ograjo sta obstala. Babica je pozvonila. Čez čas so pridrsali koraki in odprla jima je Janova babica. Maksova babica se je predstavila in na kratko povedala, da bi rada govorila z Janom in njegovimi starši. Gospa jima je povedala, da staršev ni doma, ker so odpotovali v tujino, Jan pa gleda televizijo. Povabila ju je v stanovanje. Jan je bil presenečen. Maks ga je vljudno vprašal, kako je. Jan mu je povedal, da sedaj ne boli več. Zanimalo ga je, zakaj se je oglasil pri njem. »Prosim te, da mi pomagaš,« je tiho dejal Maks. Jan se je nasmehni, saj je bilo to zadnje, kar bi pričakoval. »Res ne vem, kako jaz lahko pomagam nekomu, do katerega sem bil vedno nesramen?« je tiho vprašal. Tega pa Maks zagotovo ni pričakoval. Fant je priznal. Janova babica, ki je vedela, kako nemogoč je lahko njen vnuk, je rekla: » Mogoče pa lahko. Naredi enkrat nekaj dobrega, da bom lahko tudi jaz ponosna na svojega vnuka.« »In kaj moram narediti?« je skesano vprašal. »Starše pregovori, da ne bodo podali prijave. S tem boš rešil Kaja. Njegov lastnik vztraja pri usmrtitvi,« je razložil Maks. Jan je bil tiho. Maksova babica je prijela pod roko Janovo babico in jo odpeljala v kuhinjo. »Pustiva ju same,« je nežno rekla.

Maks je pogledal Jana. Ali se v njegovem očesu svetlika solza? Kje je sedaj tisti devetošolec, ki je v očeh prijateljev tako velik as? »Pomagal ti bom pod enim pogojem. Ne izdaj tega mojim prijateljem. Oni tega ne bi razumeli,« je zelo tiho in nesamozavestno, vendar roteče dejal Jan. »Pa so to res tvoji prijatelji?« je vprašal Maks. » Če bi bili, ti ne bi dovolili, da se tako obnašaš,« je dodal Maks. »Kaj pa ti veš!« je Jan povzdignil glas. »Pa mi povej!« je vztrajal Maks. Nato so besede vrele iz Jana. Starša zaradi dogodka nista ostala pri Janu doma. Babica ga je odpeljala iz bolnice. Oba sta bila sicer ogorčena nad dogodkom. Da bosta tožila lastnika psa, sta govorila. Nista ga vprašala, kako se počuti. Ni bilo časa. Ve, da v bandi niso pravi prijatelji. Izkoriščajo ga. Ker ima vse, so se nanj prilepili. »Občudujem te mali. Zato take sovražim.« Maks je obsedel v naslanjaču. Priznanje, ki ga je Jan izrekel, bi spremenilo veliko. A Maks mora rešiti Kaja, zato bo tiho. »Jan, rad bi dobil Kaja. Vse življenje je revež trpel. Rad bi mu pokazal, da je lahko pasje življenje tudi lepo. Jan, pes res ni nič kriv. Branil me je,« je Maks skušal prepričati Jana. »Srečen pes, ki ima takega prijatelja,« je priznal Jan.

Vas zanima, kako se zgodba konča? Srečno, kar pa ni vedno samoumevno.

Jan je prepričal starše, da nista podala obtožbo. Maks je s pomočjo svoje babice prepričal starše, da je lahko domov pripeljal Kaja. Kaj sedaj osrečuje s svojo prisotnostjo vse okoli sebe. Jan in Maks nista prijatelja, sta pa sklenila premirje in Jan včasih ob naključnem srečanju Kaja tudi poboža. Kaj nanj ne renči več. Maks in Jan izmenjata tudi par besed. Jan in njegovi prijatelji ne izsiljujejo več manjših in šibkejših, sploh niso več banda, sedaj se vsi aktivno ukvarjajo s športom. Pravi športniki morajo igrati »fer«. Maksa seveda zanima, kako je Jan prepričal svoje pajdaše, da se ne gredo več nasilja. To je omenil tudi svoji babici, ki mu je rekla: » Ni pomembno kako je to naredil, važno je, da je spoznal, da ni na pravi poti. Ti pa si mu malce pomagal, kaj misliš?« »Veš, pomoč je bila vzajemna. Kdo bi si mislil, da mi bo prav Jan pomagal izpolniti mojo veliko željo?« je Maks zadovoljno pogledal babico. In babica je v vnukovih očeh po dolgem času videla iskrice, iskrice sreče.