Glasovalna številka: P131

Pia Potočnik Krajnc

LEPOTA SRCA

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Bilo je točno takrat, ko so zgradili najlepši plesni avditorij v starem mestu. Tam je živel deček Erazem s posebno neozdravljivo boleznijo. V šoli ga nihče ni imel rad, ker je bil drugačen od ostalih. Odrivali so ga stran od sebe, kajti bil je enako star kot oni, vendar je v obraz bil videti dosti starejši. Po obrazu je imel veliko izpuščajev in kožnih gub, koža pa je bila čisto osušena in nagrbančena.

Bilo mu je težko zaradi vedenja sošolcev. Globoko v svojem srcu je čutil tesnobo. Erazmu je to predstavljalo veliko stisko. Tlelo mu je v srčku, stiskalo ga je v prsih, po telesu je čutil mravljince.

Doma nanj nihče niti pomislil ni, saj sta se ga starša sramovala. Tudi ocene v šoli niso zanimale ne mame in ne očeta.

Ko je bil že najstnik, nihče ni vedel, kaj in kako bo z njim in za njegovo bolezen še zdravniki niso vedeli  diagnoze.

Ko je hodil v šolo, se nihče ni hotel ne pogovarjati in ne igrati z njim, tudi učiteljica se je do njega vedla drugače, saj je bil drugačen, čeprav je vse prav dobro razumel in bil priden učenec.

Ko je bil doma, je veliko časa preživel pred televizorjem in računalnikom. Zelo ga je zanimal ples. Njegovo telo je bilo na pol ohromljeno in ni mogel niti hoditi čisto brezhibno. Vedno je kot v največje čudo sveta zrl v plesalce, ki so s svojim telesom lahko naredili kakršenkoli gib. Glasba ga je vedno prevzela.

Ko se je nekega dne vračal iz šole, je pri vhodu v sosednji  blok  videl prelepo deklico, ki je kar žarela od lepote. Imela je sinje modre oči, rdečkaste lase in lepo plesno postavo. Erazem se je ni mogel nagledati, kajti bila je tako lepa, da so se mu oči kar zasvetile od ljubezni.

Hitro je odšel domov, si zavrtel glasbo in razmišljal. Celo noč je sanjal o tisti lepotici, ki jo je videl, ko je odšel iz šole. Ime ji je bilo Sofija in bila je odlična balerina. Nekaj mesecev pred tem je dobila vabilo na mednarodno tekmovanje vseh najboljših baletnikov iz svetovnih plesnih šol. Erazem jo je hotel spoznati in jo je spet želel videti, ampak tisti dan je ni bilo pred blokom, ker je bila na vaji za tekmovanje v plesni šoli.

Plesna šola je bila blizu glasbene šole. Erazem jo je po vsej sili hotel videti, zato je odšel v plesno šolo in iskal učilnico v kateri je plesala. Zasijala je v vsej svoji lepoti na odru dvorane. Erazem ni mogel umakniti pogleda z nje. Bila je božanska, njeni plesni gibi pa so delovali, kot bi imela neko posebno, nadnaravno moč.

Plesalka, ki jo je videl prejšnji dan pred blokom, je vsak večer plesala in vadila za tekmovanje. Ni še imela soplesalca, kar jo je delalo nemirno. Učiteljica plesa je razpisala avdicijo za njenega soplesalca. Erazem je videl zapis o avdiciji. Nehote ga je domišljija ponesla v svet plesa. Videl se je, kako je bil s Sofijo na odru in kako sta plesala, v ritmu glasbe drsela po odru in precizno odplesala vsak takt. Ko se je predramil iz sanj, je takoj spet postal žalosten. Kljub veliki želji, njegovo telo ni zmoglo takšnih naporov.

Žalosten je odšel domov. Prižgal je televizor in prestavil na plesni kanal. Glasba ga je takoj prevzela, ritmi, ki so mu bili tako všeč, so v njegovem telesu povzročili pravi čudež. Kar naenkrat je lahko brez pomoči premaknil nogo, pa drugo, pa roko. Erazem je plesal in plesal, kot da je vir neke nadnaravne energije. Ritmi glasbe so mu dajali moč, da ji je sledil. Zdelo se je, kot da je vso žalost in trpljenje zaradi svoje drugačnosti preusmeril v moč, ki je bila prav čarobna.

Ko je glasba utihnila, je komaj uspel priti do postelje. Sploh ni mogel verjeti, kaj se mu je zgodilo. Tudi naslednji dan in še dan za tem in za tem je ponovil, vsakič je bilo enako. Erazem je imel v sebi tako veliko željo plesati, da je bila glasba tista, ki mu je znova in znova dajala prav posebno moč.

Prišel je dan avdicije. Erazem je zbral pogum in se prijavil. Vsem je bilo zelo smešno, da je tja sploh prišel in vsi so si iz njega delali norce. Bilo mu je zelo hudo. Tudi plesalki Sofiji njegova prisotnost ni bila prijetna. Ko je zaigrala glasba, je Erazem skupaj z vsemi ostalimi pričel plesati. Glasba mu je dala moč, ki je prekrila vse dvome, vsa zaničevanja in vsa posmehovanja. Sofija in njena učiteljica sta ostali brez besed. Erazem je bil tisti, ki je bil najboljši, čeprav je po koncu glasbe komaj zbral moči, da je lahko stopil iz odra.

Bil je izbran! Zanj se je pričelo zelo trdo delo. S Sofijo sta plesala in plesala. Erazem se je zelo trudil. Glasba je bila tista, ki mu je dajala moč. Vsakič, ko je glasba utihnila, je komaj premikal noge. Vsi so ga zasmehovali in mu govorili, da naj odneha, da si Sofija zasluži več, in da zaradi njega na tekmovanju ne bo mogla zmagati. Za njim so klicali, da je grdoba.

Erazem je zopet v svojem srcu čutil žalost, stiskalo ga je v prsih, po telesu je čutil mravljince. Zopet se je zatekel h glasbi, ki mu je vlivala upanje in mu dajala moč.

Prišel je dan tekmovanja. Ko je šel proti plesni dvorani, so ga ustavili sošolci in ga ogovarjali, da je pregrd, da se vleče kot megla in da je Sofiji uničil življenje. »Grdoba! Grdoba!«, so vzklikali. Erazem se je komaj povzpel po stopnicah in upal, da bo lahko čim prej zaprl vrata za seboj.

Ko sta s Sofijo gledala nastope drugih plesnih parov, sta v sebi čutila strah in nemir. Sofija je iz Erazmovih oči prebrala, da bo naredil prav vse, da bo njun ples točno takšen, kot sta si oba želela. Videla je, kako so bili sošolci do njega nesramni in v njegovih očeh je videla bolečino. Prvič je v sebi začutila tesnobo, saj je bila tudi sama z mislimi večkrat podobna njegovim vrstnikom. Erazmove oči pa so žarele, v njih je videla, da ji prav nič ne zameri in da bo premagal vso bolečino in s tem dokazal, da zlo ne vodi v pravo smer.

Komaj je prišel na oder, noge so mu odpovedovale. Ljudje so se spogledovali, mislili so, da gre za potegavščino. Učiteljica je pokazala, da lahko zavrtijo glasbo. Prvi takti glasbe so bili za Erazma nezaznavni. Trudil se je, želja v njem je bila močna, volja v njem je bila nenormalno velika. Glasba, glasba je premagala vse ovire. Erazem je zopet dobil posebno moč in v objemu Sofije zaplesal lahkotno, kot peresce, ki pada iz višav na zemljo.

Vrtela sta se, drsela po odru. Iskrice v njunih očeh so dajale energijo prav vsem v dvorani. Ko je glasba utihnila, sta ostala v objemu. Zrla sta drug drugemu v oči in bila srečna. Vsa dvorana je bila na nogah, tudi tisti, ki so Erazma zaničevali, so ploskali in se veselili. Bila sta najboljša in to je pomenilo največ.

Zopet se je pokazalo, da dobro vedno zmaga nad zlim in da se vsaka želja uresniči, če si jo le dovolj močno želimo in da vsa lepota vedno izhaja iz srca ne iz zunanjosti.