Glasovalna številka: M112

Sonja Lenarčič

TRI ZGODBE

OŠ Kidričevo

 

Sodobnost.

Drugo desetletje 21. stoletja.

Ena izmed slovenskih osnovnih šol.

Verbalno nasilje.

Ksenofobija.

Generacija z.

Brez zavor.

Nezmožnost sprejemanja drugačnosti.

Netolerantnost.

Klišejstvo.

Uniformizem.

Razen redkih izjem – ki so vzgojene.

 

Pred šolo stoji skupina najstnikov, ki ni obremenjena z ničimer. Vsaj mislijo tako.

Lepo sončno jutro.

Klepet pred poukom; sicer bolj s tablicami, a vseeno je slišati opazke.

Negativne.

V svoji popolnosti so mladostniki popolni, nezmotljivi, najlepši, najpametnejši, oboroženi s kupom opravičil za morebitne osebne kikse.

 

»Lej, tip je odštekan!« zavpije Rok, ko zagleda fanta v karirasti srajci, Ramiza. Vedno jim je napoti, kosovski Albanec.

»Kmet, idiot zabiti! Fotru je srajco sunil in zdaj misli, da je frajer. Hej, ti! Ata, copata!  Pekmezar! Idiot zarukani!«

Žaljivke kar dežujejo, a fanta več ne prizadenejo. Veliko so se o tem pogovarjali, a žal neuspešno. Čaka le še zadnje dejanje razredničarke, ko bo  izpovedal svojo zgodbo. Mogoče bo vsaj delno zaleglo.

 

Spet zakriči zloben glas: »Uuu, ta pa prihaja iz Sibirije! Hudo! Zebe, ne? Kakšen lep ovčji kožuh nosiš! Tvoji stari so ovčarji, ne? Poglej, poglej faco, poševnooko!«

Sofia, ki je nič hudega sluteča prečkala prehod za pešce, se je zdrznila in globoko v sebi zajokala od velike žalosti in nesprejemanja.

 

»Lej ga, zadnji model naše šole prihaja! Špeglar. Kje si ukradel pirpodne?  A praprapradedku? Budalo! Kako bulji vame!« se hahlja Jan.

Denis, dobrovoljček z močno dioptrijo, se s temi nizkimi udarci ni ukvarjal. Nekako se je že navadil take oblike komunikacije sošolcev.

 

A vse tri - drugačne - je bolelo, močno skelelo globoko v dušah. Le kako morejo biti sošolci takšni? Saj tudi oni niso popolni.

 

 Trojici se je vse skupaj zdelo brezupno in nesmiselno. Škoda energije, da bi dokazovali, da niso slabi ljudje. Preprosto so se umaknili in se zaprli vase.

Po zaslugi sošolke Tanje, ki je vse skupaj zaupala razredničarki, so se stvari začele spreminjati na bolje.

Veliko so se pogovarjali o drugačnosti, o različnih rasah, verah, šegah, običajih, o evoluciji, zgodovini, kulturi …

Piko na i je napravil govorni nastop, ki je nosil naslov Drugačni, a srčni.

 

In zgodil se je veliki petek, zgodovinska prelomnica na šoli.

Tri žrtve so izpovedale lastne življenjske zgodbe in zraven še svojo najljubšo pravljico, svoj svet, v katerega so se zatekali, ko jim je bilo najhuje.

 

Albanec Ramiz, Ukrajinka Sofia in Denis, sin ločenih staršev.

 

Razred je prisluhnil.

 

Ramiz je pričel:

»Sem kosovski Albanec. Govorim indoevropski jezik, a zveni popolnoma drugače kot vaš, slovenski. Naša abeceda vsebuje 36 črk.

Pravijo, da smo potomci Ilirov. Moji predniki so živeli v Bosni kot pastirji in kmetje. Napadali so jih tudi volkovi. Danes živijo sorodniki v predmestju Zenice. A moja starša skoraj nimata stika z njimi. Včasih pride kakšno pismo in tudi domov ju ne vleče. Mogoče sta preveč trpela.

Verujemo v Alaha, smo muslimani, danes smo le še manjšina.

Pravijo nam tudi šiptarji, kar je za marsikoga žaljivo, v bistvu pa albansko to pomeni sinovi orla.

Pred otomanskim cesarstvom so moji predniki bili katoliki. Po razpadu Jugoslavije nas Srbi nekako nočejo priznati kot samostojne.

Ponosni smo na mater Terezo, ki je naše gore list, svetnica zaradi dobrih del in Nobelova nagrajenka za mir. Verjamemo v njene prerokbe in čistost.

Pa smo se raztepli po svetu.

Moja mama Emina in oče Fahret sta odšla s trebuhom za kruhom. Varnost sta našla pri vas, v Sloveniji. V domovini ni bilo mogoče preživeti zaradi težkih socialnih razmer.

Imam še starejšo sestro Azro in mlajšega brata Azima.

Z bratom sva rojena v Sloveniji in ne poznava druge domovine, tudi sestra se ne spominja prvotne domovine.

Mama skrbi za družino, oče vodi kiosk s kebabom. Vem, da ga obožujete. Kebab je tradicionalna mesna jed z vzhoda; pomeni »vrteče se meso«. Oče peče od jutra do večera in kar dobro zasluži. Kar dobro živimo.

Največ težav imam v šolo, kadar praznujemo bajram. Tri ali štiri dni jemo in pijemo le podnevi. Praznujemo po 29 dneh posta v mesecu ramazamu.

Ramazamski bajram nam pomeni veliko. Vsak vernik se mora po osemnajst ur dnevno odrekati hrani, pijači in vsem užitkom, da bi duhovno napredoval, da bi ga spoštovali. Človek mora premagati samega sebe.

Čistoča v naši veri veliko pomeni. Olepšujemo domove in dvorišča, vse diši in je urejeno.

Ob praznikih oblečemo najlepša oblačila in jemo naša najboljša jedila.

Marsikdo trdi, da so naše ženske zapostavljene, a v koranu je ženska enakopravna moškemu. Žena je možu podrejena predvsem v revnih življenjskih razmerah.

V koranu piše, da ljudje ne smemo razkazovati svojih teles, zato imajo ženske velikokrat pokrit obraz, roke in noge. Drži tudi to, da se ženske ne smejo svobodno sestajati z moškimi.

Moja mama je »evropska« muslimanka. Oblači in ureja se svobodno. Njena največja želja je, da bi z družino lahko skupaj doživeli hadž – romanje v Meko.

Družina nam pomeni veliko, vse. Otroci zelo spoštujemo svoje starše. Zelo me boli, ko slišim, kako se kdo izmed vas grdo obnaša do najbližjih.

Pri nas ženska skrbi za gospodinjstvo, za otroke, za preživetje mora poskrbeti mož. Družine zato ne razpadajo kot pri vas.

Naša družina nosi znan albanski priimek Gashi. Doma, na Kosovem, celotna družina izdeluje in prodaja sladoled, le še en stric peče kebab.

Ko odrastem, bom zanesljivo obiskal vse moje domače, ker jih zelo spoštujem.

Na naši šoli imam kar precej težav, ker vi vsi tega ne razumete.

Upam, da nekoč boste.

Starša izredno spoštujem in nikoli ju ne bom zapustil.

 

Moja najljubša je  albanska pravljica z naslovom Kdo se je ustrašil.

Pripoveduje o babici, vnučki, petelinčku in miški, ki so se vsak dan s svojim vedrom odpravili po vodo. Zapihal je veter in zazibal vrh jablane. In tako je jabolko padlo na spečega zajčka pod drevesom. Tako se je prestrašil, da se je med begom zaletel v babico, ki je od strahu padla in razlila vso vodo.

Nato se je zajček zaletel v vnučko. Tudi ona je padla in se prestrašila. Zajček pa je tekel in tekel in se zaletel v petelinčka. Petelinček je od strahu zakikirikal in tudi on spustil vedrce.

Ko je miška zagledala, kako zajček teče proti njej, se je skrila v luknjo.

Vsak po svoje je razmišljal o dogodku.

Babica je mislila, da se je rešila medveda, vnučka, da se je rešila volka, petelinček, da se je rešil lisice, miška strašanskega mačka.

Zajček je v kupu listja razmišljal o tem, kako se je namučil, kako se je komaj rešil nasilnežev.

 

Poučno, mar ne?

Nasilje, strahovi, občutki nemoči …«

 

Nemi pogledi v razredu.

 

Sofia je bila najbolj zgovorna.

»Torej, jaz sem Ukrajinka Sofia.

Moja mama Oksana je pred dvajsetimi leti pripotovala v Slovenijo kot morebitna natakarica ali plesalka na drogu. Ni vedela, kaj jo čaka v obljubljeni deželi. Bila je ena izmed mnogih naivnih deklet, ki so mislila, da so prispela v varno in prijazno Zahodno Evropo, kjer bodo deležna dostojanstva.

V domovini moje mame je še vedno ogromno nasilja. Odkrito se pogovarjajo le doma za štirimi stenami. Povsod je prisoten strah, ki ljudi zasleduje kot hudi duh. Še vedno se čutijo posledice diktature Rusije.

Ukrajinci so gostoljubni. Tople duše. Njihova zadržanost do tujcev hitro skopni, kot pri vas, Slovencih.

Razdalje med mesti in vasmi so gromozanske. V Sloveniji je vse tako ljubko in miniaturno.

V Ukrajini v trgovinicah lahko kupiš kvačkane igračke. Tako ljubke so. Poznam profesorico zgodovine, ki jih prodaja. Služb ni, dohodka ni.

Dežela je še vedno patriarhalna, tradicionalna. Vzgoja otrok sloni na materinih ramenih, tudi babičinih. Ženske so požrtvovalne, pokroviteljske, marsičemu se odrekajo.

Moški so poglavje zase. Delajo, če je delo; če ga ni, pijejo. Preveč. In potem razgrajajo. Zelo pogosto.

Domovina moje mame leži ob Črnem morju in je ena večjih evropskih držav. Povsod te spremlja modrina neba. Rumena pšenična polja. Ravnice. Stepe. Planote. Mogočne reke se stekajo v Črno morje. Ukrajina je žitnica Evrope. Na zahodu jo čuvajo Karpati. Dnjeper, Dnjester sta ogromni reki, od koder naj bi prišli tudi vaši predniki – Slovenci.

Pravzaprav smo bratje in sestre.

V glavnem mestu Kijevu sem bila le enkrat, na počitnicah pri teti. To je ogromno mesto s tremi milijoni prebivalcev.

Ko smo živeli v okviru Sovjetske zveze, tako kot vi v Jugoslaviji, sta cvetela železarstvo in jeklarstvo. Bili smo glavni proizvajalci na vzhodu.

Že v 17. stoletju je bila v državi uvedena moderna demokracija, a se je z rusko in avstroogrsko nadvlado vse spremenilo. Samostojnost so Ukrajinci dočakali leta 1991, kot vi.

Danes je Ukrajina priznana po vsem svetu. Kot dežela mogočnih rek. Rodovitne črne zemlje.

Povezana je z Vikingi. Nekateri jo imenujejo »slovanska Italija«.

Migracije so bile zelo pogoste. Znani borci, ukrajinski kozaki, sprva vojaki, so bili kasneje lovci in kmetje, plemiči. Rusi so jih sistematično iztrebljali.

Zelo me zanima, kaj se dogaja v moji prvotni domovini.

Leta 1986 se je v Černobilu zgodila katastrofa, ki je grozila celotni Evropi. Eksplodirala je jedrska elektrarna in posledice so prisotne še danes. Takrat se je odselilo na milijone prebivalcev.

Ko se je dežela 1991 osamosvojila, ni bilo nič boljše kot prej. Izbruhnili so socialni problemi, gospodarjenje je bilo slabo. Začne se pretirano oboroževanje in vedno več je korupcije.

Protesti, revolucije niso nič nenavadnega.

Od leta 2014 je država zopet v vojni z Rusijo zaradi Krima.

S trebuhom za kruhom je odšlo ogromno žensk, veliko intelektualk, ker niso zdržale vseh pritiskov. Tudi moja mami.

Ne pomagajo čista gorska jezera, zdraviliški kompleksi, znane jedi, vina, če ni soglasja in enotnosti.

No, in moja mama je v Sloveniji postala barska plesalka, dokler je lahko plesala. Dokler je ponižno prenašala izkoriščanje delodajalca v nekem nočnem klubu.

Ta je hotel še več – prodajati jo je hotel kot belo blago, a temu se je odločno uprla.

Ostala je na cesti. Kot klošarka, brezdomka, smet.

Blodila je po manjšem naselju, jokala in milo prosila mimoidoče za pomoč.

Niso vsi ljudje sebični in brezsrčni. Neka starejša ženica jo je sprejela pod streho. Ni se ozirala na to, kaj porečejo sosedje, ker gosti »Ruskinjo«.

Mami ji je pomagala pri gospodinjskih opravilih in čez čas je v bližnji tovarni našla zaposlitev. Delo za tekočim trakom.

Delo je bilo njena odrešitev. Delo, da preživi in da se ne vrača v Ukrajino, kjer je vse še slabše. Čeprav je močno pogrešala domače in domovino.

In – v tovarni je spoznala Staneta, mojega očeta. Ljubezen na prvi pogled. Nekaj ljubezenskih sestankov, čeprav Stane z njo ni mislil resno.

In prišla sem jaz. Živim brez očeta, ker me ta noče niti slišati, ker on ne bo živel z »ukrajinsko kurbo«, ker ne bo imel ukrajinske tašče …

Tako je to. Žalostno. Sem česa kriva? Veliko premišljujem in božam mamine solze.

Mami je trdna, jeklena. Opravila je preizkus znanja iz slovenščine, postala slovenska državljanka. Uredila nama je prijetno najemniško stanovanje in kupila rabljen avtomobil. Srečni sva v skromnosti.

Borka se je vpisala v srednjo medicinsko šolo. Verjamem, da ji bo uspelo, da bova živeli v lepšem jutri.

Mami mi rada pripoveduje ukrajinske zgodbe in poje otroške pesmi. Pravi, da ne smem pozabiti na svoje korenine.

Ugotovila sem, da imamo podobni pravljici, ki ju imam najraje. Vi imate Mojco Pokrajculjo, mi Pravljico o Rokavički.

Dedek je pozimi izgubil rokavičko in vanjo so se naselile miška, žabica, zajček, lisica, volk, merjasec in medved. Če so ljudje složni, je za vse dovolj prostora pod soncem.«

 

Učenci so obnemeli.

Občutiti je bilo spoštovanje.

 

Zadnji je spregovoril Denis:

»Bili smo fina, skoraj popolna družina. Oče Boris, mama Ana, sestra Ina in jaz.

Lepo smo živeli do mojih šestih let. Vsaj mislil sem tako.

Oči je bil direktor manjšega podjetja, mami njegova tajnica. Skupaj sta prihajala in odhajala v službo in domov.

Spominjam pa se, da sta se večino časa pogovarjala o poslu. S sestro sva bila veliko sama ob televizorju ali na dvorišču.

Posel ju je začel razdvajati. Ponoči sem večkrat slišal težke, grde besede, tudi jok moje mame.

S sestro sva obiskovala vrtec, vikende smo preživljali pri eni ali drugi omi na podeželju, kjer se je odvijal najlepši del mojega življenja.

Brezskrbnost, hribčki, doline, potoki, gozdovi, sončni vzhodi in zahodi. Plezanje po drevesih, skrivanje po gozdu.

Nekega jutra sem opazil, da zelo slabo vidim, povsem megleno. Zajokal sem. A starša nista imela časa zame.

Po dolgem opozarjanju vzgojiteljice, da res slabo vidim, sta me odpeljala k okulistu, kjer so mi predpisali očala z močno dioptrijo.

Takrat sem si prvič v življenju zaželel, da ničesar več ne bi videl.

Na ulici sem mamo srečal pod roko z družinskim prijateljem, oči si je našel novo tajnico.

Totalen polom.

In začelo se je. Kaj sem storil narobe, da se nimata več rada? Sem česa kriv? Kaj naj storim, da bo zopet vse po starem?

Prišel je dan slovesa.

Mami je vzela manjšo sestrico, jaz sem ostal v stanovanju pri očiju.

Enkrat tedensko sva bila s sestro lahko skupaj pri enem ali drugem staršu.

Kako zelo sem začel pogrešati družino!

Kako sem sovražil vse skupaj!

To je bilo takrat, ko še marsičesa nisem razumel. Danes mi je vse bolj jasno, čeprav mi manjkajo kamenčki v mozaiku.

Moje otroštvo je pobeglo otroštvo. Prehitro sem odrasel, zato sem tarča posmeha. Drugačen sem. Beseda špeglar je postranskega pomena, čeprav ni umestna.

Mati in oče živita z novima partnerjema in s sestro jadrava malo sem, malo tja. Nekako nama uspeva, saj drživa skupaj.

V najtežjih trenutkih sem se zatekel v Pravljico o dečku in sreči.

Živel je žalostni Tinče, ki se ni hotel igrati z drugimi otroki. Imel je očeta in mamo ter sestrico, a vsi so bili tuji. Nihče ga ni pobožal ali poljubil.

Iskal je srečo. Ponoči je zagledal svetlobo in v njej deklico s srebrno obleko. Želela mu je pomagati, zato ga je peljala h kraljici lune in noči.

Prispeta v kraljestvo noči v skrivnosten grad, kjer kraljica posluša petje slavčka. Pošlje ju h kraljici sonca. Deklica je zbledela in nastopila je zora.

Deček je hodil po vročem soncu, žeja mu je sušila usta. Onemogel je in padel. Sedaj je v sanjah stopal po snežno beli poti po stopnicah do mavričnega gradu, kjer ga je sprejela kraljica z zlatimi lasmi.

Povedal ji je, da je prišel po srečo. In kmalu je srečal mamo, očeta in sestro. Svojo srečo in ljubezen.

 

Tudi pravljice so zdravilo za nesrečno življenje.«

 

Razred je zavibriral.

Skupno.

Pozitivno.

Z obžalovanjem in kesanjem.

 

Tanja, razredničarka in vsi v razredu so začutili solze v očeh.