V Medinem raju je bilo vsako leto
pestro. Eni so odšli, prišli in prihajali so novi.
Mladež z različnimi sposobnostmi, različno stari,
mirni, navihani, nagajivi, nepredvidljivi, hitri,
prehitri, počasni. Vsako leto je bilo malce
drugačno.
V prvih letih se je Meda v svojem
raju iskala. Imela je izkušnje, a jih še ni znala
dobro vključiti, izkoristiti. Iz leta v leto pa je
skupaj z njimi rasla, cvetela, kako leto tudi
buhtela; so pa bila leta, ko se ni in ni mogla
razcveteti. Takrat ji ni bilo dano, da bi jim dala
vso znanje, izkušnje. Ljubezen, sočutje in občutek
varnosti pa je vedno premogla. Tista leta so bila
težka, a si je pridobila dodatno znanje, postala je
še bolj senzibilna, postajala je boljša. Predajala
se je službi, mladeži, na katero so bili njeni
otroci pogosto ljubosumni. Imela je srečo, s svojimi
otroki jo ima še danes. Dobro jih je vzgojila,
čeprav se še danes sprašuje, kako ji je uspelo
brez prijemov, ki jih obvlada danes, tam nekje pa jih
prav gotovo še ni.
Z vzgojo svojih otrok se ni tako
obremenjevala kot se zdaj v svojem raju. Nekako je
vse lepo teklo. Njuni deklici, zdaj že kar odrasli,
sta postali njen ponos.
Tudi v službi je marsikateri bil
njen poseben ponos, čeprav je roko na srce, bila
ponosna na vse. Ampak tako je v življenju, včasih
smo bolj, včasih manj zadovoljni. Tako je bilo tudi
z njo. Zato pa je nenehno razmišljala - dobesedno.
Vsak dan, ves dan, vse dni v tednu. Kaj naj jim še
da, kako naj to stori, kaj želi od njih, kako jih
naj še pritegne? Kaj bi bilo treba pri tem, kaj pri
onem? Ta je prenežen, potrebuje nežnejši pristop.
K temu lahko pristopi bolj odločno. Sčasoma je
prišlo spoznanje, da je z radovednimi otroki lažje.
Srkala je iz njih in jih vodila naprej in naprej.
Izhajala je iz njih. Sčasoma je prišlo spoznanje,
da je treba začeti dovolj zgodaj in Meda je to
usvojila, ozavestila. In bilo je veliko lažje,
lepše, bilo je čudovito.
Včasih pa preprosto ni šlo tudi
tako. Včasih je imela prezahtevne otroke, ki so
potrebovali drugačen pristop, doslednost,
vztrajnost, pravila; manjkala jim je uravnotežena
vzgoja.
Meda je že od nekdaj v podzavesti
vedela, da je z vzgojo treba začeti dovolj zgodaj.
In zdaj se ji dogaja, da otroke bolj ko ne samo
vzgaja. Prišla je do čudovitega spoznanja, da je to
tudi lepo, da jim na ta način pomaga v življenje,
da jim daje neprecenljivo popotnico. In v tem
začenja uživati, počuti se koristno in ko jim
sledi in zaznava prve majhne napredke, je neskončno
zadovoljna.
Dovolj zgodaj začeti. Da, to zdaj
počne.
Njena mladež je navihana, kričava,
nestrpna do drugih, pogosto verbalno in fizično
nasilna. Meda zdaj išče in išče nove metode, se
izobražuje in vse vnaša v delo. Preizkuša.
Včasih uspeva bolj, včasih pa manj, ampak ve, da je
to dolgotrajen proces, ki na koncu obrodi bogate
sadove. Rada jih ima, zato ji ni vseeno.
Dovolj zgodaj začeti. Da, to zdaj
počne.
Od otrok pričakuje in zahteva, da jo
bodo ubogali. Otroci imajo radi meje, seveda jih
poskušajo prestopiti, a ona ve do kod lahko in to
slej ko prej usvojijo tudi oni. Varnost je pri njej
na prvem mestu.
Ponuja jim izzive, na pladnjih več
ne prinaša ničesar. Pričakuje njihovo aktivnost,
uči jih razmišljati.
Posluša jih in se z njimi dogovarja.
Ponuja jim tako izbiro, da so potem vsi zadovoljni.
Uči jih strpnosti, uči jih
sodelovanja, uči jih reševati konflikte. Predvsem
pa jih uči iskati rešitve.
Odvzemanje igrač, podiranje
izdelkov, namerno ali nenamerno nasilje, izločevanje
vrstnikov iz igre, to je bilo včasih vsakodnevno na
paleti. Zdaj pa vedno manj in vedno več ima
možnost videti rezultate svojega truda, dela, vidi
zadovoljne otroke, otroke, ki z veseljem sodelujejo z
njo, ki bi ji sledili vsepovsod. Čutijo in
občutijo, da jih ima rada.
Njena mladež je »iznajdljiva«, pa
se najde kateri, ki vrstnikov znak za igro v določenem
kotičku prestavi in tja položi svojega. Ko pride do
sporov, Meda ugotovi, da je en preveč, otrok
ugotovi, da njegov znak manjka. Bolje bi bilo, da bi
Meda takoj vse videla, ampak včasih to preprosto ni
mogoče. Včasih bi tako ravnanje sama rešila. Zdaj
pa nič več. Otroke spodbudi k pogovoru, izmenjavi
občutij in iskanju rešitev.
Tako je bilo tudi z Vukijem in Liso.
Reševala sta problem, ki sta ga s prestavljanjem
znakov sama zakuhala. Najprej je bilo to glasno
razpravljanje, kjer se nista slišala.
Meda je posredovala z nasvetom:
»Pogovarjata se tako, da se bosta slišala, naj
najprej govori eden, nato drugi. Poiščita rešitev
in mi jo pridita sporočit. « In se je umaknila.
Njuno razpravljanje je bolj in bolj
izgubljalo na glasnosti in čez nekaj časa sta
prišla z rešitvijo.
»Dve peščeni uri se bom jaz igral,
ko bosta iztekli, pa se bo dve peščeni uri igrala
Lisa.« Rešitev je bila sprejemljiva za vse. In tako
sta tudi naredila.
Ježek je bratcu nenehno nagajal,
velikokrat je bilo tudi obratno. Bratec se mu je
umikal, z vsem telesom mu je sporočal, da naj neha,
tako je tudi govoril. A Ježek se je samo smehljal in
nadaljeval s početjem. Tokrat je Meda takoj videla.
»Povej mu, da ti to početje ni
všeč in ga prosi naj preneha. Pa odločen in resen
bodi.« mu je svetovala.
Z malce nerodnosti in sramežljivosti
je fant to storil. Ježek se je v trenutku zresnil,
ni dojel, da je brat tako reagiral, vendar je
prenehal s tem početjem in glej, glej, Ježek ga je
še objel.
V kotičku so se igrali za zdravnike.
Premočan zbodljaj je otroku izvabil solze na obraz.
Meda je preverila poškodbo in povzročitelju
naročila, naj mu tam zdaj drži obkladek tako dolgo,
dokler ne bo drugi zadovoljen. Na koncu je sledilo
še opravičilo.
Potem je našla še eno rešitev.
Glasneže, cvileže je umirila s pravilom: »Kdor bo
preglasen, kričav, me bo masiral po hrbtu.« To je
bil odličen recept, ki ga je občasno uporabljala
še v drugih situacijah. Pa jih je umirila, stišala
in zadovoljna opazovala kvalitetnejšo igro polno
sodelovanja, dogovarjanja, nudenje spontane
medsebojne pomoči.
Z majhnimi koraki se tudi daleč
pride, le dovolj zgodaj moraš začeti, predvsem pa
moraš vztrajati. To Meda zdaj dobro ve. In
velikokrat že lahko s ponosom uživa v sadovih
svojega dela. Vsak dan lahko pri njih zazna delček
sebe, ki jim ga je dala.
Dovolj zgodaj začeti.
Meda je v to zdaj povsem prepričana.
Kaj pa vi?
