Glasovalna številka: P132

Živa Uršej

POREDNI HRČEK BRIKETKO

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč je živel roborovski hrček po imenu Briketko. Imel je črn smrček, sive brčice in kot polna luna svetleče oči. Najraje se je vozil z rolko, igral računalniške igrice in se parfumiral. Bil je važen hrček. Njegova slaba navada je bila ta, da se je bolj redko umival. Najraje od vsega je igral igrice na računalniku, tudi takrat, ko bi moral biti že zdavnaj v šoli ali v postelji. Do razreda se je pripeljal z rolko in po hodniku delil svojim prijateljem petke. Ko pa se je pripeljal v razred, se je najprej pogledal v ogledalo, če še ima dobro frizuro. Za zamudo se  sploh ni opravičil učiteljici Ježevki. Rolko si je zakotalil k svoji mizi in se usedel zraven sošolca, morskega prašička Pavlija. Najprej je začel risati po mizi, potem pa je celo uro igral igre po telefonu. Res je bil naporen. Gospa Ježevka ga je opozarjala, on pa se za opozorila ni zmenil. Noge je pomolil Pavliju pod nos, da je ta skoraj bruhal, sošolki Miji, mali rački pa je pregriznil radirko. Sošolki muci Maci je v bleščečo puhasto dlako zalepil žvečilko. Joj, joj, joj so se vsi jezili. Učiteljici Ježevki je postalo slabo, postala je zelena kot žaba, vsa jezna ga je poslala k ravnateljici Zebrici. Gospe Zebrici je vse obljubil, kako se bo poboljšal in da ne sme v šolo klicati njegovega očeta. Obljubil je, da se bo spremenil. Njegova obljuba ni zdržala dolgo, že naslednji dan je bilo skoraj vse po starem, no ja, še huje. Takrat so v razred dobili novo sošolko koalo Lolo. Seveda jo je učiteljica presedla daleč stran od Briketka, saj je bila nova in učiteljica ni želela, da bi ji Briketko pokazal svojo slabo stran že prvi dan.  Takoj, ko je zazvonilo, so vsi zdrveli v športno dvorano. Seveda, Briketko je tekel prvi in kričal: »Umaknite se, letim, moji oboževalci gredo za menoj«. No, tako si je vsaj predstavljal.  Ko so bili že vsi oblečeni v športna oblačila, se  je Briketko začel zmrdovati, da nima v redu frizure in si je začel mazati lase z želejem, dokler ni imel trdih kot skala. Ko je učiteljica Veverica rekla, naj se postavijo v kolono, je Briketko rekel, da pravila za njega ne veljajo. Začel se je basati s čipsom, smokiji, naročil si je celo pico, plačal pa z denarjem od gospe Veverice. Seveda je bilo njemu pomembno le, da je imel najlepšo dlako, da so ga punce zajčice, najlepše na šoli, oboževale in da je imel najnovejši Hruška telefon na dotik. Ko je bilo konec pouka, je zazvonilo in Briketko je zdrvel kot raketa na luno do doma. Doma še pozdravil ni, ko je šel na stranišče, ni potegnil vode, računalnik je seveda nesel s seboj, ko ga je mama poklicala na večerjo, se je usedel pred televizijo in rekel, naj mu postreže. Naloge je delal bolj po redko, vedno je buljil v računalnik, vsaj do enih zjutraj. Ko je mama prišla v njegovo sobo, bi potrebovala posebno masko, saj je tako smrdelo kot na dvesto let starem odlagališču starih pokakanih spodnjic in starih pokvarjenih rib. Ko je naslednji dan prišel v šolo, je bilo vse po starem. Vedno, ko so šli na sprehod je govoril, da v naravi smrdi, da so jo vesoljci pobruhali, strašil je pse in jim govoril, da so psi brez pameti. Same bedarije je govoril. Doma si je na vrata sobe napisal: TISTI, KI ZNATE  UPORABLJATI RAČUNALNIKOSOLIHOLOGIKO IMATE VSTOP. OSTALI PA NE. In narisal veliko smrtno glavo. Seveda nihče ni imel vstopa, tudi računalniški geniji za igrice ne.        Ko se je oče hrček Ferdo vrnil iz službe, je poklical Briketka. Takoj je pritekel očetu v objem in ga vprašal: »Ali si mi kaj kupil, ker sem bil tako priden?« Ko ga je oče vprašal, če je naredil domačo nalogo pa je rekel, da je bil v šoli priden, da je naredil domačo nalogo, da je obrisal prah in da je bil pohvaljen od Ježevke.  Ko pa je oče vprašal mamo Bredo ali je bil priden, mu je ona odgovorila čisto obratno. Učiteljica je mami rekla, da je koali Loli skril kopalke in ko so spali v šoli na bralni noči, je koalo Lolo in njeno sestro dvojčico porisal z alkoholnimi flomastri. Muco Maco je namazal z gorčico. Rački Miji pa je v torbo dal okostje ptiča in nagačeno žabo. Mama se je tako razburila, da ko je prišla domov, mu je izklopila televizijo, vzela telefon, zaklenila računalnik in mu ukazala, naj se takoj poboljša. On je seveda vse preslišal, ni bil kaj prida zadovoljen s tem. Začel je govoriti, da brez računalnikov ne zdrži, da bo umrl in da jutri ne bo šel v šolo. Takoj je dobil glavobol. Mama ga je prepričevala, naj se neha razburjati in vesti kot opica in da če bi se šel učiti, bi že zdavnaj imel računalnik. Noč je hitro minila in Briketko je začel tožiti, da ga boli trebuh, da bo bruhal in da ima vročino. Mama mu najprej ni verjela, ker pa se zdravstveno stanje ni in ni izboljšalo, sta šla k zdravniku. Šla sta na pregled k strogemu zdravniku dr. Zverjačku. Doktor je rekel, da bo moral za nekaj dni na zdravljenje v bolnišnico in da se nevarni nalezljivi bolezni reče hrčja gripa. Pri tej bolezni postane jezik čisto trd, boli trebuh, ti je slabo in imaš hudo vročino. Povedal je, da to nastane, če si nesramen do svojih sošolcev. Okužba se lahko hitro širi preko zelo zelo porednih hrčkov.

Briketko je bil čisto prestrašen, skril se je pod odejo in se tresel. Samo oči in smrček je pokukal odeje in povedal, da se bo opravičil vsem, ki jim je nagajal, vendar je postavil en pogoj, da ne sme dobiti injekcije. Dr. Zverjaček je povedal, da to ne bo šlo kar zlahka. Briketko je bil tako zaskrbljen, da si je v mislih ponavljal, da se mora poboljšati.  A mama in oče si nista niti predstavljala, da bo to šlo tako zlahka. Seveda pa je Briketkov oče najprej pomislil, da je to spet kakšna njegova ne prav zabavna ideja in se je že začel pripravljati za govorilne ure pri učiteljici.  Ko je bil Briketko odpuščen iz bolnišnice, so se stvari začele spreminjati na bolje. Skrajni čas.

Naslednje jutro, ko je mama hotela zbuditi Briketka, je okamenela kot mamut na ledu. Vse je bilo pospravljeno, odišavljeno in naloga je bila napisana. Briketko je bil umit, seveda je bil zdaj tako puhast kot najbolj puhasta volna. Seveda je bil vesel, da je bil pred enim letom v knjigi rekordov kot NAJBOLJ UMAZAN HRČEK NA SVETU, na vseh svetovnih naslovnicah je nekaj pisalo o njem. Po vsem, kar je slabega doživel, se je pač odločil, da se bo spremenil. Starši so bili naj ponosni, še posebej mama. Dobil je tudi veliko novih prijateljev, vsi so ga oboževali. Oče je bil najbolj presenečen, ker ga Ježevka ni več klicala na govorilne ure, kadar je kaj ušpičil, to pa je bilo včasih pogosto in naporno. Po novem je celo sedel s koalo Lolo, ker ji je pomagal pri pisanju in matematiki. Učiteljica se je odločila, da je bil zapisan v posebno knjigo najbolj pridnih učencev na šoli. Oče se ni mogel načuditi pridnosti, zato mu je za nagrado kupil čisto nov, svetleč, moder motor. Vsi sorodniki so se pogovarjali o njegovi pridnosti.  In tako je bilo vsak dan do počitnic.

Med počitnicami je prišla njegova babica Olga, ona je bila ruski hrček, to pomeni, da je bila iz Rusije. Briketko ji je zaupal, da si tudi on želi enkrat potovati po svetu. Sploh pa, da bi rad imel sorodnike po celem svetu. Njegova babica mu je razložila, da jih ima. Takrat pa ju je njegova mama zmotila in babici ponudila čaj. Povedala je, da ima sorodnike na Hrvaškem, na Češkem, v Franciji, v Sloveniji, v Italiji, v Ameriki, v Angliji, Rusiji ter v Avstraliji. Babica je rekla, da ima strica zlatega hrčka in da to pomeni, da je v Angliji kralj. Potem pa se je spomnila, da mu bo za rojstni dan pripravila presenečenje, ko bo lahko za en dan kralj.  Ko je bil že čas, da se babica poslovi, pa je mama rekla, da bo lahko šel med poletnimi počitnicami v Rusijo na počitnice k svoji babici. Potem pa bo šel z babico po svetu obiskat sorodnike. Briketko je ob slovesu potočil eno solzo, takrat pa je babica Olga rekla, da je on njen junak in mu dala poljubček na čelo. Še zadnja njena beseda v slovo je bila, da naj povabi tri prijatelje zraven v  Rusijo. Potem pa je šla.

Ko je zjutraj  prišel v šolo, je čisto pozabil na povabilo, saj se je še vedno moral opravičevati za storjene neumnosti in nesramnosti, ki jih je storil do njih. Vsi so mu oprostili, saj so bila njegova opravičila od srca. Ko je prišla Ježevka v razred je povedala, da bodo ocenjevali najbolj priden in razumevajoč razred na šoli. Zmagovalni razred gre za nagrado na Havaje. Vsi drugi razredi niso vedeli, da se je Briketko poboljšal in so mislili, da njegov razred nima možnosti za zmago, še posebej, ker je Briketko tako grozen. Briketko je bil izvoljen za predsednika razreda, vsi so si med seboj pomagali. Briketko je rekel sošolcem, da tisti, ki je pametnejši, vedno zmaga. In da naj verjamejo v zmago. Briketko je celo ugotovil, da tisti, ki se važi in misli, da je frajer, to ne bo dolgo, saj bodo kaj kmalu prišli novi. Briketko pa se je končno spomnil na Rusijo, ter da lahko na izlet povabi svoje prijatelje. Najprej je povabil Lolo. Povabil je tudi malo račko Mijo in muco Maco ter morskega prašička Pavlija. Vsi so se vabila razveselili in postali so najboljši prijatelji. Takoj, ko je prišel domov, si je najprej očistil noge in čevlje, se počesal in stuširal, takoj je pozdravil domače in šel v svojo sobo brat svoj dnevnik. Njegova mama sploh ni vedela, da ga ima, on pa ga je imel že od rojstva. Dobil ga je kot darilo od strica iz Amerike. V dnevnik je napisal, da je danes izvedel, da se ni lepo delati pametnega in grdo govoriti o nekom, ki je bil pred časom nesramen. In da če se fantje in punce ne razumejo, to še ne pomeni, da morajo biti nesramni drug do drugega in grdo govoriti. Takrat je zaklenil dnevnik, šel na večerjo, si umil zobe, napisal nalogo, si pripravil torbo ter šel spat. Čez noč je sanjal, da bodo zmagali, ampak le, če bodo sodelovali. Za to so se zjutraj tudi skupaj odločili. Bili so zelo strpni drug do drugega in ob koncu pouka upali, da bodo zmagali. Na njihovo veselje tudi so. Takrat so se vsi veselili Havajev in kako bodo gledali v morje, kako bodo pili smutije in gledali tekmovanje o deskanju na valovih. Zvečer pa bodo punce gledale modne revije, fantje pa seveda nogometne tekme.

Seveda so tudi drugi učenci želeli zmagati. Postali so prijatelji, kljub temu, da je zmaga pripadala Briketku in njegovemu razredu. Naučil jih je, da se ne obnašamo grdo, da si drug drugemu pomagamo in med seboj sodelujemo, ter da se ne delamo frajerje. Nihče si ni želel biti takšen, kot je bil nekoč Briketko. Povedal jim je še, da se vsak lahko spremeni in poboljša, če si to želi.