Glasovalna številka: P115

Ema Antolin, Zarja Cerovšek, Amadej Cör, Neo Martin Domonkoš, Jakob Fras, Gael Fujs, Anabela Gergorec, Ana Gregorec, Alina Ivanič, Alina Kepe, Elija Kocet, Neža Kranjec, Aiša Barbara Litrop Mulec, Tai Nežič, Jaka Ošlaj, Tian Samo Pernek, Anemari Puhan, Zala Raus, Naja Rituper, Timotej Smodiš, Jožef Žan Vöröš

PRAVI PRIJATELJ

OŠ Bogojina

 

Bilo je nekoč v gozdu.  Ježek, lisica, veverica in medvedek so bili najboljši prijatelji. Ni bilo dne, ki ga ne bi preživeli skupaj. Skupaj so se igrali, se sprehajali, peli, plesali, praznovali rojstne dneve, jedli, ...

Bil je mesec december. Zima. Ježek in medvedek sta bila že zelo utrujena, saj bil je že čas, da bi se odpravila na zimsko spanje. Letos sta se odločila, da bosta počakala do božiča v družbi lisice in veverice.

Začel je naletavati sneg. Živali so se skrile v medvedov brlog in naredile načrt, kaj vse potrebujejo za božični večer. Najprej so s skupnimi močmi napisale pismo Božičku, kaj naj jim prinese. Ježek si je zaželel toplih rokavic in nogavic, saj ga je večkrat zeblo. Medved si je zaželel kapo s cofkom, da ga ne bi zeblo v ušesa. Veverica si je zaželela šal, ki jo bo grel okoli vratu. Lisica pa si je zaželela toplo odejo, da se bo zvečer lepo pokrila. Ko je bilo pismo napisano, so ga odnesli golobu pismonoši, ki ga je dostavil Božičku. Nato so se odpravile iskat smreko in okraske. Ker je medvedov brlog največji, so se odločile, da božični večer preživijo v njegovem brlogu. Smreko so postavile v sredino brloga ter jo lepo okrasile z različnimi plodovi, ki so jih nabrale v gozdu.

Končno je napočil božični večer. Živali so se po večerji igrale različne družabne igre. Lisica je predlagala, da gredo hitro spat, saj bo Božiček kmalu dostavljal darila. Ostale živali so jo poslušale in odpravili so se spat. Vsi so hitro zaspali, le lisica je čakala Božička, kajti želela se je prepričati, ali bo res dobila pravo darilo. Končno je zaslišala jelene in Božička. Božiček je nastavil darila pod smreko in odšel. Lisica ni mogla počakati do naslednjega dne, zato se je odločila, da bo darila odprla kar zdaj, brez svojih prijateljev. Vsa darila so se ji zdela imenitna. Odločila se je, da jih skrije v svoj brlog, pod jelko pa nastavi nekaj drugega. Za ježka je zavila gnilo hruško, za medveda nekaj kapljic medu, za veverico en lešnik in zase eno kokoš, ki jo je ukradla v kurniku. Ko je vse postavila pod jelko, se je že danilo. Hitro je legla in se delala, da spi. Veverica se je prebudila prva. Prebudila je še ostale živali, kajti opazila je, da jih pod jelko čakajo darila. Vsi so z velikim pričakovanjem odprli vsak svoje darilo. Začudeni so strmeli v to, kar so dobili. » Ojojjj,« je bila razočarana veverička. Tudi medved in jež nista mogla verjeti svojim očem. Lisica pa je bila čisto tiho, nato pa glasno rekla: »Najverjetneje je kriv golob pismonoša. Naše pismo je verjetno raztrgal in napisal novo. Ali pa je darila zadržal zase, oziroma nam jih ukradel. »

Živali so poslušale lisico in na koncu res verjele njenim besedam. Odpravile so se h golobu. Ta ni mogel verjeti, česa vse ga obtožujejo, zato se je odločil, da zapusti ta gozd. Ježek in medved sta bila razočarana nad božičnim večerom, razočarana, da sta ostala, namesto da bi se odpravila na zimsko spanje. Ugotovila sta, da sta preveč upala na čudež božičnega večera. Odločila sta se, da se odpravita spat. Tudi veverica je odšla, da si malo odpočije.

Lisica pa ni bila nič razočarana. Odšla je v svoj brlog, si nadela rokavice, nogavice, kapo ter šal in odšla na sprehod. Sprehajala se je po gozdu in po nekaj urah ugotovila, da se nihče z njo ne smeje, da se nihče z njo ne lovi, skače, pleza, plazi, … Ugotovila je, da je ostala sama in to zato, ker je kradla in se zlagala.

»Kaj naj zdaj naredim?« se je spraševala.  »Ali naj povem ostalim živalim, kaj sem storila? Potem bom še bolj sama, kajti nihče ne bo želel biti moj prijatelj. Prijatelj z nekom, ki laže in krade. Ne to ne bo šlo. Eh nič, poiskala si bom druge prijatelje, zagotovo lahko koga najdem.«

Tavala je po gozdu in iskala prijatelje, ampak noben se ji ni zdel tako zabaven, prijeten kot ježek, veverica in medved. Sklenila je, da jim bo priznala, kaj je naredila. Najprej je prebudila medveda in ježka, nato pa poiskala veverico. Sedeli so v krogu in vsi so strmeli vanjo, kaj neki ima tako nujnega za povedati. Lisica se je končno opogumila in s solzami v očeh priznala, da je storila veliko napako, ko je vzela njihova darila. Bilo ji je zelo žal in počutila se je grozno, ker je izdala svoje prijatelje. Ostale živali so strmele ena v drugo, nato so staknile glave in vse v en glas rekle lisici: »Ker si priznala svojo napako, se pokesala in vidimo, da ti je res žal, smo se odločile, da ti oprostimo.«

Tako so živali ugotovile, da je življenje brez prijateljev dolgočasno. Lepo je imeti nekoga, ki mu lahko zaupaš, se potožiš, ko si žalosten… Čudovito je imeti nekoga, ki te ima rad in je ob tebi, ko ga potrebuješ. Pomembno pa je, da smo drug do drugega spoštljivi, se ne prepiramo, pretepamo in ne nagajamo. Pravi prijatelj je največje bogastvo.