Glasovalna številka: P111

Jaka Kresnik

OŠABNI VANEK

OŠ Loče

 

Nekega poznega pomladnega dne, se je na majhni kmetiji v valilnici zvalil petelin Vanek. Z njim je na svet prišlo še veliko majhnih piščancev. Vsi so bili resnično lepi. Bili so pisani, puhasti, različnih barv. Gospodar Miran in gospodarica Vida sta bila nad njimi zelo navdušena. Z velikim veseljem sta jih opazovala. No, in ko sta tako slonela ob ogradi, sta opazila piščanca, ki je bil resnično drugačen od ostalih. Poimenovala sta ga Vanek. Bil je bel. Pod belim puhom pa se je skrivalo perje vsemogočih barv. In bil je tudi malo večji od ostalih. Ja, bil je večji. To pa je bilo vse, kar sta gospodarja opazila. Za enkrat. 

Dnevi so minevali. Piščanci so odrasli v kokoši, naš Vanek pa v odraslega petelina. A vas zanima kakšen je postal naš Vanek? No, pa poglejmo. Na nogah je imel pet krempljev, ostali del nog pa močno poraščen s perjem. Njegovo telo je objemalo belo perje, a rep je imel pisan in košat kot mavrica vseh mogočih barv. In seveda bil je večji od vseh kokoši in petelinov v kokošnjaku. Ostale kokoši in petelini so bili rjave barve.

Vendar se ta njegova drugačnost ni pokazala v dobri luči. Ostale kokoši in petelini so kaj hitro začeli šušljati, da takšnega natopiranega velikana – čudaka že ne bodo dolgo gledali v svoji družbi. In res. Kaj hitro so se začeli norčevati iz njega. Vanek pa je postal vedno bolj šibak. Umaknil se je stran od ostalih, ni več zahajal v njihovo družbo, postal je žalosten in osamljen. Ostale kokoši so se dogovorile, da se osamljenega Vaneka znebijo zlepa ali zgrda. To se je tudi res zgodilo. Začele so ga kljuvati, brcati, niso ga pustile k hrani. Za njegovim hrbtom so začele grdo šušljati, govoriti. 

Vse to pa je opazovala gospodarica Vida in nečak Jaka, ki je takrat ravnokar bil na počitnicah pri svoji teti. Jako je trpinčenje močno prizadelo, zato je prosil teto Vido, da Vaneka umakne iz ograde v bolj mirno in varno okolje. In tako je padla odločitev obeh gospodarjev: petelin Vanek se seli na majhno kmetijo, kjer domuje Jaka s svojimi živalmi. Ranjeni in poklapani Vanek se je preselil z Jako na drugo lokacijo, na oddaljeno in majhno kmetijo.

No in sedaj se začne za petelina Vaneka povsem novo, drugačno in boljše življenje. Vas zanima ali si je Vanek opomogel? Seveda.

Vanek je hitro ozdravel in pozabil na vse dogodke, ki so se mu dogajali na prejšnji kmetiji. Spoprijateljil se je z obema mucama Sivko in Blekijem. Postali so zelo dobri prijatelji. Pa ne samo to. Novi gospodar Jaka ga je zelo vzljubil. V novi ogradi, na novi kmetiji mu je zgradil pravo kraljestvo. Postavil mu je novo hiško, ki je bila zelo prostorna in raznolika. Imel je prostor za dnevni počitek, prehode iz nižjega v višje nadstropje, pa tudi prostor za gnezdenje drugih kokoši. Postavil mu je polico, na katero mu je gospodar vsako jutro natrosil žita. Imel pa je tudi ločen prostor, kjer je lahko cel dan po mili volji brskal in razkopaval.

Ja, imel je vse in še več. Imel je dobrega gospodarja in prijatelja muco Sivko in Blekija, ki sta mu včasih prav nagajivo nagajala. Takšni so pač prijatelji. 

Kaj pa naš Vanek? V ogradi se je počutil kot kralj. Hodil je ponosno in vzravnano. Dvigal rdečo rožo na glavi in glasno kikirikal: »Nihče ne varuje kmetije bolje kot jaz! Sem pogumen, močan. Moje strašno orožje so kljun in kremplji!« Vanek je postal s svojim belim perjem, pisanim repom, našopirjen in napihnjen. Opravljal je redne obhode po kmetiji. Ker daleč naokrog ni bilo podobnega petelina, ki bi mu bil kos, se je Vanek počutil vedno bolj pomembnega. Postal je ošaben. Ja, zelo ošaben.

Vse to pa sta prikrito in po tiho opazovala njegova edina prijatelja Sivka in Bleki. Zmajevala sta z glavo in dejala: »Le kaj se dogaja z Vanekom? To ne bo nič dobrega. Ne, ne.«

Minevali so dnevi, tedni in meseci, ko je tako nekega poznega poletja Vanek dobil družbo petih kokoši. Tako je odločil gospodar Jaka, ki ni želel, da bi Vanek ostal sam. »No to bo še zanimivo,« sta se muzala Sivka in Bleki, ki sta čepela  na ogradi in opazovala nove prišleke na kmetiji. Te kokoši so bile zelo radožive in različnih barv. Prva je bila bela, druga črna, tretja grahasta, zadnji dve pa sta bili rjavi. Vanek kar ni mogel verjeti svojim očem in kljunu. »Kaj takega! Nove kokoši na mojem ozemlju? To ne bo šlo! Nikakor ne!«, je dejal in jezno glasno zakikirikal. Začel jih je kljuvati, brcati, ozmerjati. Ni jim dovolil hrane in ne vode. Nove kokoši niso razumele, kaj petelin hoče in zakaj to počne. Zato so se žalostno umaknile. Pazile so, da ga ne bi razjezile in zato niso bile več v njegovi bližini. To se je dogajalo kar nekaj dni. Črni maček Bleki se je odločil, da to ne bo dolgo opazoval, zato si je dejal, da bo pristopil k Vaneku in se z njim pogovoril. »Hej Vanek, kaj se dogaja s tabo? A se še spomniš, kako je bilo na prejšnji kmetiji pri gospodarici Vidi? In kaj vse so počele druge kokoši s tabo? A si pozabil?« ga je vprašal muc Bleki, ko je čepel na ogradi in opazoval njegovo početje.  »Če boš tako nadaljeval se ti slabo piše! Tako da veš!« je še nadaljeval muc Bleki. V kolikor se bo Vanekovo  nasilno obnašanje  do drugih kokoši nadaljevalo, se bo  moral resnično pogovoriti z gospodarjem Jako, si je sam pri sebi obljubil. Do takrat pa bo mirno opazoval in spremljal dogajanje. »Mogoče me je Vanek slišal« si je še dejal in zaspano zazehal.

Vanek pa ga ni slišal. »Mačke trapaste!« je zakikirikal. »Kaj pa ve veste o meni? Jaz sem gospodar ograde! Glavni sem na celi kmetiji!« je še zavpil in zafrfotal s perutmi ter poletel naokrog, da je perje kar frčalo po zraku. Prestrašene kokoške pa so se še bolj stisnile v kot za ograjo.

Muc Bleki je hitro spoznal, da bo potreboval pomoč svoje dobre prijateljice muce Sivke. Sklical je hitri posvet. Dolgo sta čebljala, se pomenkovala, razmišljala, opazovala Vaneka pri svojem početju. In prišla do presenetljivega zaključka. Ja to vas bo res pretreslo. Ugotovila sta, da je Vanek odraščal brez mame, ki bi mu nudila vso podporo, toplino toplega doma. Zato Vanek ni vedel, kaj pomeni lepo vedenje in obnašanje. Ker je bil drugačen od ostalih kokoši, so ga druge večje kokoši zanemarjale, ga ozmerjale in grdo ravnale z njim. Ja njegovo odraščanje res ni bilo rožnato. Zato je padla odločitev, da se še zadnjič oba pogovorita z njim, preden to dogajanje na kmetiji opazi gospodar Jaka.

No, in ko se je Vanek sprehajal po svojem ozemlju, sta ga muc Bleki in Sivka nemudoma poklicala k sebi. Dejala sta: »Vanek tako ne bo šlo več naprej, da veš! Gospodar Jaka te bo poslal nazaj od koder si prišel! Spametuj se!« Vanek pa se je samo ošabno nasmehnil, zakikirikal na ves glas, tako kot je znal le on, ter zafrfotal s krili. Muc Bleki in Sivka nista imela izbire. Ne bo se spremenil, sta kaj hitro ugotovila. Zato sta vse to povedala gospodarju, da ju močno skrbi zanj in ne nazadnje tudi s kokoši ne ravna ravno lepo in prijazno. 

Gospodarja je to močno prizadelo ter užalostilo. »Vse sem mu dal. Ima najlepšo kmetijo daleč naokoli. Moram se pogovoriti z njim!« je sklenil in odkorakal. Z Vanekom se je temeljito pogovoril. Trajalo je kar nekaj časa, preden je gospodar zapustil ogrado. Muci, ki sta vse to opazovali, sta samo skomignili z rameni, se spogledali, zamijavkali in čakali, kaj bo sedaj. 

Kaj mislite, da je bilo Vaneku vseeno za njegovo početje? Moral si je resnično priznati, da ima gospodar Jaka tokrat prav. Vendar je bilo to zelo težko. Zamislil se je nad svojim početjem. Kaj naj sedaj naredi po vsem tem, ker je storil kokoškam? Bilo mu je zelo žal in bilo mu je tudi zelo nerodno. »A bo opravičilo dovolj?« je razmišljal. Tega ni mogel vedeti. »Lahko pa vseeno poskusim,« je dejal in to dejansko tudi storil.

Vsem se je opravičil za svoje početje, tako  kokoškam kot obema mucama. Obljubil je, da se bo spremenil. Ni mu bila več pomembna njegova zunanjost, da je najlepši, največji, najbolj pameten daleč naokoli. Ko je spoznal, kako so njegove kokoške prijazne, mile, prijetne, dobre, mu je bilo toplo pri srcu. Kaj takega ni občutil še nikoli. Resnično mu je bilo žal in ni vedel, kako jim naj vse to povrne.

Kokoške so bile nad spremenjenim Vanekom navdušene. Nič več jim ni nagajal. Vabil jih je k hrani, nosil velike deževnike, jih čuval pred velikimi ptiči, ki so jadrali nad kmetijo, opozarjal pred nevarnostmi, jih vodil na dolge sprehode, se z njimi šalil, pripovedoval dolge in napete zgodbe, da so včasih kar pozabili, koliko je ura in da je že čas za spanje.

Ja. Stvari so se na kmetiji uredile, kar same po sebi. Potreben je bil le pogovor, čas in ostro oko mačk Sivke in Blekija. To so pravi prijatelji.

No in če dobro premislimo, lahko ugotovimo, da se iz napak lahko veliko naučimo. Tudi Vanek je to sčasoma dojel. In si za vedno zapomnil rek, ki pravi: »Dobro se z dobrim vrača«.