Glasovalna številka: M108
Urška Hlupič Voda
IZLOČENA
OŠ Mladika Ptuj
Končno se je zaslišala šolski zvonec, ki je napovedoval glavni odmor. Zvezki so romali v torbo in že sem stekla iz učilnice. Na hodniku so oči begala sem ter tja. Tako kot vsako najstnico, so tudi mene zanimali »ta glavni« na šoli. Svetlolasec Robi iz devetega razreda se mi je zdel daleč najlepši tip. Izkoristila sem vsako priložnost, da bi se lahko zgodilo naključno srečanje.
Odhitela sem na hodnik, kjer me je že čakala Aleksandra.
»Hej, kam greva?«
»Najin prostor ob oknu je danes zaseden,« se je namrdnila Aleksandra.
Predlagala sem, da se sprehodiva po hodniku in vmes poklepetava.
Že od prvega razreda sva bili najboljši prijateljici in si zaupali. Od kar pa sva postali najstnici je v glavnem najin pogovor potekal okrog fantov iz 9. razreda.
»A si videla kaj Andreja?« sem jo vprašala.
»V glasbeni učilnici so, pridi greva na spodnje stranišče, morda ga srečava,« mi reče Aleksandra.
Ravno takrat je na hodnik stopil Andrej. Mislila sem si, kakšna srečnica je Aleksandra. Ko bi lahko jaz srečala Robija, bi mu poklonila najlepši nasmeh. Potem bi mi v roko potisnil sporočilce …
»Spet sanjarim!«
Takrat pa … kot bi v moja lica udarila vsa kri iz mojega telesa … samo eno pogled na Robija in zardela sem do zadnjega lasu na glavi in raje si ne predstavljam, kakšen je bil moj nasmeh.
»Koliko ur imaš danes?« spregovori Robi.
Še preden sem lahko odgovorila, že pridivjata Gal in Kristjan, se prerivata pred vrati učilnice in odrineta Robija.
Z Aleksandro se nasmejiva, malo nama je narodno, malo se poskušava spogledovati.
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so sedmošolkam všeč devetošolci. Vsi po vrsti so Romei. No, tako se samo reče. Verjetno se niti en ne bi upal postaviti pod balkon, če pa bi odprl usta, pa vprašanje …
Najlažje je pač poslati SMS s tremi besedami in desetimi emotkoti J J J Moj problem je v tem, da preveč berem knjige in potem mislim, da so vsi fantje Romei in Edvardi.
Med tem ko sem jaz sanjarila o pogovoru z Robijem, se je Aleksandra izkazala s svojim zapeljevanjem, šolski zvonec pa je napovedal konec odmora.
»Čao, moram k matematiki,« sem ji uspela zaklicati in vestno šla v učilnico, da se pripravim na uro matematike.
…
Ko sem zavila na našo ulico, se kar naenkrat ob meni pojavi Robi na svojem športnem kolesu. Roke so se mi začele tresti in vročina mi je udarila v lica, da sem verjetno izgledala kot zreli paradižnik.
»A ti pa kar sama?« me ogovori.
»Ja,« mu na kratko odgovorim še vedno v šoku od presenečenja.
»Se ti mudi, greš takoj domov?«
O moj bog, si mislim sama pri sebi, a me fant osvaja. Že sem bila z mislimi visoko v oblakih prepričana, da imam fanta. Čisto pravega fanta, ki se trudi za mojo naklonjenost. Potem pa se zavem, kako butast bo moj odgovor.
»Domov, ja. Saj veš, starši …« mu odgovorim.
»Pa drugače, kaj počneš?« nadaljuje Robi.
»Ja šola pa to,« spet odgovorim z najbolj butastim odgovorom.
»Ali se vidiva jutri med odmorom?« me vpraša.
Z velikim veseljem odgovorim: »Seveda, juti se vidiva.«
»Torej jutri.«
In zdrvi s svojim rumenim športnim kolesom naprej, jaz pa zavijem v hišo prepričana, da imam prvič v življenju fanta.
Med tednom nisem imela dostopa do računalnika, kar se mi je zdelo kratenje mojih pravic. Tako sem bila prikrajšana za podatek, ali je Robi na fejsu objavil, kakšen podatek, ki je zame ključnega pomena.
…
Naslednji dan se zaupam Aleksandri in med glavnim odmorom spet pohitim na glavni hodnik, da bi skupaj z Aleksandro paradirala mimo razreda devetega a in seveda bila ponosna, da je najlepši fant iz tega razreda moj. Tokrat se nasloniva na okensko polico in opazujeva, kdaj bodo prišli po hodniku. Seveda sva edini dekleti, ki slonita na okenski polici in vidi naju celotna šola. Seveda so naju videli tudi »najini« fantje. Ko sva jih opazili, sva bili polni same sebe, cel svet nama je ležal pred nogami. Kaj lepšega bi si sploh lahko želela. Sem zaljubljena najstnica, ki ima najboljšo prijateljico in najlepšega fanta na šoli.
Devetošolci so šli mimo naju in slišati je bilo kar nekaj opazk iz njihovih ust. To je bilo znamenje, da sva hudi bejbi. Seveda je šel mimo tudi moj novi fant Robi in me pozdravil.
Aleksandri sem zaupala, da bi se Robi želel srečati z mano po pouku. To pa je velik problem. Imam najbolj zatežene starše, ki hočejo, da sem takoj po pouku doma in niti na misel mi ne pride, da bi v popoldanskem času lahko šla sama od doma. Mislim, da bi oba zadela kap, če bi jima rekla, da grem na zmenek.
Aleksandra je predlagala, da lahko gre ona do moje mame in ji pove, da sem že dovolj velika, da imam fanta in kot mama mora to sprejeti. Seveda mi njen predlog ni bil všeč, ker moja mama ni imela najlepšega mnenja o Aleksandri, saj je zanjo dejala, da je otrok ulice. To sem razumela šele kasneje. Mislim, da bi mi še prej prepovedala izhode iz hiše, če bi se ji Aleksandra samo prikazala pred očmi s svojim lepo izdelanim »make upom« in milo rečeno s sodobnim načinom oblačenja.
Šolski zvonec je napovedal konec odmora in obe z Aleksandro sva se napotili proti svoji učilnici. V učilnici pa šok. Ko sem odprla zvezek, so vame udarjale velike rdeče črke K U R V A. Moj bleščeči nasmeh je izginil in počutila sem se, kot bi me nekdo pošteno udaril. Bolelo me je, zelo je bolelo, čeprav ne vem kje in od kot ta bolečina. Nisem se upala ozreti po razredu, saj me je bilo sram. Skrila sem zvezek in se trudila, da bi sledila toku dogajanja, kar mi nikakor ni uspevalo.
…
Po koncu pouka sem odhitela dom in iztrgala liste, da jih mama ne bi videla. Mame me je bilo strah, saj je bila stroga in kaj takega ne bi razumela. Razmišljala sem o besedi, kdo bi jo napisal in me želel prizadeti. Ni mi bilo jasno, kaj vendar beseda pomeni. Mislim, da s to besedo označujemo punce, ki imajo veliko fantov. Torej jaz to ne morem biti, saj sem dobila komaj prvega fanta.
Pozabila sem na Robija, pozabila na nalogo, ki sem jo dobila v šoli. Ničesar se nisem mogla lotiti, saj nisem imela motivacije. Razmišljala sem samo o tem, kakšna je moja napaka. Ni mi bilo jasno, zakaj sem jaz tista slaba, če pa nisem nikomur storila nič žalega.
…
Naslednji dan sem se srečala z Aleksandro z grenkim priokusom. Ker nisem vedela, kaj ji naj povem, sem se odločila, da bom raje tiho.
Pri uri zgodovine smo morali oblikovati skupine, saj nas je čakalo projektno delo. Pristopila sem k sošolkam in nenadoma sem ugotovila, da me nobena ne pogleda, kot da sem duh. Predlagala sem temo, ki bi jo želela imeti pri skupinskem delu in vprašala, katera se mi pridruži. Takrat pa mi Andreja ostro zabrusi: »Kaj pa misliš, da si ti, da hočeš kar naprej izstopati! Pusti nas na miru, da lahko delamo v miru.«
Verjetno sem postala vsa flurescentna v obraz, saj mi niti na pamet ni prišlo, da me kdo vidi v taki luči. Še manj pa mi je bilo jasno, zakaj nobena nič ne reče, kako lahko vse sledijo eni Andreji.
Ozrla sem se po razredu in kaj hitro mi je bilo jasno, kdo bo danes moja skupina. Brez skupine sta poleg mene ostala še Samir in Dejan. V razredu smo imeli Samira, ki je prišel iz Albanije. Ni bil družaben pa tudi slovenščina mu je delala precejšnje težave. Moji sošolci so se zmrdovali nad njim, češ da smrdi. Dejan je po izgledu še najbolj podoben kakšnemu dedku, a v resnici je zelo pameten fant. Ker pa nimam modnih oblačil in frizure, je večkrat tarča posmeha. Naša skupina bi si lahko nadela ime izločeni. Vdala sem se v usodo, da v razredu nimam več prijateljice, saj so vse nasedle Andreji kot čreda ovac. Učiteljici ni bilo nič sumljivo, da smo mi trije skupina. Ker sem imela zgodovino rada in ker je Dejan izredno brihten, s samo projektno nalogo nismo imeli težav.
…
Po pouku sem se hitro odpravila skozi vhodna vrata in proti domu, saj danes nisem želela srečati nikogar. Staršev še ni bilo doma. V sobi sem odprla šolski nahrbtnik in zvezke zložila na pisalno mizo, da bi pogledala, kaj je za domačo nalogo. Med zvezki pa pismo. Nič mi ni bilo jasno, le kdo še danes piše na roko napisana pisma. Potem sem prebrala vsebino. Ko sem prišla do konca besedila, sem morala steči na stranišče, saj sem bila prepričana, da bom bruhala. V pismu so bile še hujše obtožbe kot sem jo slišala danes pri pouku. Spet me nekdo obtožuje z besedo na k in da se nastavljam devetošolcem na hodniku. Ena stran lista popisana z obtožbami, ki mi parajo srce. Jasno mi je bilo, da je anonimnež moral pisati pismo ročno, saj bi jo preko telefona ali fejsbuka hitro izsledila. Še enkrat sem vzela pismo v roke, videla sem obtožbe in žalitve vse namenjene osebno meni.
Bližal se je čas, ko se starši vračajo iz službe, zato sem pismo skrila in si skušala nadeti brezskrbni obraz. Pisma nikakor nisem mogla pokazati mami, saj bi verjetno ponorela in mi jih pošteno naložila. Verjetno bi nasedla tem besedam in potem bi me do konca življenja zaprla v sobo. Pred očmi sem imela besede iz pisma, cel dan mi niso šle iz glave. Počutila sem se nič vredna; nimam pravih prijateljev, v šoli ne blestim prav za prav nikjer ne blestim. Torej sem res slab človek. Hočeš nočeš jutri je nov dan in morala bom v šolo, čeprav bi se najraje pokrila čez glavo in spala naslednjih 20 let. Ko pa bi se zbudila pa bi bila najbolj priljubljen človek na tem planetu. Tako bi jim vsem dokazala, da so se motili o meni.
…
Naslednji dan v šoli sem bila kot lutka. Hodila sem iz učilnice v učilnico, zapisovala snov in v glavi premlevala, kako nesposoben človek sem. Nobena sošolka ne kaže zanimanja na pogovor z mano. Moj uspeh je povprečen, torej me nihče ne potrebuje, da bi mu svetovala glede učenja. Pravzaprav na nobenem področju ne izstopam, torej res nisem vredna, da bi bila lahko komu v pomoč.
Ta dan nisem šla niti na stranišče, da ne bi srečala Aleksandre. Podzavestno sem namreč mislila, da je ona kriva za to, kar se mi dogaja. Ona je tista, ki je želela posedati na hodniku, ona se je že poljubljala s fantom in ona je tista, ki je prva posegla po cigareti.
Robija sem sedaj dala na stran, saj sem imela v mislih samo svojo samopodobo, ki je bila na čisti ničli.
Ko sem odhajala iz šole sem opazila Dejana, ki je že od prvega razreda brez prijateljev. Sam je prihajal v šolo, sam iz šole. Nikoli ga nisem videla žalostnega zaradi tega, očitno ga to ni motilo. Imel je svoj računalnik, o katerem je vedel 1000 krat več kot jaz. Temu se reče, da je plaval s tokom.
Kaj pa jaz … dobim eno sporočilo in že sem na dnu. Smilim se sama sebi in spoznavam, da sem tako slab človek, da med sošolkami nimam niti ene prijateljice. To je moja usoda, ki si je sama sebi ne bi privoščila.
…
V naslednjih dnevih, ki so sledili, sem se odločila, da stopim do razredničarke in ji pokažem pismo. Naša razredničarka je bila učiteljice matematike, mila in nič kaj odločna ženska. Z nami se je veliko pogovarjala, vendar nikoli nisem zares čutila, da nas resnično podpira.
»Dober dan učiteljica,« sem jo plaho ogovorila v razredu pri dopolnilnem pouku.
»Imam problem, rada bi vam pokazala pismo, ki mi ga je nekdo nastavil, » sem ji povedala s težkim srcem.
»Za kakšno pismo gre?« je prijazno vprašala.
Podala sem ji pismo in čutila sram, saj sem bila prepričana, da bo verjela besedam v pismo, da sem res pokvarjeno dekle, ki se shaja s fanti, kadi in s fanti počne »tiste« stvari.
Pismo je pogledala in ga na hitro preletela. Potem pa je rekla: »Mogoče lahko ugotovimo, kdo je avtor. Poskušala bom prepoznati pisavo.«
Potem sem se prijazno zahvalila in šla nazaj v klop. Bilo mi je vroče, še vedno sem čutila krivdo, čeprav nikoli nisem nikomur škodovala.
Odločila sem se, da ugotovim, komu sem stopila na žulj in poskušala popraviti vtis, ki sem ga pustila pri sošolcih. Želela sem, da vidijo, da nisem takšna kot Aleksandra, da se ne shajam s fanti in ne kadim. Nisem želela, da me mečejo v isti koš.
…
Dnevi so minevali, razredničarka pa je očitno name pozabila. Tolažilo me je to, da odkar z Aleksandro nisva bili več nezdružljivi, ni bilo več sporočil. Še največ sem se pogovarjala z Dejanom. Sošolke so se držale bolj zase, občasno je katere spregovorila z mano. V razredu sem sedela zraven fantov, prav tako sem največ časa preživela zraven njih. Seveda mi njihova družba ni mogla nadomestiti prijateljic.
Predvsem mi je manjkalo pogovorov preko katerih bi se lahko komu zaupala in izlila svojo bolečino. Doma tega nisem mogla storiti, saj mama tega ne bi razumela. Verjetno bi mi kakšno primazala in mi naložila še več dela. Verjetno jo je bolelo, da nisem bila »pridna punčka«, to je tista, ki domov nosi same petice in jo vsi na vse grlo hvalijo. Edine moje prijateljice so postale knjige. Brala sem zbirko Viktorije Holt, ki jo je mama imela na knjižnih policah in si domišljala, da sem sama tista glavna junakinja, ki spozna grofa in srečno živita do konca svojih dni. Nadaljevala sem z branjem zbirke Angelike, ki je osvojila francoskega kralja in se na podlagi teh knjig odločila, da bom zgodovinarka. Ker je doma zmanjkalo romanov, sem se vpisala v študijsko knjižnico in iskala zgodovinske romane. Vsako prosto minuto sem porabila za branje knjig in si pred očmi slikala podobe gradov.
…
Nekega popoldneva, ko sem si v splošni knjižnici ogledovala platnice knjig, sem srečala našo učitelji slovenščine. Vsa navdušena sem stopila proti njej in jo pozdravila: »Dober dan učiteljica. Ste tudi vi prišli po knjige?«
»Dober dan,« me je pozdravila ona.
»Prišla sem po knjige, lepo, da tudi ti bereš je še dodala.
Povsem prepričana sem bila, kako dober vtis bom pustila na njo, ko bo videla, kako vneta bralka sem. Končalo pa se je ravno nasprotno kot sem si predstavljala. Učiteljica je namreč dejala, da sem še eno lepo dekle, ki bo nekoč spoznala bogatega fanta, se poročila in živela kot ptičica na veji. Seveda mi je bilo takoj jasno, da je s temi besedami hotela povedati, kako neumna sem, da verjamem zgodbam v romanih.
Ampak ravno zaradi vseh prebranih knjig v mojem življenju, se je izkazalo, da še zdaleč nisem lepa in neumna kot so me označili sošolci in učitelji na moji šoli. Knjige so tiste, ki so postale moje prijateljice takrat in me spremljajo še danes. Prijatelji pa pridejo in grejo … ampak besede, ki te prizadenejo pustijo pečat.
