Glasovalna številka: M111

Tanja Galli

ZAJČKOV USPEH

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

 

V zajčji šoli je vse potekalo kot ponavadi. Učiteljica Taca je vsako jutro pogledala po razredu, ali so vsi zajčki na svojem mestu in ali imajo vsi na sebi najlepša oblačila. Vsako jutro je stopila na visoko pručko in rekla: »Brez nasmeha nisi nikoli lepo oblečen. Torej, ali ste danes vsi lepo oblečeni?«

Vsi zajčki so se nasmejali in učiteljica je veselo sestopila s pručke in začela z uro matematike. Ponosna je bila, da so vsi njeni zajčki najlepše oblečeni.

»Poglejte učenci!« je glasno rekla. Dvignila je tačko v zrak: »V rokah imam dva korenja. Kakšna je razlika med njima?« Vsi zajčki so dvignili svoje tačke in hiteli odgovarjati.

Repek je rekel: »En korenček je večji kot drugi!« Vsi so mu zaploskali.

Belko je rekel: »En korenček je v desni roki, drugi pa v levi!« Vsi so mu zaploskali.

Uhec je rekel: »En korenček je temnejše barve kot drugi!« Vsi so mu zaploskali.

Sivko je rekel: »En korenček je krajši kot drugi!« Vsi so mu zaploskali.

Lenko je rekel: »En korenček ima več korenin kot drugi!« Vsi so mu zaploskali.

Skokec je rekel: »En korenček je veliko bolj debel kot drugi!« Vsi so bruhnili v smeh, se obrnili k enemu zajčku in se zaničljivo zasmejali. Zajček Debelajček je v tistem trenutku sklonil glavo in skril svoj nasmeh.

Zajček je z lažnim nasmehom po koncu pouka odšel domov. Še preden je stopil v hišo, je mamici glasno zavpil: »Mamiiii, lačen sem. Tako sem lačen, da me boli trebuh.«

Mama ga je prijazno vprašala: »Nisi nič jedel v šoli?« »Čisto malo,« se je zajček spretno zlagal. Mama mu je pripravila slastno korenčkovo kremno juho in zajček jo je na en sam zamah z žlico pojedel. »Še bi mami,« je milo prosil.

Mama mu je dala še en zvrhan krožnik juhe in pripomnila, da bo sedaj pa zares dovolj.

Vse je pojedel in odšel v svojo sobo. Tam je imel vedno še nekaj skrite zaloge, ki so jo prinesle tete, strici, babice in ostali obiski. Pojedel je še velik del dobrot, a še vedno je bil lačen.

Drugo jutro je učiteljica zopet vprašala: »Ali ste danes vsi lepo oblečeni? Ima mogoče kdo od vas kakšno luknjo za zakrpati?«

Vsi zajčki so se srečno nasmejali le zajček Debelajček je na svoj gobček narisal lažen nasmeh. Imel je luknjo na svojem oblačilu. Vsaj učiteljica je temu tako rekla. Imel je veliko rano na srčku in zato ga je vsak dan bolel trebušček. Ni več rad prihajal v šolo in vedno bolj so ga bolele vse tiste grde besede, ki so jih izrekali sošolci. Naslednja ura je bila ura športa. Vsi so se pridno oblekli v športno opremo le zajček je učiteljici potožil, da ga močno boli trebušček. Prejšnji teden ga je bolela tačka, včeraj pa ga je bolel ušesek. Vse to se je začelo takoj po tistem, ko so pri skoku, ki ga je naredil Debelajček, vsi padli v smeh in njegov ponesrečen skok so pokazali še celi zajčji šoli. Tudi ta dan je Debelajček sestradan prišel domov. Pojedel je zvrhan krožnik korenčkovih testenin in kolerabje pecivo, v svoji sobi pa še dve vrečki korenčkovega čipsa. Bolj kot so se sošolci norčevali, bolj je Debelajček jedel. Bolečina, ki jo je čutil v trebuščku, ni bila lakota, ampak žalost in jeza.

Naslednji dan je v šolo učiteljica prinesla velik plakat. Na njem je pisalo: »Iščemo čisto posebne zajčke za naš film!« Debelajček je z velikim navdušenjem premeril čisto vsako črko, ki je pisala na tistem velikem plakatu. »Joj, kako rad bi šel na to snemanje. Joj, kako rad bi nastopal v tem filmu pa sem tako debel. Kdo bo hotel tako debelega zajca v svojem filmu?« si je rekel sam pri sebi. Slišal je kako so se sošolci pogovarjali med seboj, kakšne talente bodo pokazali na izboru in še tisto malo poguma, ki ga je imel v sebi, je v trenutku izginilo.

Učiteljica Taca je opazila, da je Debelajček čisto sam in da je vedno bolj žalosten in mu rekla: »Debelajček, zakaj pa se ti ne prijaviš na avdicijo. Piše, da iščejo čisto posebnega zajčka in tvoje petje in natančno grizenje korenčka zagotovo prekaša vse ostale zajčke.« »Mislite resno, gospa učiteljica Taca? Mislite, da iščejo tudi takšne talente?« je prestrašeno spraševal učiteljico, zraven pa nemirno pogledoval, če ga je slišal kakšen sošolec.

Slišal, slišal. Velika in nesramna ušesa solšolca so slišala vse. Zdaj, ko je Debelajček ravno nabral toliko poguma, da bi se javil na avdicijo, so ga zlobni sošolci pričakali pri izhodu in na ves glas zmerjali. »Le kaj boš pokazal Debelajček? Mogoče svoj slavni skok? Ali pa misliš, da te nihče ne vidi, ko poješ?« so ga glasno zmerjali sošolci. Debelajček je stekel proti domu. Tekel je tako hitro, kot še nikoli v življenju. Bil je tako žalosten, kot še nikoli v življenju in bil je pripravljen končati vse.

Na Debelajčkovi poti je ravno glavni scenarist gospod Rudolf iskal igralce za svoj film. Na njegovo avdicijo se je javilo veliko zajčkov, vendar mu nihče ni bil všeč. Gospod Rudolf je namreč iskal prav take zajce, ki se niso javili na razpis. Iskal je prav takšne zajce, ki so izgubili ves pogum ali pa niso več verjeli vase. Iskal je čisto posebne zajce za svoj film. Srečal je Debelajčka in ga s prednjimi tacami zaustavil. Težko je prepričal Debelajčka, da je prišel na snemanje, vendar mu je nekako uspelo in nad svojo vlogo je bil navdušen. Debelajček je z zajcem Krivouhcem dobil glavno vlogo. Igrala sta v čisto posebnem filmu in postala najbolj slavna zajca na svetu. Film je postala prava uspešnica in še danes ga lahko vidite v zajčjem kinu. Zatorej nikoli, ampak res nikoli, ne obupajte in zapomnite si, da je velikokrat lahko tisto, za kar mislite, da je pomanjkljivost, ravno vaša prednost.