Glasovalna številka: M109

Lidija Tement

RECI NE, DOVOLJ JE!

OŠ Cirkulane, Vrtec Cirkulane

 

V vasi Borovci je živela skromna družina, ki je imela tudi domače živali. Zraven mame Helene in očeta Jurija so živeli še sin Franci, hčer Simona in najmlajši sin Miha. Miha in Simona sta hodila še v vrtec, Franci pa je obiskoval že tretji razred Osnovne šole.

Zjutraj, ko je treba k zajtrku, Franci vedno kljubuje in ne uboga mame. Simona in Miha pa sta ga že poskušala posnemati. Nekega dne, ko so tako vsi  trije kljubovali, jih mama ni poslušala. Postavila je kosmiče na mizo in povedla za deset minut gremo v vrtec in šolo. Po desetih minutah so bili vsi krožniki polni kosmičev.

»No otroci gremo v avto,« je rekla mama. Vsi so jo debelo gledali, kričali so en čez drugega »Mama počakaj jaz še nisem pojedel, pojedla!«

»Čez deset minut imaš šolski avtobus, Simona in Miha pa gresta z menoj« je rekla. Oblekla ju je in so se odpeljali. Franci tisti dan ni šel v šolo, ostal je doma in kljuboval mami naprej. Malo se je igral, gledal televizijo, igral igrice in si ogledal zajčke in ovce. Ker se je z zajčki igral, jih je spustil ven iz zajčnika, tako so se prosto gibali po dvorišču. In kasneje se je odpeljal s kolesom do prijatelja.

Simona in Miha sta bila nesramna v vrtcu.

Zjutraj ju je vzgojiteljica Stanka lepo pozdravila: »Dobro jutro otroka.«

»Pa ja, kar nekaj,« je rekla Simona, Miha pa »Jutro«.

»Simona, kako se zjutraj reče?« ji odgovori vzgojiteljica Stanka.

»Jutro, če že hočeš!« ji zabrusi Simona.

Vzgojiteljica Stanka si je Simono poklicala na razgovor. Pogovarjale sta se kje sliši takšno zajedljivo odgovarjanje. Pove ji, da se njen starejši brat Franci tako pogovarja s prijatelji in doma. Vzgojiteljica ji pojasni da to ni vljudno in lepo. Naj spremeni takšen odnos, če želi da bo imela prijatelje. Simona je to razumela in se vzgojiteljici opravičila. Pri zajtrku je Simona bila zelo vljudna in je prosila za zajtrk in  se zanj tudi zahvalila. Po zajtrku so imeli pogovor o vljudnem obnašanju in o pravilih v igralnici in doma. Veliko otrok je povedalo, da doma nimajo postavljenih takšnih pravil.

Vzgojiteljica vpraša: » Tine ali doma prosite in se zahvalite za hrano pri zajtrku, kosilu ali večerji?«  Tine potrdi, da včasih ja včasih ne.

»Neža ali doma lahko razmetavate igrače in jih potem ne pospravite?« jo vpraša vzgojiteljica.

Neža odgovori: » Jaz in moj bratec morava pospravit igračke za sabo. Enkrat sva pustila razmetano, pa je prišel Škrat Pucko in odnesel vse igračke. Nikjer jih ni bilo, le sporočilo je pustil, ko bova za sabo začela pospravljat jih bo vrnil. Z bratom sva bila žalostna, saj je odnesel večino najinih igrač. Odločila sva se da bova vedno pospravljala. Nastavila pa sva mu tudi risbico, da se imava rada in rada imava igrače, ki jih pospravljava. Tako so neko nedeljo igrače pojavijo razmetane kot so ostale. Ko sva se z bratom zbudila, sva jih takoj šla pospravit. In tako je Škrat Pucko pustil eno lutko škrata, ki naju opominja. Razmetana soba – nič igrač, pospravljena soba – vse igračke.«

»Vau, Neža, to pa si lepo povedala, tako resnično in koristno« je dejala vzgojiteljica.

»Kdo izmed vas ve, kako se lahko obnašamo v naši skupini?« je vprašala vzgojiteljica Stanka

»Jaz, jaz vem!« je zakričal Peter.

»Peter ali lahko kričimo?« ga vpraša vzgojiteljica.

Peter se takoj opravičuje in nadaljuje: » Se ne deremo, ne pregovarjamo, ne tepemo, ne divjamo po igralnici, ne jezikamo,…«

»No to si lepo naštel, kaj ne smemo, ali lahko kaj počnemo?« vzpodbudi ostale otroke.

Jelka se takoj oglasi: » Lahko pojemo, plešemo, si posojamo igračke, sodelujemo pri pogovoru, pomagamo drugemu pri sestavljankah, pomagamo skupaj  pospravljati igračke in kotičke.«

»Tako je moji otroci, lahko bi se še o tem pogovarjali. Povejte mi ali tudi doma kaj sodelujete in pomagate staršem?« jih vpraša.

» Ja, jaz pomagam pripraviti mizo za kosilo in pospraviti oprana oblačila v omaro in pospraviti svoje igračke« pojasni Eva.

»Lepo Eva, ti si pa pridna deklica. A kdo kaj nagaja svojim staršem?« želi izvedeti Stanka.

Miha se opogumi: » Mi doma našo mamo večkrat jezimo in je ne ubogamo. Ne pripravimo mize, ne pospravljamo za sabo igrač, umazana oblačila puščamo kar na tleh, se kregamo in drug drugega suvamo, se mamici pregovarjamo,… No jaz ne toliko kot moj brat Franci. On misli, da je že velik in da vse ve, pa mu mamica reče: »Franci prosim nehaj in ubogaj,« on pa nič in še naprej             kljubuje.«

Vzgojiteljica             Stanka odgovori: »To res ni lepo, če smo nevljudni do svojih staršev. Ker vaši starši vas imajo najraje, vas spoštujejo in vam dajo kar vam lahko nudijo in kupijo kaj zmorejo. Če pa vam kdaj česa ne morejo kupiti, pa jim ne smete zamerit, ker jim je hudo, da nečesa ne zmorejo, a vas imajo najraje. Zato jih morate ubogati, jim pomagati pri majhnih opravilih, ki jih vi zmorete.  Na primer  pripravite  mizo, jo pospravite, umazana oblačila date v koš za perilo, si pospravite igračke, posteljete posteljo, zložite čevlje, pospravite posodo v regale, se vljudno pogovarjate s starši, jih prosite za še en kos kruha, se zanj zahvalite,… takrat bodo vaši starši videli, da ste že veliki in bodo zelo veseli kaj vse zmorete.«

»Kaj, ko bi mi danes naslikali, kaj smemo in česa ne smemo početi v naši igralnici in si kasneje izdelali plakat« jih vpraša vzgojiteljica Stanka.

Otroci so bili takoj za akcijo in so si vzeli liste ter začeli slikati. Plakat so razstavili na hodniku, da so ga lahko videli tudi starši. Vsi so se spraševali kaj se v igralnici zgodilo.

Simona in Miha sta doma mamici z velikim veseljem pomagala pripravit mizo in pospravit jutranje razmetavanje oblačil in igrač. Mamica je bila presenečena in kar ni mogla verjeti. Drugačna pesem pa je bila s sinom Francijem. Njega ni bilo domov ne do kosila, ne do večerje. Takrat je mamico začelo že pošteno skrbeti, kje fantič tiči. Poklicala je dva sošolca in ugotovila da ga ni bilo v šolo. Videla pa ga tudi nista in nevesta kje bi bil. Mamica je poklicala očeta in mu povedal. On ga šel iskat in ga našel ob bližnjem jezeru Račk, kjer je počival. Oče je videl, da se je Franci jokal.

Vprašal ga je: »Franci, kje hodiš, mamo že pošteno skrbi zate?«

»Ja naj jo, saj je sama kriva, kaj pa me je pustila doma.« je odgovoril.

»No, Franci tako pa ne moreš govoriti o svoji mami.« ga miril oče.

»Pa lahko!« je zakričal se vstal in želel oditi.

»Sedaj se bova pogovorila, tako ne boš govoril o moji ženi in ne o svoji mami. Prvič vse naredi, da ti je toplo, da si obleče, opran, da si sit in nič ti ne manjka. Če pa imaš težave v šoli se pa o tem začni pogovarjati, da ti lahko pomagamo.« je dejal umirjeno oče.

Franci se je sprijaznil in očetu povedal, da mu v šoli ne gre najbolje. Da ima slabe ocene, da ga sošolci zafrkavajo in besedno trpinčijo. Učiteljici je že povedal, a mu ni verjela, saj tudi kdaj on sam nagaja. Z očetom sta se dogovorila, da sedaj gresta domov. Doma so se pogovorili, glede odnosov in vljudnosti. Mama mu je svetovala, naj se učiteljici opraviči za grdo vedenje. Oče pa se bo pogovoril glede  obnašanja sošolcev z učiteljico, da bodo rešili spore. Res se je tako odvilo in tudi Franci je postal najbolj vljuden fant v razredu. Nasilje se je pomirila, saj se je učiteljica pogovorila z učenci. Naredili so si pravila lepega vedenja in jih izobesili v učilnici. Tako so postali najbolj prijazna šola.